AVIZO
V osrednji temi današnje in tudi prihodnje oddaje, v prispevku Mitje Godnjavca, obravnavamo sociološko psihološki fenomen resničnostnega šova »Big Brother«. V standardni rubriki, poročilu iz ciklusa o Totalitarizma Delavsko punkerske univerze, tokrat govorimo o predavanju Petra Sekloče z naslovom »Totalnost oblikovanja javnega mnenja v sodobnosti«. Za zaključek pa vas pričakuje še kratki sprehod skozi zgodovino filozofije, v rubriki Filozofija skozi čas.
GLASBA:
Po odzivih tako strokovne kot tudi laične javnosti, je Big Brother najbolj kontroverzen resničnostni show od pojava televizije dalje. Pravzaprav je najkontroverznejši resničnostni show v celotni dosedanji zgodovini. Ob tem se velja vprašati, s čim si je to oznako kontroverznosti pravzaprav zaslužil in ali je ta oznaka upravičena. Seveda tovrstna vprašanja niso mogoča brez vpogleda v samo ozadje te oddaje, torej v sam koncept, na katerem Big Brother ter ostali resničnostni showi pravzaprav bazirajo.
Prvič je bil Big Brother predvajan na Nizozemskem, pisalo se je leto 1999, pri nas pa je prva sezona tega showa potekala leta 2007. Že ob svojem krstnem predavanju je Big Brother sprožil številne polemike, diskusije in debate tako med laiki kot tudi med strokovnjaki. Mnenja o oddaji ter o njenem konceptu so bila in so še zelo različna. Od izrazito pozitivnih, preko nevtralnih, pa vse do izrazito negativnih. Verjetno ni kakšno posebno presenečenje, da podajata o oddaji negativna mnenja predvsem strokovna ter kritična javnost. Koncept oddaje namreč odpira številna vprašanja, ki obsegajo tako zgodovino, kot tudi psihologijo, sociologijo, filozofijo. Verjetno se Big Brotherju ne more izogniti nobena družboslovna veda. Pri tem je zanimivo, da sam koncept oddaje pravzaprav ne prinaša ničesar resnično novega, je zgolj predelava konceptov že predhodno obstoječih resničnostnih showov. Revolucionarno pri Big Brotherju je to, da je vse predhodne koncepte prignal do za zdaj še nepresežene skrajnosti.
Osnovna ideja vseh resničnostnih showov je ustvariti zaprto, nadzorovano okolje, v to okolje zapreti določeno število ljudi ter opazovati njihovo obnašanje, reakcije na dogodke ter odzivanje na raznovrstne pritiske, katerim so sodelujoči izpostavljeni. Pri tem že takoj na začetku trčimo ob paradoks v zvezi z imenom “resničnostni show”. Sodelujoči v oddaji so zaprti v nadzorovanem okolju, odvisno od detajlov posameznega koncepta pa imajo pri tem več ali manj stikov z zunanjim svetom. V primeru Big Brotherja so stiki z zunanjim svetom celo izrecno prepovedani oziroma jih sploh ni. Seveda je pri vseh tovrstnih oddajah omejitev denar, zato so okolja, v katerih se sodelujoči gibljejo, majhna. V prvi slovenski različici Big Brotherja so imeli sodelujoči na voljo vsega skupaj zgolj 500m2 površin. V tako skromno odmerjenem okolju pa je seveda težko govoriti o kakšni resničnosti, razen, če pri tem nimamo v mislih resničnosti zaporniškega življenja, toda v tem primeru bi moral biti koncept oddaje seveda povsem drugačen. Istočasno pa vsi sodelujoči tudi poznajo sistem izločanja iz oddaje, borijo se za dokaj visoko denarno nagrado, zaradi česar so ves čas prisiljeni igrati neko vlogo, pač v skladu z svojim mišljenjem, kaj publika od njih pričakuje, kaj želi publika pri posameznem sodelujočem videti. Sodelujoči v resničnostnih showih so tako tudi, če ne celo večinoma, igralci. To pa pomeni, da se je pridevnik “resničnostni” nekam izgubil.
