Raznolika uporaba instrumentov, razširjeni vokalistični obsegi, neprekosljiva občutenost barvnih odtenkov, simbolizem, misticizem, prekanjene aluzije ter eksotizem s pogostim iskanje navdiha v narodni in ne-zahodnjaški glasbeni zapuščini. George Crumb, postava, ki ji danes namenjamo polno uro je vsekakor otrok svojega časa. Tako po svojem razmišljanju kot po glasbeni konturi s katero se je neizogibno zapisal vrhu ustvarjalnosti druge polovice 20-ega stoletja.
Predanega predvsem kontekstu raziskovanja zvočnosti in njenih barvnih zakonitosti, pri Crumbu pogosto naletimo na kar najbolj nenavadne predpise o uporabi instrumentov. Sestavni deli njegovih kompozicij tako zahtevajo sočasno pihanje in govorjenje v flavto, spuščanje frnikol v odprt piano, vseskozi pa uporabo elektrificiranih in prepariranih instrumentov.
Leta 1968 je prejel Purlizerjevo nagrado za kompozicijo >Odmevi časa in reke<, leta 2004 pa bil proglašen za Ameriškega komponista leta, če zgolj pri teh dveh, enima izmed mnogih odličjih, tudi končamo. Kot dolgoleten učitelj je svoje prakse in spoznanja predajal naslednjim generacijam, med njegovimi učenci pa najdemo tudi Uri Caine-a in Osvalda Golijov-a.
Pa zavijmo h glasbi. Tri zgodnje pesmi s katerimi bomo odprli današnji površen pregled skladateljevega ustvarjanja je Crumb napisal komaj 18-leten, zgolj za vajo in v svoje lastno zadovoljstvo. Kakor hitro pa je delo pristalo v rokah radovednih prijateljev, dan premierne izvedbe ni bil daleč.
Čeprav sam svojih zgodnjih poskusov ne čisla najbolj, pa so naslednje pesmi redka izjema in v njih se že zna razbrati latentne in še nerazvite sledi velikega skladatelja.
Sam kit grbavec s svojim petjem je neposredno odgovoren za nastanek naslednjega dela. >Vox balaenale< za tri maskirane izvajalce in elektrificiran instrumentarij nadgrajen s štirimi starodavnimi citrami. Svoj dolg terja Debussyu, kateremu se ima Crumb zahvaliti za odlične impresionistične lekture iz zakonitosti zvočnih barvitosti.
Kot predanega občudovalca Španskega pesnika Garcie Lorce Crumbovo zbirko kompozicij nasploh prežema občutenje, ki izhaja iz njegovih nenehno ponavljajočih se deja-vu fenomenov. Ti so ga pričakali tako ob obisku Jeruzalema kot Grškega Delfija in verjame, da so določeni prostori planeta zemlje prepojeni z posebno mistično auro.
Kontemplacije predočenih pokrajin naj bi povzročale kompleksna psihološka stanja in, če mu sledimo še dalje, najverjetneje je glasba tisti medij, ki mu uspeva orisati tanko in subtilno nianso doživete emocije in čutnosti.
Kako ujeti naslednje v podvodnih globinah z roko v roki s kitom grbavcem se vam obeta v naslednjih dvajsetih minutah. Poslušajmo.
>Črni angeli> ali >Black Angels< so verjetno edini godalni kvartet neposredno navdahnjen s sočasno Vietnamsko vojno. V zvočnem smislu delo portretira duševno popotovanje v treh stopnjah: padec v nemilost, odsotnost in spravo. Štirje električni godalci se oprijemajo svojih instrumentov na najbolj nenavadne načine pri tem pa izdatno prepevajo, žvižgajo, vriskajo in šepetajo, h godalom pa dodajajo še zvokove raznih tolkal, kozarcev tako praznih kot polnih, in jekla.
Crumb je v kompozicijo vgradil numerološki simbolizem, celoto pa prepredajo aluzije na tonalno zgodovino. Tako naletimo na citate Schubertovega godalnega kvarteta >Smrt in devica<, Saint-Saensovega >Mrtvaškega plesa<, ter Tartinijevega >Hudičevega trilčka<. Verjetno se ni za čuditi, da je sam skladatelj delu pritaknil podnaslov >Trinajst podob iz temačne dežele<.
Kdo ve, morda je Crumbovo delo pomagalo dokončati Vietnamsko vojno, v vsakem primeru pa kompozicija, ki nas bo v izvedbi Kronos Quarteta popeljala v neznano deželo, izžareva svojevrstno svarilo. Prijetno popotovanje in srečno.
AVIZO