Ena bolj zastopanih smeri v sodobni resni glasbi je minimalizem, o katerem smo že nekajkrat poudarili, da nam je še posebej blizu. Vendar v samem minimalizmu obstaja tudi precejšno število stranpoti. Eno takih, je na določeni točki svoje kariere, obral estonski skladatelj sodobne resne glasbe, Arvo Pärt.
Tako imenovanemu svetemu minimalizmu, ki v nedrih pionirstva ob Arvo Pärtu nosi še imeni Henryka Góreckega in Johna Tavenera, smo lahko v delu Goreckega prisluhnili že v eni od oddaj prejšnje sezone. Kot omenjena dvojica je tudi Arvo Pärt zelo uspešno unovčil svojo, za sodobno klasično glasbo, že skoraj nesramno popularnost.
Težko je ugotoviti zakaj je tako. Njegova glasbena dela je uspela spopularizirati popularna kultura, čeprav so, kot bomo lahko slišali, daleč od kakršnekoli modnosti ali modernosti. Najbolj je sicer znan po svojih koralnih, liturgičnih delih, h katerim se je obrnil po obdobju ustvarjalne in duhovne krize, kar je zanj pomenilo tako osebno kot glasbeno transformacijo. Pred tem je sicer spisal nekaj prepoznavnih neo-klasicističnih del v stilu kakšnega Prokofieva ali Bartoka, vendar je svojo pravo popularnost izgradil šele v sredini osemdesetih, z naborom pobožnih himn in napevov, ki sedejo na srce še tako zapriseženemu ateistu.
Spreobrnitev k duhovnosti je Parta napeljala na pot raziskovanja začetkov zahodnega glasbenega ustvarjanja. V gregorijanskih napevih, na obronkih samega začetka polifonije in v zgodnjih cerkvenih žalostinkah je našel svoj življenjski po-klic.
Glasba, ki se je rojevala poslej, je bila radikalno drugačna od tiste na začetku glasbene kariere. Zanj značilna je postala preprosta monotona harmonija, ki je evidentna reminiscenca na zgodnjo glasbeno dediščino. V glasbo je začel vpletati številna sveta besedila, najpogosteje zapeta v latinščini ali cerkveni slovanščini.
Danes bomo v oddaji Glasbeni ciklon poslušali enourni nabor nekaterih njegovih bolj znanih del. Slišali bomo osem različnih, a hkrati nezgrešljivo značilnih Partovih kompozicij.
Začeli bomo z delom »Arbos«, kompozicijo za 4 trompete, 4 trombone in tolkala, ki jo je Part napisal med letoma 1977 in 1986.
Sledilo bo kratko liturgično delo »An den Wassern zu Babel saßen wir und weinten«, napisano za trombone in komorni orkester, v letih 1976 in 1984. Delo izvaja slavni Hilliard Ensemble.
Sledi kompozicija z naslovom »Pari intervallo«, napisana za orgle leta 1976, v spomin na preminulega prijatelja.
Poslušali bomo kompozicijo z naslovom »De Profundis«, ki jo bodo ponovno izvajali moški glasovi Hilliard Ensemblea. Delo napisano za moški zbor tolkala in orgle je nastalo leta 1980.
»Es sang vor langen Jahren«, je delo napisano za kontra-tenor ali alt, ki ga spremljata violina in viola. Delo je iz leta 1984 in za libreto uporablja pesem Clemensa Brentana.
Še zadnji prispevek Hilliard Ensembla za nocoj bomo slišali v zelo srednjeveško zvenečem in karakterističnem Partovem delu »Summa«, za zbor ali soliste, napisanem leta 1978.
Kot predzadnjo bomo slišali bogato instrumentalno »fanfare« verzijo že slišane uvodne »Arbos«. Kompozicija je sijajen primer zelo značilnih Partovih instrumentalnih, bogato zvočnih predelav.
Za konec bomo poslušali malo daljšo in kompleksnejšo delo z naslovom »Stabat Mater«, za sopran, alt, tenor, violino, violo in čelo, ki je nastalo leta 1985. Pred vami je 23 minutna meditacija, v kateri se monumentalno in himnično prepletajo vokali in godala.
S tem pa bomo za danes tudi končali. Ponovno vas v svoje vrste vabimo ob tednu osorej.
AVIZO