Avizo
Ponovno lepo pozdravljeni!
Z nami ste na začetku nove oddaje Zofijini ljubimci, ki vam tokrat prinaša naslednjo vsebino.
V tem tednu lahko na mariborskih dvoriščih v sklopu Živih dvorišč in festivala Lent, ujamete še zadnja tri poglavja filozofskega iskanja sreče, kot smo ga Zofijini zastavili na podlagi mini serije Alaina de Bottona »Philosophy: A Guide To Happiness«. Podobno kot v prejšnji oddaji se bomo tudi v tej pretežno ukvarjali s srečo. Toda tokrat bomo malo pobrskali po knjižni polici in vam predstavili dve zanimivi knjigi, ki se ukvarjata z vprašanjem sreče. Prva bo seveda de Bottonova, »Utehe filozofije«, na kateri tudi temelji naš cikel. Knjigo vam bomo predstavili skozi recenzijo, ki jo je spisala Karolina Babič. Druga knjiga, ki vam jo bomo predstavili je novejšega datuma in nosi naslov »Hipoteza o sreči«, avtorja Jonathana Haidta.
Skozi današnjo oddajo bomo poslušali komade iz soundtracka HBOjeve televizijske serije »Boardwalk Empire«. Kot serija je tudi glasba odsev hedonizma in nihilizma dobe prohibicije v Atlantic Cityu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Serija, ki jo je za televizijo pripravil scenarist in producent Terence Winter, temelji na knjigi Nelsona Johnsona o kriminalni združbi, ki je v tistem času obvladovala Atlantic Cityu in nosi naslov »Boardwalk Empire: The Birth, High Times, and Corruption of Atlantic City«.
Glasba za serijo »Boardwalk Empire« je sestavljena iz originalne glasbe dobe jazza, ki je bila v ZDA popularna med leti 1890 in 1930, sodobnejšo zvočno preobleko pa so jih pomagali nadeti uveljavljeni glasbeniki kot so Regina Spektor, Loudon Wainwright III, Martha Wainwright, Catherine Russell, Nellie McKay, Leon Redbone in drugi. V središču vseh komadov je sodobna newyorška jazz skupina Vince Giordano and The Nighthawks, ki je poskrbela za avtentično zvočno ozadje, hkrati pa tudi vizualno predstavlja pomemben element avtentičnosti serije.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba: The Dumber They Come The Better I Like ’em – Stephen DeRosa
»Utehe filozofije« je prva de Bottonova knjiga v slovenščini. V »Utehah« se ukvarja s tegobami vsakdanjega življenja in za vsako najde odgovore kakega od že klasičnih filozofov. »Utehe filozofije« se kaže kot priročnik za samopomoč ljudi v stiski: nepriljubljeni bo tolažbo našel v življenju in delu Sokrata; tisti s premalo denarja pri Epikurju; nemočni naj se obrnejo na Seneko; nepopolni na Montaigna; ljudje s strtim srcem na Schopenhauerja in oni v težavah na Nietzscheja. In ker smo vsi včasih nepriljubljeni, brez denarja ali s strtim srcem, ves čas nepopolni in pogosto v težavah, lahko vsem koristi branje te knjige. »Utehe filozofije« so govor o tem, kaj so filozofi jedli, kje stanovali, koga ljubili in kako umrli, nekaj malega o tem, kaj so mislili, predvsem pa gre za bleščečo površino lepih slik in radovednih pogledov v življenje velikih filozofov. Knjigo, ki je v slovenščini izšla leta 2001 pri založbi Vale-Novak, je kmalu po njenem izidu, pod naslovom »Filozofija kot terapija?« v reviji Dialogi recentzirala Karolina Babič.
Storilnostno naravnano življenje v moderni družbi, ko človek samega sebe vrednoti le preko drugih ljudi in predmetov, povzroča vsesplošno nevrotičnost. Nekakšna »velika tesnoba« in nezadovoljstvo silita ljudi k iskanju terapevtskih učinkov v vseh možnih stvareh: od skrajno alternativnega skupinskega tuljenja v luno do strokovne terapije različnih psihoterapevtskih modalitet. Bilo bi presenetljivo, če ne bi tudi v filozofiji našli nečesa, kar lahko »prežene trpljenje duha«. V Združenih državah Amerike obstaja »gibanje za filozofsko svetovanje«; pojavlja se vprašanje, ali ima filozofija kak terapevtski učinek. Alain de Botton je v svojem delu Utehe filozofije pritrdil temu vprašanju. Na hrbtni strani knjige je citiran Epikur: »Tako kakor medicina ne služi ničemur, če ne odžene telesne bolezni, tudi od filozofije ni nobene koristi, če ne prežene trpljenja duha«. Botton prisega na prav ta praktičen vidik filozofije, njegove knjige so svetovne uspešnice, vodi televizijsko oddajo o filozofiji in očitno je, da ne dvomi v možnost apliciranja filozofije v vsakodnevno življenje.
