V današnjem Ciklonu se bomo priklonili enemu največjih in najbolj samosvojih avstrijskih pianistov in komponistov resne in jazz glasbe druge polovice dvajsetega stoletja, Friedrichu Guldi. Glasbeniku, ki si je najbolj od vsega prizadeval zrušiti trdo zasidrane, zabetonirane rituale meščanskega koncertnega življenja ter združiti navidez nezdružljivo, Mozarta in boogie, Beethovna in swing, zabavno, jazz in resno glasbo. Poslušali bomo dve njegovi pozni deli, prvo iz leta 1980, »Koncert za violončelo in pihalni orkester« ter drugo iz leta 1981, »Koncert za Ursulo«, ki nedvomno potrjujeta njegov življenjski moto preseganja glasbenih mej in ki hkrati predstavljata tudi vrh njegove ustvarjalne moči.
Gulda je že z dvanajstimi leti, leta 1942, pričel študirat na dunajski glasbeni akademiji. S šestnajstimi leti je zmagal na mednarodnem glasbenem tekmovanju »Genfer« in že nekaj let za tem zaživel svetovno slavo. Njegove natančne, originalom zveste interpretacije Mozarta in Beethovna, veljajo danes za mejnike v zgodovini glasbe. Da bi se čimbolj približal originalom, je pogosto igral tudi na »klavikord«.
Že v mladih letih je odkril ljubezen do jazza. Tako si je že od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja dalje ustvaril sloves jazz-interpreta in komponista. V svojih delih se je vedno bolj zavzemal za razveljavitev ločnice med zabavno in resno glasbo in je pričel na svojih koncertih vedno bolj spajati klasično in jazz glasbo. Leta 1956 je nastopil v slovitem klubu Birdland v New Yorku in na Newport festivalu, leta 1960 pa je ustanovil še svoj Eurojazz orkester. Nastopal je s številnimi slavnimi jazz glasbeniki in skupinami, med drugim s Herbiejem Hancockom, Chicki Coreo in Josefom Zawinullom.
Zaradi svojih pogosto provokativnih nastopov je postal »enfant terrible« med pianisti. Na svojih koncertih je pogosto igral drugačen spored kot ga je pred tem napovedal. Pogosto je nastopal celo gol. Višek vsega mu je uspel leta 1999, ko je po tem, ko je javnost prelisičil z lažno objavo o svoji smrti, praznoval v dunajskem Konzerthausu svoje ponovno vstajenje s plesalkami in DJ-i. Gulda je umrl 27. januarja, torej na datum Mozartovega rojstva, leta 2000, star skoraj sedemdeset let.
»Koncert za violončelo in pihalni orkester« v petih stavkih na zelo posrečen, če ne celo drzen način, preskakuje med tradicijo resne glasbe ter rockom in zabavno glasbo. Še posebej v prvem in zadnjem stavku nas lahko na trenutke zanese celo tako daleč, da zaplešemo. – Nikar se ne dajte motiti.
»Koncert za Ursulo« je trostavčni opus, ki je nastal v zimski atmosferi salzburških Alp in ga je Gulda posvetil svoji sopotnici, glasbenici Ursuli Anders, ki nima nikakršne zveze z bolj znano filmsko igralko. Tudi za to delo je značilno spajanje zelo različnih glasbenih zvrsti, vse od baroka do freejazza, ne manjka pa tudi navezav na narodno glasbo.
S tem pa bomo današnjo oddajo tudi zaključili. Danes je oddajo za vas pripravil Boštjan Lah. Ponovno se veselimo srečanja z vami ob tednu osorej. Do takrat pa veliko glasbenih užitkov.
AVIZO