Oddaja 5.1.2005

Avizo

Pozdravljeni med Zofijinimi ljubimci v novem letu 2005

Ker nam razni posvetni razlogi za dodatni hedonizem bore malo pomenijo, v današnji oddaji nadaljujemo z nezmanjšano silovitostjo.

Govorili bomo o vprašanju rase, odgovornosti intelektualcev in o perspektivah političnega prevratništva v aktualnem kapitalističnem sistemu. Spoprijeli se bomo z razmišljanji avtorjev kot so Claude Levi-Strauss, Noam Chomsky, Rastko Močnik in Georg Simmel.

Dobrodošli v svet Zofije!

GLASBA: HD 7889 ZAPPA, FRANK NIGHT SCHOOL

Res je lahko videti presenetljivo, da danes, ko o toleranci govorimo na vsakem koraku, lahko proti vsem rasističnim predsodkom, še vedno govorimo o tem, kaj so človeške rase prispevale k svetovni civilizaciji. Zaman bi bila vsa nadarjenost in vsa prizadevanja, s katerimi so dokazovali, da nam znanost na sedanji stopnji nikakor ne dovoljuje, da bi to ali ono raso razglasili za intelektualno večvredno ali manjvredno od drugih, če bi s tem hoteli samo na skrivaj povrniti pojmu rase konsistentnost, tako da bi na videz pokazali, kako so velike etnične skupine, ki sestavljajo človeštvo, same na sebi prinesle specifične prispevke v skupno dediščino.

Tako početje, ki bi rasistično doktrino navsezadnje zgolj obrnilo na glavo, je kar najbolj sprto z našimi nameni. Kadar si prizadevajo, da bi biološke rase opredelili s posebnimi psihološkimi značilnostmi, se oddaljujejo od znanstvene resnice, pa če te značilnosti definirajo pozi­tivno ali negativno. Ne smemo pozabiti, da Gobineau, ki ga je zgodo­vina naredila za očeta rasističnih teorij, »neenakosti med človeškimi rasami« navsezadnje ni razumel kvantitativno, ampak kvalitativno: zanj velike rase – bela, rumena, črna -, ki naj bi sestavljale človeštvo na njegovih začetkih, niso toliko absolutno neenake, kolikor so različne v svojih posebnih zmožnostih. Madež degeneracije je bil zanj povezan s pojavom mešanja in ne s položajem, ki bi ga imela vsaka rasa na vsem skupni lestvici vrednot; degeneraciji je bilo potemtakem usojeno da prizadane vse človeštvo, ki je ne glede na raso obsojeno na vse večje mešanje. Izvirni greh antropologije pa je, da je čisto biološki pojem rase (če kajpada domnevamo, da je ta pojem celo na tem omejenem področju sploh lahko objektiven – kar sodobna genetika spodbija) pomešala s sociološkimi in psihološkimi proizvodi človeških kultur. Gobineau ga je zagrešil in že se je znašel v peklenskem krogu, ki iz intelektualne napake – ta nemara ne izključuje dobrega namena – pripelje v nehotno legitimacijo vseh poskusov diskriminacije in izkoriščanja.

Kadar zato govorimo o prispevku človeških ras k ci­vilizaciji, nočemo reči, da črpajo kulturni doprinosi Azije ali Evrope, Afrike ali Amerike kakršno koli izvirnost iz dejstva, da so te celine zvečine poseljene s prebivalci različnih rasnih debel. Če je res kaj iz­virnega – in o tem ne gre dvomiti -, to izhaja iz geografskih, zgodovin­skih in socioloških okoliščin, ne pa iz različnih nagnjenj, povezanih z anatomsko ali fiziološko zgradbo črnih, rumenih ali belih. Zazdelo pa se nam je, da mišljenje, ki si prizadeva uveljaviti to negativno stališče, hkrati tvega, da porine v ozadje vidik, ki je prav tako pomem­ben za življenje človeštva: namreč to, da se človeštvo ne razvija pod vladavino enolične uniformne monotonije, pač pa v izjemno razno­ličnih družbenih in civilizacijskih načinih; ta intelektualna, estetska, sociološka raznoličnost ni z nobenim vzročno-posledičnim odnosom povezana s tisto različnostjo, ki na biološki ravni obstaja med nekate­rimi opazovanju dostopnimi vidiki človeških skupin; zgolj vzporedna ji je, in sicer na nekem drugem področju. Hkrati pa se od nje razlikuje v dveh pomembnih značilnostih. Najprej: veliko več človeških kultur je kakor pa človeških ras, prvih je na ti­soče, drugih le nekaj: dve kulturi, ki so ju ustvarili ljudje iste rase, se lahko prav tako, ali pa še bolj, razlikujeta med seboj kakor kulturi, ki izhajata iz skupin, ki so rasno daleč vsaksebi. Drugič – v nasprotju z raznoličnostjo med rasami, kjer sta najpomembnejša njihov zgodovin­ski vir in njihova razvrščenost po prostoru, raznoličnost med kulturami odpira številne probleme, vprašamo se namreč lahko, ali je to za človeštvo prednost ali nevšečnost, kar je skupno vprašanje, ki se kajpa­da členi na veliko drugih.

