AVIZO
Spoštovani!
Izobraževalni sistem je v sodobnih urejenih družbah sam temelj te sodobnosti in civiliziranosti. Zaradi svoje pomembnosti v družbi je tudi prostor nenehnih kulturnih in nazorskih eksperimentov, ki učeča človeška bitja potiskajo v tej ali oni smeri. Ker smo v času, ki je revolucionaren v več kot samo enem oziru, je razumljivo, da se to zrcali tudi na področju izobraževanja, kjer se tako pri nas kot v svetu trenutno bije strašen boj za nadzor razuma prihodnjih generacij. Na težave in probleme, ki jih tak trenutni kulturni boj prinaša v izobraževanje in življenje nasploh, opozarja prispevek Andreja Adama, ki v njem poskuša kritizirati zagovor aktualne reformacije vzgoje in izobraževanja. Ob tem vam v današnji oddaji posredujemo tudi novo poročilo iz nedavnega predavanja Delavsko-punkerske univerze. Tokrat vam v poročilu Ane Jovanović predstavljamo predavanje Darka Draškoviča, z naslovom »Civilna in buržoazna družba v beograjskih študentskih protestih«. Za sam zaključek pa kot je sedaj že tradicija, gremo z filozofijo skozi čas. Vabljeni ste ostati v naši družbi.
Glasba:
Kritika zagovora aktualnega reformiranja vzgoje in izobraževanja
V naslednjem razmišljanju bom dobronamerno nasprotoval reformnim prizadevanjem na področju slovenskega šolstva. S tem ne nasprotujem vsakršnim reformam, vendar pa skušam opozoriti na možne slabe posledice sedanjih poskusov. Ideja prispevka je, da reforme niso toliko ideološke (v smislu slovenskega folklorne delitve na leve in desne), temveč, da se zgledujejo pri napačnih zgledih. O tem nemara pričajo besede ministra za šolstvo v članku Ni si več mogoče zatiskati oči, objavljenem v Večeru, 24. maja 2007, ki pravijo takole: (citiramo) »Toda v zadnjem desetletju smo priče temeljiti rekonceptualizaciji področja vzgoje in izobraževanja, tudi v evropskem in svetovnem merilu.« (konec citata) Iz teh besed torej izpeljujem, da je vzrok za reforme pritisk iz tujine. Takšen pritisk sam po sebi ni sporen, saj je jasno, da mora majhen narod upoštevati svetovna gibanja; toda težava je, ker ali želimo prakso iz tujine za vsako ceno posnemati. Kaj je v ozadju rekonceptualizacije izobraževanja v svetovnem merilu, ki ga diktirajo največje gospodarske sile (torej ZDA in Britanija) bom pokazal s pomočjo drugega dela BBC-jeve dokumentarne trilogije Adama Curtisa Past: Kaj se je zgodilo z našimi sanjami o svobodi, ki smo si ga lahko nedavno ogledali tudi v sklopu filmozofskega večera na Filozofski fakulteti v Mariboru.
Eden izmed pomembnih naukov filma je ta, da družbene reforme in tudi reforme izobraževanja tvorijo politične barve, svetovni nazori itd. temveč naslanjanje na »znanstvene« teorije. Po Curtisu so tako družbene reforme v Ameriki in Britaniji utemeljene na znanstvenem pogledu na človeško bitje, ki nastopa kot preprost robot, racionalno, preračunljivo bitje, katerega obnašanje in celo čustvovanje je mogoče analizirati in upravljati s številkami. Ena izmed ključnih idej tega pogleda je, da javni delavci v resnici ne delajo za javni interes, temveč služijo predvsem svojim interesom. Še več, podobno velja tudi za politike. Toda, kako naj potem družba sploh deluje, kako je mogoče sodelovanje med ljudmi? Za odgovor je zopet poskrbela teorija. Zanjo je poskrbel znameniti matematični genij John Nash. Teorijo iger, ki so jo uporabljali strategi hladne vojne v petdesetih letih 20. stoletja, je razširil na vse oblike sodelovanja med ljudmi. Ključna postavka te teorije je sebični posameznik, ki poskuša v življenju čim več pridobiti, ki sledi le lastnim, sebičnim interesom in v imenu povečevanja lastnega ugodja nenehno prilagaja svoje strategije obnašanja. Nashev bistveni prispevek je, da to ne vodi k propadu družbe, temveč nekemu ravnovesju, kakršnega najdemo v delovanju svobodnega trga. Ekonomisti so hitro pograbili te z Nobelovo nagrado nagrajena ideje in zasnovali teorijo, po kateri je edini sistem, ki lahko odgovori na pristne zahteve ljudi v atomiziranem svetu, svobodni trg.
