Avizo
Čaka nas zanimiva oddaj, zato kratka napoved nato pa v akcijo.
Osrednja ost današnje oddaje bo panoramski uvod v francoski strukturalizem. Ob bok temu bomo predstavili še nekaj knjižnih novosti in tu in tam kakšno novico. Vabljeni ste ostati v naši družbi!
GLASBA: HD 7926 PJ HARVEY WHO THE FUCK?
Novice in izbrane knjižne radovednosti
Začeli bomo z žalostno novico, da je v 93 letu starosti na svojem domu v kraju Chatenay Malabry v bližini Pariza umrl francoski filozof Paul Ricoeur.
Ricoeur velja za enega najbolj vplivnih krščanskih filozofov, znan pa je zlasti po svojem nasprotovanju militarizmu in različnim oblikam totalitarizma.
Predaval je na številnih priznanih univerzah, med katerimi je tudi pariška Sorbonna. V svoji karieri je objavil vrsto odmevnih knjig, med katerimi so Zgodovina in pripoved iz leta 1955, Pripovedovani čas, trilogija Filozofija in volja, ki je nastajala med leti 1950 in 1961, Konflikt interpretacije iz leta 1969 in Semantika akcije iz leta1978.
Preidimo na knjižne izdaje. V zbirki Studia humanitatis je izšel prevod knjige Étiennea BALIBARA, »Strah pred množicami: politika in filozofija pred Marxom in po njem«. Prevod je delo Katarine Rotar in Alenke Zupančič, spremno besedo pa je napisal Slavoj Žižek.
Balibarjeva teoretska analiza je neizogibna za razumevanja razvojnih možnosti demokratične politike v dobi globalizacije in nudi pomembna izhodišča za praktično delovanje demokratičnih političnih institucij, državljanskih gibanj in emancipacijskih bojev tako na ravni državne politike kakor na ravni radikalno demokratične dejavnosti sodobnih družbenih gibanj. Delo ni pomembno le za razumevanje razvoja nacionalnosti, nacionalizma in rasizma kot sestavin ali spremljevalnih pojavov moderne demokratične države, pač pa nas seznanja s fenomeni nasilja, krutosti in različnih pojavnih oblik političnega, ekonomskega in družbenega izključevanja v sodobni demokratične politiki.
V prirejeni izdaji Studia humanitatis je izšlo tudi delo Carla von CLAUSEWITZA »O vojni«. Prevod je delo Slavka Hozjana, spremna beseda pa Alje Brglez.
Delo je razdeljeno na osem Knjig, v katerih obravnava naravo vojne, teorijo vojne, strategijo in taktiko, boj, oborožene sile, napad in vojni načrt. Obravnava skratka vse sestavine, ki so tudi z današnjega vidika pomembne za razumevanje fenomena vojne – tako na teoretski (filozofski) kot operativni ravni. Clausewitz je uvedel v vojno doktrino množico novih konceptov in pojmovanj. Teoretsko osrednja je teza, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, s katero je postal Clausewitz utemeljitelj klasične politične teorije vojne. Prevod je narejen po izdaji iz leta 1963, ki je standardna skrajšana izdaja brez opisov zgodovinskih primerov, ki z vojaško-tehničnega vidika danes niso več aktualni; vsa teoretsko pomembna poglavja pa so nespremenjena.
V knjižni zbirki Krt je izšel zbornik: »Brezplačno kosilo za vse? Predlog univerzalnega temeljnega dohodka«. Prevod naslovnega in najobsežnejšega teksta Philippa Van Parijsa je delo Jake Andreja Vojeveca, urednik zanimivega slovenskega dodatka pa je Igor Pribac.
