AVIZO
Pozdravljeni v novi oddaji Zofijinih, oddaji, ki smo jo včasih imenovali tudi oddaja za stimulacijo vaše kritične fantazije. Tudi tokrat bomo kritično fantazijo med drugim brusili v osrednjem prispevku, ki bo posvečen vprašanju dela. V nekaj nadaljevanih namreč beremo študijo o zgodovini »fleksibilizacije« dela, ki jo je pod naslovom »Mobilizacija delavcev: zgodovina ponotranjenja prisile«, pripravila Karolina Babič. Študija sledi zgodovinskim spremembam načinov mobilizacije delavcev, ki so v zadnjih dveh stoletjih vodile od tipično zunanjih prisil k delu do samo-mobilizacije delavcev. V tokratnem, predzadnjem prispevku, se bomo posvetili sodobnim načinom mobilizacije delavcev.
V nadaljevanju oddaje vas čakajo še rubrike – Filozofija skozi čas, v kateri bomo predstavili drugi del prispevka o Platonovem sedmem pismu, Poročilo iz DPU, v katerem predstavljamo predavanje Gregorja Kroupe z naslovom »Šola in izobraževanje kot topos novoveške filozofije«, kot ponavadi pa bomo zaključili z Napovednikom aktualnih dogodkov. Želimo vam prijetno uro v naši družbi!
Glasba1: Shark’s Tooth – Archie Bronson Outfit
Sodobni načini mobilizacije delavcev
Za ponazoritev sprememb na področju sodobnih načinov mobilizacije delavcev, se bomo naslonili na sociološko analizo Luca Boltanskega in Eve Chiapello, ki sta razvoj kapitalizma v zadnjem stoletju in pol spremljala z vidika sprememb načinov upravičevanja in opravičevanja obstoječih ekonomskih principov. Spremljala sta torej spremembe ideologije, ki spremlja kapitalizem; ta ideologija pa se najlepše pokaže prav na načinih mobilizacije delavcev. Kot avtorja ugotavljata, ima kapitalizem vselej resne težave, če ne omogoča upanja tistim, ki jih potrebuje za delovanje sistema.
Boltanski in Chiapellova v svojem delu The New Spirit of Capitalism iz leta 1999 analizirata mesto in funkcijo kritike v razvoju kapitalizma. V ta namen vpeljeta koncept duha kapitalizma, ki ga razumeta kot ideologijo upravičenja angažiranja in vpetosti ljudi v kapitalistične procese. Pri čemer ideologija ni mišljena v redukcionističnem smislu kot moralizirajoč diskurz ali diskurz vladajočega razreda, temveč mislita ideologijo kot »skupek prepričanj, vpisanih v institucije, povezanih v dejanjih in na ta način zasidranih v realnosti.« Ključno v njuni analizi je spoznanje, da duh kapitalizma ni preprosto neka raven upravičevanja tega, kar v praksi teče samo po sebi, temveč je duh kapitalizma nekaj, kar hkrati upravičuje in kritizira sam kapitalizem, s tem pa konstruktivno sodeluje v razvoju kapitalizma. Kot avtorja sama pravita, ju zanima, kako ljudje delajo zgodovino, v ta namen pa morata preiskati razmerje med kapitalizmom in njegovo kritiko.