Zamisel
»Lahko dvomim v resničnost vsega, ne pa v resničnost svojega dvoma.«
André Gide, Ponarejevalci denarja
Glasba:
Te ideje so dejansko vredne premisleka. Dobra stran te radikalne teorije je v tem, da lahko kakšen ideološko zasnovani politični program ljudi na silo poenotiti, uvede družbo strahu itd. Če torej hočemo osvoboditi posameznika, se zdi, da nam ne preostane drugega, kakor da družbo oblikujemo po vzoru svobodnega trga. Toda čeprav zveni ta teorija privlačno in jo je vsaj na prvi pogled mogoče uporabiti za zagovarjanje umika države iz gospodarstva ali za omejevanje političnih elit, prinaša s seboj tudi hude težave.
Vrnimo se h Curtisu, po katerem je težava teh idej reduciranje človeškega bitja na maloštevilna mehanična načela, ki uravnavajo njegovo obnašanje na trgu. In dalje, to nemara ne bi bilo strašno, če ne bi prav teh idej v ZDA in Britaniji v začetku devetdesetih letih 20. stoletja dejansko pričeli uporabljati za izvajanje družbenih reform. To seveda ne pomeni nič drugega kakor to, da so zakoni trga pričeli upravljati z javnim življenjem. Demokracijo, ki deluje preko svojih predstavnikov, so potemtakem nadomestili trgi kot domnevno boljše sredstvo za zadovoljevanje želja posameznikov. V tej zvezi je pretresljiv Curtisov prikaz Clintonovega govora iz leta 1996, v katerem Clinton oznanil konec liberalne politike. Clintonov stavek, da je obdobje velikih vlad doživelo svoj konec, tako pomeni dokončno zmagoslavje tržne demokracije oziroma trga. Če so nekdanji politiki in politični filozofi verjeli v idejo družbene pogodbe med ljudmi, ki sami sebe niso dojemali zgolj kot potrošnike na trgu, temveč kot državljane, pripadnike skupnosti, ki imajo drug do drugega neke dolžnosti, ki gojijo skupne ideale in vrednote, je zmaga trga spremenila tudi to samodojemanje. Pomeni prevlado pogleda, ki gleda na človeka z vidika hladne vojne in teorije iger, to je kot preračunljivega sebičnega in atomiziranega posameznika.
Zamisel
»Velike množice ljudi bodo prej nasedle veliki laži kot majhni.«
Adolf Hitler, Mein Kampf
Glasba:
Prav omenjena situacija pa je tudi osnova, na kateri počivajo rekonceptualizacije izobraževanja v svetovnem merilu in kot rečeno, stvar ni toliko politično motivirana, kolikor pomeni prej smrt politike – njen samomor. Na primer: k matematičnem modelu urejanja družbe, ki temelji na zgornjih predpostavkah sta se v Britaniji zatekla tako konservativec John Major kot laburist Tony Blair. Slednji v resnici in žal še bolj radikalno. Ker je poenostavljenemu človeškemu bitju mogoče naložiti spodbude (nagrade za storilnost) in cilje, ki ustrezajo ideji učinkovitega tržnega obnašanja, je Blairova ekipa osnovala sistem ciljev in spodbud na vseh področjih družbenega življenja. Toda, kot poudarja Curtis, visoko postavljeni cilji so vodili do zlorab. V zdravstvu so raje izvajali lažje operacije kot težje, bolnike so odpuščali iz bolnic na različne nenavadne načine; policija je, da bi izpolnila cilj zmanjšanja kriminalnih dejanj, številna težja kriminalna dejanja preprosto preimenovala v lažja itd. Kar naj bi predstavljajo racionalen sistem vodenja družbe in osvoboditev posameznika na osnovi matematičnih metod in po zgledu tržnih zakonitosti, se je sčasoma sprevrglo v čuden svet nadzora nad ljudmi, poglabljanja družbenih razlik, zmanjševanja svobode itd. Prav reforme na področju izobraževanja, ki so šolo izročile trgu, so k temu še posebno znatno prispevale. Curtis omenja tabelo za primerjanje kvalitete šol. Toda učinki te lestvice so bili zgolj ti, da so staršem pokazali, katera šola najbolje izvršuje zadane cilje. Vlada je s tem želela sicer spodbuditi slabše šole k tekmovanju, posledica česar bi bil dvig meril (standardov) po vsej državi, toda v resnici se je zgodilo naslednje: bogati starši so se preselili v področja z najboljšimi šolami. S tem so narasle cene nepremičnin, zaradi česar so bili revnejši izključeni. Poleg tega je velika večina šol začela učiti učence le gola dejstva, potrebna na izpitih. S tem je posamezna šola sicer dvignila svoj položaj na primerjalnih tabelah, izgubljena pa je bila splošna izobrazba.
