AVIZO
Osnovna tema današnje oddaje bo vprašanje razmejitve med različnimi konstrukcijami sveta, kozmologijami, ideologijami, teorijami in tako naprej. V ta namen smo za vas prevedli del prvega predavanja iz serije »Predavanj o znanstveni metodi«, ki jih je imel madžarski filozof Imre Lakatos, znameniti učenec Karla Popperja, na London School of Economics, leta 1973. Predavanje je objavljeno v knjigi »For and against method«, ki je izšla leta 1999 in v kateri najdemo poleg Lakatosevih predavanj še obširno korespondenco med njim in Feyerabendom. V drugi polovici oddaje vam nudimo dve standardni rubriki. Najprej vam bomo predstavili poročilo iz predavanja iz cikla o totalitarizmu z naslovom »Ideologija kot totalna površina«. Predaval je Gregor Moder. V rubriki »Filozofija skozi čas«, pa vam ob historičnem sprehodu na kratko predstavljamo še »vzporedni« svet Carlosa Castanede.
GLASBA:
Prvo predavanje – Problem »demarkacije«
Problem »demarkacije« je mogoče formulirati v naslednjih terminih: kaj razločuje znanost od psevdo-znanosti? To je ekstremni način formulacije, kajti splošnejši problem, imenovan splošni problem demarkacije, je v resnici problem ocene znanstvenih teorij in poskus dogovoriti na vprašanje: kdaj je ena teorija boljša od druge? Pri tem seveda dopuščamo nepretrgano lestvico, na kateri vrednost »nič« ustreza pseudo-znanstveni teoriji, večje ali manjše pozitivne vrednosti pa teorijam, za katere smatramo, da so znanstvene.
To ni ezoteričen problem zgolj za filozofe v stolčkih. Podal vam bom nekaj zgodovinskih primerov, ki jih vsi poznate, in kjer bi takšen kriterij demarkacije lahko pomagal.
Prvič, vzemimo leto 1616, ko je katoliška cerkev prepovedala Kopernikova dela, posebno njegovo »De Revolutionibus Orbuim Caelestium«. Nekateri med vami utegnete poznati temelje, na katerih je inkvizicijski tribunal utemeljil svojo sodbo. Knjiga je bila ocenjena kot psevdo-znanstvena in zavrnjena zato, ker je bila preveč spekulativna. Tekst, ki jo je prepovedal, je razlagal, da bo knjiga prekleta, dokler ne bo dokazana. V dvajsetih letih 19. stoletja je cerkev knjigo umaknila z Indeksa, trdeč, da so teorije, ki jih vsebuje knjiga, bile dokazane. Kot veste, je Einstein nastopil mnogo kasneje!
Naj omenim drugi primer, ki zadeva avtoriteto, podobno Inkviziciji. Leta 1949 je Centralni komite sovjetske komunistične partije diskutiral o dobrih straneh Mendeljejeve genetike, kot opozicije Lisenkovi environmentalistični teoriji. Odločili so, da je Lisenkova teorija boljša, vodilna avtoriteta rivalske šole Vavilov pa je bil umorjen v koncentracijskem taborišču.
Naj izpostavim, da Kopernikov glavni privrženec Galilejo, ki je v primerjavi s svojimi sodobniki živel v izjemnem udobju, vse do današnjih dni uživa sloves trpečega heroja, čeravno to ni bil, medtem ko Vavilov, ki je to prav gotovo bil, takega slovesa ne uživa. Naslednja razlika med našima dvema primeroma je ta, da čeravno je Cerkev knjigo prepovedala, ni prepovedala razprave, dočim je bila v Sovjetski zvezi prepovedana tudi razprava o Mendeljejevih idejah.