Nazadnje pa se moramo zlasti vprašati, v čem je ta raznoličnost, četudi tvegamo, da se bodo rasistični predsodki, komajda izkoreninjeni iz biološke podlage, znova oblikovali na novem področju. Nobene ko­risti namreč ne bi bilo, de bi se nam sicer posrečilo, da bi se navadni človek s ceste odrekel tega, da pripisuje intelektualni ali moralni pomen črni ali beli koži ali ravnim ali kodrastim lasem, hkrati pa bi ostal brez besed pred drugim vprašanjem, ki se mu – tako kaže izkušnja – nemudoma postavi: če ni prirojenih rasnih zmožnosti, kako pojasniti, da je civilizacija, ki jo je razvil beli človek, doživela, kot vemo, velikanski napredek, medtem ko so ljudstva z drugimi barvami kože ostala zadaj, ena na pol poti, druga pa z zaostankom tisoč ali deset tisoč let? Potemtakem ne bi mogli trditi, da smo z nikalnim odgovorom rešili problem neenakosti med človeškimi rasami, če se ne lotimo tudi pro­blema neenakosti – ali raznoličnosti – človeških kultur, ki je z njim, de facto, de ne de iure, v povprečni miselnosti tesno povezan.

GLASBA: HD 7506 LAIBACH ANTI-SEMITISM

Najavimo vam lahko, da je v našem internetnem gnezdu www.zofijini.net dostopna nova številka online časopisa. V aktualni izdaji našega poizkusa intenziviranja kritične misli vam nudimo nekaj zares zanimivih prispevkov. Ponujamo vam prispevek o nesmrtnosti duše v Platonovem Fajdonu. Razpisali smo se o glavnih problematikah Kantove Kritike čistega uma. Izmed prevodov lahko preberete znamenito deklaracijo o pravicah človeka in državljana, ki je temelj bolj ali manj vsake ustave v demokratičnem svetu. V tem sklopu lahko preberete tudi Baudrillardovo Histerezo tisočletja in Waldenfelsov prispevek o dialogu in diskurzu. Gotovo vam ne bo dolgčas med prebiranjem prispevka o estetiki hongkonškega akcijskega filma in prispevka o teorijah množic. Za povrh pa si lahko poglobite vednost o razliki med znanstvenim znanjem in prepričanjem.

Vabimo vas k prebiranju aktualne številke, hkrati pa tudi k sodelovanju pri pripravi nove.

GLASBA: HD 7666 BEASTIE BOYS IT TAKES TIME TO BUILD

Rasna problematika o kateri smo govorili, sproža številna vprašanja o vrednostnih sodbah, to je vprašanjih tiste vrste, v katerih nastopa problematika odgovornosti intelektualcev.

Dwight Macdonald je po drugi svetovni vojni v časopisu Politics objavil vrsto člankov o odgovornosti ljudi in še zlasti o odgovor­nosti intelektualcev. Macdonald obravnava problem krivde v vojni. Zastavlja si vprašanje: koliko so Nemci ali Japonci odgovorni za grozote, ki so jih zagrešile njihove vlade? In vprašanje popolnoma pravilno naslovi tudi na druge: koliko so Britanci ali Američani odgovorni za zločinske bombne napade na civiliste, ki so jih zahodne demokracije izpopolnile kot tehniko vojskovanja in so dosegli vrh v bombardiranju Hirošime in Naga­sakija, ki zagotovo sodi med najbolj grozljive zločine v zgodovini?

