Po angleškem glasbenem ponosu iz začetka 20. stoletja, Ralphu Vaughanu Williamsu, ki smo ga obravnavali v pretekli oddaji, se v današnji selimo k Nemcem. Predstavili bomo temelj nemškega glasbenega ponosa iz prve polovice 20. stoletja – skladatelja, violinista, glasbenega učitelja, teoretika in dirigenta, Paula Hindemitha. S tem namenom bomo prisluhnili trem njegovim najbolj priljubljenim delom.
Paul Hindemith je bil rojen v nemškem Hanau. Že zgodaj se je naučil igranja na violino. Glasbenega poklica se je priučil na Visokem konservatoriju v Frankfurtu pod vodstvom priznanega skladatelja in mentorja Arnolda Mendelssohna. V študijskem času se je preživljal kot glasbenik v raznih plesnih ansamblih. Med leti 1915 in 1923 je vodil Frankfurtski operni orkester in hkrati igral kot član »Rebnerjevega godalnega kvarteta«. Leta 1929 je ustanovil »Amar Quartet«, s katerim je na različnih turnejah prekrižaril celotno Evropo.
Prvič je kot skladatelj svetovno glasbeno javnost nase opozoril leta 1922 na glasbenem festivalu v Salzburgu. V naslednjih letih je poučeval in deloval tako doma kot v tujini, recimo v Turčiji, kjer je med drugim pomagal vzpostaviti tudi tamkajšnjo državno opero in balet. Po vzponu nacistov na oblast, se je v Nemčiji znašel med dvema ognjema. Nacisti so hkrati kritizirali njegovo dekadentno atonalno skladanje, kot ga častili kot modernega nemškega skladatelja, ki se zgleduje po nemški ljudski glasbeni in mitološki tradiciji. Končno mu je bilo leta 1938 vsega dovolj in se je preselil v Švico, potem pa leta 1940 še v ZDA, kjer je leta 1946 dobil tudi ameriško državljanstvo. Tam je učil na uglednih univerzah Yale in Harvard. V Evropo se je ponovno vrnil leta 1953 in se naselil v Zürichu, kjer je učil na tamkajšnji univerzi. Proti koncu svojega bogatega življenja je veliko dirigiral in posnel še številne plošče tako z svojo glasbo, kot glasbo drugih skladateljev.
Hindemith je skozi svojo kariero postal eden najvidnejših predstavnikov nemške sodobne glasbe. Na začetku kariere je skladal v glavnem dela, ki so črpala iz romantičnega glasbenega ideala, v kasnejšem ustvarjanju se je veliko zgledoval po ekspresionizmu, preden je v dvajsetih dokončno razvil samosvoj »kontrapunktivni« kompleksni glasbeni stil, ki še najbolj spominja na glasbo neo-klasicizma. Tako razvito glasbeno idejo je mogoče najbolj nazorno slišati v komornih delih, ki jih je pisal skozi burna dvajseta leta dvajsetega stoletja. V tridesetih je spisal pomembno teoretično delo z naslovom »Moč glasbene kompozicije«, kjer je razvil in zapisal glasbeno teorijo, ki se je je držal vse preostalo življenje. Delo je dodaten kamenček v mozaiku njegove razvpitosti kot skladatelja, ki je teoretično zanimiv in inovativen, ki pa mu primanjkuje emocionalne širine. Hindemithovo najbolj popularno delo, ki ga bomo slišali tudi nocoj, so »Simfonične metamorfoze na teme Carla Marie von Webera«, ki jih je spisal leta 1943 in z svojo tehnično dovršenostjo najbolj nazorno potrjujejo podano ugotovitev.
Glasbeno popotovanje pa začenjamo pri delu z naslovom »Koncertna glasba za pihala in godala opus 50« iz leta 1930. Po tem, ko je v dvajsetih letih njegova glasbena govorica dozorela, se je koncem desetletja lotil treh »Koncertnih glasb«, med katerimi je kot zadnjo spisal ravno to, ki jo bomo slišali nocoj. Delo je nastalo po naročilu Sergeya Koussevitzkya z namenom počastitve petdesete obletnice »Bostonskega simfoničnega orkestra« in je svojo premiero doživelo aprila leta 1931. V dekadi, ko se je med skladatelje klasične glasbe prebijal »jazz«, je tudi Hindemith pogosto uporabljal njegove elemente, največkrat v satiričnem ali celo sarkastičnem tonu. V pričujočem dvo-stavčnem klasičnem delu, je to glasbeno figuro najbolj razvidno mogoče slišati v drugem stavku kompozicije.
V tridesetih letih dvajsetega stoletja je Hindemith pisal manj komornih del, bolj pa se je posvetil pisanju orkestracij. Med leti 1933 in 1935, je napisal opero »Mathis der Maler«, ki temelji na življenjski zgodbi slikarja Matthiasa Grünewalda. Čeprav cenjena, je opera doživela in doživlja le malo uprizoritev. Toliko pogosteje pa se zato izvaja njena simfonična predelava, ki uspešno nadgrajuje operino neo-klasicistično zasnovo in kombinatoriko z ljudskimi motivi.
Zadnje delo Paula Hindemitha, ki ga bomo slišali nocoj, je že omenjeno, njegovo najpopularnejšo delo, z naslovom »Simfonične metamorfoze na teme Carla Marie von Webera«. V tem delu, se skladatelj pokloni velikemu nemškemu zgodnje-romantičnemu skladatelju na način, da nekaj njegovih izbranih glasbenih tem – recimo del za klavir in za oder – priredi v nepozabno simfonično suito.
To pa bo tudi vse, kar smo pripravili v tem tednu. Ponovno vas bomo glasbeno razsvetljevali ob tednu osorej.
AVIZO