Naš tretji primer: Leta 1972 je Ameriška filozofska zveza razpravljala o naslednjem predlogu, ki ga je podal Hilary Putnam, profesor filozofije na Harvardski univerzi. Takole pravi:
»Ameriška filozofska zveza bi morala podpreti Ameriško antropološko združenje, ki je obsodilo rasistične, seksistične in proti delavske teorije Richarda Hernsteina, Williama Shockleya in Arthurja Jensena kot nevarne in neznanstvene. Tukaj ne gre za vprašanje vmešavanja neznanstvenikov v znanstvene kontroverze in naša dolžnost je, da opozorimo, da se ideologija, ki nima nobene specifične znanstvene odlike, poskuša preobleči v znanost. S stališča destruktivnih političnih rab, h katerim vodijo takšne teorije, še posebno obsojamo neodgovorno podporo, ki sta jo tem neutemeljenim teorijam podelila »Atlantic Monthly« in »The New York Times«, ki s svojimi priobčili vabita k resni refleksiji omenjenih knjig…«
In tako naprej. Predlog je bil podprt.
Ključni poudarek je, da sklepi teh teorij niso utemeljeni. To je natančno isti razlog, ki ga je podala Cerkev v Kopernikovem primeru: njegova teorija ni bila zadostno dokazana z dejstvi.
GLASBA:
Preidimo sedaj k manj dramatičnem primeru, ki ga verjetno vsi poznate. Mislim na Velikovskega, ki je v štiridesetih letih predlagal določeno astronomsko teorijo. Založnik, ki je teorijo objavil, je kaj kmalu imel razloge, da je obžaloval svojo odločitev. Vodilni znanstveniki, ki so običajno objavljali pri njemu, niso hoteli predložiti nadaljnjih tekstov; zavrnili so sodelovanje z nekom, ki je objavil znanost skupaj s psevdo-znanostjo.
V knjigi »Worlds in Collision« Immanuel Velikovsky podaja teorijo kozmične katastrofe, po kateri planeti v sončnem sistemu niso bili fiksirani na svojih orbitah. Zemlja je še posebno bila predmet impresivnih kataklizem, ki so jih povzročali gigantski kometi. En tak komet bi naj potoval zelo blizu mimo Zemlje v času izraelskega suženjstva v Egiptu, kar je povzročilo razdelitev Rdečega morja. Zdi se, da teorija Velikovskega implicira, da bi ljudje, ki so živeli v času katerekoli podobne kataklizme, le-to zabeležili, kar pa gotovo ne drži, saj kaže, da mnogi ljudje, ki so živeli v časih, na katere se nanaša Biblija, niso sploh nič opazili. Velikovsky poskuša to dejstvo razložiti z neke vrste »kolektivno amnezijo«. Kataklizme, sklepa, bi naj imele tolikšne travmatične posledice, da bi jih ljudje, ki so bili vpleteni, poskušali pozabiti, od koder sledi, da bi se poskusili izognili vsakršnemu omenjanju teh dogodkov v svojih zgodovinskih poročilih. Knjiga Velikovskega, ki je izšla leta 1950, se je že po nekaj dneh povzpela na vrh liste best-selerjev in izzvala divje reakcije med znanstveniki. Kljub njenemu izjemnemu uspehu, pa je bila umaknjena s trga – prvič in edinkrat v zgodovini ameriškega založništva. Zahvaljujoč drugemu založniku se je kmalu spet ponovno pojavila. Celotna zgodba je predmet knjige »The Velikovsky Affair«, ki jo je leta 1966 uredil Alfred de Grazia.
Ti primeri so dovolj za prikaz, da problem demarkacije še z daleč ni zgolj ezoteričen problem in da lahko njegova rešitev vpliva na naša življenja; posebno v času, ko so subvencije za raziskovanje pod kontrolo države, ko je znanost predmet monopolističnega skrbstva, ko je število publikacij tolikšno, da je za nas nemogoče, da bi o vsem presodili sami in ko je v vzponu intelektualni parazitizem, zaradi katerega občutimo, da bi se razveselili, ko bi nekateri ljudje izgubili službo – hočem reči stolčke.