V zvezi z odgovornostjo intelektualcev se odpirajo še druga, prav tako mučna vprašanja. Intelektualci lahko razkrijejo laži vlad, analizirajo dejanja glede na njihove vzroke in motive ter pogosto skrite namene. Vsaj na Zahodu ta njihova moč izvira iz politične svobode, dostopa do informacij in svobode izražanja. Zahodna demokracija privilegirani manjšini omogoča prosti čas, priložnosti in izobrazbo za iskanje resnice, ki je skrita za tančico popačenj in napačnih predstavitev, ideologije in razrednega interesa, v luči katerih vidimo dogodke sodobne zgodovine. Odgovornost intelek­tualcev je zato veliko večja kot to, kar Macdonald imenuje »odgo­vornost ljudi«, pač zaradi posebnih privilegijev, ki jih intelektualci uživajo.

Vprašanja, ki jih je postavil Macdonald, so danes prav tako pri­merna, kot so bila takrat. Odgovornost intelektualcev je v tem, da govorijo resnico in razkrivajo laži. Vsaj to naj bi bil truizem, ki ne potrebuje komen­tarja. Seveda pa ni tako. Za sodobnega intelektualca sploh ni očiten. Tako je Martin Heidegger v prohitlerjevski deklaraciji leta 1933 zapisal, da je (citiramo) »resnica razkritje tega, zaradi česar so ljudje za­nesljivi, čisti in močni v svojih dejanjih in vednosti« (konec citata); samo o tej vrsti »resnice« lahko človek odgovorno govori. Američani so v zgodovini posku­šali biti neposrednejši. Ko je New York Times novembra 1965 za­prosil Arthurja Schlesingerja, naj pojasni protislovje med svojo objavljeno razlago incidenta v Prašičjem zalivu in zgodbo, ki jo je navedel za tisk v času napada, je kratko malo dejal, da je bil lagal; nekaj dni pozneje je pohvalil Times, ker v »državnem interesu« ni objavil informacije o načrtovanem napadu, kot je to definirala skupina arogantnih in prevarantskih ljudi, ki jih Schlesinger tako laskavo opisuje v svojem poročilu o Kennedyjevi admi­nistraciji. Seveda ni nič posebnega, če je nekdo povsem zadovo­ljen, ko laže zaradi vzroka, za katerega ve, da je nepravičen; ven­dar pa je pomenljivo, da taki dogodki med intelektualci vzbujajo tako majhen odziv – nobenega občutka na primer, da je nekaj ne­navadnega v ponudbi ene pomembnejših kateder za humanistiko zgodovinarju, ki čuti za svojo dolžnost prepričati svet, da ameriški napad na (katerokoli) suvereno državo ni nič posebnega. In kaj naj rečemo o never­jetnem nizu laži ameriške vlade in njenih predstavnikov? Dejstva so znana vsem, ki hočejo vedeti zanje. Tuji in domači tisk objavljata dokumentacije, ki spodbija vsako ponare­janje, brž ko pridejo z njim na dan. Toda vladni propagandni aparat je tako močan, da državljan, ki se ne loti raziskovalnega projekta o tej temi, komajda lahko upa na soočenje vladnih izjav in dejstev.

Sleparstvo in izkrivljanje, ki obdajata oblasti, in s tem ne mislimo samo na tolikokrat omenjeno in vseprisotno ameriško oblast, sta zdaj že tako znana, da nas ne moreta več presuniti. Zato se je dobro spomniti na tole: čeprav gre za nove in nove dosežke cinizma, so še vedno sprejeti s tiho tole­ranco.

GLASBA: HD 7795 RADIOHEAD STREET SPIRIT

PROTISISTEMSKE STRATEGIJE OB KONCU SISTEMA

V spisu »Krize: svetovna ekonomija, gibanja in ideologije« Wallerstein prevzema razločevanje, s katerim je Samir Amin načine prehoda iz enega sistema v drug sistem razdelil na dve veliki skupini. Do ene vrste prehoda pride z notranjim razkro­jem obstoječega sistema; Amin temu procesu pravi »dekaden­ca« in daje za zgled krizo rimskega cesarstva, to je, prehod iz antike v fevdalizem. V drugo vrsto sodijo »načrtni« prehodi, ki jim Amin pravi »revolucije«; taka prehoda sta bila, denimo, francoska ali oktobrska revolucija.

