Po tem ko smo se v predhodnih oddajah dotaknili samih izvorov povojne elektronske glasbe, v današnji oddaji nadaljujemo z glasbenimi in geografskimi razširitvami teh prvih naporov. Domet praks, kot sta jih zastavila konkretna in čista elektronska glasba, se je v tehnično-estetskem smislu izkazal kot neomejen. New York, Milano, Tokio, Varšava in Utrecht so s svojimi studii prevzeli pobudo in predstavljajo prve znanilce ekspanzije nadaljnjih posegov v samo bistvo glasbene materije.
Glasbeno bi lahko rekli, da je bil razvoj elektro-akustičnega medija dvoplasten. Notranji vzgibi so ga vodili tako k konstruiranju lastnih specifičnosti, kot tudi k iskanju sprave s tradicijo. Na drugi strani pa je bil to aparat, sposoben zvočnosti, ki je uho do tedaj ni poznalo. Po prvotnih »primitivnih« filtrih, modulacijah in snemalnikih z opcijo predvajanja različnih hitrosti, se pojavijo bolj izpopolnjene naprave: »spatializacija«, z na primer difuzijo štirih neodvisnih posnetkov, predvsem pa kombinacije sinthesizerjev in kompjuterjev, ki so dopuščali popolno avtomatizacijo v procesu komponiranja.
Izpopolnjevanje procesa komponiranja na magnetni trak, je pripeljalo do vprašanj o izvajanju teh del, interpretacije kompozicij in nasploh do zgodbe o odsotnem izvajalcu in zvočnikih, ki so ga zamenjali. Zadeva se je začela razpletati konec šestdesetih let z vrsto del, ki so kombinirala trak in klasične instrumente. Nadaljnji razvoj tehnike je omogočil transformacije posnetih zvokov na kraju izvedbe same, v osrčje elektronske glasbe pa se je naselila tudi možnost improvizacije.
Glasbene aktivnosti znotraj studia so korenito spremenile tako prakso kot izkušnjo glasbe. Vloge glasbenika, dela in poslušalca pa so bile glede na preteklost vse manj jasne. Studio je postal novo mesto glasbenikov, mesto kjer sta se združevala individualno ustvarjanje in vrsta kolektivnih aktivnosti. Konec komponiranja kot strogo individualizirane prakse, pa nakazujeta vsaj še dva vidika: delitev sredstev produkcije in predvajanja in pa dejstvo, da je večina studiev operirala znotraj širše institucije radija in televizije ali izobraževanja in raziskovanja.
Novi pogoji ustvarjanja so močno vplivali na vsebino glasbe in v nič manjši meri na način, na katerega je glasba dosegla poslušalca. Ritual koncerta je zamenjala elektro-akustična glasba generirana znotraj prostorov radija in posredovana preko komunikacijskega omrežja. Ker je razvita s posredovanjem aparata, ki je omogočal modifikacije vseh vrst, ima nova glasba napram tradicionalni glasbi tudi zožen semantični vidik. Prej kot s tekstom jo lahko primerjamo s podobo. Mesto glasbenika je vse manj zapisano izražanju misli s posredovanjem znanega jezika in bolj temu, ki pregiba glasbeno govorico v komunikaciji s poslušalcem. Ta glasbo vse bolj razumeva neposredno, brez zatekanja k ustaljenemu kodu. Neposrednost deljene izkušnje je zamenjala izkušnjo interpretacije.
V današnji oddaji se bomo posvetili dvema centroma uvodnega uvajanja elektronske glasbe v sfero množičnejše distribucije. V prvem sklopu, ki bo obsegal pet del, si bodo sledile kompozicije Iva Maleca, Bernarda Parmegianija in Francoisa Bayla. Vsi našteti so delovali v okvirih »Skupine za glasbena raziskovanja«, ki je kot naslednica Studia D’Essai še vedno delovala znotraj francoskega radiofuznega sistema.
V drugem in zadnjem sklopu današnje oddaje bodo sledili raziskovalci Utrechtskega studia tamkajšnje univerze. Prvi studio na Nizozemskem je vzpostavil »Philips« v Eindhovnu že davnega leta 1956, ko pa je štiri leta kasneje ugotovil, da studio bolj kot komercialnim služi praktičnim potrebam komponistov, ga je sklenil predati v roke zainteresirani Utrechtski univerzi.
Studio Utrechtske univerze se je sprva imenoval »STEM«, leta 1968 pa se je preimenoval v »Inštitut za sonologijo«. Zlata doba studia je nastopila leta 1964, ko je vodstveno funkcijo prevzel Gottfried Michael Koenig in studio popeljal do svetovne slave. Kot neodvisni glasbeni univerzitetni oddelek še danes predstavlja magnet za raznovrstne komponiste z vsega sveta in enega izmed centrov razvoja programirane glasbe.
Jaap Vink, Frits Weiland, Alireza Maschayeki, Luctor Ponse in Jos Kunst so skladatelji, s katerimi se bomo znova spomnili zlatih šestdesetih. Želimo vam prijetno poslušanje!
AVIZO