Avizo
Pozdravljeni v oddaji Zofijinih ljubimcev.
Pred vami je nova ura intelektualno stimulativne vsebine, ki ste jo vabljeni iz tedna v teden pomagati oblikovati tudi vi.
Naj še enkrat ponovimo. Oddajo produciramo kot podcast. Vse informacije o oddaji in kako dostopati do nje, najdete na spletni strani zofijini.net. Če vam kakšna informacija manjka, ste vedno dobrodošli vprašati na našem mail naslovu: zofijini@gmail.com.
V aktualni oddaji boste lahko uvodoma prisluhnili prispevku Borisa Vezjaka z naslovom »Politične gonje in manko demokracije«, v nadaljevanju oddaje pa vam bomo predstavili prvi del predavanja priznanega ameriškega ekonomista Richarda Wolffa, o genezi gospodarske krize.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
V prispevku z naslovom »Politične gonje in manko demokracije«, bo Boris Vezjak spregovoril o psihopolitiki političnih pogromov, ki so danes tako pogosta praksa slovenskega političnega prostora. Prispevek je bil izvirno objavljen na blogu In media res, v torek, 22.5.2012, kjer je obogaten s spletnimi povezavami, dosegljiv tudi v pisni obliki.
»Ne izvajamo politične gonje«, so danes povedali na Dursu. Saj res, zakaj bi jo? Ker se s tem očitkom Zoran Janković brani, da jo izvajajo proti njemu, ko mi očitajo nakazala, ki so stekla od ljubljanske občinske blagajne v smeri njegovega »večinskega« podjetja KLM Naložbe. In ni edini, ki je žrtev zarote.
Preštel sem pretežno večino širših javnih rab izraza »politična gonja« s strani politikov v domačem političnem prostoru za leto 2012. Ugotavljam naslednje: samo letos so se k temu konceptu množično zatekli Franc Kangler, Ivan Simčič, Karl Erjavec, Zmago Jelinčič in omenjeni Janković. Maestro psihopolitike in kreator teze o »velikem poku iz Finske« običajno uporablja manj neposredne formulacije. Biti deležen politične gonje je torej, sodeč po vsem videnem, širok psihopolitični trend, čeprav marsikomu ne deluje prepričljivo. Ampak tak se moti, vseeno je uspešen! Kar lahko hitro opazimo, je premik psihopolitike paranoje na levo, tako rekoč njena harmonizacija po celem političnem prostoru, ne le po desnici. Včasih je med njima bila razlika tudi v tem. Če sledimo načelu »več paranoje, manj kvalitetne politike in demokracije«, so njeni nivoji pokazatelj naše vedno bolj gnile demokracije. In navzoče je oboje: tako tehnike njenega ustvarjanja kot neposredni učinki na ljudi.
Beseda ‘gonja’ je čudovito povedna izbira izraza v tem kontekstu. Seveda prihaja iz ‘goniti’, ‘gnati’, ‘zasledovati’ (rus.), podobno v češ. pomeni ‘loviti’, ‘preganjati’, ‘zasledovati’. Indoevropski koren, iz katerega verjetno prihaja starocerkvenoslovenski nastavek, je pomenil ‘tolči’, ‘tepsti’, ‘ubiti’. Ko smo pri ‘gonji’, smo hkrati pri ‘pregonu’ in potem pri ‘preganjavici’ kot eni izmed temeljnih dimenzij paranoje, ki temelji na blodnji kot njenem prepoznavnem duševnem znamenju. Spomnimo se le na zimzelene Kanglerjeve mračne sile, ta izjemen indic mariborske politične psihopatologije. V sebi po kanglerjansko podvojen, kajti mariborski župan ne verjame le, da obstajajo mračne sile kot izraz za »strice iz ozadja«, katarine kresal in destruktivno levico, temveč da so mračne sile realno ime za prav to – mračne sile. Naj spomnim na svojo analizo njegovega zatrjevanja gotovosti o njihovem obstoju.
Znova ugotavljam, da javnost, sploh pa ne novinarji, ki zelo radi igrajo male intelektualne bogove, še vedno niso zapopadli vpliva politične retorike na prepričanja in mentalni dispozitiv državljanov. Ali ga vsaj nočejo priznati. Zdi se jim, da je zatekanje k frazam o »politični gonji« zgolj prazna floskula bežanja proč od odgovornosti, priročna banalna formula za izmikanje in laganje politikov. Da je vsem jasno, da gre za teater, da so državljani razsodni in to razumejo. Figo in daleč od tega: trdim in v svoji knjigi o slovenski politični paranoji dokazujem, na kakšen način takšna retorika povzroča tudi realne učinke. Državljani kot končni naslovniki interpretacij so nasprotno pripravljeni takim trditvam verjeti in ravnati v skladu z novo ustvarjenimi prepričanji. V Mariboru občani res verjamejo, da srčnemu Kanglerju želijo škodovati onstran Trojan. No, vsaj veliko jih verjame. V tem smislu so te ad hoc novinarske razlage ne samo netočne, ampak tudi škodljive.
