Elliott Carter je starosta ameriške povojne kompozicije, ki še danes, ko se približuje že svoji stoletnici, še vedno sklada v svojem značilnem atonalnem slogu, ki je njegovo ime proslavil širom sveta sodobne resne glasbe. V današnji oddaji bomo prisluhnili petim njegovim sicer nekoliko manj znanim, a zato nič manj značilnim komornim kompozicijam.
Rodil se je leta 1908 v New Yorku. Kot mladega nadobudnega iskalca glasbenega navdiha, ga je na Harvardu med študijem angleščine in glasbe, pod svoje okrilje vzel sam Charles Ives. Kot veliko sodobnih avtorjev njegove generacije, je svojo glasbeno znanje izpopolnjeval pri Nadji Boulanger v Parizu, nakar se je leta 1935 ponovno vrnil v ZDA, kjer je poslej sprejemal številne pedagoške kot tudi glasbene naloge. Med drugo svetovno vojno in tudi po njej je na številnih ameriških univerzah poučeval matematiko, fiziko, klasično grščino in seveda tudi glasbo.
Svojo glasbeno kariero je sprva gradil na posnemanju neo-klasicističnega glasbenega stila dveh največjih mojstrov, Igorja Stravinskega in Paula Hindemitha. Tovrstno estetiko pa je na začetku petdesetih – podobno kot Stravinski – opustil in se oprijel bolj samosvojega atonalnega stila, po katerem je kasneje tudi zaslovel. V današnji oddaji bomo tako recimo poslušali eno prvih njegovih del v tem novem glasbenem pristopu, »Sonato za čelo« iz leta 1948.
Njegova glasba je poslej postala tipično atonalna in ritmično kompleksna, svoj pravi zagon pa je pridobila z invencijo metrične modulatete – to je metode, ki opisuje pogosto spreminjanje tempa v njegovih delih. Med Carterjevimi bolj znanimi deli v tem slogu so »Variacije za orkester« iz leta 1955, »Klavirski koncert« iz leta 1967, ki ga je spisal kot darilo Igorju Stravinskem ob njegovem rojstnem dnevu in pa recimo še »Simfonija treh orkestrov« iz leta 1976. Napisal pa je tudi pet godalnih kvartetov, od katerih bomo zadnjega lahko slišali tudi v današnji oddaji. Za prvega in tretjega je v letih 1960 in 1973 prejel tudi posebno Pulitzerjevo nagrado za glasbo.
Navkljub precej rigoroznemu atonalnemu stilu, Carter piše barvito subtilno in zelo transparentno glasbo. Njegova zrela dela so običajno zgrajena okoli gigantskega poli-ritmičnega jedra, okoli katerega gradi glasbeni kontrapunkt.
»Sonata za čelo« je kompozicija, ki jo je Carter sestavil leta 1948 in predstavlja prelomnico v njegovem ustvarjanju. V njej je naredil korak stran od takrat prevladujočega populističnega sloga, na katerega je vplival predvsem Alan Copland in se približal glasbeni poetiki, ki je hkrati bolj akademska in osebna.
Sonata že vsebuje elemente, ki bodo poslej prevladovali v Carterjevem delu – že omenjeno metrično modulacijo, subtilne vsebinske in harmonične transformacije. Kar je v sonati še posebej opazno, je gradnja skladbe na podlagi karakterističnih značilnosti instrumentov, ki jo izvajajo. Strastni čelo je tako v opoziciji hladno logičnemu klavirju – četudi se instrumenta občasno zbližata v harmoniji, nikoli v svoji igri ne ubereta istih strun ali z drugimi besedami – ne zgladita svojega nasprotja.
Ob sonati bomo v nadaljevanju slišali še tri njegova sodobna dela: malo obsežnejši »Peti godalni kvartet« in pa še tri krajše kompozicije – delo z naslovom »90+ za klavir«, »Figment za violončelo« in na koncu še »Fragment za godalni kvartet«. Vsa navedena dela datirajo v leti 1994 in 1995.
Kot je pri Carterju ponavadi primer, sploh ko govorimo o njegovih sodobnejših atonalnih kompozicijah, poslušalec za uživanje v njegovem delu ne potrebuje vednosti o kompleksnih metodah kompozicije. Njegovo delo je, ko je najboljši, akademsko rigorozno in hkrati presenetljivo komunikativno.
Toliko smo o sodobni glasbeni čarovniji pripravili v tem tednu. Ponovno vas bomo glasbeno razsvetljevali ob tednu osorej. Želimo vam prijetno glasbeno izkušnjo.
AVIZO