Skladateljsko ime, ki mu bomo posvetili današnjo oddajo, smo v zadnjih tednih pogosto omenjali. Če bi si kdo zaslužil naziv »oče minimalizma«, potem bi to bil vsekakor ameriški skladatelj La Monte Young. Oddolžili se mu bomo v odlomku iz njegove epske minimalistične kompozicije »The Well Tuned Piano«.
Youngovi zgodnji eksperimenti z toni v letih 1958 in 1959 ter interes, ki ga je gojil do dodekafonije in Cageovega konceptualizma, so s časom postavili temelj glasbi, ki jo danes poznamo kot minimalizem. La Monte Young je tako postal pionir glasbe, ki je odigrala eno osrednjih vlog v razvoju sodobne glasbe 20. stoletja.
V mladih letih se je resno ukvarjal z jazzom. V različnih skupinah je preigraval na saksofon skupaj z tako znanimi glasbeniki kot so Eric Dolphy, Ornette Coleman, Billy Higgins in Don Cherry. Glasbeno znanje je pridobival na »University of California« in tudi na bližnjem Berkeleyju. Pomemben presežek v glasbenem znanju mu je ponudil obisk poletnega glasbenega seminarja v Darmstadtu pod vodstvom v prejšnji oddaji predstavljenega Karlheinza Stockhausena. V tem času je komponiral glasbo, ki je nastajala pod vplivom Antona Weberna, gregorijanskih psalmov in glasbe različnih kultur kot so indijska klasična glasba, indonezijski »gamelan« in japonski »gagaku«. Ob urah in urah poslušanja indijskega »raga« in antičnih liturgičnih zvokov, ga je fascinirala forma dolgih in trajajočih tonov. Posledično v tej fasciniranosti korenini rojstvo minimalizma. Leta 1958 je pod tem vplivom nastalo delo »Trio for Strings«, ki velja za prvo sodobno minimalistično kompozicijo.
Številne Youngove zgodnje kompozicije uporabljajo dodekafonijo oziroma dvanajsttonsko zvočno tehniko, ki jo je študiral pod mentorstvom Leonarda Steina, bivšega učenca Arnolda Schoenberga. Po seznanitvi z Johnom Cageom pa se je preusmeril v konceptualizem. V svoje skladbe je pričel vključevati nenavadne zvoke, hrup in razne druge tudi nezvočne elemente. V šestdesetih je tako postal »enfant terrible« Newyorškega umetniškega podzemlja. Veliko se je družil z Yoko Ono in Andyjem Warholom in s tem postal eden herojev hipijevskega obdobja v šestdesetih in sedemdesetih. V tem času je skladal zelo nenavadna dela, ki bi jim celo zelo težko rekli glasbena. Pisal in prirejal je koncerte z močnim političnim in aktivističnim sporočilom, ki so pogosto mejila na parodijo. Načelo teh glasbenih srečanj je veljalo, da to nikakor ni zabava. Med akcijami iz tega obdobja lahko najdemo dela, ki v samem jedru sprašujejo o bistvu glasbe in umetnosti. Dela so bila konceptualna in v marsičem ekstremna. Šlo je bolj za predstave kot prave koncerte. Navodila izvajalcem so recimo velevala, da se po tleh zariše črta in se ji sledi, ali da se na odru zaneti ogenj, spet druga so veleva, da izvajalec v dvorano spusti metulja ali da potiska klavir ob zid. Zvočno se je na teh dogodkih rojevala monotona repetitivna glasba, kar v praksi pomeni, da se je en ton ponavljal pozno v noč.
Njegova glasba je imela mogočen vpliv na glasbenike psihedelične rokovske scene, še posebej na glasbo kot jo je ustvarjal Lue Reed in njegova skupina »Velvet Underground«, ki je v tistem času ustvarjala v Warholovem Newyorškem studiu.
Young še danes živi in deluje v New Yorku, kamor se je preselil že v šestdesetih. Skupaj z ženo, priznano scensko umetnico Marian Zazeela, deluje pri številnih postavitvah konceptualnih multimedijskih umetniških del.
»The Well Tuned Piano« je permutacija na temo in improvizacijo ter velja za ultimativno Youngovo mojstrovino. Gre za eno vzpostavljajočih del ameriškega minimalizma, ki svoj vpliv črpa iz matematičnih kompozicij in prakse hinduistične klasične glasbe. Delo »The Well-Tuned Piano« je pričelo nastajati leta 1964 in še danes velja za bolj ali manj nedokončano. Gre namreč za improvizirano, vendar hkrati zelo strogo, celo matematično strukturirano glasbeno delo za klavir. Prva zapisana verzija dela je v dolžino merila približno 45 minut. Danes pa je mogoče delo slišati v različicah, ki trajajo tudi do 6 ur in več. Delo so v vsej svoji trenutni šesturni celovitosti doslej izvajali le dvakrat. Mi bomo slišali uvodni, enourni odlomek, ki pa že dovolj nazorno nakazuje o čem dejansko govorimo. Želimo vam prijetno poslušanje!
AVIZO