Glede na to, da se revolucionarni prehod iz kapitalizma v socializem ni posrečil, Wallerstein meni, da bi izhodu iz kapi­talizma nemara bolj ustrezal model »razkroja obstoječega si­stema«.

Neposredna posledica tega stališča je, da osvojitev državne oblasti ni več neizbežna faza pri prizadevanju za spremembo sistema. Če Aminovo razločevanje prevedemo v »politično strateško besedišče«, potem lahko rečemo, da se lahko tisti, ki se zavzemajo za spremembo sistema, organizirajo na dva načina: ali tako, da prevzamejo politično oblast in delajo za spremembo sistema s stališča »protisistemskega režima«, protisi­stemske državne oblasti; ali pa tako, da delujejo na zgodo­vinske procese kot gibanja, katerih cilj ni, da bi osvojila poli­tično oblast, ki pa kot »protisistemska gibanja« neposredno pospešujejo procese razkrajanja starega sistema in procese pre­hoda v nov sistem. Prvo vrsto antisistemske strategije so uveljavljale komunistične partije; druga antisistemska strategija je izšla iz kritike komunistične »stare levice« in se je uveljavila z revolucijo leta 1968 in s poznejšimi »novimi družbenimi gi­banji«.

Klasična revolucionarna levica komunističnega tipa je bila prepričana, da je kapitalizem mogoče odpraviti le s položaja državne politične oblasti in da je potemtakem treba najprej »zavzeti« kapitalistično državo. Pokazalo pa se je, da kapita­lizma ni mogoče odpraviti v okviru ene same države in niti ne v okviru bloka držav; da je država, prav narobe, strukturna prvina v kapitalističnem sistemu, ki je svetoven sistem. Protisistemski državni režimi potemtakem niso mogli odpra­viti kapitalizma; še več: njihove države so delovale v okviru kapitalističnega svetovnega sistema in so ga reproducirale. Največ, kar so lahko dosegli, je bilo, da so nadzorovali stopnjo notranjega izkoriščanja in onemogočali, da bi domačo delovno silo izkoriščal »tuji« kapital; da so zagotavljali socialno varnost širokim množicam in zagotavljali precejšnjo enakost med pre­bivalstvom. To jim je bolj ali manj uspevalo, vse dokler je bilo gospodarsko rast in splošni družbeni razvoj mogoče zagotav­ljati z »notranjimi spodbudami«. Ko pa notranje pospeševanje ni bilo več zadosti in so postali odločilni »zunanji pospeški« (politično geslo je tedaj bilo »vključevanje v svetovni trg«), so antisistemski režimi hoteli še naprej varovati domačo delovno silo pred izkoriščanjem mednarodnega kapitala. Zato zuna­njemu kapitalu niso dopustili neposrednega stika z domačim delom: niso dopustili neposrednih tujih investicij, pač pa se je med domačo delovno silo in kapital vrinila država. Z drugimi besedami: države s protisistemskimi režimi so se zadolževale. Zaradi visokih družbenih stroškov proizvodnje (množičen in visok družbeni standard; ohranjanje visoke stopnje zaposle­nosti; proizvodna in splošna družbena organizacija, ki nista bili naravnani zgolj na “ekonomsko racionalnost”, itn.) proti­sistemske države niso uspešno izkoristile zunanjih posojil. Druga za drugo so prihajale v krizo, vse manj so zmogle iz­polnjevati svoje obljube širokim slojem. Bolj ko so protisi­stemske države tonile v krizo, bolj se je krepil ljudski odpor proti njim – in ti procesi so naposled pripeljali do tako imeno­vanega »padca komunizma«. – Pokazalo se je torej, da je bila državna oblast nekakšna past za klasična revolucionarna anti­sistemska prizadevanja.

GLASBA: HD 7925 PJ HARVEY SHAME

Wallerstein predlaga, da bi poskusili s pospeševanjem notranjega razkroja, do katerega naj bi po njegovih izračunih tako in tako moralo priti v naslednjih petdesetih letih. Hkrati naj bi antisistemska gibanja že v okvirih dekadence kapitali­zma sprožala in pospeševala procese, ki bi pripeljali do pozi­tivne alternative kapitalizmu. Juriša na državo pa naj ne bi imela na programu.