GLASBA:
Problem demarkacije, kakor sem ga ilustriral, je, seveda, zelo podoben problemu, ki sem ga podedoval po Poppru. Popprov filozofski sloves temelji na tako imenovani falsifikacijski rešitvi. Rad bi vam prebral nekaj Popprovih odlomkov, da boste uvideli, kaj je motilo njega in njegovo generacijo. Vrnimo se na Dunaj v dvajsetih letih. Stolčke na katedrah za filozofijo v Avstriji so v prvi vrsti držali heglovski filozofi, v Nemčiji pa heideggerjanski. Dunaj je bil tedaj zelo živahno mesto: gostilo je Dunajski krog logičnih pozitivistov, tam so živeli socialisti druge in tretje Internacionale, pa tudi Sigmund Freud, Alfred Adler in Kurt Gödel vodilni matematični logik v tistem času. Dunaj tedaj ni bil provincialna predstraža na Evropski meji, kakor je danes, temveč ena izmed evropskih intelektualnih prestolnic. Prav tukaj bi naleteli tudi na Karla Popperja in Ludwiga Wittgensteina, ki sta v dvajsetih letih na Dunaju učila. Pravzaprav Popper nekaj let niti ni mogel dobiti dela kot učitelj, tako da je postal mizar za pohištvo, kar je brez dvoma razlog, zakaj je bil zainteresiran za problem demarkacije v smislu nekakšnega posebnega stroja, v katerega posameznik podaja, na primer, nekaj inavguracijskih predavanj modnih filozofov, stroj pa izbruhne »pomembno« ali »nepomembno« in v kolikor je odgovor slednje, tedaj tako stolček kot tisti, ki ga drži, letita v plamene. Če smo natančni, je to izvirna ideja Leibniza. V 17. stoletju je hotel skonstruirati stroj, ki bi sporočil besedo »napačno«, če bi vanj podali kaj zmotnega.
Prebral vam bom dva odstavka iz Hegla, da boste dobili idejo, zoper kaj so nastopili Popper in njegovi kolegi iz Dunajskega kroga. Hegel je bil središče študija, podobno kot, recimo, Newtonova teorija barv. Heglova filozofija narave je bila dojeta kot neoporečna znanost. V knjigi »Open Society« je Popper citiral Heglovo definicijo toplote.
»Toplota je samo-obnova materije iz njene brezobličnosti. Njena čistost je zmagoslavje njene abstraktne homogenosti nad specifično določnostjo; njena abstraktna izključno samo-obstajajoča kontinuiteta kot negacija negacije je tukaj dana kot aktivnost.«
Sledimo Poppru na stran 332 njegove knjige »Conjectures and Refutation«, kjer citira Heglovo definicijo elektrike:
»Elektrika … je namen forme iz katere emancipira samo sebe, je forma, ki je ravno na tem, da bo premagala svojo lastno brezbrižnost; kajti elektrika je neposredno prikazovanje, ali aktualnost pravkar prikazanega iz neposredne bližine forme…«
Ne bom nadaljeval. S stališča današnje neoporečne znanosti je to nesmisel in najverjetneje ne bi imenovali za stolček nekoga, podobnega Heglu.