Delo Brezplačno kosilo za vse? je zbornik tekstov pomembnih političnih teoretikov, ekonomistov in sociologov o daljnosežnem političnem ukrepu – ideji univerzalnega temeljnega dohodka, s katero bi dosegli večjo družbeno solidarnost in enakost. Prvi in hkrati najdaljši prispevek, ki zagovarja idejo univerzalnega temeljnega dohodka, je napisal Philipp Van Parijs in je zasnovan na zamisli, da bi država zagotovila vsakemu članu družbe dohodek (manjši ali kvečjemu enak življenjskim stroškom), ki ne bi bil pogojen z nikakršnim zagotavljanjem zaslug zanj. Temu prispevku je dodanih več komentarjev uglednih raziskovalcev s področja socialne etike in politične teorije, ki ponujajo nove razloge za zavrnitev ali podporo ideji univerzalnega temeljnega dohodka. Zbornik pa poleg tega prinaša še prispevke vodilnih slovenskih sociologov, filozofov, politikov, ekonomistov: Jožeta Mencingerja, Sreča Dragoša, Tanje Rener, Janeza Šušteršiča in Milana Zvera.
Knjižna zbirka Krt je bogatejša še za eno delo z podobno vsebino. V prevodu Boruta Cajnka je izšla knjiga Davida RIEFFA »Ležišče za noč: humanitarnost v krizi«
David Rieff je ameriški novinar, ki je kot poročevalec ali sodelavec raznih človekoljubnih organizacij neposredno spremljal dogajanje v Somaliji, Bosni, Ruandi, na Kosovu in v Afganistanu. Objavil je štiri knjige, ki so bile deležne velikega odmeva.
Knjiga Ležišče za noč je posvečena predstavitvi krize, v katero je zašlo humanitarno gibanje v zadnjih letih, vzrokov zanjo in možnih alternativ, ki se ponujajo. Humanitarno gibanje je ob svoji pojavitvi v prejšnjem stoletju imelo jasen cilj: ponuditi takojšnjo pomoč ljudem v življenjski stiski, ne glede na razlog stiske, stališča vlad in nasploh politične pomisleke. Čez leta se je pokazala vsa naivnost takšnega stališča, še več, pokazalo se je, da humanitarna dejavnost sama reproducira kolonialno logiko, da se je sprevrgla v poslovno dejavnost, ki se pokorava zahtevam financerjev in da nenazadnje nastopa kot sredstvo neke politike. Avtor po predstavitvi sedanjega položaja, katerega še nazorneje podkrepi s primeri, nadaljuje s premislekom o možnih poteh za zagotovitev neodvisnosti humanitarne dejavnosti in ohranitve njenega poslanstva.
GLASBA: HD 8754 THE CHEMICAL BROTHERS BELIVE
Strukturalizem
Francoski strukturalizem je med letoma 1950 in 1960 v francoskem intelektualnem življenju doživljal velik prodor. Eksistencializem kot filozofija subjektivnosti je bil omajan, subjekt in zavest sta odstopila mesto strukturi, pravilom in kodom. Strukturalizem pa ni nasprotoval samo »humanistični« filozofiji zavestnega jaza, ki bi iz svojega središča suvereno obvladoval univerzum, temveč je temeljito razrahljal tudi vsakršen pozitivizem, naturalizem in realizem, katerih skupna poteza je naivna vera v obstoj realnosti, ki bi bila neodvisna od človeka. Subjekt in struktura sta preko nezavednega neločljivo prepletena, drug drugemu sta pogoj, zato je nemogoče govoriti o »zavestnem jazu« in »objektivni realnosti«. Strukturalizem je tako preusmerjal pozornost od iluzij zavesti k realnosti nezavedne strukture in je bil izjemno občutljiv za vse, kar je bilo v zahodni civilizaciji potlačenega. Na teh osnovah se je v strukturalizmu vzpostavila kritika prevladujočih teorij subjekta, pomena, zgodovine in filozofije.
Eden glavnih vzrokov velikega uspeha, ki ga je doživel strukturalizem v Franciji, je bila njegova obljuba natančne metode, ki naj bi družboslovnim in humanističnim vedam dajala nekaj upanja v napredek znanstvenih kriterijev. Metoda je izhajala iz temeljnih načel strukturalnega jezikoslovja, kot jih je utemeljil švicarski jezikoslovec Ferdinand de Saussure. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je pojmovni aparat, predstavljen v posthumno objavljenem delu »Cours de linguistique generale« iz leta 1916, tudi pojmovni aparat francoskega strukturalizma. Mogoče je celo reči, da je francoski strukturalizem prepoznaven ravno po konceptih Saussurjevega strukturalnega jezikoslovja. Pod skupno streho francoskega strukturalizma so namreč uvrščeni zelo različni avtorji z zelo različnimi (tudi nasprotujočimi si) projekti, skupna pa jim je ravno uporaba nekaterih strokovnih terminov Saussurjevega strukturalnega jezikoslovja.