A zdi se, da se države ni mogoče tako zlahka znebiti. Na eni strani bo država, dokler bo obstajal kapitalizem, reproducirala kapitalistične odnose; zato je pričakovati, da bo omejevala ali celo onemogočala antisistemska gibanja, če bodo dosegala pomembnejše antisistemske učinke. Na drugi strani lahko domnevamo, da s koncem kapitalizma ne bo tudi konec indu­strijske proizvodnje. Najučinkovitejši mehanizem ali celo edini mehanizem za menjavo in cirkulacijo dobrin v razmerah industrijske proizvodnje pa je trg; a če obstaja trg, tedaj mora obstajati tudi država. Kakor ni kapitalizma brez države, tako – se zdi – brez države tudi izhod iz kapitalizma ni mogoč. V procesu konca kapitalizma bo država hkrati nasprotnik anti­sistemskih gibanj in njihov zaveznik. Kako naj torej antisi­stemska gibanja delujejo, ne da bi si poskušala prisvojiti državno oblast?

Idealni položaj, se zdi, bi bil tale:

– na eni strani antisistemska gibanja, ki razkrajajo obsto­ječi sistem; ustvarjajo niše drugačnosti; sprožajo ali pospešu­jejo alternativne zgodovinske procese;

– a ta antisistemska gibanja delujejo v okviru antisistemske države; t.j. države, ki prevzame nase protislovnost izhoda iz kapitalizma; ki varuje pred katastrofami, skrbi za iztek sistema brez dramatičnih lomov; ki, če lahko tako rečemo, skrbi za reprodukcijo sistema brez sistemske reprodukcije.

Toda ta »idealni položaj« je bil v osemdesetih letih že »dejan­ski položaj«. Takrat so razmeroma močna »nova družbena gibanja« delovala v okviru protisistemske socialistične države. Tisto, kar je po logiki Wallersteinove analize tako rekoč idea­len položaj za izhod iz kapitalizma, je bilo v Sloveniji, deloma pa tudi v Jugoslaviji, v osemdesetih že doseženo. V osemde­setih letih smo bili potemtakem tako rekoč v »idealnem« položaju, da začnemo zgodovinsko inovativno odgovarjati na iztekanje kapitalističnega svetovnega sistema in da poiščemo pozitivne alternative.

Te procese sta pretrgala dva nasprotna procesa, katerih uveljavitev je tudi razlog, da je bila zapravljena priložnost, ki smo jo ustvarili v osemdesetih letih. Ta procesa sta: prosi­stemska etatizacija in prosistemska kolonizacija antisistem­skih gibanj in alternativnega družbenega prostora, ki so ga ta gibanja ustvarila.

GLASBA: HD 7840 JAZZANOVA BOHEMIAN SUNSET

Prosistemska etatizacija, do katere je prišlo v razmeroma kratkem času med 1989 in 1991, je bila do neke mere »kon­trarevolucija od zgoraj«. Razlika je le v tem, da ni izšla iz kakšnih »prosistemskih gibanj«, ki bi najprej osvojila državno oblast, potem pa bi državo iz antisistemske države preobrazi­la v prosistemsko državo. Zgodilo se je nekaj veliko prepro­stejšega – in tudi zato se je lahko zgodilo v tako kratkern času: preusmerile so se vladajoče skupine. »Režim«, ki je bil poprej antisistemski, je postal prosistemski. Znebil se je socialne odgovornosti, ki je tako ali tako ni bil sposoben udejanjati, in si je namesto množične blaginje priskrbel novo obliko legiti­macije: večstrankarski sistem. Pri tem je uspešno prevzel retoriko antisistemskih gibanj, ki pa jo je vpel v nacionalistično ideologijo. Nacionalizem so si sposodili pri kulturniški birokraciji, ki je bila poprej podrejeni partner v režimski koali­ciji. Reartikulacija antisistemskih političnih platform v na­cionalistični program je politično pomenila, da je režim v svoje vrste kooptiral nekdaj podrejene partnerje (kulturniški establišment) in da je dopustil vzpon nekaterih svojih nižjih kadrov, delov uradništva itd. Te plebejske skupine nekdanje­ga režima so nastopile z zagrizenim antikomunizmom in so odločilno pripomogle k razkroju že dosežene ravni politične kulture, sčasoma pa tudi k uničenju javnega prostora.