Je pa tudi drugače, recimo v bolj posvečenih krogih. Ko sem danes po televiziji gledal poslance Pozitivne Slovenije, je bilo na njihovih obrazih razbrati silovito pretvarjanje ob novici o domnevno nečednih poslih njihovega šefa. Nimam dokazov, toda domišljam si, da svojemu predsedniku pretežno ne verjamejo. Pač pa morajo zaradi osebnih in političnih koristi hliniti, da. Vendar so v tem izjeme – osmišljena zgodba, po kateri se napada Jankovića in s tem PS zato, ker ji je prav danes Ninamedia namerila čudovito prvo mesto, ali ker je direktorica Dursa »njihova«, bo prepričala marsikoga. Do te mere, da ne bo pripravljen niti malo verjeti Dursovim ugotovitvam. It’s all about the story: ustvariti je treba prepričljivo konspirativno štorijo.
Psihopolitika je s tem postala integralni del naše politike: kdor prepriča večino državljanov, da je žrtev zarote, lahko zmaguje na volitvah, se ohrani v stolčku ali ohranja rejtinge. Toda tu je še en pomemben obrat: s tem, ko Janković na tak način izraža dvom v Durs in ga označuje za politično instrumentaliziran organ, počne točno to, kar z nenehnimi dvomi v npr. pravosodje, tožilstva in sodišča počne Janša: sesuva ugled z dvomom v institucije, ki bi morale biti spoštovanja vredne in avtonomne. Ampak ta dvom ni več običajen dvom, je konspirativne narave in zato poraja spiralo vedno novega nezaupanja državljanov, s čimer dedemokratizira politični sistem v celoti. Kar torej od žrtev političnih gonj pričakujemo vedno znova, je nekaj enostavnega: naj svojo nedolžnost dokažejo na ustreznem mestu in s prepričljivimi dokazili.
Glasba
Pred nami je prvi del posnetka predavanja Richarda Wolffa o gospodarski krizi. Gre za transkript predavanja z izvirnim naslovom »Capitalism Hits the Fan« iz leta 2009, ki je zasnovano na njegovi istoimenski knjigi in si ga lahko na spletu pogledate v sklopu strani Media Education Foundation. V slovenskem prevodu si na naši spletni strani zofijini.net predavanje lahko preberete pod naslovom »Kapitalizem v težavah«. Besedilo sta prevedla Maruša Babič in Goran Gjergjek.
V svojem predavanju, cenjeni profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu, Richard Wolff, z izjemno jasnostjo razloži korenine današnje gospodarske krize. Pokaže kako je kriza nastajala cela desetletja in dejansko reflektira velike napake znotraj strukture ameriškega stila kapitalizma samega. Wolff sledi vzrokom gospodarske krize v 1970-ta, ko so plače začele stagnirati in so bili ameriški delavci prisiljeni v disfunkcionalno spiralo izposojanja in dolga, ki je na koncu »eksplodirala« v hipotekarni krizi. S tem, ko krizo postavi v širši zgodovinski in sistemski kontekst, Wolff prepričljivo zagovarja mnenje, da razni vladni stimulacijski paketi in pozivi k večji regulaciji trgov, ne bodo dovolj za odpravo resničnih problemov krize. Na koncu sklene, da bodo potrebne veliko bolj korenite spremembe, če se bomo želeli izogniti prihodnjim katastrofam.
Richard Wolff je od leta 1981 profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu. V svojem strokovnem delu se ukvarja s kritično primerjavo alternativnih ekonomskih teorij, aplikacijo napredne razredne analize na sodobni globalni kapitalizem in spremljanjem razvoja marksistične ekonomije. Je član uredništev številnih akademskih revij, vključno z »Rethinking Marxism«. Redno objavlja analize trenutnega gospodarskega dogajanja na spletnih straneh www.globalmacroscope.com in www.monthlyreview.org. Skupaj s Stephenom Resnickom je napisal številne knjige, med drugim: The Economics of Colonialism: Britain and Kenya (Ekonomija kolonializma: Britanija in Kenija); Rethinking Marxism: Struggles in Marxist Theory (Na novo premišljeni marksizem: boji v marksistični teoriji); Knowledge and Class: A Marxian Critique of Political Economy and Economics: Marxian versus Neoclassical (Znanje in razred: marksistična kritika politične ekonomije in gospodarstva: marksistična proti neoklasicistični). Skupaj s Harriet Fraad in Stephen Resnick pa je napisal knjigo: Bringing it all Back Home: Class and Gender in the Modern Household (Na domačem pragu: razred in spol v modernem gospodinjstvu).