Če smo že pri jezikoslovju – srečanje Clauda Levi-Straussa in Jacquesa Lacana s praškim jezikoslovcem Romanom Jakobsonom ter njegovimi raziskavami na področju fonologije in afazije je odprlo pot uporabi načel strukturalnega jezikoslovja v družboslovju, s tem ko je vplivalo na oblikovanje osrednjega strukturalističnega koncepta – simbolnega reda. Koncept simbolnega reda, daje francoskemu strukturalizmu značilen pečat. Simbolno pomeni specifično, avtonomno raven realnosti, univerzalen, avtoregulativen red stvari in permanentno strukturo. Težko mu je postaviti jasne meje, saj je vsako človeško dejanje zaznamovano s simbolnim. Simbolno je ne-celo in prav zato neskončno odprto. Je vselej drugo glede na subjekt in hkrati vselej zaznamovano s subjektivnostjo. Je razsrediščeno in obenem podložno navidezni prevladi Drugega. V svojem imaginarnem vidiku poskuša dajati vtis polnosti, celosti in osrediščenosti, v svojem realnem aspektu pa se vrača kot prikazen. Ker je simbolno specifično človeški milje, pravzaprav edini mogoči človeški milje, predstavlja umestitev vanj neizogiben izziv vsakemu posamezniku. Dejstvo, da je »uspešna« umestitev človeškega bitja v simbolni red kronana s cepitvijo, kastracijo in subjektivizacijo, priča o težavnosti, dvoumnosti in vselejšnji nedokončanosti tega procesa.
GLASBA: HD 8253 EDIE SEDGWICK TOM CRUISE
Poleg strukturalnega jezikoslovja bi lahko našteli še kar nekaj pomembnih »botrov« francoskega strukturalizma. Ker strukturalizem ne more brez nezavednega, bi nemara lahko začeli pri Freudu, vsekakor pa pri Lacanovem branju Freuda, ki je pravzaprav simbolno šele dobro postavilo na »lastne noge«. Tudi fenomenologija je hvaležen izhodiščni položaj, saj je kar nekaj avtorjev francoskega strukturalizma »prestopilo« iz fenomenologije v strukturalizem. Derrida in Lacan sta svoj čas občudovala Heideggerja, Barthes pa je bil privržen Sartrovemu eksistencializmu. Fenomenologija, zlasti eksistencializem, je bila tudi časovno in prostorsko vzporedna strukturalizmu. Kljub temu da je imel Levi-Strauss svojo revijo »L Homme«, so njegova dela doživljala odobravajoče recenzije tudi v reviji eksistencialistov »Les Temps modernes«. Tam je Simone de Beauvoir objavila recenzijo Levi-Straussove doktorske disertacije »Les structures elementaires de Parente«, ki jo je zelo navdušila. Podobno kot fenomenologija tudi historični materializem ne bi bil nič slabše izhodišče za predstavitev temeljnih konceptov francoskega strukturalizma. Levi-Strauss je historični materializem opredelil kot eno izmed svojih »treh ljubic« (poleg geologije in psihoanalize), na Marxa sta se sklicevala Lacan in Barthes, Althusser pa je svoj teoretski projekt razvijal na presečišču marksizma in psihoanalize. Marksizem je bil nasploh zelo živ tudi širše med francoskimi intelektualci. Še posebej zanimivo pa bi bilo začeti prikaz francoskega strukturalizma pri nadrealizmu, pri katerem se je v debatah z ekscentričnim slikarjem Salvadorjem Dalijem navdihoval zlasti Lacan.
Levi-Strauss se je, še preden se je seznanil s strukturalnim jezikoslovjem, opredelil glede socioloških vprašanj, povezanih s pojmom strukture in zanj je struktura objektivna, avtonomna, nezavedna ter univerzalna. Ko pa se je ob srečanju z Jakobsonom poučil o fonologiji, je bil prepričan, da je jezik model, ki najbolj natančno ponazarja koncept strukture.