I. Uteha za nepriljubljene. V prvem poglavju se Botton ukvarja s psihološkim problemom, ki je poznan vsakomur izmed nas – z željo po ugajanju. Vsi radi ugajamo, vsi smo radi pohvaljeni. Toda ta splošna človeška lastnost postane problem, kadar preraste v odvisnost od mnenja in naklonjenosti drugih, ko se človek brez potrditve drugega čuti nevrednega. Botton pravi o sebi: »…kadarkoli sem prečkal carino ali se vozil vštric s policijskim avtomobilom, me je obšla nejasna želja, da bi si možje v uniformah o meni mislili le najboljše.« Sebe prepozna kot slabiča, ki nikoli ne podvomi o idejah, na katere prisega večina in najde svoj vzor v Sokratu kot ga je David upodobil na »Sokratovi smrti« iz leta 1786. Sokrat z atletsko definiranim telesom sedi pokončno in mirno, čeprav ve, da bo vsak trenutek usmrčen prav zaradi upiranja mnenju večine. Vendar je treba poudariti, da pri tem ne gre za upiranje vedno in za vsako ceno. Gre predvsem za to, da nobeno družbeno pravilo ali etično načelo, pa naj bo še tako očitno, ni nujno resnično samo zaradi strinjanja večine, zato je Sokrat s svojo logično metodo preizkušal zakone zdrave pameti, t.j. tisto, kar je normalno in onstran vsakega dvoma, in kot pričajo Platonovi dialogi je tudi dvom v nedvomljivo pogosto upravičen in nujen.
Botton se zateka k Sokratovi logični metodi kot k sredstvu za dvigovanje samozavesti, vendar pri tem ne upošteva dejstva, da celotnega človekovega življenja ni mogoče zvesti na logiko. Filozofska logika se je res razvila iz človekovega načina sklepanja in osnovnih logičnih načel se pri razmišljanju večinoma vsi držimo, čeprav nas o njih niso poučili. Toda to velja le za naš razum. Naše sanje, blodnje mentalno bolnih in po Freudu tudi vsa podzavest delujejo izrazito alogično. Nevrotične osebe se svojih težav zavedajo in so jih sposobne razumsko analizirati, a vendar… Zdi se, da v zelo intimnih psiholoških problemih logika pogosto nima svojega mesta. Tisti moteči, vedno prisotni strah, ki je posledica želje po ugajanju, se logiki izmakne. Se je Botton po logičnem premisleku res nehal pehati za odobravanjem ljudi v uniformah?
II. Uteha za tiste s premalo denarja. Botton se v drugem poglavju ukvarja z vprašanjem »Kaj me bo osrečilo?« in išče odgovore v Epikurjevi etiki. Epikur je izhajal iz postavke, da vsa živa bitja po naravi težimo k ugodju. Opozarjal je, da na to življenjsko pomembno vprašanje ne smemo odgovarjati intuitivno in prenagljeno, temveč moramo logično oceniti razumnost naših želja. Če naših potreb ne razumemo, jih ne moremo zadovoljiti. Botton pravi: »Mogoče bomo slej ko prej kupili terensko vozilo, čeprav smo po Epikurju v resnici iskali svobodo.« Svoje potrebe moramo jasno prepoznavati in hierarhično razvrstiti. Komercialno usmerjena ekonomija popači našo naravno hierarhijo potreb, tako da »umetne« potrebe zasenčijo naše naravne želje. Osrednji pojmi komercialnih oglasov so svoboda, sreča, samozavest, ljubezen, prijateljstvo varnost…, torej tisti, ki so po naravi na naših prioritetnih listah, zato začnemo spontano povezovati naše potrebe po svobodi, sreči, ljubezni… z določenimi izdelki. Od terenskega vozila pričakujemo občutek svobode, od raznih deodorantov občutek samozavesti, od pločevinke limonade ljubezen in prijateljstvo. Seveda je zadovoljstvo po takšnih nakupih le kratkotrajno. Epikur je zelo modro ugotovil, da za srečo pravzaprav ne potrebujemo veliko denarja, le naše nejasne želje nas zavajajo.
