Po Paulu Lanskyu, ki smo ga predstavljali v prejšnji oddaji, na področju elektronskega eksperimenta nimamo več kaj veliko izbir kot da stopimo naproti popularni glasbi. Ta, za današnjo glasbeno kulturo tako presoden korak je uspel v Nemčiji rojenemu, sicer pa v Ameriki ustvarjajočem skladatelju Gershonu Kingsleyu. Izhajajoč iz klasične glasbe, ki ji je ostajal zvest tudi med svojimi elektronskimi avantgardnimi eksperimenti, je Kingsleyu s pomočjo prvega na trgu dostopnega elektronskega instrumenta znanega kot Moogov sintetizator, uspelo ustvariti popolnoma novo perspektivo popularne glasbe.
Danes je Kingsley morda najbolj znan kot skladatelj znamenite elektronske miniature z naslovom »Popcorn«, ki jo lahko pravkar v izvedbi nemške skupine »Hut Butter«, ki je pesem spopularizirala po svetu, poslušamo v podlagi. Vendar, čeprav simptomatična za Kingsleyevo delo – baje je bila napisana v vsega dveh minutah – je to le vrh ledene gore njegovega ustvarjanja.
Po vsega spoštovanja vredni karieri pianista in skladatelja klasične glasbe, se je Kingsley v sredini šestdesetih seznanil z elektronsko glasbo. Skupaj z francoskim elektronskim glasbenikom Jean-Jacquesom Perreyem, je v sredini šestdesetih izdal dva zelo vplivna albuma z improvizirano elektronsko glasbo, ki veljata za mejnika v razvoju popularne »space age« glasbe. Prvi, z naslovom »The In Sound from Way Out!« iz leta 1966, je nastajal na klasičen, v naši oddaji že predstavljen način lepljenja zvočnih trakov in obdelovanja zvokov z raznimi zvočnimi filtri, medtem ko je drugi, z naslovom »Kaleidoscopic Vibrations« iz 1967, že vseboval zvoke privabljene iz Moogovega sintetizatorja. Po tem sodelovanju so se njuna kreativna pota razšla in Kingsley je svoj novi izziv poiskal v Moogovem revolucionarnem glasbenem modularnem instrumentu in se z njim nemudoma lotil dela. Njegova dela so poslej v glavnem priredbe popularnih skladb za novo glasbilo, ki variirajo od preprosto zabavnih do strogo klasičnih glasbenih mojstrovin. Svoje prvo delo v tem slogu je pod naslovom »Music To Moog By« naznanil leta 1969.
Leto kasneje je kot odziv na uspeh prve plošče dobil povabilo, da sestavi skupino, ki bi v živo igrala Moogov instrument. Ta zgodovinski dogodek se je zgodil 30. januarja 1970 v Carnegie Hallu, kjer je skupina poimenovana »First Moog Quartet« pod njegovim vodstvom odigrala prvi javni koncert na tem elektronskem glasbilu. Kingsley je o tej prvi izkušnji poslušalcev z novim živim zvokom povedal: »Ljudje so bili zmedeni, kar je bilo razumljivo, ker je bilo vse skupaj tako novo.« Kot posledica relativnega uspeha koncerta in miniaturne turneje, ki je sledila, so še istega leta izdali album živih nastopov pod naslovom »First Moog Quartet«, ki je v primerjavi s prvencem še za stopnjo bolj eksperimentalen in vsebuje tudi lirična besedila.
Leta 1971 je spisal tudi prvo koncertno delo za Moogov instrument, ki so ga še istega leta izvedli v Bostonu. Do danes Kingsley ostaja zvest svojemu glasbenemu poslanstvu in med drugim uspešno sklada tudi za televizijo in film. Na tem področju je bil posebej aktiven v osemdesetih letih v žanru B filmov kot so recimo: »Silent Night, Bloody Night«, »Sugar Cookies« in »Death House«.
Za pokušino dela Gershona Kingsleya bomo v današnji oddaji poslušali izbrane komade iz že omenjenih proslavljenih albumov »Music To Moog By« in »First Moog Quartet«.
»Music To Moog By« iz leta 1969 je mojstrovina popularne elektronske glasbe, na kateri je Kingsley predelal znane pesmi skupine The Beatles – »Nowhere Man« in »Paperback Writer«; pesem Simona and Garfunkela »Scarborough Fair«; predelavo klasične Beethovnove »For Alisse« in otroške uspavanke »Twinkle Twinkle Little Star«, ki v Moogovem univerzumu zazvenijo kot znanilci glasbene revolucije. Album je vseboval tudi prvo verzijo prvega na elektronski instrument sporduciranega glasbenega hita »Popcorn«. Leta 1970 je izšla še plošča »First Moog Quartet«, na kateri je mogoče prisluhniti skladbam nastalim v sklopu prve turneje Moogovega kvarteta. Kot bomo lahko slišali, gre za uspešno nadgradnjo prvega Kingsleyevega dela.
Ob samem koncu oddaje bomo prisluhnili še nekaj elektronskim tonom, ki sta ju v sredini šestdesetih skupaj ustvarila Perry in Kingsley. Najbolj znani bosta verjetno pesmi »Winchester Cathedral« in »Baroque Hoedown«, ki ju je sploh v sedemdesetih bilo mogoče pogosto slišati v različnih televizijskih oddajah.
S tem prehodom do popularne elektronske glasbe zaključujemo krog, ki nas je pripeljal do samega roba sodobne popularne glasbe. Že v naslednji oddaji se ponovno vračamo na začetek 20. stoletja. Upamo, da boste tudi takrat z nami.
AVIZO