Prav slednje je bržčas skupni imenovalec vsake politike, ki se umika pred trgom in tudi druge posledice takšnega umikanja so povsod bolj ali manj podobne. Po Curtisu, denimo, je danes britanska družba bolj stratificirana kakor kadarkoli po drugi svetovni vojni in razlike se še poglabljajo – kar je točno nasprotni učinek od tega, kar so reformisti nameravali.
Kar se tiče nas, je potrebno priznati, da minister poudarja vrednote, toda bistvo reform je vendar tudi pri nas isto: prepuščanje šole trgu in tržnim zakonitostim. In če so bile posledice teh prizadevanj v tujini slabe, se postavlja vprašanje, zakaj bi jih morali v tej temeljni gesti posnemati. Curtis namreč sklene, da trg ljudem ni ponudil dobrih in varnih zaposlitev, zaradi česar v njegovih okvirih v resnici niso mogli uresničiti svojih interesov.
Za konec še to. Celo veliki snovalec dela teoretskega ozadja, ki je privedlo do tako radikalnih tržnih družb, John Nash, danes priznava, da se je motil in da človeka ni mogoče reducirati na enostaven preračunljiv in sebični stroj.
Prispevek je pripravil Andrej Adam
Glasba:
Zamisel
»Med množico živali, ki hitijo, letajo, kopljejo in plavajo okrog nas, je človek edini, ki v svoje okolje ni vklenjen. Njegova domišljija, njegov razum, čustvena pretanjenost in trdnost mu omogočata, da okolja ne sprejema, ampak ga spreminja. Vrsta iznajdb, s katerimi je človek prenarejal svoje okolje iz dobe v dobo, je druga vrsta evolucije, ne gre za biološko, temveč za kulturno revolucijo.«
Jacob Bronowski, Vzpon človeka
Glasba:
Jingle-dpu
Poročilo s predavanja Darka Draškoviča, naslovljenega: »Civilna in buržoazna družba v beograjskih študentskih protestih«.
Predavanje je potekalo v okviru ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze na temo »Totalitarizem«, in sicer v četrtek, 10. januarja, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.
Kakor napoveduje že naslov »Civilna in buržoazna družba v beograjskih študentskih protestih«, predavanje ni tematiziralo pojma totalitarizma kot takega, vsaj ne na eksplicitni ravni. Namesto tega si je slednje prizadevalo razkriti in osvetliti delovanje dveh ideoloških mehanizmov, namreč ideološkega mehanizma totalizacije in ideološkega mehanizma homogenizacije. Z analizo nekega aktualnega dogodka, to je, študentskih protestov, ki so se izvršili v Beogradu jeseni 2006 in spomladi 2007, si je predavatelj izgotovil maneverski prostor za vpeljavo temeljnih pojmov historičnega materializma in marksistične epistemologije.
V elaboraciji študentskih protestov se je pokazalo, da študentsko telo ni enotno, temveč naddoločeno z razrednim antagonizmom. Navidezno enotnost študentskega telesa je namreč omogočila šele institucionalizacija slednjega v parlament. Operacija institucionalizacije pa že predpostavlja redukcijo vseh individuumov na enotni predikat »biti študent«, s čimer vse študente najprej homogenizira in nato totalizira v zaprto celoto ter tako potlači dejstvo, da se za enotnim študentskim telesom odvija razredni boj.
V drugem delu predavanja je predavatelj skušal pokazati, da je isto logiko, logiko, ki počiva na temeljih zdravorazumske metafizike, možno izslediti v občanski družbi nasploh. Ideološka operacija homogenizacije, ki abstrahira od vseh nebistvenih določb, naredi občana za občana, neodvisno od njegove razredne pripadnosti, ki je tako reducirana na zgolj enega izmed nebistvenih predikatov. Množica občanov je nato poenotena v navidezno totaliteto vseh občanov. Ključno pri tem pa je, da je prav razredni boj tisto protislovno mesto, ki hkrati določa družbeni ideološki okvir, v isti sapi pa je že določen z vladajočo ideologijo prav tega okvira. Razredni boj je torej tisto mesto, z ozirom na katerega ni metajezika.