GLASBA:
Naslednji, z imenom “resničnostni show” povezan paradoks je sam izbor nastopajočih. Glede tega je možno problematizirati tako samo prijavljanje potencialnih sodelujočih, kot tudi izbor ljudi, ki nato v tem resničnostnem showu tudi dejansko nastopajo.
Producentovo stališče je seveda povsem razumljivo, dokler se kot gledalci zavedamo finančnega vložka v samo oddajo. Televizijski medij zahteva od gledalca čas, dosti časa, gledalec se mora pred televizijski aparat usesti ter aktivno spremljati program. Zaradi kombinacije zvoka in slike, pri čemer je seveda v ospredju slika, večina gledalcev med časom namenjenim televiziji ne počne ničesar drugega, kot da gleda v ekran. Načeloma med spremljanjem televizijskega programa ne beremo časopisov, ne pomivamo posode, ne brskamo po svetovnem spletu,…. Čas namenjen televiziji je pač vsaj načeloma namenjen samo televiziji, zato mora medij ta čas zapolniti in ga povsem izkoristiti. V primeru neuspeha pri zapolnitvi časa, bo gledalec televizijo ali ugasnil, ali pa bo vsaj preklopil na kateri drugi kanal z bolj zanimivim, živim in zabavnim programom. Televizijski gledalec išče, zahteva in želi vsaj aktiven, če ne celo interaktiven program in producent mu mora to enostavno ponuditi.
Tako je seveda povsem razumljivo, da išče producent čim bolj različne ter nasprotne si karakterje sodelujočih, saj je s tem zagotovljena produkcija trenj, sporov ter bolj ali manj odkritih spopadov med sodelujočimi, vse to pa dela oddajo dinamično in zanimivo. Resničnostni showi so neke vrste telenovele v živo, vsak gledalec se lahko vsaj do neke mere identificira z vsaj enim od sodelujočih. Glede na to, da karakterjev v čisti obliki skorajda ni, pa se lahko večina gledalcev vsaj do neke mere identificira celo z večimi sodelujočimi. To je zaradi samega koncepta oddaje še toliko lažje, saj so kratki vsakodnevni povzetki dogajanja v showu večinoma narejeni dokaj preprosto, dokaj črno – belo. Gledalcu se tako ni treba kaj dosti ukvarjati s samim ozadjem morebitnega konflikta. Protagonisti so ponujeni na način, da se gledalec zlahka postavi na stran enega ali drugega, pač v skladu s svojo identifikacijo z nastopajočimi. V zvezi s tem dela za producenta v samo osnovo človeške psihe vsajen mehanizem. To je mehanizem identifikacije, ki je zaradi svoje primarnosti dokaj preprost.
GLASBA:
Sama interaktivnost oddaje temelji na principu izločanja sodelujočih na podlagi glasov gledalcev. Izločanje sodelujočih pa s seboj prinaša tudi siromašenje nastopajočih karakterjev, s katerimi naj bi se gledalec čim bolj identificiral. V kolikor bi se izločanje dogajalo prehitro in prepogosto, bi občinstvo ostalo brez svojih “junakov”. Je pa človeški socialni um narejen tako, da je sprva do večine nepoznanih ljudi bolj ali manj indiferenten, nevtralen, toda kmalu začne novince »rangirati« ter jih označevati za bolj ali manj prijetne, celo kot zoprne posameznike. Bistvo tega mehanizma je, da je kmalu večina ljudi razporejena v eno izmed teh dveh skupin, nevtralnih novincev kaj kmalu ostane zgolj še za vzorec, ali pa jih sploh ni več.