Boltanski in Chiapellova prepoznavata tri zgodovinska stanja duha kapitalizma. T.i. prvi duh kapitalizma, značilen za obdobje zgodnjega kapitalizma od druge polovice 19. stoletja do dvajsetih let 20. stoletja je temeljil na podobi meščanskega poslovneža, kjer se bistvene reči odvijajo na ravni familiarnih tovarn. Drugi duh kapitalizma, značilen za obdobje od tridesetih do šestdesetih let 20. stoletja je temeljil na konceptu gigantskih brezosebnih organizacij ter na junaški figuri menedžerja. Tretji duh kapitalizma, ki je značilen za sodobni čas, pa prepoznavata kot kritični čas, ki šele išče svoje temelje razumevanja samega sebe, šele išče samo-upravičenje, torej tako motive za akumulacijo, kakor tudi navezave na družbeno pravičnost. Boltanski in Chiapellova opredelita minimalno definicijo kapitalizma kot imperativ neomejene akumulacije kapitala na formalno miroljubne načine. Da bi opredelila razmerje med razvojem kapitalizma in njegovo kritiko, Boltanski in Chiapellova vpeljeta koncept logika upravičenja. Logike upravičenj so »metafizične politične entitete«, pravita na nekem mestu. Gre za normativne podpore pri konstruiranju upravičenj. Duh kapitalizma je v različnih fazah svojega razvoja temeljil na različnih logikah upravičenj. Danes se išče nov model logike upravičenj, ki bi ustrezal t.i. network svetu, to je svetu, ki temelji na sistemu odnosov na principu mreženja, kot ta fenomen imenujejo sodobni sociologi.
Mehanizem razmerja med upravičenjem kapitalizma in njegovo kritiko avtorja prikažeta na primeru drugega duha kapitalizma. Kritika v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki je bila usmerjena proti gigantskim duhomornim podjetjem, kjer so se delavci, predvsem višje izobraženi, počutili razčlovečene v rigidnih strukturah vnaprej opredeljenih delovnih nalog ter so težili k ustvarjalnosti in avtonomiji, se je v roku zadnjih desetletij iztekla v pravilo sodobnega kapitalizma. Tretji duh kapitalizma namreč ne le dovoljuje ustvarjalnost in avtonomijo, temveč se iz tega napaja in le-to zatorej zahteva. Kapitalizem je na ta način inkorporiral kritiko prejšnjega duha kapitalizma in iz nje oblikoval upravičenje sodobnih načinov akumulacije. Ta mehanizem dodatno pojasnjuje tudi spoznanja drugih sodobnih družbenih teoretikov, da so tisti, ki so v šestdesetih kadili travo in javno protestirali, danes pogosto nosilci družbene moči in predvsem večinski lastniki podjetij. Hipiji so postali tajkuni, če se lahko malo pošalimo. Kritiki so postali gonilna sila kapitalizma, ne zato, ker bi se sami spremenili, temveč zato, ker se je spremenil kapitalizem. Kritiko je sprevrgel v mobilizacijsko moč svojega razvoja. Kot ugotavljata avtorja, v primeru umetniške kritike – avtorja kritiko delita na umetniško, ki se je zavzemala predvsem za avtonomijo in kreativnost in socialno kritiko, ki se je zavzemala za enakost in pravičnost – so bile vse zahteve sprevrnjene v prid kapitalizma: avtonomija v angažiranost in samokontrolo delavcev, kreativnost v veliko vredne inovacije, avtentičnost v zahtevnega potrošnika, svoboda v nova področja dobrin in storitev.
Glasba2: Don’t Ask – Blood Red Shoes
Za našo razpravo so ključne ugotovitve avtorjev, da sodobni kapitalizem mobilizira delavce na povsem nove načine. Če je drugi duh kapitalizma temeljil na obljubah varnosti in transparentnosti karier, pa sodobni načini pritegovanja ljudi v delovne procese temeljijo predvsem na ponujanju osebnostnega razvoja, samouresničenja, možnosti kreativnega in samoiniciativnega dela ipd. Delavce se torej priteguje v delovne procese kot celovite osebe, ki lahko, tej logiki sledeč, pravo uresničenje svojega življenja dosežejo prav v okviru svojega dela. Boltanski in Chiapellova sta analizirala učbenike za menedžment iz 60-tih in 90-tih let 20. stoletja in ugotovila, da ima menedžerska literatura poleg strokovne vsebine tudi določen moralni oziroma normativni ton. Ta literatura ne sme biti zgolj usmerjena k tehnikam pridobivanja profita, temveč mora dajati ljudem tudi razloge, argumente, upravičitve, ki lahko gonjo za profitom prikažejo kot nekaj zaželenega, zanimivega, razburljivega, inovativnega in pohvalnega. Ta literatura mora biti zgrajena na normativnih oziroma moralnih temeljih, ne le z vidika osebne etike posameznika, temveč tudi v luči skupnega dobra. Sodobne kapitalistične produkcijske procese mora utemeljevati tako za namene osebnega angažmaja posameznika – ponuja samouresničitev in osebno rast -, kakor tudi za namene zadoščanja pogojev družbene pravičnosti – prepričanje, da je ustvarjanje profita dobro za širšo družbo.
