Olivier Messiaen. Zanj, bolj kot za kateregakoli drugega glasbenega velikana 20-ega stoletja, velja da ni pripadal nikakršnemu gibanju, pri čemer lahko izpostavimo njegov obsežen in svojevrsten opus, intimen in nezavezan sočasnim trendom in smernicam. Konstanta, ki ureja in zaveza, ki je avtorja navdihovala vzdolž vseh let njegove ustvarjalnosti je zgolj ena: zaveza misteriju svete trojice, božanskosti Kristusa, tematika predanosti Bogu, veličastnost božjih stvaritev in razodetje.
Zanimivo, da je v liturgične namene napisal zgolj en motet, kar ga postavlja celo za Schoenberga in Stravinskega, ki sta v začetku 30-ih prejšnjega stoletja ujela oživljeno zanimanje komponiranja za religiozne namene. Seveda pri tem ne smemo pozabiti, da vrsta njegovih del sugerira rituale religioznih praks, a je najpomembneje, da je Messiaen svojo religioznost in vdanost obrnil navzven.
Boulez, ki ob Stockhausnu velja za njegovega najodličnejšega učenca je nekoč poudaril: >Naučil nas je gledati okrog sebe in razumeti, da lahko vse postane glasba.< Nasploh je dediščina, ki jo je svet glasbenega ustvarjanja nasledil od velikega mojstra neizčrpna. Ta ne temelji toliko na tehnični bazi, njegovih stilističnih oznakah, temveč predvsem v sredstvih, ki jih je uporabljal v bogatenju svojega izraza.
Neodvisno od religiozne pravovernosti so naslednje generacije povzemajoč učitelja polagale note na notno črtovje v metriki Starogrških ritmov, napojene v zvočnosti Hindujskih in Balineških izvorov ter povite v tradicionalne japonske barve. Totalni serializem, razširitev Schoenbergove dodekafonije je prav tako Messiaenovo delo ali vsaj njegova vzpodbuda, čeprav se sam ni oprijel te vrste komponiranja.
Ne moremo pa niti mimo Messiaenove fascinacije in obsesivnega ukvarjanja s ptičjim petjem. Te naravne zvočne podobe, podobe ptic pevk v njihovih naravnih habitatih je Messiaen transkribiral v kataloge in serije zvočnih impresij. Sledi njegove ornitološke predanosti lahko poslušalec najde v večini njegovih del. >Resničen, izgubljen glasbeni obraz< motiv, ki ga je skladatelj zasledoval je našel prav tu in v naslombi na široko paleto tradicij pripadajočih religioznemu izročilu.
In tako smo prispeli do dela, ki ga danes namenjamo razširjanju vaših zvočnih horizontov. >Kvartet za konec časa< kakor je poimenovana kompozicija iz leta 1940 je z leti prerasla v pravi mit in legendo. Messiaen je kvartet, inspiriran s tekstom iz Knjige razodetja, napisal v koncentracijskem taborišču nedaleč od poljskega Goerlitza. Združil se je s temi drugimi ujetimi glasbeniki, ob pomoči nekega nemškega oficirja pa mu uspelo dopolniti instrumentalno sestavo.
Sestava štirih glasbenikov na pianu, violini, čelu in klarinetu je kompozicijo premierno odigrala 15. januarja leta 1941 pred nekaj tisočglavo množico sojetnikov in osebja taborišča. Messiaen je zapisal, da mu nikoli ni nihče prisluhnil s tako predano pozornostjo in razumevanjem, kot se je to zgodilo tistega dne.
AVIZO