Večino njegovega dela lahko najdete vzorno zbranega na njegovi osebni spletni strani www.rdwolff.com, katere obisk toplo priporočamo.
Predavanje temelji na njegovi istoimenski knjigi iz leta 2009: Capitalism Hits the Fan: The Global Economic Meltdown and What to Do About It (Kapitalizem v resnih težavah: globalna ekonomska kriza in kaj lahko v zvezi s tem naredimo). V letošnjem letu bo na temo upora kapitalizmu v soavtorstvu s sodelavci izdal tri nove knjige.
Za ta večer sem si zadal, da vam predstavim, kaj se dogaja v ameriški gospodarstvu – in po svetu -, saj igrajo Združene države v svetovnem gospodarstvu tako pomembno vlogo. Želim vam predstaviti, kako smo se znašli v tej situaciji in vam vsaj do neke mere pomagati razumeti, kam nas pot vodi v prihodnje. Če vam to sugerira, da boste pri tem tudi sami morali igrati kakšno vlogo, potem mi je uspelo – saj ljudje, ki nam vladajo, nimajo pojma kaj narediti, kar boste, če boste pozorni, opazili tudi sami.
Tri stvari, ki niso gospodarska kriza
To je najhujša gospodarska kriza kapitalizma v mojem življenju, in če pogledam po dvorani, sklepam, da tudi v vašem. Če hočemo, da bodo ljudje vzeli to krizo resno in da bodo imeli možnost, da se iz nje izkopljejo tako, da na koncu ne bodo osebno in socialno uničeni, moramo to razumeti in k temu tudi primerno pristopiti.
Dovolite mi da začnem s tem, kar ta gospodarska kriza ni. To ni finančna kriza – čeprav se to ime ves čas uporablja. Če jo imenujemo finančna kriza, jo omejujemo na načine, ki nimajo smisla. Kot boste videli, je ta kriza posledica celotnega gospodarskega sistema, ki ga imamo v Združenih državah. Ni se začela z bančništvom in tudi ni ostala na področju bančništva. Nikoli in na noben način ne bo omejena zgolj na kreditne trge, banke ali zavarovalnice.
Kot drugo, ni začasna, bežna ali kratka. To je pobožna želja, podobno kot če mislimo, da je kriza omejena le na finance. Dovolite mi, da vam to ponazorim z dvema primeroma iz zgodovine. Prvi; v 30-ih letih 20. stoletja smo že imeli eno veliko krizo. Spomnimo se te krize, ki se je pojavila ali eksplodirala v letu 1929, in s katero današnjo krizo mnogi upravičeno primerjajo. V naslednjih desetih letih sta predsednika Hoover in Roosevelt preizkusila vrsto monetarnih in davčnih politik – mnoge so bile podobne tem, ki jih lahko danes vidimo v Washingtonu. In niso delovale. Deset let se nismo izkopali iz depresije. Kar nas je končno dvignilo iz depresije, ni bila kakšna bistroumna politika; to je uspelo šele spremembi v družbi, ki se imenuje druga svetovna vojna. Če menite, da so se tovrstne dolgo trajajoče recesije in depresije, ki so odporne na politiko, dogajale dolgo nazaj, vam navedem še en primer. Leta 1989 se je Japonska, druga najpomembnejša industrijska država na svetu, takrat kot tudi še danes, soočila s padcem – hudim padcem. Danes, 18 let kasneje, se Japonska še vedno ni povsem izkopala iz te depresije, čeprav so preizkusili vsako monetarno in davčno politiko, ki so jo imeli v svojem repertoarju, kar vključuje vse kar sta do zdaj poskusila gospoda Paulson in Bernanke. Torej je predstava, da bo ta kriza minila hitro, da ima kratko življenje, ali da je v obliki črke V ali U, zgolj pobožna želja.
In kot tretje, ne da se je hitro in enostavno popraviti. To smo že videli. Pri dogajanju okoli banke Bear Stearns prejšnje poletje, smo lahko videli, da je vlada Združenih držav preizkušala eno politiko za drugo – nižala je obrestne mere, črpala več denarja v gospodarstvo. Se spomnite, lani vas je veliko od Busheve vlade prejelo odbitek davka v višini tristo ali šesto dolarjev, da bi tako stimulirali gospodarstvo. Nobena od teh politik ni delovala. Vsako so oznanili z velikim navdušenjem kot rešitev za ta pereč problem. Vsak naslednji korak je bil večji in je kazal na neuspeh prejšnjega. Tako lahko vidimo, da hitra rešitev -, ali nižanje obrestnih mer, ali črpanje denarja v gospodarstvo, ali nove stimulacije, o katerih razmišlja vlada predsednika Obame -, vse to je že bilo in obljublja, da bo tudi v naprej, nekoliko premalo in prepozno. Narediti bo treba nekaj veliko večjega, nekaj dosti bolj obsežnega.