III. Uteha za nemočne. Problematiko tretjega (in tudi četrtega) poglavja lepo ponazarja Bartol v Alamutu: »Človek je najbolj čudno bitje na svetu. Hotel bi imeti polet orla, pa nima kril, hotel bi imeti moč leva, pa nima njegovih šap. Kako strašno nepopolnega si ga ustvaril, po vrhu pa si mu dal še moč in razum, da spozna lastno nebogljenost.« So situacije v katerih je človek popolnoma nemočen pred brezbrižno naravo. Botton se zateka k naukom Seneke, stoiškega filozofa iz 1.st.n.š.. Po Seneki določenih dogodkov kot so naravne katastrofe, smrti ljubljenih in osebne izgube ne moremo izbirati, lahko pa izbiramo odzive nanje. Seneka ponuja odgovor na vprašanje, kako se odzivati na življenjske katastrofe, v katerih si nemočen. Botton pravi, da »največji bes v nas sprožajo dogodki, ki nasprotujejo našim predstavam o temeljnih pravilih bivanja… Seneka pa je skušal prilagoditi obseg naših pričakovanj tako, da ne bi kričali vsakokrat, kadar smo razočarani.« Katastrofe moramo pričakovati in o njih vnaprej razmišljati, zato da jih bomo sposobni sprejeti kot nekaj naravnega in ne kot krivico, ki se zgodi »prav meni«. Botton najde v stoiškem istovetenju volje in usode recept za utrditev psihičnega imunskega sistema. Toda, ali smo lahko imuni za tragičnost življenja, brez da s tem postanemo imuni tudi za čudovitost in lepoto bivanja? Ali je mogoče živeti takšno hladno in apatično življenje? Ali ni stoiška modrost, da »pustiš, da te reka nosi« ter da »želiš tisto, kar si dobil« in ne obratno, popolnoma neizvedljiva v sodobni zahodni družbi?
IV. Uteha za nepopolne. Montaigne je v 16. stoletju zapisal: »Kadar se mi smehljata trdno zdravje in lep sončen dan, sem povsem priljuden; ampak naj se mi začne noht na nogi vraščati v meso, pa bom postal preobčutljiv, zlovoljen in nedostopen«. Moč razuma je postavil pod vprašaj: »Naše življenje je delno norost in delno modrost«. Razum ni vsemogočen in absoluten vladar telesa, zato moramo sprejeti kot nekaj povsem naravnega, da prdimo, se nam spahuje, da se potimo, da penis kdaj ostane mlahav, pa čeprav bi si želeli drugače… S tem se je lotil reševanja zelo pomembnega problema – zaničevanja telesa, ki ima svoje korenine v Platonovi filozofiji, in ki se je preko drugih mislecev, v veliki meri pa preko krščanske vere, ohranilo vse do danes in je še vedno vir neštetih kompleksov. Botton išče možnosti za razreševanje teh frustracij prav v Montaignovi filozofiji: »… v luči Montaignove širokosrčne, odrešujoče filozofije utegnemo odkriti – če se sprijaznimo z našimi slabostmi in si nehamo lastiti gospostvo nad stvarstvom, do katerega nimamo pravice – da smo na svoj značilen, na pol razsoden, na pol neumen način kljub vsemu čisto vredu«. Navkljub razumu so naša telesa muhasta, toda kot pravi Montaigne: »Kralji in filozofi serjejo, dame pa tudi«. Botton najde rešitev za občutke telesne, kulturne ali intelektualne nepopolnosti v pluralnosti meril normalnega. Normalno je nekaj zgolj relativnega, odvisnega od krajevnih in zgodovinskih okoliščin. Vse, kar se zgodi človeku, je povsem človeško. Praktično naravnani Montaigne nam je najbrž želel svetovati, naj predvsem lepo in častno preživimo svoj čas na svetu; in to v prijateljstvu s samim seboj, kajti »najbolj groba od vseh napak je prezir do samega sebe«.
