Tudi v današnji oddaji nadaljujemo z serijo oddaj posvečenih rojevanju elektronske glasbe. Prvi falangi povojnih pionirjev elektronske glasbe, se je kmalu pridružil tudi Francoz Luc Ferrari. Velja za enega izmed tistih, ki je novi zvočnosti dal sprejemljiv obraz in določeno mero ironične distance ter je ob Xenakisu glavni predstavnik drugega vala komponistov konkretne glasbe pariškega elektronskega studia.
Ustvarjalno prakso pariškega studia je Ferrari prvič poizkusil leta 1958. To mu je omogočilo poznanstvo s Schaefferjem, ki je studio tudi ustanovil in ga vodil celo desetletje, vse od njegovega začetka naprej.
Ko se je studio tega leta preoblikoval in preimenoval v »Skupino za raziskovanje konkretne glasbe«, je bil Ferrari eden izmed njenih soustanoviteljev. Elementarna dejavnost studia je temeljila na lovljenju in snemanju najbolj raznovrstnih zvokov ter njihovi obdelavi in komponiranju.
Piano se je iz instrumenta preoblikoval v generator zvokov. Zvoki so se porajali ob udarcih po kamenju in razkrila se je cela paleta zvokov, ki jih je mogoče producirati s kovinskimi materiali in tolkali – to so bile note nove dobe. Raziskovanje hrupa, kot osnovno vodilo Schaefferja in drugega člana skupine Pierra Henrya, je Ferrari nadgradil s študijami zvoka v gibanju in repeticijami. V tem obdobju je razvil tudi prve zametke zanj značilne ambientalne glasbe oziroma tako imenovane »glasbene fotografije«, ki je izhajala iz posnetkov, ki jih je Ferrari zbiral na svojih mnogih potovanjih.
Zgodba o Ferrarijevih glasbenih preferencah sega vse tja v njegovo otroštvo, ki ga je preživljal ob radijskem sprejemniku. Kot se je sam spominjal, ga je novodobna tehnologija oskrbela z zvočnimi spomini, ki jim je ostal zvest do konca svojega življenja. Radijski formalni eklekticizem, širina zvočne pokrajine z govorjenimi teksti, zvočna ozadja in glasba kot taka, hrup in šumi ter nadrealistične transformirane podobe; vse to je oblikovalo njegov subtilni čut za v vsakem trenutku obkrožajočo nas zvočnost.
V temelju je ostal zvest tradiciji povojne konkretne glasbe in predhodnim avantgardnim težnjam. Izvor svojega glasbenega izraza je na ta način našel v Honeggerjevem »Pacifiku 231«, kompoziciji, ki je evocirala sodobne zvočne objekte še preden so ti zaživeli v Schaefferjevem studiu. Prav Honegger pa je postal tudi eden izmed Ferrarijevih profesorjev. In če ga je Honegger učil kompozicije, mu je analitično miselno orodje v veliki meri oblikoval Olivier Messiaen.
Ne glede na to, da je sam Ferrari svojo navezanost, prej kot Messiaenu, pripisoval ideologiji in praksi Johna Cage, bi vpliv lahko razdelili kar med oba velikana. Konec koncev je osnovna premisa iz katere sta izhajala oba, prav neslišna glasba našega okolja, ob kateri je potrebno za trenutek postati in odpreti uho. Prav na tem presečišču njunih estetik in inspiracij za magnetni trak, ki se jih je navlekel ob Vareseju, se giblje Ferrarijeva ambientalna zapuščina.
Zvok je s konkretno glasbo postal objekt, oropan svoje kavzalnosti, povezanosti s svojim virom in preko te opuščene vezi pripraven, da svojo konkretnost razpusti v abstrahiranju. Ferrari je to logiko konkretizma konec šestdesetih let prejšnjega stoletja obrnil. Če se kje kaže dominanten vpliv Cageja, je to prav v poudarjanju izvora zvoka, usmerjanju pozornosti na vsakdanjost tega pojava.
Leta 1970 je Ferrari sprva šokiral, takoj zatem pa navdušil glasbeno srenjo. Kompozicija ali kar kompilacija »Presque Rien«, ki je bila temu vzrok, je prava zvočna foto-zgodba posneta nekega jutra v neki dalmatinski vasi ob hrvaški obali. Zvočna podoba brez glasbenih vložkov, razpuščena v pravo naracijo izmenjujočih se motivov, kar najbolje odslikava Ferrarijeve težnje in postopke. Ferrari je to vrsto glasbe, ki si sposoja zgolj naravne zvoke, brez kakršnihkoli umetnih dodatkov, imenoval »konkretna glasba za reveže«.
Glasbeni kolaž, ki vam ga danes ponujamo v posluh, bo zares pester. Za uvod se bomo soočili s Honeggerjevim »Pacificom 231«. Ta služi ilustrativno, kot eden izmed prvih poskusov glasbene prilagoditve in podreditve, ki jih je sproducirala nova doba industrializacije in napredujoče tehnologije. Spomnimo se prve radijske edicije Schaefferjevih »Petih etud« iz leta 1948, ki so se začele s manipulirano kompilacijo šestih lokomotiv. Da vlak stoji na samem izvoru moderne dobe, dokazuje tudi rojstvo gibljivih podob s »Prihodom vlaka na pariško postajo La Ciotat« bratov Lumiere, dobrega pol stoletja pred tem.
V nadaljevanju bomo slišali prvo epizodo iz »Deserts«, Edgarja Vareseja. S pariško premierno izvedbo leta 1954, se je Varese končno spopadel z elektronsko glasbo in poskrbel za enakovredno kombinacijo tradicionalnih instrumentov in magnetnega traku. Živo radijsko predvajanje je ujel tudi Luc Ferrari, ki ga je kompozicija navdušila do te mere, da je odpotoval za Varesejem v New York. Po osvojenih lekcijah organiziranega zvoka, zvočnih objektih in integraciji le teh v končno strukturo, je dokončno opustil serialno maniro in se posvetil elektronski glasbi.
Zadnji del današnje oddaje bo posvečen izključno Lucu Ferrariju. Za začetek bomo slišali že omenjeni »Presque Rien«, nato pa še »Music Promenade«. Njegove glasbene foto-zgodbe, katerih predstavnika sta obe kompoziciji, so izredni primerki ambientalne polifonije. Nekateri jih interpretirajo kar kot podaljške razvpite Cageve »4,33«, le da so poslušalčevi prisluhi sedaj vodeni in ne več prepuščeni njemu samemu. Ob teh Ferrarijevih slikanicah človeka lahko zares zamika, da bi stopil za zastor in pogledal kaj se za njim dogaja.
Za konec smo prihranili največje Ferrarijevo delo iz 70-ih let, »Cellule 75«. Kompozicija izpričuje avtorjevo navdušenje nad ameriškim minimalizmom in njegovimi predstavniki kot so Reich, Riley ter drugi. Lahko bi rekli, da je Ferrari svoji predanosti k repeticijam in zvočnemu gibanju našel enakopravnega sogovornika. »Cellule 75« je izpiljeno delo za piano, tolkala in magnetni trak. Dinamiko in harmonsko blokovno zgradbo črpa vse tam iz začetka 20-ega stoletja iz zgodnjega opusa Stravinskega in Honeggerjevega »Pacifika« in jo pripenja na minimalistične slogovne obrazce.
Želimo vam prijetno zvočno izkušnjo!
AVIZO