Glasba
Kako je prišlo do tega: izjemnost Amerike
Dovolite, da začnem z zgodovinskim okvirjem, iz katerega po mojem mnenju ta kriza izhaja. Mislim, da morate to videti iz zgodovinske perspektive, da boste dobili pravi občutek kako velika, kako globoka in kako resna je ta kriza.
Vrnimo se na kratko v obdobje od leta 1820 do leta 1970. Sto petdeset izjemnih let tako v svetu kot v naši državi. Zakaj izjemnih? V tem obdobju so ameriški delavci vsako desetletje, od leta 1820 do leta 1970, čisto vsako desetletje, uživali v rasti plače. To je bilo izjemno. To je držalo za čisto vsako desetletje, tudi v času velike depresije v tridesetih letih. Kajti takrat, ko so se nižale plače, so se nižale tudi cene. Verjetno smo edina družba na svetu, ki lahko to pove. To je Združene države naredilo tako izjemne. Pritegnilo je ljudi, da so se v valovih priseljevali v ZDA, kar je tudi izjemno. Preseljevanje se je začelo predvsem po državljanski vojni, ampak se je dogajalo tudi že prej.
Dejstvo je bilo, da je to bogata država. Bogata z zemljo, s podnebjem. Priseljeni delavci so ugotovili tudi, da je na razpolago veliko kvalitetne zemlje, ki so jo lahko odvzeli domorodcem in jih pregnali. Iz različnih razlogov smo potem imeli teh sto petdeset let, v katerih so delavci uživali v vedno boljšem življenjskem standardu. To je bil tudi čas, v katerem so delavci postajali vse bolj produktivni. Vsak delavec je imel na razpolago več strojev. Na voljo so imeli izobraževanje. Od njih so zahtevali hitrost. Delavci so postali bolj produktivni, so pa za trdo delo in večjo produktivnost dobili tudi nagrado. Dobili so boljši življenjski standard. Kot veste je to spremenilo in oblikovalo Združene države in pomembno je, da vidite kako, ker to razloži krizo, v kateri se trenutno nahajamo.
Ni presenetljivo, da populacija kot je naša, ki uživa v visokem življenjskem standardu, prične definirati življenje – uspeh v življenju – na podlagi nečesa, kar je na dosegu roke. Američani so ponotranjili to izjemno zgodovinsko izkušnjo. V tem ležijo korenine ideje o ameriški izjemnosti -, da je na Ameriki nekaj edinstvenega.
To je začetek predstave o tem, da bodo moji otroci živeli bolje kot živim jaz, moji vnuki pa še bolje -, da je v Združene države »vgrajeno« nekaj, kar dviguje življenjski standard. Tako je postalo razumljivo, da meriš svojo lastno vrednost kot oseba, svoj lasten uspeh, po tem kašna oblačila si lahko privoščiš, v kakšni hiši lahko živiš in kakšen avto lahko voziš. Merilo samega sebe postane doseganje te izjemne kvalitete ameriškega življenja.
Tako boste zdaj v tem mogoče spoznali temelj našega potrošništva -, da smo postali družba, ki časti to, kar lahko tukaj dosežemo, to pa je višji standard dobrin in storitev, ki jih lahko kupimo in uporabljamo. Zato je to država, v kateri se je rodilo oglaševanje in je postalo nekaj, kar smo lahko dali ostalemu svetu – morda nekoliko sumljivo darilo. Smo družba potrošnje, do tega dne model ostalemu svetu.
Glasba
Prekinjena zgodovina: plače nehajo rasti
Dovolite, da preidem na travmo, ki prizadene populacijo, ki je ponotranjila – in pričakuje, da se bo tako tudi nadaljevalo – sto petdeset let rasti življenjskega standarda, v katerih so lahko delavci vsako desetletje bolj uživali, ker so njihove plače rasle in jim omogočale, da so si lahko več kupovali. Delo so si vedno bolj razlagali kot nekaj, kar ti omogoča, da si lahko nekaj kupiš.
