V glasbi ameriškega skladatelja Paula Lanskya je neka nevsakdanja dualnost. Na eni strani njegova glasbena dela zaposluje visoka tehnologija in računalniška inovacija, na drugi pa kompleksne metode in prakse, s katerimi na koncu ustvarja dela, ki presegajo to osnovno tehničnost in posegajo globoko na področje osebnega in sentimentalnega. Čeprav njegova pomembnost korenini predvsem v tehnični superiornosti na področju računalniške glasbe, je še pomembnejši njegov glasbeni doprinos, ki se ponaša s pristno radovednostjo in človeško toplino, ki ji bomo v današnji oddaji lahko prisluhnili v nekaj izbranih kompozicijah.
Zanimanje za glasbo je pokazal že zelo zgodaj, ko se je še v najstniških letih naučil igranja na rog. Glasbo je nato študiral na univerzi »Princeton«, kjer je pod mentorskim vodstvom legendarnega Miltona Babbitta svoje glasbeno zanimanje kaj kmalu preusmeril k računalniškim in elektronskim kompozicijam. Posebej ga je pritegnila dvanajst tonska tonalnost, ki jo je raziskoval skupaj z svojim prijateljem in sodelavcem, Georgeom Perleom. Lanskyeva prva elektronska kompozicija z naslovom »Mild and Leise« iz leta 1973, ki jo ravnokar poslušamo v podlagi, je plod tega njunega sodelovanja. Gre za serialno in sintetizirano elektronsko parodijo Wagnerjanske harmonije, ki jo je v svojem komadu »Idioteque« proslavil band Radiohead. Po doktoratu se je pridružil ekipi svoje matične univerze v »Princetonu«, kjer poučuje še danes. Paul Lansky velja za enega najbolj izvirnih in na splošno priznanih avtorjev elektronske in računalniške glasbe, ki si je sloves pridobil tudi kot pionir računalniških glasbenih jezikov za algoritmične kompozicije.
Lanskya žene radovednost kako z moderno tehniko ustvariti novo glasbo in zato preučuje razmerja med čistim zvokom in njegovimi auralnimi dodatki, kot so razmerja med hrupom in glasbo, govorom in pomenom, melodijo in spominom. V svoj elektronski asortima je vpeljal tudi ljudsko glasbo, ki jo je namesto z anahronizmom zvezal z nostalgijo. V osemdesetih je na široko uporabljal človeški glas, posebej glas svoje žene in svojih otrok pri igri in na ta način ustvaril zvočno igro, ki spominja na od časa zbledelo fotografijo družinske idile. Njegova glasba je senzitivni odsev sodobnega sveta tako v vsebini kot v formi. Pravi takole: »..snemanje resničnih zvokov ustvarja nostalgično hrepenenje, v katerem se ohrani dogodek, ki bi bil drugače za vedno pozabljen.«
Prvo delo, ki mu bomo prisluhnili v današnji oddaji, prihaja iz časa, ko se je elektronska glasba, skozi dela pionirjev, že vztrajno prebijala v glasbeni »mainstream«. Delo »Six Fantasies on a Poem by Thomas Campion« je nastalo leta 1979 in je dokaz Lanskeyeve izjemne kreativnosti in domiselnosti. Čeprav je delo nastalo na, za današnje razmere zelo primitivni računalniški tehnologiji, je to zadnje na kar ob poslušanju dela pomislimo. V ospredju so osupljive zvočne podobe, ki operirajo z, za Lanskeya tako priljubljenim, elektronsko obdelanim glasom. Lansky poskuša elektronski zvok dojeti ne kot orodje ampak kot introspekcijsko sredstvo za razkrivanje vsakodnevne človekove izkušnje. Pesem pesnika in prav tako skladatelja Thomasa Campiona, na kateri delo temelji, je nastala leta 1602 in pod lupo prikazuje Petrarkino obsedenost z njegovo muzo Lauro. Lansky je besedilo pesmi, ki jo je prebrala njegova žena in stalna sodelavka Hannah MacKay, skozi zvočne filtre predelal v digitalno elektronsko manipulacijo. Šest različnih Laurinih fantazij, ki jih opazuje neutolažljivi opazovalec je poimenovanih z naslednjimi naslovi: njen glas, njena prisotnost, njen odsev, njena pesem, njen ritual in ona sama. Za današnjo priložnost smo izbrali odlomek, ki ga predstavljajo prve tri fantazije.