Indoktrinacija v samo igro poteka dokaj počasi, večina gledalcev se je pravzaprav niti ne zaveda. To seveda ni nikakršno naključje. V ozadju Big Brotherja in vseh ostalih resničnostnih showov, vsaj tistih najuspešnejših ter seveda najbolj kontroverznih, se skriva močna, visoko usposobljena ekipa strokovnjakov, ki se ne zanaša na srečna naključja. Tempo oddaje ni slučajen, izločanje sodelujočih ne poteka enkrat tedensko kar tako. Teden dni je ravno dovolj časa, da si ne preveč vesten gledalec ustvari mnenje o tekmovalcih ter da si izbere svojega favorita, na katerega bo, hoče ali noče, tudi stavil. Pri tem ne gre nujno za sodelovanje v raznih stavnicah ali v samem, z oddajo povezanem telefonskem glasovanju o izselitvi dotičnega sodelujočega, gre za mehanizem identifikacije z nastopajočim, ki deluje predvsem na nezavedni ravni. Pri posameznikih, kateri dogajanje v hiši Big Brother spremljajo bolj redno, tudi preko spleta, pa je ta mehanizem identifikacije še toliko hitrejši in močnejši. Tisti posamezniki lahko najdejo novega favorita še dosti prej kot v sedmih dneh.
Ideja interaktivnosti je torej v tem, da se gledalca zapelje k bolj ali manj aktivni soudeležbi v tem »kvazi« sociološkem eksperimentu. To pomeni, da si mora gledalec izbrati najljubšega sodelujočega, hkrati pa mu mora biti ponujena tudi rezervna izbira za primer izločitve prvega favorita.
S tem je nadaljevanje predstave zagotovljeno. Gledalec ob vsej začetni izbiri junakov in favoritov le težko ostane povsem nevtralen, kot ravnokar rečeno, si hitro najde favorita ter vsajeno ali celo dve rezervni izbiri, h katerima se lahko hitro prenesejo gledalčeve simpatije. Pri tem pa ne delujeta zgolj gledalčeva socialna inteligenca ter empatija, sposobnost vživetja v drugega, pač pa je na strani gledalca na delu še en, v sam temelj človeške psihe vsajen mehanizem. To je voajerstvo. Mar niso univerzalna vprašanja, ki si jih vsakdo vsaj občasno zastavi, “ali sem normalen? Kakšni so drugi ljudje? Kaj drugi ljudje počnejo?” Priznajte, v čisto vsakem od nas se skriva en majhen »kukalec« skozi ključavnice. V tem primeru seveda ne govorim o seksualnem voajerizmu, čeprav je verjetno kaj malo gledalcev, ki ob seksualno eksplicitnejših prizorih iz hiše Big Brotherja preklopijo kanal. V tem primeru je voajerizem oznaka za povsem normalno in zdravo človeško radovednost. Konec koncev poteka socializacija posameznika predvsem skozi opazovanje ter posnemanje okolice, to pa je ena izmed oblik voajerizma.
O čisti obliki voajerizma je pri Big Brotherju težko govoriti že zaradi interaktivnosti koncepta same oddaje. V čisti obliki voajerizma opazovalec namreč ne bi smel nikoli postati viden, nikoli ne bi smel aktivno poseči v samo dogajanje, v tem primeru pa je gledalcu aktiven poseg ne samo omogočen, pač pa je celo zaželen. Big Brother se trudi gledalca kar najbolj vklopiti v koncept. Ponujeno mu je telefonsko glasovanje, ponujena je možnost prihoda v tedenski studio, vsaj nekateri od gledalcev pa dobijo celo možnost vstopa v samo prizorišče ter tekmovanja za končno nagrado. S tem je sam koncept voajerizma presežen, saj ima gledalec možnost postati viden, ter del showa kot takega.