V 1970-ih se je ta zgodovina v Združenih državah ustavila. Takrat so plače nehale rasti in od takrat naprej nikoli niso več rasle. To je bila temeljna sprememba v Združenih državah in z njo se večina prebivalstva verjetno še vedno ni sprijaznila. Se bodo odpovedali kulturi naraščajoče potrošnje? Bodo sposobni reči: »svojega bogastva in svoje vrednosti kot človek ne bom več meril z naraščajočim življenjskim standardom, ampak na neki drugi način.« Če v družbi ni ničesar, kar bi ti pri tem pomagalo, je to naloga, ki je težka tudi pod najboljšimi pogoji. Ampak, če ni nobene pomoči, je zelo verjetno – in to je tudi naša zgodovina -, da se družba ne bo odpovedala naraščajočemu standardu potrošnje. Plač za to niso več imeli, zato so morali poiskati neki drugi način, ki smo ga kot narod tudi našli. Preden preidem na to temo, mi dovolite, da odgovorim na vprašanje, za katerega upam, da se vam je med tem že porodilo: zakaj so plače nehale rasti? Za to v bistvu obstajajo štirje razlogi.
Prvi razlog je, da smo v Združenih državah doživeli izjemno tehnično spremembo – ta sprememba je podjetjem omogočila, da so delavce zelo hitro zamenjali. Imenuje se računalnik. V naši kulturi, začenši v 1970ih, je ogromno število delavcev izgubilo službo, ker so lahko računalniki z dvema operaterjema opravljali delo, za katero je prej bilo potrebnih več sto delavcev. Pospešeno so začeli uporabljati računalnike in s tem je mnogo ljudi ostalo brez dela, kar je ustvarilo veliko ponudbo delavcev in relativno nizko povpraševanje po njihovih uslugah.
Drugi razlog je bil, da so istočasno v 1970ih podjetja spoznala, da se je za njih končalo neko zelo ugodno obdobje. Ugodno obdobje je trajalo trideset let, od leta 1945 do leta 1975 – obdobje po drugi svetovni vojni. Vsi konkurenti ZDA so bili uničeni v vojni, Združene države pa so bile edina država na svetu, ki ni imela vojne na svojem ozemlju in je bila tako sposobna proizvajati za preostali svet, kar smo tudi počeli. Ameriška podjetja so na ta način imela vse možnosti odprte in so bila brez prave konkurence.
Ampak do leta 1970 so si evropske države, kot tudi Japonska, od vojne opomogle in se obnovile na prav poseben način. Ker so bile Združene države dominantna država na svetu, so se Evropejci in Japonci zavedali, da če bodo obnovili tovarne, če bodo hoteli uspeti, bodo morali v konkurenčnosti premagati Združene države. Morali so proizvajati boljše ali pa ceneje ali pa oboje, druge možnosti niso imeli. Američani so bili dominantni in tako so se vsi trudili, da bi prekosili Združene države – kar jim je slednjič tudi uspelo. Zato v ZDA ne proizvajamo več televizorjev in komaj še kaj avtomobilov itd. Preostanek sveta je ugotovil in tudi ameriška podjetja so do 1970ih spoznala, da so nas Evropejci in Japonci prekosili. Ameriška podjetja so potem sklepala, in to je pomembno, da če jih ne moreš premagati, se jim pridruži. In tako se je začelo množično izvažanje služb. Ameriška podjetja so v ZDA zaprla tovarne in jih preselila na tuje. Ni treba imeti naprednega znanja iz ekonomije, da bi razumeli, da če za delo zaradi računalnikov in strojev potrebujemo manj delovne sile, istočasno pa smo produkcijo preselili iz Združenih držav -, torej so delovna mesta izven ZDA, ne več tukaj -, se pogoji, pogajalska moč delavcev v Združenih državah temu primerno zmanjša. Istočasno sta se odvijala še dva fenomena. Položaj žensk v ameriškem gospodarstvu se je zelo hitro spreminjal. Še prav posebej je to prišlo do izraza v 1960ih in1970ih, ko so ameriške ženske, ki so bile dotlej doma, pričele prevzemati službe tudi izven doma – službe s polovičnim ali pa polnim delavnim časom. Če so imele delo s polovičnim delovnim časom, je to postalo delo s polnim delovnim časom. Imeli smo množično gibanje žensk, ki so tako iskale službo na trgu dela.
Četrti razlog zakaj so plače nehale rasti je tudi novi val priseljencev, ki se je takrat začel – množično priseljevanje, predvsem iz Srednje in Latinske Amerike, ampak tudi od drugje. Ženske, priseljenci, vse več ljudi je iskalo službo. Računalnik in premestitev produkcije na tuje, sta povzročila, da je bilo na voljo manj delovnih mest. Odličen recept za to, da plače nikomur ne rastejo več.
