Vsak, ki spremlja razvoj resne glasbe bo znal povedati, da med velikani tovrstne glasbe ni ravno veliko žensk. Zgodovinsko je to dejstvo dokaj lahko razložiti, kako pa je s tem v sodobni resni glasbi, ki nastaja v času, ko se je ženski že uspelo delno emancipirati. Če spremljate našo oddajo, bi sklepali, da se to ni kaj bistveno spremenilo. Do danes namreč v naši oddaji še nismo obravnavali ženske avtorice. To sicer res pove, da avtoric sodobne resne glasbe še vedno ni ravno veliko in njihova dela še vedno v glavnem ne sodijo med vrhunce tovrstnega ustvarjanja, vendar v tolažbo ženskemu spolu moramo priznati, da popolnoma obupavati tudi ne gre. Sploh v drugi polovici 20. stoletja se je število uspešnih skladateljic, ki jim veljavo priznavajo tudi njihovi moški kolegi, drastično povečalo. V prihodnje bomo tudi v naši oddaji tem skladateljicam resne glasbe posvetili več pozornosti. Na nek pogojen način pa bomo to krivico začeli popravljati že v današnji oddaji.
Prisluhnili bomo interpretaciji baročne klasične glasbe, kot jo je koncem šestdesetih pionirsko na enega prvih komercialno dostopnih Moogovih synthesizerjev zasnovala ameriška pianistka in skladateljica Wendy Carlos. V celoti bomo poslušali njen drugi album z naslovom »The Well-Tempered Synthesizer« iz leta 1969, za zaključek pa bomo prisluhnili še nekaj skladbam iz revolucionarnega in pionirskega prvenca »Switched-On Bach« iz leta 1968, ki se med drugim ponaša tudi z nazivom enega komercialno najuspešnejših albumov klasične glasbe.
Razlog zakaj lahko o Wendy Carlos kot o ženski predstavnici sodobne resne glasbe govorimo le pogojno, je v tem, da se je Wendy rodila kot moški po imenu Walter Carlos, kot transeksulana ženska pa je zaživela šele v prvi polovici sedemdesetih. Večino svojih zgodnjih revolucionarnih del, ki jih bomo nekaj slišali tudi v današnji oddaji, pa je tako izdala še pod svojim moškim imenom, vse ponovne izdaje teh zgodnjih del pa so že pripisane njeni ženski identiteti.
Pogojen pa ni samo govor o spolu, pač pa tudi o glasbi, ki jo bomo lahko poslušali v nadaljevanju. Wendy se je sredi šestdesetih seznanila z dvema očetoma elektronske glasbe, ki sta jo napeljala na pot, ki bo zaznamovala njeno kariero in življenje. Prvi je bil pionir elektronske glasbe in njen učitelj, Vladimir Ussachevsky (izg. Ušačevskij), drugi pa oče prvih komercialnih synthesizerjev, Robert Moog. Wendy je postala ena prvih lastnic tega instrumenta in kot klasično izobraženo pianistko jo je najprej zanimalo kako bo na tem novem in nenavadnem instrumentu zvenel Johann Sebastian Bach. Leta 1968 je tako izdala svoj prvenec »Switched-On Bach«, na katerem na Moogov synthesizer preigrava nekatere Bachove skladbe. Uspeh albuma je bil naravnost mitski. Bil je prvi album klasične glasbe, ki se je prodal v platinasti nakladi. Ko govorimo o glasbenem vplivu pa lahko brez pretiravanja zatrdimo, da je na nek način zakrivil celo rojstvo same elektronske glasbe.
Revolucionarni uspeh teh prvih elektronskih eksperimentov je Wendy spodbudil, da se je popolnoma posvetila združevanju klasične in sintetične glasbe. Med drugim je svoj status v popularni kulturi dodatno povišala s glasbenim prispevkom za kultni Kubrickov film »A Clockwork Orange« in revolucionarni Disneyjev »Tron«. Seveda gre v obeh primerih za pionirska posega elektronske glasbe v film.
Čeprav je njen prvenec »Switched-On Bach« pomembnejši iz zgodovinskega vidika, pa večina skladateljev sodobne glasbe veliko večjo glasbeno vrednost pripisuje njenemu drugemu albumu z naslovom »The Well-Tempered Synthesizer«, ki ga bomo v nadaljevanju slišali v celoti, vključno z Wendyinim komentarjem, ki ga je kot dodatek k ponovni izdaji plošče posnela ob obletnici izida leta 1999. Na »The Well-Tempered Synthesizer« najdemo sintetizirane predelave del Monteverdija, Scarlattija, Handela in seveda Bacha, zaigrane na Moogov modularni glasbeni sintetizator, kot se je uradno klicala ta monstruozna glasbena naprava.
Za zaključek bomo poslušali še nekaj Bachovih priredb iz znamenite plošče »Switched-On Bach«. Slišali bomo znamenito »Air on a G String«, »Jesu, Joy of Man’s Desiring«, »Preludij in fuga številka 2.«, za sam konec pa še »Kantato št. 29.«.
S tem pa bomo za danes zaključili. Ponovno vas vabimo k poslušanju ob tednu osorej. Srečno!
AVIZO