Gledalec je torej v tem primeru vse prej kot nedolžen, pa čeprav ima nasproti sebi močno ekipo strokovnjakov. Ljudstvo si želi kruha in iger, televizija in resničnostne oddaje pa so samo zamenjava za areno in gladiatorske igre s smrtnim izidom. Bodimo pošteni do sebe, če nas tovrstna zabava ne bi zanimala, resničnostnih showov na televiziji pač ne bi bilo, dokler pa bo publika za tovrstni voajerizem pripravljena plačati, tako dolgo jih bomo gledali, ali pa celo poslušali. Tudi pri nas se je že pojavil poskus prenosa koncepta na radijske valove, vendar se tako direkten prenos za zdaj še ni posrečil.
GLASBA:
Nasprotno kot pri gledalcih, se gre vprašati po motivu pri tekmovalcih. Že prej je bilo rečeno, da zgolj želja po sodelovanju v sociološkem eksperimentu ne more biti nek relevanten motiv, saj resničnostni show pač pod nobenimi pogoji ne more veljati za resen sociološki eksperiment, s tem pa odpade tudi vsako sprenevedanje o sodelovanju pri znanstvenem poskusu, ne glede na širino razumevanja pojma “znanstveno.” Sodelujočim bi se dalo tako mnogo lažje pripisati nek ekshibicionistični impulz, željo po razkazovanju in razgaljanju.
V osnovi gre pri ekshibicionizmu za vprašanje spolnosti, tej povezavi pa se ni moč izogniti niti pri vprašanju motiva sodelujočih pred kamero, čeravno ne gre pri oddaji zgolj za spolnost, vsaj ne v neposrednem smislu. Ali pa je ta ekshibicionizem vseeno neposredno povezan s spolnostjo?
Razgaljanje pred javnostjo je v vsakem primeru vsaj nekoliko tvegano, razgaljanje v meri, ki jo od sodelujočih zahteva oddaja Big Brother pa je tudi že naivno. Biti zaprt več tednov, brez kakršnegakoli stika z zunanjim svetom, pod stalnim nadzorom kamer, je vsekakor hudo naporno za človeka, glede tega ni treba imeti nikakršnih pomislekov ali romantičnih misli. Tako dolgo igrati neko vlogo je težko in psihično nadvse izčrpljujoče, najmanj, česar se morajo nastopajoči zavedati je, da se bodo v vsej svoji veličini pokazale kakšni manj prijetni deli karakterjev. Vtis, katerega nastopajoči naredijo na gledalce tako ni zgolj pozitiven, tekom tednov pod stalnim nadzorom javnosti pokažejo tudi svoje manj prijetne človeške plati. Ta vtis pa seveda ni omejen zgolj na čas ter prostor oddaje, renome, katerega si v resničnostnem showu ustvarijo, jim vsaj nekaj časa sledi tudi po tem, ko televizijske kamere ugasnejo. Za vsem tem vsekakor je neka libidinalna logika, ki jim v siceršnjem zasebnem življenju lahko koristi ali pa seveda tudi ne.
Vsekakor sodelovanje v resničnostnem showu vpliva na zasebno življenje vsakega od sodelujočih pred kamero. Njihovi obrazi postanejo prepoznavni, to pa tem bolj, kolikor daleč v oddaji so prišli in kakor dobro so se znali v civilnem življenju nato prodati. Resničnostni show je tako njihova reklama. Število potencialnih partnerjev in partnerk se na ta račun zagotovo poveča, pa čeravno se ravno na podlagi sodelovanja v oddaji določeno število ljudi tudi odvrne od njih. Samo navezovanje stikov z novimi ljudmi je ravno zaradi oddaje zelo olajšano, poleg tega pa je pri navezovanju novih poznanstev ter partnerstev potrebnega manj truda. Zaradi zaželenosti se pojavijo ljudje, ki trud za navezovanje stikov prevzamejo nase. Ti navezovalci stikov pa so tudi že vnaprej seznanjeni z določenim delom karakterja nastopajočega, z načinom razmišljanja in delovanja, zaradi česar se lahko že vnaprej odločijo, ali se jim splača stopiti v akcijo ali ne. Tako je prihranjeno ogromno časa tako navezovalcu stika kot tudi nekdanjemu nastopajočemu. Možnost napak je vsekakor manjša kot v primeru navezovanja stikov s popolnim neznancem, ki je morda zgolj simpatičen na prvi pogled, vse ostalo pa je zavito v skrivnost.