Glasba
Spopadanje s travmo: odziv ljudi
Torej v 1970ih so naše plače nehale rasti, zato je nekaj tako osnovnega kot je to – kar se ni zgodilo v preteklih 150 letih – povzročilo, da smo se s tem morali sprijazniti. Zdaj bom to zgodbo razdelil na dva dela. Najprej bom povedal, kako so se s koncem obdobja rasti plač soočili delavci, potem pa, kako se je s tem spopadla poslovna skupnost. V teh dveh odzivih bomo spoznali razloge za današnjo krizo.
Torej začnimo z ljudmi. Kaj so naredili ameriški delavci, ko so jim plače nehale rasti? Prvič, ameriški delavci so delali več. Če je plačilo na uro fiksno in ne raste več, potem je ena rešitev delati več ur, kar je ameriški delavski razred tudi naredil.
Med letom 1970 in danes je povprečno število delovnih ur ameriškega delavca na leto naraslo za 20%. To je veliko. Delali smo 20% več ur kot pred 30 leti. Če to primerjamo s Francijo, Nemčijo in Italijo, je tam v istem časovnem obdobju povprečno število delovnih ur za 20% upadlo.
Američani, ki si lahko privoščijo poletne počitnice v Evropi, si pogosto ob vrnitvi razbijajo glavo s tem, koliko lepše in v koliko bolj človeškem ritmu ljudje tam živijo. Na tem ni nič skrivnostnega. Američani v službah garajo kot »živina«, preostanek sveta – industrijski svet – pa ne. Imajo čas za dolge malice, mi pa smo izumili hitro hrano. Ameriške družine so upale, da jim bo to, ko vsi delajo po več ur, omogočilo rast potrošnje. Ampak temu ni bilo tako. Zakaj? Izkazalo se je, da če delaš veliko ur, moraš najti drugačne rešitve za probleme, ki jih prej, ko nisi toliko delal, nisi imel. Če gre ženska od doma, da bi opravljala službo, potrebuje oblačila, in v državi, ki nima dobro organiziranega javnega prevoza, še posebej potrebuje svoj avtomobil. Izkazalo se je, da opravljanje več dela, več ur, povzroča tudi dodatne stroške, kar spodkoplje prvotni namen, da bi zaslužili več denarja. Skratka izkazalo se je, da to prinaša več stroškov.
Torej, če to ni rešilo problema, kaj je bila druga stvar, ki jo je ameriški delavski razred lahko naredil, da bi se soočil s koncem rasti plač? Da bi tako lahko še naprej trošili. Mislim, da vsi poznate odgovor. Odgovor je ta, da so si ameriški delavci, začenši v 1970ih, začeli na veliko izposojati denar -, česar podobnega ni naredil noben drugi delavski razred v kateri koli drugi državi, v katerem koli drugem času v zgodovini te rase – človeške rase. Američani so si začeli izposojati.
Na začetku so si seveda izposojali tako, kot je zahteval posojilodajalec. Ponudili so poroštvo. Američani so rešili problem s tem, da so vzeli hipoteko na hišo – velike hipoteke na hišo. Imejte v mislih, da je kriza »eksplodirala« zaradi nečesa, kar se imenuje »drugorazredne hipoteke«. Ampak Američani samo s tem niso mogli povečati potrošnje. Enostavno niso imeli dovolj bogastva, da bi si lahko dovolj izposodili. Nekaj je bilo potrebno izumiti, način kako Američanom posoditi ogromne količine denarja brez poroštva. In našli so način. Je v vaši denarnici. Imenuje se kreditna kartica. To je mehanizem, ki bankam omogoča, da delavskemu razredu daje posojila brez poroštva. V ekonomskih terminih je vaša kreditna kartica nezavarovani dolg. Seveda pa vam noben posojilodajalec ne bo posodil denarja brez poroštva, razen, če lahko ima pri tem kakšno korist. In odgovor je obrestna mera. Kolikšna je dandanes povprečna obrestna mera na kreditno kartico? 18% na leto. Zato kreditne kartice obstajajo. Ameriški delavski razred je tako dobil posojila, stotine milijard dolarjev nezavarovanega kredita, da bi tako lahko povečal svojo potrošnjo. In delavci so to sprejeli.