In, če sklenemo: čeravno predavanje ni tematiziralo pojma totalitarizma kot takega, pa je implicitno hotelo pokazati prav to, da je svojevrstni totalitarizem, tak, ki je po naravi izvornejši in usodnejši od prvega, že na delu v vseh tistih političnih režimih, ki predpostavljajo razredno družbo.
Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze v okviru tematskega sklopa Totalitarizem bo potekalo v četrtek, 17. januarja, ob 18h v klubu Gromka, kjer bo filozof Aleš Bunta skušal odgovoriti na naslovno vprašanje: »Kaj preostaja od enega?«
Poročilo predavanja je napisala Ana Jovanović.
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate tudi v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
Glasba:
Filozofija skozi čas
….od srede 6. februarja do torka 12. februarja…
6. februarja
… 1900 je umrl ruski filozof Pjotr Lavrovič Lavrov.
7. februarja
… 1477 je bil rojen angleški humanist, državnik, socialni utopist in svetnik rimskokatoliške Cerkve Thomas More. Njegovo življenje je upodobljeno v filmu Človek za vse čase.
… 1870 je bil rojen avstrijski psiholog Alfred Adler.
… 1898 se je začelo sojenje pisatelju Emilu Zolaju zaradi objave pisma Obtožujem!
… 1971 so v eni najrazvitejših držav sveta, Švici, ženske dobile volilno pravico. Dvajset let kasneje so volilno pravico podelili vsem državljanom Švice, ki so dopolnili 18 let.
8. februarja
… 411 je bil rojen grški filozof, novoplatonik Prokl.
… 1688 je bil rojen švedski filozof in mistik Emanuel Swedenborg.
… 1692 je zdravnik iz vasi Salem, tedanja angleška kolonija Massachusets, razglasil, da je 13 deklet obsedel hudič. Njegov razglas je pozneje pripeljal do t. i. sojenja čarovnic v Salemu.
… 1834 je bil rojen ruski kemik, oče periodnega sistema Dimitrij Ivanovič Mendelejev.
….1849 je umrl slovenski pravnik in pesnik France Prešern.
… 1878 je bil rojen avstrijsko judovski filozof Martin Buber.
… 1921 je umrl ruski intelektualec, anarhist in geograf Pjotr Kropotkin.
… 1921 Lenin v spomenici napove novo ekonomsko politiko.
… 1999 je umrla irsko – britanska pisateljica, filozofinja Iris Murdoch.
9. februarja
… 1881 je umrl Fjodor Mihajlovič Dostojevski.
… 1950 je ameriški senator Joseph McCarthy obtožil ministrstvo za zunanje zadeve, da je polno komunistov.
10. februarja
… 1258 so Mongoli uničili Bagdad. Mesto so požgali do tal, ubili pa so več kot 10.000 ljudi.
… 1755 je umrl francoski filozof Charles de Secondat Montesquieu.
… 1950 je umrl francoski sociolog in antropolog Marcel Mauss.
11. februarja
… 1141 je umrl nemški filozof in teolog Hugo Svetoviktorski.
… 1650 je umrl francoski matematik in filozof Rene Descartes. Velja za očeta novoveške filozofije, pomemben pa je tudi kot glasbeni teoretik.
… 1858 se je 14-letni pastirici pred votlino v Lurdu prvič prikazala Mati božja, katoliška Cerkev pa je štiri pozneje potrdila nadnaravnost teh prikazovanj.
… 1937 se je končala stavka delavcev v ameriški avtomobilski industriji, potem ko je podjetje General Motors priznalo obstoj sindikata delavcev v avtomobilski industriji.
… 1976 je umrl slovenski marksistični filozof in publicist Boris Ziherl.
… 1978 je Kitajska prepovedala dela Aristotela, Shakespeara in Dickensa.
12. februarja
… 1804 je umrl nemški filozof Immanuel Kant, utemeljitelj nemške klasične filozofije.
… 1809 je bil rojen angleški naravoslovec in biolog Charles Darwin.
… 1834 je umrl protestantski teolog in filozof Friedrich Schleiermacher.
… 1859 je bil rojen poljski filozof znanosti Emile Meyerson.
… 1965 je v Ljubljani umrla filozofinja Alma Sodnik.
Rubriko pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
Glasba:
Svoja mnenja o v oddaji predstavljeni tematiki ste vljudno vabljeni podati na filozofskem forumu www.mislec.net ali pa jih pošljite direktno k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Vabimo pa vas tudi k obisku poučne in družbeno kritične internetne strani www.zofijini.net. Ponovno vabljeni v našo družbo ob tednu osorej. Srečno!