V skladu s teorijo o potrebnosti razširjanja genov ima nekdanji nastopajoči pred ostalimi ljudmi tudi prednost pri možnosti navezovanja spolnih stikov. S tem se moškemu nastopajočemu poveča možnost trošenja svojih genov naokoli, ženskemu delu nekdanjih nastopajočih pa je s tem omogočena večja izbira potencialnih darovalcev genskega materiala. Taktika je kot taka nezanesljiva, celo tvegana, toda glede na to, da s številom prijavljenih za sodelovanje v resničnostnih showih ni nobenih problemov, se očitno taktika splača.
Pri tekmovalcih bi se dalo problematizirati tudi ozadje želje po razkazovanju pred celotno javnostjo. Kaj te ljudi žene, da se pustijo za nekaj tednov zapreti na ozko omejeni prostor, brez stikov z zunanjim svetom, s skupino ljudi, katerih ob prihodu ne poznajo in s katerimi bodo zagotovo prišli v konflikte? Je v ozadju resnično kastracijski kompleks in želja po dokazovanju funkcionalnosti genitalij?
Kakor koli obračamo, resničnostni showi kar pokajo od hormonov, od igre zapeljevanja ter nekih obetov bolj žgečkljivega dogajanja, toda več o tem bomo povedali v naslednji oddaji. Čez sedem dni bomo torej nadaljevali s temo Big Brother. Pogledali si bomo ozadje nastanka vseh resničnostnih showov, spraševali se bomo o tem, ali je Big Brother zgolj še en televizijski eksces, ali pa se morda v ozadju skriva nekaj več, morda tudi kakšna manj prijetna resnica,… In seveda, se bomo še malo ustavili pri udeležencih pred kamero. Zakaj se nekdo sploh odloči za sodelovanje in kakšni so pri tem njegovi skriti nameni? Vabljeni torej k poslušanju drugega dela prispevka ob tednu osorej!
Prispevek je pripravil Mitja Godnjavec.
GLASBA:
Jingle-dpu
Sledi poročilo iz predavanja, ki je potekali v sklopu ciklusa o Totalitarizma Delavsko punkerske univerze. O »Totalnosti oblikovanja javnega mnenja v sodobnosti« je predaval Peter Sekloča.
Tema tokratnega predavanja niso bili zgodovinski totalitarizmi niti današnje ideološke rabe pojma totalitarizem, temveč elementi totalitarizma v sodobnih demokratičnih praksah. Natančneje, predavatelja so zanimale podobnosti med oblikovanjem javnega mnenja v sodobnih demokratičnih in nekdanjih totalitarnih družbah.
Za demokratične družbe pogosto naivno mislimo, da je v njih javni prostor svoboden in odprt, posamezniki pa v svojem družbenem komuniciranju suvereni. A tudi v demokratičnih javnih sferah naletimo na problem totalnosti, na rigiden in enostranski model razumevanja sveta, ki ga javnomnenjska mašinerija vsiljuje vsem pripadnikom družbe.
Do totalnosti oblikovanja javnega mnenja pride zato, ker javna sfera deluje po načelih prostega trga. Obenem pa v njej, za razliko od preteklosti, ne najdemo več družbene kritike. Prav tako razvoj informacijskih tehnologij ne prinese pričakovane demokratizacije javnega komuniciranja.
Način oblikovanja javnega mnenja v sodobnosti tako priviligira mnenja in norme tistih, ki imajo veliko moči in denarja, in odriva na rob manjšine in druge marginalne družbene skupine. Sodobne množične medije vodi poslovni interes in ne politična odgovornost. Ker se ti dve stvari med seboj pogosto izključujeta, gre to, zaradi poslovne naravnanosti medijev, vedno na škodo druge.