Preusmeritev je potekala od zgoraj navzdol: najprej se je vzpostavila prosistemska državna oblast, ta si je ustanovila pravno-politično podlago (privatizacija, denacionalizacija itd., a tudi vzpostavitev nacionalne države), s pravnimi sredstvi so potem sprožili proces preoblikovanja družbenih odnosov. Poleg sprememb v ekonomskih odnosih so morali spremeniti tudi druge družbene odnose, denimo, odnose v javnosti in alternativne prostore družbenosti. Ta preobrazba je imela ne­gativno ali destruktivno stran (marginalizacija alternative in pozneje njeno pospešeno uničevanje) in pozitivno ali kreativno stran. Pozitivna stran je bila vzpostavitev »družbene baze« za prosistemski režim. V tem okviru je bila ena razsežnost ustvar­janje nacije za podlago nacionalni državi; druga razsežnost je bila »kolonizacija« alternative in njeno preobražanje v »civilno družbo«, ki naj bi servisirala prosistemsko državo. Uničevanje alternative in njeno nadomeščanje s servisno »civilno družbo« očitno ne gre tako gladko, kot bi ustrezalo državni oblasti. Bržkone se je prav zato državna oblast začela zbliževati s katoliško cerkvijo in jo z državnimi mehanizmi (npr. s spora­zumom z vodstvom katoliške cerkve) krepiti kot »svojega« agenta v civilni družbi. S tem se seveda spreminja tudi politič­na narava prosistemske države, na kar, denimo, opozarja tudi Drnovškova podpora Haiderju ali prehod v večinski volilni si­stem, ki ga forsira pretežni del političnega razreda te države.

Zdi se, da se strategija prosistemske države odloča med raznimi vrstami avtoritarizmov: med populističnim avtorita­rizmom in birokratsko-elitističnim avtoritarizmom; v okviru birokratsko-elitistične različice pa med klerikalizmom in tehnokratizmom. Zdi se torej, da so razlike v strategijah bolj razlike v vrsti legitimizacijskega spektakla kakor v sami nara­vi režima. Prihodnji legitimizacijski spektakel bi lahko bil tra­dicionalističen (populizem ali klerikalizem, lahko tudi kakšna mešanica obeh) ali pa modernističen (tehnokratski). Oboje pa bi bil le mehanizem dominacije političnega razreda in centrov ekonomske moči, ki bodo bržkone vse bolj zunaj države.

To so torej koordinate, v katerih bodo zelo verjetno v pri­hodnje delovala antisistemska gibanja in ki bodo določale naše soočenje s koncem kapitalizma in s prehodom v nov svetovni sistem. Položaj je veliko manj ugoden, kakor je bil v osemde­setih letih. Zato pa smo zgubili marsikatero iluzijo in se otre­sli nekdanje naivnosti. Nemara bodo te »subjektivne« prido­bitve odtehtale »objektivno« nazadovanje?

GLASBA: HD 7569 KRAFTWERK VITAMIN

Zgodba pripoveduje, da je kmet na smrtni postelji otrokom po­vedal, da je na njegovem polju zakopan zaklad. Zato so celo polje globoko prekopali, zaklada pa niso našli. Seveda je naslednje leto tako pripravljeno polje obrodilo trikratno žetev. Ta zgodba simbo­lizira smer metafizike, ki smo jo nakazali tukaj. Zaklada ne bomo našli, toda svet, ki smo ga prekopali, ko smo ta zaklad iskali, bo duhu prinesel trikratno žetev, četudi v resnici sploh ni bilo nobene­ga zaklada, ampak zgolj to, da je kopanje neizogibno in da je notra­nja determinanta našega duha.

Če želimo izkoreniniti rasizem, se investirati v intelektualno odgovornost ali spreminjati politični zemljevid sveta, na koncu koncev vsi orjemo isto zemljo z bolj ali manj istim ciljem.

Ob tednu osorej ste ponovno dobrodošli v naši družbi. Za danes pa se od vas poslavljamo….