Saussurjevo strukturalno jezikoslovje ni naredilo velikega vtisa samo na Levi-Straussa, temveč se nahaja v temelju francoskega strukturalizma in predstavlja tisto vez, ki povezuje izjemno raznolike avtorje v skupno teoretsko polje – strukturalizem.
Levi-Straussova koncepcija simbolnega reda je predstavljena skozi njegovo teoretizacijo nezavednega kot člena integracije med posameznikom in družbo skozi umestitev prepovedi incesta in načela recipročnosti v za človeka usodni prehod iz narave v kulturo ter skozi koncept »mana« kot pogoj simbolne funkcije.
GLASBA: HD 9009 PUBLIC ENEMY SHUT ‘EM DOWN (The Functionist Version)
Temeljna problema Levi-Straussovega razumevanja simbolnega sta med seboj povezana: dojemanje strukture kot celovite in ustrezne empiričnemu redu stvari ter izključitev subjekta iz strukture.
Pomanjkljivosti v koncepciji simbolnega je v veliki meri presegel Lacan na področju psihoanalize. Za Lacanovo koncepcijo simbolnega je mogoče reči, da je nekakšna »notranja meja strukturalizma«, ki ga pravzaprav že v marsičem presega, zlasti v tematizaciji realnega in subjekta. Bistvene spremembe je koncept simbolnega doživel z Lacanovo transformacijo Saussurjevega znaka v logiko označevalca, ki je posledica dosledno izpeljanega načela arbitrarnosti in diferencialnosti jezikovnega znaka. Rezultat je simbolno, dojeto kot označevalna veriga, ki jo konstituirajo najmanj štirje elementi, kot se izkaže, vsi po vrsti dvoumni in paradoksni: falični označevalec, navadni označevalec, subjekt in objekt.
Vpis subjekta v simbolno bistveno vpliva na status simbolnega, ki tako ni več docela permanentno, racionalno-formalno in celovito, ampak vzpostavi tudi lastnosti subjektivnosti, ne-celosti in nestabilnosti. Umestitev subjekta v simbolni red je v lacanovski psihoanalizi tematizirana skozi koncepte imaginarne in simbolne identifikacije, ki se bolj ali manj posrečeno, nikoli pa povsem uspešno, iztečeta v simbolni kastraciji. Želja, ki subjekt z navidezno obljubo užitka v želenem objektu vpelje v simbolno verigo, in fantazma, ki mu kaže koordinate njegove realnosti, sta poslej temeljni opori subjektovega bivanja v simbolnem. Izogibanje objektu »a« pa postane osnovna strategija vzdrževanja simbolnega reda, ki ga nenehno destabilizira presežno uživanje.
Lacanovo razumevanje simbolnega lahko strnemo v prepletenost in sopogojenost treh ravni strukture (simbolne, imaginarne in realne), dosledno izpeljana avtonomnost simbolnega glede na empirično realnost, neskončna odprtost simbolnega, ki jo je mogoče ilustrirati z brezmejno metaforičnostjo jezika, necelost simbolnega kot njegov pogoj, subjektiviteta v simbolnem itd.
V okviru strukturalizma so svoje interpretativne modele, sicer namenjene predvsem analizam literature, razvijali tudi drugi avtorji – npr. Jakobson, Greimas, Kristeva, Soller, Eco, Todorov in drugi
Simbolno je območje družbenih in kulturnih klasifikacij, reprezentacij in stereotipizacij, konstrukcije spolnih, rasnih, razrednih, manjšinskih in drugih identitet, vzpostavljanja družbenih neenakosti, zapletenih odnosov do drugega, drugačnega in še bolj zapletenih odnosov do drugega v samem sebi, navezave različnih simbolnih sistemov, na primer znanosti, religije ali vzgoje za oblast itd. Modeli analize simbolnega, ki so jih razvijali strukturalisti, vsekakor omogočajo subtilno zaznavanje in reševanje teh specifično simbolnih problemov že na diskurzivni ravni in ne zgolj in šele na empirični ravni. Strukturalistični pristopi k analizi simbolnih sistemov povečajo občutljivost družboslovnega raziskovalca za strukturo in učinke družbenega imaginarija, samoumevne vednosti, načine in mesta produkcije in reprodukcije te vednosti, kolektivne fantazmatske scenarije ter problematizacijo tako imenovanega zdravega razuma. In kolikor družbene in kulturne reprezentacije konstituirajo družbeno realnost, toliko jo lahko tudi spreminjajo. Simbolno je tako lahko prostor družbene akcije, v katerem se odigravajo družbena nasprotja na specifično simbolen način – v obliki bojev za reprezentacijo, klasifikacijo, interpretacijo, skratka v obliki boja za pomen.