Razlog, zakaj sem vam opisal to zgodovino je, ker je to najboljši način, ki ga poznam, kako je mogoče razumeti, zakaj so v tej družbi tovrstna posojila sploh bila mogoča. Rešila so problem, ki je bil globoko zakoreninjen v zgodovini Združenih držav. Kot rezultat tega smo na začetku 21. stoletja, zaradi količine opravljenega dela dobili izčrpan delavski razred, ki mu zaradi pritiska in stresa vsega tega dela razpada zasebno življenje. K temu pa zdaj lahko dodamo še strah, ki prizadeva populacijo, katere dolgovi so večji kot so njihovi letni dohodki. Pod stresom in izčrpana -, to je populacija, ki je dosegla svojo mejo. Ne morejo imeti več dolga in ne morejo opravljati več dela. Zato to ni začasen problem. To ni samo ovira na poti. Dosegli smo meje tega kapitalizma, ki ga je ta družba ustvarila.
Glasba
Pomen »travme« za podjetja
Dovolite, da sedaj omenim še poslovno skupnost. Za poslovno skupnost je bilo zadnjih trideset let spektakularnih. Ob vsem, kar sem vam povedal o delavskem razredu, bomo sedaj šli na dobre novice. Z računalniki so ameriški delavci postali vedno bolj produktivni. Za seboj imamo tridesetletno obdobje rasti delavske produktivnosti. Sedaj pa me dobro poslušajte. Vsako leto so delavci proizvedli več, toda kakšno plačilo so dobili vsako leto? Enako. To pomeni, da plače ne rastejo več. Delavci dobijo isto plačo. Proizvedejo vedno več, toda dobijo vedno isto plačo. Razlika med tem, kar delavci proizvedejo za delodajalca, kar delodajalec proda in od česar mora plačati delavcu za delo, je vedno večja. To, kar delavec dobi, je konstanta, proizvede pa vedno več. Razlika, ki pri tem nastane se imenuje dobiček. Zadnjih trideset let konstantnih plač in vedno večje produktivnosti pomeni največjo eksplozijo dobička v zgodovini ameriškega kapitalizma in povsem mogoče, tudi katerega koli kapitalizma.
To ni kriza Wall Streeta. Wall Street ne počne nekaj, pri čemer »Main Street« ni udeležen. Nikakor ne. To je kriza sistema, ki je enako dejaven tako na Wall Streetu kot na »Main Streetu«. Vsak delodajalec na »Main Streetu« je sodeloval pri teh sanjah. To je za delodajalce uresničitev fantazije. Delavce plačam isto, oni pa delajo vedno več. Vedno več proizvedejo, meni pa ni treba plačati več. To ne more biti res. Moram se uščipniti. Ampak bilo je res. V poslovni skupnosti je to privedlo do nekakšne evforije. Nihče ni mogel prav razumeti. Ko so sedemdeseta leta postala osemdeseta in osemdeseta devetdeseta, so bil dobički neverjetni. In vemo kaj so naredili. Vsi vemo. Prva stvar, ki so jo naredili je bila razumljiva. Izplačevali so si take plače in bonuse, za katere še nihče ni slišal. Velike korporacije so svojim ljudem izplačevale na desetine, stotine milijonov dolarjev v letnih plačah. Od kod je prišel ta denar? Pravkar sem vam povedal.
Kaj so še naredili? Šli so skozi orgijo tako imenovanih združitev in prevzemov. Drug drugega so kupovali. Podjetja so imela ogromne količine denarja in so kupovala druga podjetja. Te moti konkurent? Kupi ga. Ti probleme povzroča tujec, ki ti krade trg? Kupi ga. In imel si denar za to.
Kaj so še naredili? Zanimivo. Svoj denar so naložili v banke. Banke so od korporacij nenadoma začele dobivati ogromne količine denarja. Položi na banko – to narediš z dobičkom, medtem ko razmišljaš, kaj bi še lahko naredil z njim. Položiš ga na banko. Tako so banke postale skladišča za ogromne količine denarja. Potem pa so korporacije in banke istočasno ugotovile, da lahko s temi dobički naredijo nekaj izrednega.
Če vam bom sposoben razložiti, boste lahko videli in boste sposobni razumeti, kaj je bil ta preizkusni kamen novega ameriškega gospodarstva, ki se zdaj ruši. Banke in velika podjetja so našle dobičkonosen način, kako porabiti svoje nove, ogromne dobičke. Posodili jih bodo zaposlenim. To je bil način, kako so zaposleni lahko povečali svojo potrošnjo, čeprav njihove plače niso več rasle. Izposojali so si denar, ki so ga delodajalci služili na račun njihovih zamrznjenih plač.
