Verjetno nobenemu ljubitelju klasične glasbe minuli vikend ni ušlo, da je Maribor gostil enega največjih skladateljev sodobne resne glasbe, Krzysztofa Pendereckega. Če ste ali pa če niste imeli te sreče v živo prisluhniti koncertu pod njegovo taktirko, v vsakem primeru ne bo odveč, v strnjeni obliki prisluhniti nekaterim njegovim najbolj prepoznavnim delom, na čelu z znamenito »Žalostinko za žrtve Hirošime«.
Poljska skladateljska šola je v začetku šestdesetih let 20. stoletja postala splošno znana predvsem zavoljo nemške glasbene kritike. S tem izrazom so poimenovali poseben stil poljske glasbe, kjer je bila osnova za oblikovanje glasbenega dela, barva zvoka. Rojstvo poljske skladateljske šole je bilo mogoče zaradi politične odjuge po Stalinovi smrti, ki je na Poljskem leta 1956 pripeljala do političnih sprememb. Takrat so na področju kulture zavrgli kult osebnosti in dogme realsocializma. Spremembe so pomenile manifestacijo novih estetskih tendenc v poljski glasbi. Na začetku je šlo predvsem za uvajanje dodekafonske tehnike, nato pa za tehniko, ki se je na Poljskem imenovala sonorna, naslanjala pa se je na zvočno barvo, ki je prevladovala nad ostalimi kompozicijskimi elementi.
Glasba Krzysztofa Pendereckega, ki velja za enega najbolj prominentnih predstavnikov te nove poljske glasbene šole, si je začela pridobivati sloves na prelomu petdesetih in šestdesetih let. Na začetku kariere je skladatelj uporabil svojo zvočno domiselnost za netradicionalne načine artikuliranja zvoka na godalih – na primer – v godalih je videl tolkala. Hkrati je razvil tehnično zelo zapleteno metodo za uporabo klasterjev, torej zvočnih ploskev, ki jih tvorijo sosednji zvoki. Tako je Krzysztof Penderecki ustvaril zelo individualen in razpoznaven zvočni idiom, ki se je naslanjal na zvok tolkal, ki so jih oddajali netolkalni instrumenti ter na ekspresijo zvočnih ploskev, ki so nastajale znotraj takšnega akustičnega prostora.
Do preloma v razvoju skladateljske kariere in glasbene estetike je prišlo, ko je skladatelj leta 1966 po naročilu radia WDR v Kölnu napisal »Pasijon po sv. Luki«. Pasijon začenja serijo velikih oratorijsko-kantatnih del religioznega značaja in simfoničnih monumentov, ki so se zmeraj bolj izrazito sklicevali na poznoromantično estetiko. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v novem tisočletju glasba Pendereckega ostaja v okvirjih postmoderne estetike, ki združuje avantgardne in tradicionalne glasbene stile.
Penderecki sega po univerzalnih temah, po besedilih, ki so za evropsko kulturo temeljne. Zavrgel je podobo izključno avantgardnega ustvarjalca, ki eksperimentira z novim zvočnim jezikom. Zdi se, da je Penderecki tvorec sinteze vseh dosedanjih stvaritev v glasbi 20. stoletja; ta sinteza je nastajala v široki perspektivi dogajanj v evropski glasbi – od srednjeveškega korala do avantgarde. Metoda Pendereckega pa je reinterpretacija tradicije. Tako se torej na svoji glasbeni poti nenehno vrača in vendar hkrati ostaja zvest aktualnemu trenutku.
Najprej bomo slišali že omenjeno »Žalostinko za žrtve Hirošime za 52 godal«, ki velja za njegovo najbolj razvpito delo. Komponiranje dela je zaključil leta 1960, ko je v glasbeni avantgardi prevladoval serializem. Kompozicija je globoko osebno in pretresljivo delo, v katerem je čutiti odmev človeškega trpljenja in terorja. Čeprav je posvečena žrtvam atomske bombe, pa je Penderecki črpal predvsem iz lastne izkušnje z nacistično okupacijo. Rezultat je za Pendereckega značilna emocionalna glasbena figura, v kateri odmevajo grozote druge svetovne vojne in je hkrati edinstven primer njegovega tako razvpitega senzualnega neoromantičnega stila. Tisti, ki poznate Kubrickov film »Shining«, boste ob poslušanju doživeli svojevrsten »Déja Vu«
»Fonogram za flavto in komorni orkester« bo druga kompozicija, ki ji bomo prisluhnili. Delo je bilo prvič objavljeno leta 1961. To je še eno zelo zanimivih in senzualnih glasbenih študij. Penderecki je praktično vso svojo kariero zvest svojim romantičnim koreninam, kar bi za ostale skladatelje sodobne resne glasbe težko trdili. »Fonogram« je v tem pogledu za opus Pendereckega, klasična kompozicija.
»De Natura Sonoris I za orkester« je orkestralna študija zvočnih in harmoničnih teženj. Nastala je leta 1966 in zaznamuje začetek nove glasbene poti za Krzysztofa Pendereckega. Z fuzijo številnih elementov svojih predhodnih kompozicij z idejami elektronske eksperimentalne glasbe šestdesetih, je ustvaril delo, ki je veliko svobodnejše v primerjavi z njegovi predhodnimi deli. Rezultat je zelo dramatična glasba z nadvse posrečenimi zvočnimi kombinacijami in stili.
Kot naslednjo bomo poslušali delo »Capriccio za violino in orkester«, ki je nastala leta 1967. Orkester je v tem primeru zanimivo povečan, saj so mu dodani tudi nekateri netradicionalni instrumenti, kot so recimo: saksofon, glasbena žaga in električna kitara. Delo je rapsodično, se pravi odprto po formi, a vendar ni lirično – namesto tega gre za zelo slikoviti glasbeni posnetek poleta, temelječ na samosvoji nadrealistični estetiki. Glasba pušča le malo dvomov, da gre še za eno referenco na drugo svetovno vojno.
Delo »Canticum canticorum Salomonis za zbor in orkester« je nastalo med leti 1970 in 1973. Libreto kompozicije je erotična pesnitev vzeta iz Salamonove pesmi. Gre za svojevrstno kombinacijo glasbe in vokala, ki poslušalca popelje v popolnoma nove glasbene dimenzije.
Zadnja kompozicija, ki ji bomo nocoj prisluhnili ima naslov »De Natura Sonoris II za orkester« in je nastala leta 1971. Gre za nadaljevanje vaje, ki smo jo pod naslovom »De Natura Sonoris I«, danes že lahko slišali. V primerjavi s prvim delom, drugi za izvedbo potrebuje veliko manjši orkester. Po vsebini pa je delo veliko bolj zadržana in skrivnostna zvočna izkušnja. Upamo, da ste s Pendereckim preživeli prijetno glasbeno večer in da nam boste ponovno prisluhnili ob tednu osorej.
AVIZO