V. Uteha za strto srce. Botton se loti tudi najbolj delikatnega področja naših intimnih življenj – ljubezni. Tolažbo za neuresničeno ljubezen najde pri enem največjih pesimistov, kar jih pozna zgodovina, Arthurju Schopenhauerju (1788-1860). Pri človeku, ki je v ljubezni videl le biološko neogibnost, posledico volje do življenja oz. nuje po razmnoževanju. Schopenhauer pravi:»Samo eno prirojeno napako imamo, in sicer predstavo, da obstajamo zato, da bi bili srečni… zato je na obrazih skoraj vseh priletnih ljudi zaznati izraz, ki ga imenujemo razočaranje«. Kljub temu, da se misel o sreči kot utvari naših popolnoma mizernih življenj očitno ne sklada s človekovim izkustvom sreče, Botton vztraja: »Ni nas hotel razžalostiti, ampak osvoboditi pričakovanj, ki vodijo k zagrenjenosti. Ko nas ljubezen pusti na cedilu, nam je v uteho, če vemo, da sreča nikoli ni bila del načrta…Nikoli ne bi bili tako razočarani, če od ljubezni ne bi pričakovali preveč.« Zdi se, da Botton ne opazi razlike med »pričakovati preveč« in »sploh kaj pričakovati«.
VI. Uteha za tiste v težavah. Botton zdaj preko Nietzscheja govori o vseh tistih tegobah, ki nas doletijo na poteh do izbranih ciljev. Čeprav je mladi Nietzsche sprva stopal po sledeh Schopenhauerjeve filozofije odrekanja in obupa, pa je kmalu pridobil več zaupanja v življenje in spoznal, da moramo tudi bolečini in trpljenju priznati njuno mesto, saj sta neogiben korak na poti k vsemu lepemu ter se naučiti obračati težave v svoj prid. »Kaj če sta užitek in nezadovoljstvo tako tesno povezana, da bi vsakdo, ki bi želel užiti kar se da veliko prvega, moral hkrati okusiti tudi kar se da veliko drugega?… Izberi: ali tako malo nezadovoljstva, kolikor je to sploh mogoče, življenje brez bolečin skratka, … ali toliko muk, kolikor je mogoče, kot plačilo za izobilje prefinjenih užitkov in radosti, kakršne je do zdaj okusil le malokdo? Če si se odločil za prvo in si želiš zmanjšati človeško bolečino ter znižati njeno raven, boš hkrati zmanjšal in znižal raven človekove sposobnosti za radost«, tako se trudi Nietzsche osmisliti človekovo bolečino, »kajti sreča in nesreča sta sestri, celo dvojčici, ki bodisi odrasteta skupaj ali pa … skupaj ostaneta majhni.«
Botton išče utehe pri šestih tako različnih filozofih, da se zaplete v vrsto protislovij. Ljudje težimo k enoviti sliki sveta, ki nam daje občutek varnosti in ne moremo je poljubno spreminjati ob posameznih vrstah problemov. Lahko se le upiramo tej težnji po absolutiziranju naših pogledov na svet in se s tem odpremo novim možnostim, ki pa ne morejo v sebi združevati nasprotnih naravnanosti; ne moremo hkrati verjeti v nadvlado razuma nad telesom in v prevlado nagonskih impulzov, ali hkrati biti epikurejec in stoik, hkrati srečo zanikovati in si za njo prizadevati. Nobena skrajnost ne more zaobjeti polnosti človeške narave; kot je tudi Nietzsche z občudovanjem opisal Goetheja: »…ni se razšel z življenjem, temveč se je potopil vanj… To, k čemur je stremel, je bil popoln človek; bojeval se je proti ločevanju razuma, senzualnosti, čustev in volje.« Takšna slika sveta je mnogo bolj kompleksna kot bi si želeli, toda človeku omogoča sprejemanje samega sebe kot celote. Ko pa Botton nepriljubljenemu ponuja razum kot rešilno bilko, in tistemu s strtim srcem ponuja misel, da »sreča sploh ni bila del načrta«, bi lahko rekli, da ponuja zdravilo z mnogimi stranskimi učinki. Kljub vsemu pa gre Bottonu priznati, da si prizadeva filozofijo približati laičnemu bralcu in ga s tem vzpodbuditi k tehtnejšemu premisleku o sebi in o življenju. Filozofija nam morda res ne more ponuditi »svetih resnic«, toda lahko nas uči postavljati prava vprašanja, na katera pa moramo odgovarjati sami s svojimi dejanji. Človek mnogo bolj ljubi svoje bivanje, ko spozna, da ni vse samoumevno. Morda se prav v tem skriva terapevtski moment filozofije.