GLASBA: HD 8349 GABIN MR.FREEDOM
Struktura je vsekakor temeljni pojem francoskega strukturalizma, ki pa je star vsaj toliko, kot so stare družboslovne analize. Piaget je v delu »Le Structuralisme« pokazal, da se s pojmom strukture že dolgo ukvarjajo tudi naravoslovne discipline, od matematike, logike, fizike do biologije. Zato se postavlja vprašanje, zakaj se je francoski strukturalizem v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, kljub dolgotrajnemu obstoju pojma struktura tako v družboslovnih in humanističnih disciplinah kot tudi v naravoslovju, zdel tako nov in vznemirljiv.
Strukturalistična zastavitev pojma strukture se je izpolnila v pojmu simbolnega. V primerjavi z nekaterimi drugimi teoretskimi pristopi je strukturalistični pojem strukture precej specifičen in svojski. Posebnosti strukturalističnega pojmovanja simbolnega je pomembno izpostaviti, saj bistveno premeščajo raven tako empiričnih kot tudi teoretskih analiz v družboslovju in humanistiki.
Osrednje mesto v strukturalističnemu konceptu zaseda simbolni red, njegova geneza, zakonitost, funkcija in učinek. Posebej velja opozoriti na usodo subjekta v simbolnem, ki jo je proučeval Lacan, saj subjektiviranost simbolnega bistveno vpliva na njegove zakonitosti, funkcije in učinke.
Avtorji »semioloških projektov« eksplicitno poudarjajo, da pomen nikakor ni preprosta kategorija. Predvsem zato ne, ker ni »že vnaprej dan« od nekakšne »višje instance«, ker ga ni že v »sami naravi« stvari in dogodkov, ker ni en sam, ker torej ni univerzalen, absoluten in večen. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na pomen in ga določajo.
Med sistemskimi vidiki je potrebno najprej omeniti arbitrarno, diferencialno in konvencionalno naravo znaka. Medtem ko arbitrarnost in konvencionalnost znaka kot temeljno funkcijo pomena vpeljujeta kod, pa diferencialnost znaka – to sta podrobneje proučila Lacan in Derrida – ustoliči nesmisel kot bistveni element smisla. Sistemski vidik pomen zaznamuje z drugostjo, zunanjostjo pomena subjektu. Pomen pripada svetu, ne govorcu, saj ga je potrebno interpretirati v terminih sistema, ki je »vedno že tukaj«. Diferencialnost pomen zaznamuje z neskončnostjo in metaforičnostjo, pri čemer ima lahko vsak znak množino pomenov in lahko označuje nekaj čisto drugega kot njegov »dobesedni« pomen. V tem smislu je simbolni sistem pravzaprav avtonomen glede na pomen, ki je njegov povsem naključni, imaginarni učinek. To so osnovni znotrajsistemski pogoji simbolnega, zaradi katerih pomen nikoli ne more biti transparenten, stabilen in razviden in ki vzpostavljajo interpretacijo kot nujni element pomenjenja. In če je pomen osnovni element kulture in družbe, je interpretacija pomenov še bolj temeljna družbena in kulturna praksa.