Posamezni mediji si na medijskem trgu niso enaki. Obstaja medijska hierarhija, v kateri so višje mediji, katerih lastniki imajo več moči in denarja in ki predstavljajo družbene skupine z višjim statusom in stopnjo prestiža. Ti potem vsiljujejo svoj pogled na svet in svoje družbene norme vsem ostalim in s svojo dominacijo na medijskem trgu izključujejo ali marginalizirajo sporočila, ki zagovarjajo drugačne norme in poglede na svet.
Javna sfera v demokraciji je torej prav tako rigidna in hierarhična kot v totalitarizmu. Razlika je le v tem, da je v demokraciji to posledica tržne logike, v totalitarizmu pa političnega diktata.
Poročilo iz predavanja je pripravil Ciril Oberstar.
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
GLASBA:
Filozofija skozi čas
9. aprila
… 1553 je umrl humanistični pisec in ironik François Rabelais.
… 1626 je umrl znameniti angleški državnik in mislec Francis Bacon. Bil je znanstveni utemeljitelj empirizma.
… 1754 je umrl nemški filozof in matematik Christian Wolff.
… 1953 je umrl nemški filozof in pedagog Hans Reichenbach.
… 1908 je bil rojen madžarsko – francoski slikar Victor Vasarely.
10. aprila
… 1583 se je v Delftu rodil nizozemski utemeljitelj znanosti o mednarodnem pravu Hugo Grotius. Z delom O pravu vojne in miru, ki temelji na nazorih naravnega prava, je postavil temelje mednarodnemu pravu. V delu Svobodno morju je postavil temelje pomorskemu pravu.
… 1823 je umrl avstrijski filozof Karl Leonhard Reinhold.
… 1866 je v New Yorku Henry Bergh ustanovil Ameriško zvezo za preprečevanje mučenja živali.
… 1870 je bil rojen Vladimir Iljič Uljanov, kasneje bolj znan kot Lenin. ?
… 1955 je umrl francoski paleontolog, antropolog in teolog Teilhard de Chardin.
11. aprila
… 1825 je bil rojen nemški socialist Ferdinand Lassalle.
… 1919 je bila ustanovljena Mednarodna organizacija dela (ILO).
… 1961 se je začel proces proti Adolfu Eichmanu.
… 1985 je umrl ljubljeni vodja Albancev Enver Hoxha.
12. aprila
… 1204 so križarji pod taktirko Benečanov opustošili Konstantinopel. Razkol med vzhodno in zahodno cerkvijo je postal dokončen.
… 1633 je inkvizicija začela uradno zaslišanje Galilea Galileja.
13. aprila
… 1743 je bil rojen tretji predsednik Združenih držav Amerike Thomas Jefferson.
… 1901 se je v katoliški družini rodil francoski psihoanalitik Jacques Lacan.
… 1919 je bilo v amritsarskem pokolu ubitih 379 Gandhijevih privržencev.
… 1945 je umrl nemški filozof Ernst Cassirer.
14. aprila
… 2003 so znanstveniki določili sestavo 99 odstotkov celotnega človeškega genoma, ki so jo določili kar 99,99 odstotka natančno.
… 1986 je umrla Simone de Beauvoir.
15. aprila
… 1452 je bil rojen Leonardo da Vinci.
… 1858 je bil rojen francoski sociolog Émile Durkheim.
… 1927 se je v bavarskem mestu Marktl am Inn rodil nemški kardinal, pisatelj in papež Joseph Alois Ratzinger?
… 1943 je zdravnik Albert Hofmann odkril, kakšni so učinki LSD-ja na človeka, ko ta enkrat zaužije to substanco.
… 1980 je umrl Jean-Paul Sartre.
… 1998 je umrl kamboški diktator in propagator kamenodobnega komunizma Pol Pot.
Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!