Gavin Bryars je sinonim za sodobno resno glasbo. Razlog za to je ob nesporni kvaliteti kompozicij, predvsem neverjetna raznolikost njegovega dela, saj posega v številne glasbene stile. V današnji oddaji bomo poslušali štiri njegova dela: »After the Requiem« iz leta 1983, »Alaric I or II« iz leta 1989, »Allegrasco« iz leta 1990 in verjetno njegovo najbolj znano minimalistično kompozicijo »Jesus Blood Never Failed Me Yet«, ki je nastala med leti 1971 in 1993.
Bryars v svojem ustvarjanju izkazuje skoraj vse značilnosti sodobne resne glasbe poznega dvajsetega in zgodnjega enaindvajsetega stoletja – slogovno raznolikost, vključevanje vizualnega in multimedije v glasbeno doživetje, raziskovanje ne-tradicionalnih pristopov pri ustvarjanju glasbe, sodelovanje z številnimi drugimi avtorji in glasbenimi organizacijami itd.
Kot številni njegovi sodobniki je tudi on popularnost dosegel z kombinacijo inovativnosti in relativne dostopnosti. Njegova prva ljubezen je bil jazz, s katerim se je kar nekaj časa ukvarjal tudi kot basist v jazz triu. Nekaj tega zgodnjega obdobja glasbenega udejstvovanja je v njegovi glasbi čutiti še danes, posebej v izredni sposobnosti improvizacije, ki je njegov zaščitni znak. V poznih šestdesetih je po kratkem študiju filozofije prestopil na študij glasbe, med katerim je svoje glasbeno znanje nabiral pri tako znamenitih imenih kot sta recimo John Cage in Cornelius Cardew.
Ko je začel skladati resno glasbo je njegov stil največ dolgoval t.i. Newyorški glasbeni šoli Johna Cage, Mortona Feldmana in Earlea Browna ter seveda minimalizmu. Njegovo prvo znano delo »The Sinking of the Titanic« iz leta 1969 je svojevrstna kombinacija omenjenih stilov. Sledila je že omenjena »Jesus’ Blood Never Failed Me Yet« iz leta 1971, ki jo bomo v modernejši izvedbi slišali ob koncu oddaje.
Je ustanovitelj in član orkestra »Portsmouth Sinfonia«, ki združuje prominetne glasbene izvajalce, med katerimi je tudi sloviti glasbeni producent Brian Eno, pri katerega založbi deluje tudi Bryars. Ob zares bogatem skladateljskem opusu je dejaven tudi kot vodja nekaterih orkestrov in kot predavatelj na različnih univerzah po svetu.
Kot številna druga dela Gavina Bryarsa, je tudi delo z naslovom »Allegrasco« iz leta 1983 prepolno številnih eklektičnih aluzij. Obstajata dve verziji tega dela,: prva, originalna »za saksofon in orkester« in druga, prenovljena verzija iz leta 1990, »za klarinet in orkester«, ki jo bomo slišali v nadaljevanju. Kompozicija črpa navdih v delu Ferruccia Busonia »Elegie«, ki je »za piano in klarinet« nastala že leta 1921. Preobleka je svojevrstna Bryarsova mojstrovina, ki se sprehaja med liričnostjo in teatralnostjo.
Delo »Alaric I or II za štiri saksofone« iz leta 1989 je inspirirano z obiskom pokrajine na jugu Francije, kjer je tudi nastalo. Delo na svojevrsten način skozi prizmo minimalistične glasbene strukture na najboljši možni način izkorišča kvartet saksofonov. Izkazuje v kako bogato glasbeno avanturo se glasba lahko podaja z še tako majhnimi izhodiščnimi sredstvi.
Gavin Bryars je kompozicijo »After the Requiem za dve violi, čelo in električno kitaro« sestavil leta 1990 kot instrumentalno nadaljevanje predhodnega »Cadman Requiema«, ki ga je spesnil v spomin na prijatelja in sodelavca Billa Cadmana. Delo je senzitivna slika žalovanja obogatena z za Bryarsa značilnimi nizkimi godalnimi toni in svojevrstnim emocionalnim efektom električne kitare.
Za konec bomo poslušali še kratko minimalistično in morda njegovo najbolj razvpito delo »Jesus’ Blood Never Failed Me Yet«. Izvirno je delo nastalo leta 1971 na osnovi dokumentarnega posnetka o potepuhu, ki melanholično poje religiozno naravnano besedilo: »Jesus’ blood never failed me yet, never failed me yet…this one thing I know, for he loves me so.« Bryars je v svojem stilu skomponiral glasbeno ozadje, ki se v razširjeni verzij razteza na celih 75 minut meditativnega in zelo intimnega glasbenega doživetja. Poslušali bomo verzijo iz leta 1993, v katero je ob originalu vključil nezamenljivo šarmantni glas Toma Waitsa. Uživajte!
AVIZO