Pierre Boulez je francoski skladatelj sodobne resne glasbe, priznani mednarodni dirigent in glasbeni teoretik. Velja za enega vodilnih skladateljev post-Webernovega serialnega gibanja, ki je v svoja dela sprejel tako elemente glasbenega naključja kot elektronske glasbe. Dan pred 83 rojstnim dnevom, ga bomo z odlomkom njegove ustvarjalnosti počastili tudi v naši oddaji.
Kot otrok se je Boulez posebej odlikoval v matematičnih veščinah. Leta 1942 je vstopil na Pariški konservatorij, kjer pa je kmalu naletel na težave, saj je pričel negovati revolucionarno držo napram tradiciji. Dva pomembna vpliva sta v tem obdobju pomagala oblikovati njegovo glasbeno osebnost. Prvi je bil Messiaen z svojo slavno glasbeno analizo, drugi pa René Leibowitz, ki mu je predstavil serialno glasbo, v kateri je Boulez našel harmonično in konceptualno bogastvo, za katero je verjel, da tako njemu kot glasbi nudi brezmejne možnosti za nadaljnji razvoj.
V poznih štiridesetih je Boulez začel uporabljati postopek, ki je znan kot »serializacija«. Njegovo prvo tovrstno delo je bila »Druga klavirska sonata« iz leta 1948. Slavo pa mu je dokončno prinesla kompozicija iz leta 1954, »Le Marteau sans Maître za pevce in komorni ansambel«. Striktno matematično organizirana kompozicija gre onkraj serialnosti v bolj osebni stil, ki ga bomo v dveh sodobnejših skladbah lahko spoznali tudi v današnji oddaji.
V petdesetih je v svojih kompozicijah pričel dopuščati več svobode. V svoji »Tretji klavirski sonati« iz leta 1957 tako pianist že sam lahko izbira kdaj in kako bo zaigral katerega od stavkov.
Boulez je znan tudi po tem, da pogosto umakne kakšno že objavljeno delo in ga napiše ponovno, s tem pa skoraj vsako njegovo delo nenehno ostaja v procesu ustvarjanja.
Boulez je tudi eden najbolj vplivnih dirigentov dvajsetega stoletja, ki je posebej znan po svojih virtuoznih izvedbah del Bartoka, Ligetia, Messiaena in Varésea. Leta 1968 je bil hkrati imenovan za glasbenega direktorja tako BBCjevega simfoničnega orkestra kot Newyorških filharmonikov.
Leta 1970 so, kot smo omenjali že v eni prejšnji oddaji, v Parizu ustanovili raziskovalni glasbeni center poimenovan »Inštitut za raziskovanje in koordinacijo akustične glasbe«, ki je znan tudi pod kratico »IRCAM in katerega vodilno mesto je prevzel prav Boulez.
Leta 1975 je ustanovil glasbeno skupino, s katero se je v celoti posvetil izvajanju nove glasbe. Leta 1995 je postal gostujoči dirigent Čikaškega simfoničnega orkestra kot dirigent pa je posnel številne zelo uveljavljene posnetke klasične glasbe, za katere je prejemal tudi številne nagrade, med drugim leta 1996 tudi Grammya za posnetek Debussyjeve »La Mer«, ki jo je posnel z Clevelandskim orkestrom.
Glasbeno delo z naslovom »Répons« iz leta 1981, je eno tistih, ki ga Boulez nadvse uspešno izvaja z svojim eksperimentalnim orkestrom. Delo je nastalo po naročilu »Jugozahodnega nemškega radijskega orkestra« in je bilo namenjeno izvedbi na glasbenem festivalu, skladatelj pa ga je posvetil svojemu prijatelju, skladatelju Alfredu Schleeju.
»Répons« je Boulezovo prva večja kompozicija po delu z Newyorškim filharmoničnim orkestrom. Naslov se nanaša na odnos solista do zbora v gregorijanskem monotonem cerkvenem petju. V tem primeru skladatelj raziskuje prostorske implikacije, ki se ustvarjajo med posameznikom in skupino v prostoru.
»Répons« je resnično prelomno in inovativno glasbeno delo, ki gradi na samosvoji uporabi prostora. Gledalci obkrožajo ansambel, šest solo izvajalcev pa obkroža gledalce. Živi zvoki solistov so manipulirani z elektronskimi pripomočki. Rezultat je delo subtilne energije, kompleksnosti in svojevrstne mističnosti. Čeprav je delo primarno atonalno, pa je mogoče v skladbi zaznati tudi sledi tonalnosti in celo glasbeno temo. Kot je značilno tudi za druga dela, je Boulez napisal več verzij tega dela, ki se v trajanju raztezajo od 17 pa do 45 minut, kot je primer v različici iz leta 1984, ki jo bomo poslušali tudi v današnji oddaji.
»Dialogue de l’ombre double« je Boulez napisal leta 1985, da bi na ta način počastil Luciana Berio in njegov šestdeseti rojstni dan. Naslov dela v prevodu pomeni »Pogovor s senco dvojnico«, inspirirano pa je bilo z odlomkom igre iz leta 1924 Paula Claudela. Delo je napisano za klarinet in njegov v naprej posneti odmev. To je atonalni »tour de force« tehnične virtuoznosti in časovne usklajenosti. Kot pri drugih Boulezovih kompozicijah, vsebuje tudi samosvojo prostorsko logiko, saj je glasba odvisna od umestitve poslušalca in izvajalcev v prostor. Solist je tako postavljen v središče dvorane, okoli njega pa sedi publika, ki je umeščena med klarinetista in zvočni sistem, ki predvaja odmeve klarineta, kar pri poslušalcu ustvarja zelo svojevrsten občutek prostorske perspektive. Kot že v prej slišanem delu »Repons«, Boulez tudi v tem delu uspešno združuje elektronsko tehnologijo in živo glasbo.
Želimo vam prijetno poslušanje, z novo dogodivščino iz sveta sodobne resne glasbe pa se ponovno slišimo ob tednu osorej.
AVIZO