Ker se, kot vselej, samo plačilo za delo ne izkazuje kot zadosten motiv za resno angažiranost posameznika za delo, se tudi sodobna menedžerska literatura intenzivno ukvarja s problemom mobilizacije delavcev: kako ljudem ponuditi »pristnejše« razloge za sodelovanje v produkcijskih procesih. »Pristnost« postane produkt tako na področju ponudbe izdelkov in storitev, kakor tudi na področju kadrovskih pristopov. Tako kot sodobno trženje temelji na ponudbi različnosti in novosti, ki se prodajajo kot posebni in pristni izdelki, tako se tudi delovna mesta ponujajo kot mesta, ki bodo posamezniku omogočila najti svoj »pristni«, »pravi« jaz. V ozadju koncepta pristnosti lahko seveda prepoznamo liberalno tradicijo, ki izhaja iz predpostavke liberalnega sebstva kot »pristnega jaza«, ki obstaja pred in pod družbenimi odnosi kot nekakšno čisto jedro posameznika. Prav v tem duhu liberalnega ozadja lahko tudi razumemo, zakaj se pretekli mehanizmi kontrole – zunanje kontrole delavcev – vse bolj sprevračajo v samo-kontrolo. Pojav samo-kontrole Boltanski in Chiapellova izpostavljata kot eno ključnih značilnosti sodobnega vodenja delavcev. Ker organiziranost podjetij v zadnjih nekaj desetletjih spreminja svojo obliko od starih hierarhičnih oblik v mrežne oblike, v katerih klasična kontrola »od zgoraj« ni učinkovita, se načini kontroliranja delavcev vse bolj spreminjajo v ponotranjene oblike, kjer delavci zaradi ponotranjanja zahtev delodajalcev pravzaprav kontrolirajo sami sebe. Delavec na ta način sprejema in izvršuje svoje delovne naloge kot del »paketa«, ki ga sprejme na osebni ravni kot možnost za lastno uresničenje, za osebno rast, za prihajanje k samemu sebi.
Dejanska protislovnost sprejemanja principa samouresničitve oziroma samoizpolnitve kot razloga in motivacije za delo je več kot očitna. Ponazorimo jo lahko s primerjavo funkcioniranja institucij, ki jo opravi Richard Sennett v svojem delu Kultura novega kapitalizma. Sennett je etnolog, ki je več desetletij opravljal pogovore z ljudmi, pogosto z delavci, in v omenjenem delu je strnil svoja opažanja glede primerjave sodobnih t.i. fleksibilnih institucij z institucijami, ki jih opisuje Max Weber. Weber je opažal določeno militarizacijo civilne družbe na koncu 19. stoletja. V tem modelu je posameznikom določen birokratski položaj v civilnem življenju po vzgledu položajev v vojski. Rigidne birokratske institucije kot so tovarne in uradi zaposlenim določijo specifični položaj, ki jim po eni strani seveda nudi nekaj varnosti in občutka pripadnosti, po drugi strani pa jih ujame v to, kar je Weber imenoval »železna kletka« oziroma »železni oklep«. Mobilizacija delavcev je tako določena od zunaj, a ne več, kot smo prej rekli, na podlagi transcendentnih pravil narave ali boga, temveč na družbeno-imanenten način, kjer birokratsko urejena civilna družba določa položaje posameznikom, pri čemer so ti položaji po eni strani ječa, v kateri je posamezniku v naprej določena življenjska pot, a po drugi strani vendarle predstavljajo nekakšen psihološki dom. Sennett nadalje primerja te stare institucije z novimi gospodarskimi subjekti, za katere velja predvsem