Poljski skladatelj Witold Lutosławski, šteje med najpomembnejše evropske skladatelje druge polovice dvajsetega stoletja. Ob svojem glasbenem udejstvovanju, je svoj neizbrisen delež prispeval tudi na političnem in kulturnem področju. Poljski je namreč s svojim udejstvovanjem pomagal izpod jarma komunizma, za kar ga je Poljska država leta 1994, le nekaj tednov pred smrtjo, nagradila z najvišjim državnim priznanjem. Nocoj bomo prisluhnili trem njegovim pomembnejšim glasbenim delom.
Lutosławski je v Varšavi študiral klavir, med njegovimi učitelji pa najdemo tudi učence glasbene šole Nikolaja Rimskega Korsakova. Na glasbeno pot ga je slednjič dokončno pritegnila izkušnja, ki mu jo je ponudil koncert Karola Szymanowskega. Tudi pod tem vplivom, njegova zgodnja dela preveva močan vpliv poljskih ljudskih pesmi. Svojo karakteristično glasbeno tehniko je pričel razvijati v petdesetih letih, ko je v svoje kompozicije pričel vnašati njemu lastno metodo ustvarjanja harmonij iz majhnih skupin glasbenih intervalov.
Med drugo svetovno vojno se je preživljal kot barski pianist, med tem ko je stalinistična oblast, po vojni, njegova dela prepovedala, ker so baje zvenela preveč elitistično. V povojnem času se je tako prebijal predvsem kot priložnostni pisec glasbe za radio, televizijo in gledališče, ob klasičnem opusu pa je pisal tudi glasbo za otroke. Politično se je ponovno izpostavil v osemdesetih, ko je izrazil podporo gibanju »Solidarnost«, ki je Poljsko slednjič popeljala izpod železne roke komunizma.
V petdesetih je skupaj z njegovim novim stilom, tako doma kot v tujini, rasla tudi njegova popularnost. Večina njegovega dela je bilo poslej orkestralnega, zaznamovanega z nezamenljivim vplivom Debussyja in Ravela. V svoji glasbi je nenehno razvijal opozicijo med naključnimi in metričnimi teksturami. Dejstvo, da je večino svojih del dirigiral sam, mu je v veliki meri omogočalo, da je ohranjal celovitost svojega dela, ki je v poznih letih ustvarjanja postajalo vse bolj lirično in harmonično transparentno.
Za pokušino njegove glasbene virtuoznosti bomo nocoj prisluhnili legendarnemu »Klavirskemu koncertu«, ki je nastal v letih 1987 in 1988. Četudi šolan pianist, Lutoslawski ni napisal veliko klavirske glasbe, koncertov za klavir pa se je lotil šele v svojih poznih letih. Delo v štirih stavkih daje močan poudarek melodiji, nekoliko manjši pa na zanj običajnemu kontrapunktu, ki ga pogosteje najdemo v njegovih delih iz tega obdobja.
»Veriga 3 za orkester« bo druga kompozicija Witolda Lutosławskega, ki jo bomo slišali nocoj. Delo je napisal leta 1986 za Simfonijo v San Franciscu. To je njegova tretja in hkrati zadnja t.i. verižna kompozicija. Verižna forma je glasbena tehnika, v kateri skladatelj majhne glasbene ideje, razvija in tke v verigo drugih, podobnih glasbenih idej in tako ustvarja fluidni glasbeni občutek gibanja. Delo je napisano v treh delih, ki tekoče sledijo eden drugemu.
»Novelette za orkester« je ena izmed dveh kompozicij iz sedemdesetih za orkester, ki sta čisti orkestralni deli, brez solistov. Naslov namiguje na delo Roberta Schumanna in ob tem želi poudariti tudi slogovno lahkotnost dela, ki se nam tako predstavi v večih krajših epizodah.
Želimo vam prijetno poslušanje. Ob tednu osorej pa vas ponovno vabimo v našo družbo. Lep glasbeni pozdrav!
AVIZO