Elementi, ki določajo pomen, pa niso samo objektivni, znotrajsistemski, tako rekoč mehanski, kot so mislili zgodnji strukturalisti, pač pa so tudi – zlasti pri Lacanu, Barthesu in Foucaultu – subjektivni, politični, oblastni, kontekstualni in zgodovinski. In tudi zaradi teh vidikov pomena (Saussure bi jim na podlagi svoje metodološke ločnice med »langue« in »parole« rekel izvensistemski) je interpretacija še dodatno nujna.
Tako je Barthesa zanimal vpliv malomeščanske mentalitete, njenih vrednot, predpostavk in logike na proizvodnjo pomena. Ali drugače rečeno, pokazal je, kako so lahko simbolni sistemi, še bolj pa kodi, ki se uporabljajo za interpretacijo njihovega konotativnega smisla, preko mehanizmov naturalizacije in univerzalizacije specifičnega pomena v službi tistih družbenih slojev, ki so ekonomsko in politično dominantni.
Foucault, ki je v raziskovanje proizvodnje pomena na poseben način spet vpeljal kontekst, oblast, subjekt in celo zgodovino (le da od Foucaulta dalje zgodovina ne nastopa več z velikim »Z« in v ednini), je demistificiral objektivnost znanstvene vednosti in pokazal na njeno povezanost z oblastjo pri proizvodnji pomena ter na uporabo tako proizvedenega pomena pri praktičnem oblikovanju in uravnavanju družbenega življenja. Poseben poudarek je Foucault namenil temu, da diskurz, kot spoj vednosti in oblasti, ni samo regulativen, temveč je hkrati tudi produktiven, saj s tem ko definira, disciplinira in nadzoruje nekatera področja družbenega življenja, za ta področja tudi ustvarja specifične subjekte in njihove želje. Diskurz ima tako povsem praktičen (političen) učinek.
GLASBA: HD 8368 ROOTS DON’T SAY NUTHIN
Derrida je z dekonstrukcijo zahodnega fonocentrizma in logocentrizma pokazal, kako se označevalec neprestano transformira v označeno in to spet v nov označevalec (kot pri odgovarjanju na otroška vprašanja) in kako nikoli ne pridemo do končnega označenega, ki ne bi bil tudi označevalec. Znak se tako vselej nanaša na nekaj odsotnega, na sled, in zato pomen nikoli ni jasno predstavljen. Lacan je zagate interpretacije in pomena strnil v sami strukturi označevalne verige, še posebno pa v njenem pogoju: v konceptu faličnega označevalca. Označevalec je pri Lacanu v skladu z dosledno izpeljavo načela diferencialnosti formaliziran kot vsaj dva«: S1 in S2. Taka struktura kliče po neskončni interpretaciji, ki spominja na metonimijo želje. Interpretacija nikoli ne izčrpa pomena S1, neprestano je potrebno dodajati nove S2, ki bi razlagali S1. Poleg tega čisti S1 sploh ne obstaja – S1 je vedno že v družbi S2, vedno je že predelan in interpretiran. S1 je mitična točka. To neskončno verigo interpretiranja Lacan ustavi tako, da interpretacije ne opredeli kot »iskanje skritega smisla« , ampak kot »redukcijo označevalca na njegov ne-smisel«. Tako naj bi analizantu omogočil slišati sporočilo, ki mu ga pošilja njegovo nezavedno. Tako naj bi analizant slišal tisto drugo od tega, kar je zavestno nameraval povedati.
Falični označevalec z neko partikularno potezo zaustavi drsenje označenca pod označevalci in s tem stabilizira pomen. Ta iracionalna, mitična točka pomenjenja podeli tako interpretaciji kot pomenu neke prav posebne, dvoumne poteze. Interpretacija in pomen, ki izhajata iz te točke (in iz nje je pri interpretaciji treba izhajati), nihata med absolutnostjo in relativnostjo, med univerzalnostjo in partikularnostjo, med stabilnostjo in drsenjem, med zunaj in znotraj. Z eno potezo se lahko zrušita tako interpretacija kot pomen, in ta poteza je menjava faličnega označevalca, ki je možna vsak trenutek. Zato je potrebno nenehno interpretirati in proizvajati nove pomene, ki bi utrjevali in potrjevali ta nestabilni, vladajoči označevalec.