poudarek na kratkoročnosti in mobilnosti. Te sodobne organizacije posameznikom ne nudijo opore za to, kar Sennett imenuje »izgradnja življenjske zgodbe«, ki ima neko trajanje in celovitost. Sennett navaja svoje ugotovitve o primerjavi med delavci iz 70-tih let 20. stoletja, ki so bili zmožni jasno opisovati svoje cilje in pričakovanja ter mlajšimi delavci iz sodobnosti, ki imajo povsem nejasne želje in svojih ciljev ne znajo opisati in predstaviti. Podobno navaja, da sodobni delavci nimajo pripovedovalne zmožnosti, kar pomeni, da ne znajo opisovati in interpretirati tega, kar se jim dogaja. Sodobna ekonomija namreč zahteva nek idealizirani jaz, ki se je vselej pripravljen odpovedati preteklosti in izkušnjam ter se vzpostavljati na novo. Tukaj se nam pokaže dejanska paradoksnost ponudbe samouresničenja, ki danes mobilizira delavce. Samouresničenje se dejansko pokaže kot prazni označevalec, kamor lahko uvrstimo karkoli, nekaj povsem drugega ob vsakem času in vsaki priložnosti. Ponudba samouresničenja se kaže kot uresničitev sanj liberalizma o samorazvijajočem se svobodnem subjektu, a udejanja se kot zahteva po praznem jazu, ki bo sprejel kakršnokoli zapolnitev, vselej nekaj novega in drugega, prikladnega novim situacijam.
Avtorica prispevka je Karolina Babič. Prispevek je bil izvirno objavljen v »Časopisu za kritiko znanosti«, št. 237.
Za-misel
»Življenje ni delo; nenehno delo človeka poneumi.«
Charles de Gaulle
Glasba3: It Only Takes One Night – Dum Dum Girls
Poročilo s predavanja DPU
4. marca je v okviru 13. letnika Delavsko-Punkerske univerze predaval Gregor Kroupa, novopečeni doktor filozofije, ki se raziskovalno ukvarja predvsem z novoveško in zgodnjo moderno filozofijo. Predavanje je nosilo naslov Šola in izobraževanje kot topos novoveške filozofije.
V uvodnih stavkih je Kroupa orisal lok zavračanja institucionalne izobrazbe v novoveških besedilih od Descartesa prek d’Alemberta do Leibniza. Negativna percepcija institucionalne vednosti, predvsem sholastičnih trivijev in kvadrivijev, leži po eni strani v temelju stvaritve ideala puščavniškega filozofa samotarja, po drugi strani pa se iz istega duha napaja potreba po ustanovitvi alternativnih oblik šolanja. Kot odgovor na omenjene težnje se razvijejo akademije in enciklopedistika.
Začrtana kritika univerze kot okorne institucije najde pri Descartesu mesto v očitkih, da gre pri diskurzu univerze za golo retoričnost ter vsebinsko praznost, da gre za dlakocepljenje, sezname in klasifikacije, ki vztrajajo v svoji statičnosti in zaključenosti. Univerza, pravi Descartes, s svojo dresuro nudi zgolj razvoj človekovega spomina, ne pa njegovega razuma in kultivacije človeškega duha. Univerza je mesto taksonomskih učenjakov, ne pa tudi kraj dinamičnih izobražencev naprednega duha in samostojnega mišljenja. Univerze ničesar ne odkrivajo, temveč zgolj obračajo jezik same vase ter malikujejo avtoritete, ki jih locirajo zlasti v Aristotelu, Bibliji ter v spisih svetih očetov. Descartesovemu izobražencu pa ni po drugi strani z izjemo jasne in razločne vednosti, do katere so dokoplje s pomočjo uporabe razuma in ustrezne metodike, sveto prav nič.