Toda, ko se srečamo s primeri kot je Velikovsky, se pokaže, da je Velikovsky psevdo-znanstvenik preprosto zato, ker nam je tako povedalo nekaj astronomov. Če začnemo spraševati po katerih kriterijih mislimo, da je teorija Velikovskega dejansko psevdo-znanstvena, ugotovimo, da je glede na Popprove kriterije ovrgljiva. In, kaj je s tem narobe? To ni lahko vprašanje. Kasneje bom pokazal, da je ta problem lažji, v kolikor se nanaša na naravoslovne znanosti, kot če se nanaša na družboslovne. In po nesreči, večina kateder tukaj na London School of Economics pripada družbenim znanostim! Da bi ilustriral bedno stanje družbenih znanosti v Nemčiji v tridesetih letih, bom še enkrat navedel Poppra, ki tokrat citira Heideggerjev »Selbstbehauptung der deutschen Universitët – Das Rektorat«, ki je nastal med leti 1933 in 1934:
»Hoteti esenco nemških univerz je hoteti esenco znanosti same; to je hoteti zgodovinsko, spiritualno misijo nemškega naroda kot naroda, ki je dosegel svojo polno zavednost v izkustvu svoje države. Znanost in nemška usoda morata skupaj doseči moč za esenčno hotenje.«
To je ozadje zoper katerega je Dunajski krog usmeril poskus razločevanja smiselnega od nesmiselnega. Če, na primer, primerjam te pripombe z današnjimi sociološkimi knjigami, le s težavo najdem razliko. Zato, kot lahko vidite, je demarkacijski problem daleč od tega, da ne bi bil pomemben. Gre za vprašanje določitve kriterijev, ki bi morali biti zadovoljeni, da bi bili moralno upravičeni in bi zažgali London School of Economics – zagotavljam vam, da mi je žal, ker so revolucionarna 60-a končana!
Nadaljevanje in zaključek prvega predavanja iz serije »Predavanj o znanstveni metodi«, ki jih je imel Imre Lakatos na London School of Economics, leta 1973, boste lahko slišali v naši naslednji oddaji. Predavanje je v celoti objavljeno v knjigi »For and against method«.
GLASBA:
Jingle-dpu
Sledi poročilo iz predavanja, ki je potekali v sklopu ciklusa o Totalitarizmu Delavsko-punkerske univerze. Pod naslovom »Ideologija kot totalna površina« je tokrat predaval Gregor Moder.
Uvodna misel predavanja je skušala opozoriti na težavnost vsakdanje rabe terminov kot sta »totalitarizem« in »ideologija«: oba dva sta se v vsakdanjem diskurzu uveljavila kot zmerljivki, s katerima se v eni potezi diskreditira nasprotnika. Tako je vsako delovanje, ki na kakršen koli način ogroža nevtralni status quo, lahko označeno kot totalitarna težnja ali kot posledica ideološke indoktriniranosti. Domneva, ki pri tem ostane onstran dvoma, je ne le, da je nevtralnost sploh mogoča, ampak da je celo zaželena: zdi se, da je ideal postala čista, brezinteresna, strokovna nevtralnost. Če se hoče resno premisliti koncepta ideologije in totalitarizma, je po predavateljevem prepričanju treba najprej zavrniti njuno vulgarno rabo in jima povrniti teoretski okvir. Bolj ko se povzdiguje ideal nevtralnosti in normalnosti, bolj je nujno opozoriti na nekatere ključne teze iz teorije ideologije, saj se hitro pokaže, da je ravno nevtralni status quo tisto področje, kjer ideologija sploh lahko deluje totalitarno, še več, da je ravno nevtralno, spontano, samodejno, normalno bivanje tisto, kar določa eksistenco ideologije kot take. Cilj predavanja je zato bil ponovna tematizacija in osvetlitev nekaterih odločilnih tez althusserjevske teorije ideologije, Modrova filozofska stava pa je slonela na tem, da se je nekaterim problematičnim mestom in nedoslednostim te teorije moč izogniti s tem, da jih beremo v navezavi na Spinozovo filozofijo.