V funkciji faličnega označevalca, ki zastopa subjekt za drugi označevalec, ki je znamenje objekta »a« in je hkrati pogoj avtonomnosti simbolnega reda, je Lacan eksplicitno utemeljil trditev, da je interpretacija nujni pogoj procesa pomenjenja (S1 vedno kliče po S2) in da interpretacija nikoli ni dokončna, absolutna in objektivna (S2 nikoli ne more izčrpati S1). Še več, utemeljil je tudi trditev, da vsaka interpretacija vedno vsebuje tudi element mitičnega in iracionalnega (S1), zato tudi nikoli ni povsem »resnična«, »pravilna« ali skladna z dejstvi.
GLASBA: HD 9030 YEAH YEAH YEAHS PIN
Interpretacija je sicer zares nujni pogoj za konstituiranje pomena, ker pomen v simbolnem ni razviden, nikakor pa interpretacija ni zadosten pogoj za stabilizacijo pomena. Za to je potrebnih več dejavnikov, na katere se interpretacija opre in ki niso sistemsko formalizirani (nikakor pa zato niso pred-simbolni ali onstran-simbolni): to so subjektivna želja, oblastna razmerja ter specifični zgodovinski, družbeni in kulturni kontekst. Če ne upoštevamo teh dejavnikov, ne moremo razložiti, zakaj posamezniki in družbene skupine izberejo nekatere interpretacije, druge pa impulzivno zavračajo.
Posledica dejstva, da je interpretacija nujni, vendar ne zadostni pogoj procesa pomenjenja, je, da objektivna, formalizirana in absolutna znanstvena interpretacija v družboslovju ni mogoča. Pri tem je nemara smiselno še enkrat poudariti, da vzrok ni v tem, da ne bi imeli dovolj dobrih metod, temveč v naravi simbolnega.
Če pa je s stališča koncepta simbolnega meja objektivne, celovite in univerzalne interpretacije neizpodbitno dejstvo, se lahko vprašamo, čemu taka meja služi. Odgovor je tako rekoč fatalen: meja interpretacije predstavlja tudi mejo simbolnega reda. Pri Levi-Straussu je ta konceptualizirana kot »mana«. Označevalce tipa »mana« je mogoče interpretirati zgolj tavtološko. Interpretacija označevalcev tipa »mana« (na primer tabu incesta), v kolikor omogočajo, da se simbolno sploh vzpostavi, da deluje, se samouravnava in reproducira, namreč realnosti ne bi demistificirala, temveč bi jo derealizirala, kulturo bi sesula v naravo, človeka v žival in telo v organizem.
Pred podobno oviro interpretacije se znajde tudi psihoanaliza, ko pri interpretaciji simptoma naleti na fantazmo. Fantazma predstavlja mejo psihoanalitske interpretacije. Imaginarni red realnosti se vzpostavi šele z mankom, tako da v njej umanjka delež realnega oziroma tako, da iz nje izpade objekt »a«. Fantazma je neomajna gotovost o tem, da je manko mogoče zapolniti, da »Drugi« poseduje objekt »a« in da obstaja užitek, ki bi bil po meri želje. Kot taka je fantazma po eni strani konstitutivna za vzpostavitev osnovnih potez subjektove realnosti, po drugi strani pa za minimalno organizacijo njegovega užitka znotraj simbolnega. V kolikor je objekt fantazme objekt »a«, ta pa v realnosti ne more in ne sme biti realiziran, saj se realnost vzdržuje z njegovo izgubo, toliko objekt »a« in s tem fantazma že v osnovi ne moreta biti interpretirana, razkrita in spoznana.
Fantazme in označevalci tipa »mana« dobesedno ohranjajo realnost. Tako lahko sklenemo: če fantazme in označevalci tipa »mana« predstavljajo mejo interpretacije, je ravno meja interpretacije (ne pa interpretacija sama) funkcionalna za vzdrževanje realnosti.
Osnovni vir pri pripravi pričujočega besedila je bilo delo Majde Hrženjak z naslovom Simbolno.
S tem smo za danes končali, ponovno na snidenje ob tednu osorej. Z vami smo bili….
GLASBA: HD 7981 FAITHLESS I WANT MORE: PART 2