To stališče je v sozvočju s tistim, ki ga je v razmerju do institucionalne vednosti – danes bi rekli institucionalnih veščin – zavzel Gottfried Wilhelm Leibniz. Leibniz se je naprezal za ustanovitev alternativnih institucij, akademij, katerih osnovno poslanstvo bi bilo zagotavljanje praktičnih bivanjskih pogojev za filozofe samotarje, za tako imenovane avtodidaktike. Akademije naj bi zagotavljale osnovne pogoje za življenje ter urejen korpus kvalitetne, skrbno izbrane literature, ki je postal znan kot Enciklopedija. Ta naj bi predstavljala prečiščen katalog vsega trenutnega znanja in bi učenjake na poti do jasne in razločne vednosti obvarovala intelektualnih stranpoti.
Kroupa je v predavanju orisal novoveški trk med veščino in teorijo, ki odmeva v sodobnih antagonizmih, ki dandanes vznikajo v zvezi z implementacijo Bolonjske reforme. Doseganje jasnosti in razločnosti misli, katere okope so branili najslovitejši novoveški filozofi, danes podlega kvaziteoretsko razmazanim in algoritmičnim tehnikam, ki so – in s tem se današnji akademiki pogosto celo pohvalijo – usmerjene k cilju, ki je enoznačen, neproblematičen, in dan vnaprej.
A kot navaja Kroupa, so bile novoveške univerze vendarle dovolj reflektirane, da so znale omenjene očitke togosti vzeti nase, ter začele v svojem okviru ustanavljati oddelke, ki so imeli namen postati mesto teorije brez apriornega imperativa koristnosti. Kje in na kakšen način bo teorija našla svoje mesto znotraj današnje univerze, ki je znova ponotranjila demone uporabnosti, pa je drugo vprašanje.
Poročilo je pripravil Matjaž Ličer.
Za-misel
»Učenje brez misli je izgubljeno delo; misel brez učenja pa je nevarna.«
Konfucij
Glasba4: Maneater – The Bird And The Bee
Filozofija skozi čas
V današnjem prispevku Filozofije skozi čas nadaljujemo z drugim delom članka o Platonovem Sedmem pismu, ki smo ga začeli v prejšnji oddaji.
Sedmo pismo je filozofsko izredno pomembno zaradi odlomka 341a-345c, v katerem Platon predstavi pet stopenjsko progresivno razumevanje spoznanja, nato nadaljuje z neločljivostjo med krepostnim življenjem in spoznavanjem najvišjih resničnosti ter hkrati opozarja na nezadostnost jezika in pisave pri spoznavanju najvišjih resničnosti. Odlomek se navezuje na širši biografski okvir tretjega potovanja na Sicilijo, v ožjem na samovšečnost sirakuškega vladarja Dionizija DRUGEGA, ker naj bi se sam imel za poučenega o teh najvišjih resničnostih od Platona ali koga drugega, kar pa Platon v tem odlomku odločno in vztrajno zavrne. Platon v pismu pravi, da (citiramo) »nikakor ne obstaja moj spis o tem, niti nikoli ne bo nastal; kajti to nikakor ni izrekljivo, kakor drugi nauki, temveč zaradi dolgega sobivanja s stvarjo sámo in zaradi skupnega življenja z njo nenadoma nastane v duši svetloba, kot bi se prižgala iz ognjene iskre, ki preskoči in že takoj hrani samo sebe.« (konec citata) Dionizijevo poznavanje filozofije je zato za Platona zgolj sprenevedanje. Dionizij naj bi si preko enega pogovora s Platonom domišljal, da je osvojil celotno Platonovo filozofijo in s tem védenje o najvišjih resničnostih. Vendar Platon sam pravi, da o tem nikoli ni pisal in tudi ne bo, spoznavanje najvišjih resničnosti pa je bolj kot zmožnosti jezikovnega izražanja zavezano s krepostnim življenjem, saj brez tega ni mogoče spoznavati najvišjih resničnosti, ki so prepoznane kot na primer najpravičnejše, kar ustreza ideji Dobrega v Državi, in najlepše, kar se navezuje na idejo Lepega v Simpoziju. V nekom, ki je po svoji naravi v duši slab, zato ne more nastati védenje o dobrem. Le kdor je sam deležen na kreposti in si prizadeva za krepostno življenje, se lahko približa spoznanju najvišjih resničnosti, ki so po svoji naravi pri Platonu božanske in do njih tisti, ki jih spoznava, čuti strahospoštovanje. Zapisana beseda, ki se nahaja v knjigah ali se sliši v govoru, za spoznanje najvišjih resničnosti sama zase ne zadostuje.