Velik del predavanja se je tako posvečal osrednji Althusserjevi tezi iz njegove teorije ideologije, namreč tezi o materialni eksistenci ideologije, ki jo lahko strnemo s formulo, da ideologija ni nekaj, kar bi lebdelo onkraj obredov, ampak slednje prežema: ideologija je v celoti vtkana v površino svojih materialnih obredov. To tezo je po predavateljevi sugestiji treba jemati v njenem močnem pomenu, in sicer spinozistično. Težava Althusserjevega pojmovanja ideologije je namreč v tem, da ontološki status materialne eksistence ideologije pri njem ni povsem nedvoumen. Ključno vprašanje, na katerega je ob tem treba odgovoriti je zato naslednje: ali je ideološka produkcija ontološko odvisna od kakšne druge produkcije, ali pa je neodvisna in se razlaga le sama s seboj? Čeravno se zdi, da je sam Althusser v določenih odlomkih ideologijo mislil v njeni ontološko-vzročni odvisnosti od ekonomske produkcije, pa je predavatelj vztrajal v težnji, da je treba ideološko produkcijo misliti le s samo seboj, neodvisno od kakršnihkoli drugih temeljev, ki naj bi delovali v ozadju. Tako kakor Spinozova substanca ni identična z nobenim od svojih atributov, tako tudi realni svet pri Althusserju ni identičen z nobenim od redov, in torej tudi z ekonomskim redom ne. Kakor atributi substance niso med seboj v hierarhičnem redu, tako tudi med načini produkcije ni razmerij vzročno-ontološke podrejenosti ali odvisnosti. Nazadnje, tako kakor se substanca z vso popolnostjo izrazi v vsakem od svojih atributov, tako se tudi načini produkcije merijo le sami s seboj, so torej ontološko sklenjeni ali totalni. V tem smislu je treba ontološke rede, med katerimi je tudi ideološki red, pojmovati kot totalne površine.
Ponujeni dispozitiv je predavatelju omogočil nov pristop k pojmovanju totalitarizma. Vsaka ideologija, naj se deklarira za še tako človekoljubno, sama sebe dojema kot totalno površino, če jo le znamo misliti kot produkcijo glede na njeno pripadnost ontološkemu redu. Totalitarnost torej ni karakteristika kakšne specifične ideologije – saj vsaka ideologija deluje totalitarno –, temveč je lastnost ideologije kot take. To dejstvo je treba imeti izpred oči tudi pri vprašanjih avtentičnega etičnega dejanja, saj gre tudi tu vselej za vprašanje neke ideološke prakse: vse je odvisno od tega, ali je mogoče ene prakse, slabe, zamenjati z drugimi, dobrimi, pri čemer pa se ne moremo zanašati na delovanje svobodnega voljnega subjekta. Zato nas tudi humanistični in humanitarni pristopi ne pripeljejo prav daleč. Ni se namreč mogoče najprej izvzeti iz praktičnega delovanja v nekakšno čisto umno stanje, v premisleku najti pravilno misel, in se potem na tej vrniti v prakso s pravilnim delovanjem. Če že kaj – takšen bi bil Modrov poduk – je treba transformirati ideološko površino znotraj nje same.
Poročilo so pripravili sodelavci DPUja. Obiščete jih lahko na spletni strani http://dpu.mirovni-institut.si.
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko-punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
GLASBA:
Filozofija skozi čas
27. april leta 1998 je Carlos Castaneda podlegel v boju z zadnjim, četrtim sovražnikom spoznanja, smrtjo.
Vprašanje ni, kdo je bil Carlos Castaneda. Vprašanje je, ali lahko Carlosa Castanedo razumemo kot filozofa, ali pa je zgolj popularizator neke vrste novodobnega neošamanizma. Da ne bo nesporazumov: branje Castanede ima filozofske nastavke. Najprej je branje Castanede za marsikaterega najstnika prva izkušnja nekonvencionalnega razmišljanja o realnosti in človekovih zmožnosti zaznavanja realnosti. V najslabšem primeru branje Castanedinih zgodb o mehiškem šamanu iz plemena Jaqui postane obsesija, ki skrene v preizkušanje halucinogenih drog do učenja magičnih kretenj. V brezupnem primeru pa se bralec niti ne zaveda vseh protislovij v Castanedinih »kao-dnevniških« zapiskih, še posebej pa ne najočitnejše kršitve pravila, da ne moreš biti na dveh krajih ob istem času. A Castaneda in njegovi protagonisti se obnašajo kot kvantni delci, ki s svojim izginjanjem in ponovnim pojavljanjem na drugem mestu vedno znova presenečajo. Po Castanedi, ali bolje – njegovemu mentorskem šamanu Don Juanu – za res pravega čarovnika svet vsakdanjega izkustva ni stvaren svet, niti ni tam zunaj, kot to verjamemo. Za čarovnika je stvarnost oziroma svet, ki ga razumemo, samo opis, navada, ki se pridobi s pasivnim učenjem od rojstva. Pravi čarovnik mora iz svojega »tonala« izbrisati dogmatsko gotovost vsakdanjih priučenih zaznav in spoznanj o svetu in se radikalno izpostaviti »nagualu«, tistemu neznanemu, a še vedno spoznavno dostopnemu, ki pa je vsakdanjim nivojem spoznanja odmaknjeno. Bližnjica v radikalni ukinitvi vsakdanjega rutiniziranega zaznavanja stvarnosti pa je uporaba halucinogenih drog.