Sledi obdobje osemdesetih let, v katerih se je Lansky ob elektroniki posvetil tudi bolj akustičnim instrumentom kot je recimo kitara in z interpretacijo ljudskih pesmi v elektorski obliki, nakazal povsem nove perspektive tovrstne glasbe. Iz albuma »Folk Images« izdvajamo tri dela, ki so nastala v letih 1980 in 1981. Na albumu uporablja ob zanj nepogrešljivem računalniku in glasu še kitaro in violino. Gre za aranžmaje, ki znane ljudske pesmi pa tudi originale kompozicije, postavljajo v moderno dobo. »Motherless Child« je pesem, ki temelji na čudovitem tradicionalnem napevu, ki ga je Lansky že po znani metodi skozi računalniško obdelavo postavil v povsem novi modus. Glas je v tem primeru njegov. »Howl« je originalna kompozicija, ki poskuša na Lanskyev način uglasbiti občutek klasičnega ameriškega »blusa«. Zadnja v tem sklopu je kompozicija z naslovom »Wayfaring Stranger«, ki temelji na stari pesmi z istim naslovom, ki se začne takole: »I’m just a poor, wayfaring stranger…«
Ko se bližamo Lanskyevi ustvarjalnosti v devetdesetih, vse bolj prehajamo v fazo tako imenovanega »klepetanja«, se pravi glasbenih kompozicij, ki v zvočni formi povzemajo to človekovo navado. Kot prvo delo v tem sklopu bomo poslušali slavljeno kompozicijo »Notjustmoreidlechatter« iz leta 1988. Delo se okoristi Lanskyevega pionirskega izuma, ki je danes v glasbi znan kot »linearno predvidljivo kodiranje«, ki ga v telekomunikacijah koristno uporabljajo telefonske družbe, ki s tem postopkom kar se da kompaktno obvladujejo velike količine različnih zvokov. Gre za prav posebno in večslojno kompozicijo, ki iz kaosa rojeva nič drugega kot ugodje in harmonijo. Delo »Night Traffic« iz leta temelji na ideji enega od Lanskyevih študentov, ki je prišel na idejo, da bi računalniško manipuliral zvoke, ki so prihajali iz bližnje avtoceste. Še zadnje delo v tem sklopu bo kompozicija »Word Color« iz leta 1992, ki idejo uporabe glasa kot zvočnega instrumenta stopnjuje do vrhunca. Tekst v pričujočem delu je 17. verz iz pesmi Walta Whitmana »Song of Myself.«
Sledita dve kompoziciji iz devetdesetih, ki sta bili objavljeni na albumu »Ride«. »Looking Back« je kompozicija, ki je nastala leta 1996 ob priložnosti 60. obletnice Newyorške šole za glasbo in umetnost. Glas, ki je tudi v tem primeru skladateljev, poje pesem, za katero trdi, da melodijo poznamo vsi, a besedilo le redki. Druga kompozicija v tem sklopu iz že omenjenega albuma, je Lanskyeva klasična kompozicija iz leta 1999 z naslovom »Idle Chatter Junior«. Gre za nadaljevanje leta 1985 napisane »Idle Chatter« in tako kot se za pripadajoči rodoslovni naziv spodobi, nadalje razvija originalno temo. »Idle Chatter Junior« poslušalcu ponudi enkratno izkušnjo, v katero pa mora vložiti tudi nekaj truda. Kot pravi Lansky, je v tem delu želel podati vzorec, ki bi ušesom dajal prostora, da zaplešejo.
Zadnje izbrano delo iz opusa Paula Lanskya bo nocoj delo z naslovom »Odd Moments«, ki je nastalo leta 1999 v počastitev 85. rojstnega dneva mentorja in prijatelja George Perlea. To je eno redkih njegovih del za klasične glasbene instrumente. Sam tovrstni glasbi v nasprotju z takšno, ki jo dela običajno in jo kliče silikonska glasba, pravi proteinska glasba. Ne glede na to, da med instrumenti ni računalnika, je podajanje zvoka precej podobno njegovim elektronskim eksperimentom, v katerih je amorfnost zvoka edina konstanta.
Upamo, da smo vam z delom Paula Lanskya pričarali prav poseben glasbeni večer, h kateremu vas ponovno vabimo ob tednu osorej.
AVIZO