Da bi razložil težavnost spoznavanja najvišjih bivajočih resničnosti, se Platon poslužuje delitve na pet stopenj spoznavanja. Ta prikaz se ne pojavlja v nobenem drugem Platonovem dialogu, vendar se, kar zadeva spoznavanje idej oziroma oblik, ki so po Platonu najvišje bivajoče resničnosti, sklada z zrelejšimi dialogi kot sta recimo Država, Simpozij, in kar se tiče kritike pisave, z dialogom Fajdros.
Naštejmo pet stopenj spoznanja:
1. stopnja: poimenovanje stvari. Za primer vsake od stopenj spoznanja Platon vzame “krog”. Na primeru poimenovanja obstaja oblika, ki se imenuje krog kot nekaj, kar lahko izgovorimo. Po Platonu bi se lahko imenovala tudi kako drugače, pa zaradi poimenovanja še ne bi izgubila svoje oblike.
2. stopnja: opredelitev. Opredelitev je sestavljena iz poimenovanj, ki definirajo posamezno stvar, kot ta po svojem bivajočem bistvu biva. Platon opredeljevanje še vedno smatra za nezanesljivo. Primer opredelitve kroga, ki ga navaja, je »povsod enako oddaljeno od krajišč do središča«.
3. stopnja: upodobitev. Primer: krog, ki se ga nariše na tablo. Takšen krog, ki je zgolj vizualna upodobitev, je možno zbrisati in narisati novega, večjega ali manjšega. Še vedno pa ima upodobljeni krog napake, ki izhajajo iz načina njegove upodobitve.
4. stopnja: védenje. Platon ga označuje kot resnično umevanje in resnično mnenje, ki biva v duši in ne v glasovih, kar velja za prvi dve stopnji, ali telesnih likih, kar velja za tretjo stopnjo spoznanja. Umevanje kroga, ki se vrši v duši, še ni krog sam, niti ga ne določa, vendar je po zanesljivosti spoznanja najbližje bivajočemu krogu, ki zapade v peto, najvišjo stopnjo spoznanja.
5. stopnja: resnično bivajoče, kar v resnici biva in je glede na predhodne stopnje najvišja resničnost, ki jo glede na celoten Platonov opus poznamo kot obliko (grško: eîdos) in idejo. Krog, ki je narisan, je lahko narisan večji ali manjši in je vedno zgolj posnetek resnično bivajočega kroga, katerega lahko najbolj zanesljivo spoznamo zgolj z védenjem, a nikoli popolno, s tem da bi lahko z besedami ali podobami trdili, da imamo resnično védenje o krogu. Kar velja za krog, velja tudi za ostale oblike, še najbolj pa za tiste, ki zadevajo lepo in pravično življenje. Oblika sama na sebi ne utrpeva ničesar, kar s spoznavanjem njenega bivajočega utrpeva vsak, ki jo spoznava, nujno pa jo najbolje spoznava tisti, ki živi najbolj skladno z njeno naravo, ki je v smislu bivanja neločljivo povezana najvišjimi resničnostmi, ki so jim pri filozofi najbolj sorodne kreposti pravičnega življenja. Trditev, da se lahko o najvišjih resničnostih poučimo iz zapisanih spisov in knjig, ne vodi nikamor, kvečjemu v katero od nižjih, pomanjkljivih stopenj spoznanja.