Zato lahko vsemu navkljub smatramo Castanedo v izjemnih primerih kot vstopno točko v resno ukvarjanje s filozofijo, ki ga je potrebno hitro preseči, vseeno pa imeti stalno pri sebi, da se vsaj približno zavedamo meje med filozofijo in new age eklekticizmom.
GLASBA:
Filozofija skozi čas
30. aprila
… 1989 je umrl mojster estetike filmskega platna in zamrznjenih pogledov Sergio Leone.
1. maja
… 1851 so v londonski kristalni palači otvorili prvo svetovno razstavo.
… 1881 je bil rojen francoski paleontolog, antropolog in teolog Teilhard de Chardin.
… 1889 so na prvem kongresu druge internacionale sprejeli sklep, da se od 1890 1. maj praznuje kot mednarodni praznik dela v spomin na žrtve demonstracij v Chicagu l. 1886, v katerih so se udeleženci potegovali za 8-urni delavnik.
… 1928 je umrl angleški socialni reformator in urbanistični arhitekt Ebenezer Howard.
2. maja
… obeležuje krščanska Cerkev spomin na škofa in cerkvenega učitelja iz 4. stoletja Sv. Atanazija.
… 1519 je v francoskem Clouxu umrl italijanski renesančni arhitekt, izumitelj, inženir, kipar in slikar Leonardo da Vinci.
3. maja
… se obeležuje svetovni dan svobode tiska.
… 1469 je bil rojen italijanski politik, pisatelj in humanist Niccolo Machiavelli.
… 1975 je umrl slovenski filozof France Veber.
4. maja
… 1776 je bil v Oldenburgu rojen nemški filozof in pedagog Johan Friedrich Herbart.
… 1825 je bil rojen angleški biolog in Darwinov »buldog« Thomas Henry Huxley.
… 1852 je bila rojena Alice Pleasance Liddell, Angležinja, ki je bila navdih za Alico v čudežni deželi.
5. maja
… 1808 je umrl francoski fiziolog in filozof Pierre Cabanis.
… 1813 je bil rojen danski filozof Soren Kierkegaard, nasprotnik nemškega idealizma, intelektualizma in racionalističnega cerkvenega krščanstva ter predhodnik sodobnega eksistencializma.
… 1818 je bil rojen Karl Marx.
… 1833 je bil rojen nemški jezikoslovec August Fick, ki je izdelal prvo izčrpno študijo besednjaka indoevropskih jezikov.
6. maja
… se je leta 1033 ali pa leto kasneje v alpski dolini Aoste rodil Anselm iz Canterburya.
… 1758 je bil rojen eden najpomembnejših voditeljev francoske revolucije Francois Isidore de Robespierre.
… 1856 je umrl škotski filozof in metafizik Sir William Hamilton.
… 1856 je bil rojen Sigmund Freud.
… 1862 je umrl ameriški pisatelj in filozof Henry David Thoreau.
… 1968 so študentske demonstracije v Parizu prerasle v poulične boje s policijo. Študentje so pripravili barikade, za pet tednov pa so zavzeli Sorbono. Osnovna zahteva je bila reforma študija.
Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!