Glasba: Some Of These Days – Kathy Brier
Prebrano
Lani je v prevodu Janeza Penca pri založbi »Penca in drugi« izšla knjiga priznanega ameriškega socialnega psihologa Jonathana Haidta »Hipoteza o sreči – Antična modrost in filozofija na preskusu pri moderni znanosti«
Jonathan Haidt je profesor socialne psihologije na Oddelku za psihologijo Univerze v Virginiji. Raziskuje področje morale in čustev ter njihove inačice v različnih kulturnih okoljih. Haidt preučuje moralnost, njene čustvene temelje, kulturne različice in tokove razvoja. Kot začetnik raziskav o moralni intuiciji je z odmikom od moralnega sklepanja odločilno spremenil polje moralne psihologije. V strokovnih glasilih Science, Psychological Review in drugih je objavil 75 znanstvenih člankov. Je sourednik dela Flourishing: Positive Psychology and the Life Well-Lived.
Kot je v Bukli zapisal Samo Rugelj, je »Hipoteza o sreči« knjiga o tem, kako v življenju najti ravnovesje med evolucijskimi predispozicijami, človekovo psihološko konstrukcijo in zahtevami sodobnega okolja ter odnosov v njem. To ni kak poceni psihološki priročnik »pomagaj si sam«, ampak umetelna analiza modernega človeškega življenja, ki se na eni strani naslanja na izsledke socialne psihologije, na drugi strani pa vleče vzporednice iz antične modrosti in filozofije ter preizkuša njihovo uporabnost v sedanjosti. Avtor poglobljeno raziskuje področje morale in čustev v različnih kulturnih okoljih, človeški um ponazori dualno: na eni strani je ta kot slon, kar predstavlja naša nezavedna dejanja, na njegovem hrbtu pa je racionalni krotilec, ki ga skuša nadzirati.
V uvodu v knjigo izvemo o poslanstvu in metodi, ki jo je avtor ubral v knjigi. V uvodniku, pod naslovom »Preveč modrosti« Haidt tako zapiše:
Glasba: After You Get What You Want (You Don’t Want It) – Kathy Brier
»Urbanized« je dokumentarni film, ki nosi letnico 2011 in nam predstavlja zgodbo o sodobnem oblikovanju mest. Raziskuje probleme in strategije, ki stojijo za urbanim oblikovanjem in se v ta namen pogovarja z nektarini najbolj priznanimi svetovnimi arhitekti, urbanisti, politiki, gradbeniki in misleci.
Več kot polovica svetovnega prebivalstva danes živi v mestih, do leta 2050 pa jih bo v mestih živelo že več kot 75%. Toda, med tem ko nekatera mesta doživljajo eksplozijo prebivalstva, se druga krčijo. Izzivi uravnavanja bivalnih enot, mobilnosti, javnega prostora, civilne participacije, ekonomskega razvoja in okoljskih politik, tako hitro postajajo univerzalne skrbi. Vendar je večina debat o teh zadevah izključena iz javne domene.
Komu je dovoljeno, da oblikuje naša mesta in kako to počnejo? Drugače kot na drugih področjih oblikovanja, mesta niso oblikovana s strani enega samega specialista ali strokovnjaka. K temu prispeva veliko ljudi, vključno z navadnimi ljudmi, ki lahko imajo veliki vpliv na izboljšanje razmer v mestih, v katerih živijo. S tem ko raziskuje raznolikost urbanih projektov po vsem svetu, film »Urbanized« okvirja novo globalno diskusijo o prihodnosti naših mest.
Edgar Pieterse, vodja Afriškega centra za urbanizem, v filmu spregovori o današnjem stanju na področju urbanizma in z njim povezanih problemih
»Urbanized« je tretji del trilogije o oblikovanju režiserja Gary Hustwita. Trilogijo ob omenjenem sestavljata še filma o najbolj znanem tipu pisave v oblikovanju, z naslovom »Helvetica« in film o sodobnem industrijskem oblikovanju z naslovom »Objectified«.
Glasba: Don’t Put A Tax On The Beautiful Girls – Kathy Brier
Toliko. Vabljeni te dni v prijetno senco mariborskih dvorišč in v našo družbo, kjer bomo tudi mimo razglabljanj o sreči lahko izmenjali kakšno misel. Redno spremljajte dogajanje na naši spletni strani zofijini.net, ponovno pa velja vabilo tudi k sodelovanju pri pripravi naše spletne oddaje. Za vse informacije ste vedno dobrodošli na naš mail naslov: zofijini@gmail.com.
Srečno do nepredvidljivega naslednjič!
Glasba: Life Is A Funny Proposition After All – Stephen DeRosa