Razumevanje ameriškega gospodarstva zadnjih trideset let se zvede na to. Delodajalci delavcem niso več dvigovali plač, namesto tega so jim denar posodili. Zato je to uresničitev delodajalčevih sanj. Namesto, da bi delavcem dvignil plačo, jim dam posojilo, ki mi ga bodo morali vrniti z obrestmi. Ali ni to bolje kot pa jim plačevati plačo? To je nirvana, ali pa nekaj zelo blizu temu. Ameriška poslovna skupnost se je veselila, saj so denar, ki so ga dobili od plač, ki jih niso izplačali, sedaj lahko podvojili. Na ta način ne dosežemo le večje produktivnosti delavca, ne da bi mu morali za to plačati, lahko mu še posodimo denar z visokimi obrestmi. In imeli smo delavski razred, ki je bil obupan, in si je izposojal. Imamo denar, ki ga lahko posodimo. Delavci so dovolj obupani, da si izposojajo. Poroka sklenjena v nebesih.
In tako je bilo. Ameriška poslovna skupnost je neposredno ali posredno skozi banke, prešla v posel s posojili. Vsi poznate, ali pa se je nekateri vsaj spomnite, korporacijo General Motors, ki je bila slavna po proizvodnji avtomobilov. V zadnjih tridesetih letih je General Motors postal nekaj povsem drugega. Ustvaril je podružnico imenovano GMAC, General Motors Acceptance Corporation. To je bila banka. Izposojala je denar. Začela je s posojanjem denarja ljudem, ki so hoteli kupiti avtomobil in si ga s svojo plačo niso mogli privoščiti. Potem so spoznali, da lahko zaslužijo več denarja z obrestmi posojil, kot pa s prodajo avtomobilov. Tako je podjetje General Motors postalo banka. Bolj jih je zanimalo to, da so banka, kot pa to, da prodajajo avtomobile. Rezultate tega lahko sedaj vidimo – proizvodnja avtomobilov jim ne gre preveč dobro od rok. So pa odlična banka. Njihova edina napaka je bila ta, da so se nekje pred desetimi leti razširili. Služili so toliko denarja, da so namesto tega, da bi dajali posojila samo kupcem avtomobilov, postali posojilodajalec za vse in prešli v posel s hipotekami. Napačna odločitev ob nepravem času. Ampak General Motors se je v zadnjih tridesetih letih specializiral za napačne odločitve ob nepravem času.
Tudi druge banke so se podale v to in posojale vsem. Vsi smo se že navadili na naslednji fenomen. Ne vem za vas, ampak jaz dobim vsak teden po pošti dve do tri ponudbe za kreditne kartice – za nobeno nisem zaprosil. Zadolževanje Američanov je tako dobičkonosno, da to počnejo vsi. To je družba, ki je povsem izgubila nadzor. To je dobičkonosna igra, ki išče vedno nove načine, kako zaslužiti še več. Finančni sektor na Wall Streetu se je na to situacijo odzval. Ni je ustvaril. V svoje roke je dobil denar in našel nove načine, kako posoditi novim ljudem, nova posojila, po visoki obrestni meri.
Nadaljevanje predavanja boste lahko slišali v prihodnji oddaji.
V nedeljo se je na televizijskem programu HBO zaključila druga sezona televizijske serije »Game of Thrones« (pri nas naslovljena kot Igra prestolov), ki je za televizijo predelana serija fantazijskih romanov Georgea R. R. Martina, ki nosijo skupni naslov »A Song of Ice and Fire« (pri nas Pesem ledu in ognja). Za enega zadnjih delov je skladbo prispevala tudi skupina The National, ki so čudovito minimalistično priredili, v romanih eno pogosteje omenjenih in izvajanih pesmi z naslovom »The Rains of Castamere« – And who are you, the proud lord said, That I must bow so low?…
Glasba: The Rains Of Castomere – The National
S tem zaključujemo tokratno zvočno avanturo. Vabimo vas k rednemu spremljanju spletne strani zofijini.net, kjer ob aktualnih temah iz društva Zofijinih, najdete tudi napovednike tako naših prireditev, kot prireditev nam sorodnih organizacij.
Ko že zaključujemo eno zvočno avanturo, naj vas opomnimo, da smo na naši spletni strani nedavno dopolnili in obnovili arhiv predavanj z določenimi doslej manjkajočimi posnetki in vam tako zdaj v poslušanje lahko ponudimo izredno obsežno bazo različnih predavanj, okroglih miz in pogovorov. Vabimo vas, da arhiv prebrskate in med ponudbo poiščete kaj, kar vas morda zanima.
Na spletni strani vam ponujamo tudi možnost, da se naročite na Zofijine okrožnice, ki vam strnjeno enkrat na teden ponudijo v branje izbrano. Vabljeni tudi k soustvarjanju oddaje, ki se tako zaključuje s takti izbrane jazz glasbe iz italijanskih in francoskih filmskih klasik, ki smo jih v ozadju lahko poslušali skozi celotno današnjo oddajo. Ponovno se slišimo..ko se pač slišimo. Srečno!