Zato je vsak, ki misli, da lahko že s poimenovanjem zapopade stvar v njeni bivajoči resničnosti, nujno v zablodi in ne razume ničesar o teh resničnostih. Poimenovanje stvari je na progresivni petstopenjski lestvici najbolj oddaljeno od tistega, kar resnično biva. Dionizijevo samohvaljenje, da se razume na Platonovo filozofijo, je zato zgolj iskanje častihlepja, ki izhaja iz druženja s Platonom, ki je zanj kot znan učenjak pomenil neke vrste objekt prestiža na sirakuškem dvoru. Če bi Dionizij živel v skladu s krepostmi, bi se gotovo bolje spoznal na reči, o katerih ga je poučil Platon, ne da bi mu razkril te najvišje resničnosti, saj teh nikakor ni mogoče razkriti in jih spoznavati, kakor si je to mislil Dionizij.
V nadaljevanju se Platon vrne na opisovanje političnega dogajanja na dvoru, ki je sledilo po njegovi ovržbi Dionizijevega spisa. Dionizij poskuša Platona na vsak način zadržati na dvoru, saj ga je hotel oddaljiti od Diona, ki se je ta čas nahajal v Atenah v izgnanstvu. Platon najde kompromis z Dionizijem, kako bi pobotal oba, Dionizija in Diona, tako da bi Dionizij vladal Sirakuzam in se bolje poučil v filozofiji, medtem ko bi Platon prenesel Dionu premoženje v Atene, ta pa se ne bi več mešal v sirakuške zdrahe. Vendar je Dionizij popolnoma izgubil Platonovo zaupanje s tem, da je na skrivaj razprodal Dionovo ogromno premoženje. Stvar se je dodatno zapletla, ko je Dionizij poskusil znižati svojim vojaškim najemnikom plačo, ti pa so se uprli, nakar je našel glavnega krivca, nekega Heraklejda. Le-tega je zaradi nepravičnosti preganjanja poskusil zaščititi Platon, nakar se je do konca sprl z Dionizijem.
Neprostovoljnega in neformalnega začasnega ujetništva na sirakuškem dvoru je Platona rešilo diplomatsko odposlanstvo iz Tarenta na posredovanje prijatelja in pitagorejskega filozofa Arhita. Pismo zaključi z Dionovim naklepom po maščevanju, od katerega se Platon distancira, čeprav ohrani dobro mnenje o Dionu. Nazadnje se obrne na naslovnike, tj. Dionove prijatelje, katerim je to pismo namenjeno, in jih pusti prazne v upanju, da bi se kdaj vrnil v Sirakuze.
Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net
Za-misel
»Nič ni dobro ali slabo, razen dveh stvari: modrost, ki je dobra in nevednost, ki je slaba.«
Platon
Glasba 5: And The Boys – Angus & Julia Stone
Napovednik
Jutri, v četrtek, 8. april 2010 ob 19h vas vabimo v dvorano Gustaf na predavanje mag. Mateja Daska z naslovom »Pozabljena dediščina«. Na osnovi dve leti trajajočega neodvisnega monitoringa več lokacij materialne kulturne dediščine iz časa neolitika, pozne bronaste dobe, starejše in mlajše železne dobe bomo govorili o odnosu različnih javnosti na področju Dravske regije do regionalne kulturne dediščine, ki ni sakralna ali novoveška. Več informacij o večeru najdete na naši spletni strani www.zofijini.net.
Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije, ki bo v četrtek 8. aprila 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi. Pod naslovom »Zakaj je postalo nesmiselno študirati?« bo tokrat predaval Gorazd Kovačič. Vabljeni!
Glasba 6: Heaven – Kasper Bjřrke
Prišli smo do konca oddaje. Morebitne refleksije so vedno dobrodošle na našem mail naslovu: zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Za vse ostalo vas vabimo k obisku naše spletne strani www.zofijini.net. Z vami smo preteklo uro delili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtor rubrike Filozofija skozi čas Boris Blagotinšek, avtorica osrednjega prispevka, Karolina Babič in avtor poročila iz DPU, Matjaž Ličer. Urednik oddaje je Samo Bohak. Do naslednjega tedna vam tokrat za spremembo želimo vse slabo. Zlomite si nogo!
Glasba 7: Gone Baby, Don’t Be Long – Erykah Badu
Avizo