AVIZO
Pozdravljeni v letu 2006!
Če ste novo leto vendarle dočakali in ga te dni pričeli v polnem zagonu konzumirati, potem vam bo verjetno današnja ponudba v oddaji Zofijinih ljubimcev prišla kar prav.
Da ne bomo po nepotrebnem izgubljali časa in besed, ki jih bo v nadaljevanju itak dovolj, naj povemo nekaj na hitro o tem, kaj lahko v prvi letošnji izdaji pričakujete.
Bolj ali manj eno samo epohalno temo. Filozofijo Reneja Descartesa v njegovem najbolj neposrednem pomenu.
Koncem minulega leta smo Zofijini končali delo na kratkem izobraževalno – didaktičnem filmu posvečenem življenju in filozofiji Reneja Descartesa. Film smo pod naslovom Rene Descartes – Arhitekt nove dobe tudi že prikazali na prvi javni projekciji, kmalu pa bo preko naše spletne strani dosegljiv tudi na internetu.
V današnji oddaji bomo povzeli nekaj razmišljanj, ki smo jih med procesom ustvarjanja filma zabeležili v razgovorih s poznavalci Descartesove filozofije. V ta namen smo se pogovarjali z tremi profesorji iz oddelka za filozofijo na mariborski pedagoški fakulteti: Nenadom Miščevićem, Danilom Šustrom in Bojanom Borstnerjem.
Želimo vam prijetno poslušanje!
GLASBA:
Kdo je bil Descartes? Splošno mnenje je, da se je novoveška filozofija začela z Descartesom. Zakaj? Kaj to pomeni za filozofijo kot jo poznamo danes. Kdo je pravzaprav bil Descartes – naključna zgodovinska figura ali arhitekt nove dobe?
Doštudiral je pravo, ki pa ga ni nikoli prakticiral. Namesto tega se je odločil potovati in videti svet. Koliko je to mlademu človeku, kot je bil Descartes takrat, spremenilo percepcijo sveta in ga pripravilo na spremembo v mišljenju? Kakšni so bili mehanizmi njegove motivike na pragu dozorevanja?
Leta 1619 je Descartes obtičal v snegu zakopanem mestecu Neuburg. Takrat je bil Descartes vojak pri 23 letih in na poti na kronanje Ferdinanda II v Frankfurt, a mu je Bavarska zima pot preprečila. Misli, ki jih je Descartes spodbujen z tremi zelo živimi sanjami oblikoval v neki topli sobi, so za vedno spremenile zahodno filozofijo. Za kakšno spreobrnitev je v tem primeru šlo? Je šlo za navdih ali nekaj kar se je pri njem pletlo dlje časa?
V času, ko je na intelektualno prizorišče Evrope prispel Descartes, je v duhovnem življenju že nekaj stoletij prevladovala rimska katoliška cerkev. Sholastiki so namesto iskanja novega znanja poskušali združiti modrost antičnih klasičnih mislecev z krščanskim učenjem. Kaj lahko poveste o intelektualnem vzdušju v tem času?
Descartes je bil nestrpen razkriti nove in boljše poti do vednosti in resnice. Verjel je, da lahko vzpostavi novi način sistematiziranja znanosti. Descartes je želel pokazati, da obstaja neizpodbitna enotnost za vse različne veje znanosti. Kaj lahko poveste o tem njegovem redukcionizmu?
V Diskurzu o metodi poskuša pokazati, kako je mogoče odkriti pravo vednost, že samo s tem, če upoštevamo nekaj proceduralnih pravil. Eno najbolj poudarjenih pravil znanstvenega pristopa, je, da mora biti to, kar je resnično, umu dostopno jasno in razločno. Do kakšne mere lahko zaradi tega Descartesa štejemo za znanstvenika?
V 17. in 18. stoletju se je večina filozofov štela za racionaliste ali empiriste. Racionalisti so verjeli, da je edina zanesljiva vednost dosegljiva z uporabo čistega razuma. Empiristi se s tem niso strinjali. Drža, ki jo je zavzel Descartes, ga je postavila na čelo racionalističnega gibanja. Kaj lahko povemo o Descartesu kot racionalistu?
V Meditacijah dvomi praktično o vsem — o matematični gotovosti, kot tudi o obstoju fizičnega sveta. Kaj lahko poveste o Descartesovem dvomu?
In kaj lahko poveste o implikacijah tega dvoma v stavku »mislim torej sem«?
Cogito je gotovo nadvse posebno odkritje in prvi princip vsega, Descartesovega dela. Prav tako je to točka začetka nove filozofske veje, ki ji pravimo filozofija duha. Kaj lahko poveste o tem cogitu?
Bog nas nikoli ne bo zavajal in nam bo vedno zagotavljal, da je vsaka jasna in razločna ideja resnična. Zato je moral Descartes dokazati obstoj Boga, za katerega pravi, da je v njegovem umu že prisoten kot jasna in razločna ideja. Descartes potrebuje Boga, da mu zagotovi funkcionalnost pravila in potrebuje pravilo, da mu zagotavlja obstoj Boga. Kaj pomeni Bog v Descartesovem univerzumu dvoma in cogita?
Brez matematike si sveta danes ne znamo več predstavljati. Matematizacija nas slednjič pripelje do poskusa odkritja teorije vsega. Univerzalne teorije, ki bi v enem zastavku opisovala ves svet. Če takšna teorija obstaja in jo lahko odkrijemo, je o njej mogoče reči samo eno. Da je gotovo izrazljiva le z matematičnimi termini. Boter takšnega razmišljanja je ravno Descartes? Kaj reči o takšni matematizaciji sveta?
Descartes je prišel na idejo, da so ljudje sestavljeni iz dveh substanc. Imajo zavesten um in fizična telesa, torej v svetu obstoje dvoje substanc — um in materija. Tej drži pravimo kartezijanski dualizem in je bistven za Descartesovo filozofijo. Po njej imajo vsa misleča bitja večno neumrljivo dušo. Kaj lahko poveste o pomenu dualizma za Descartesov sistem?
Descartes je gotovo oče sodobne filozofije, četudi je zgradba njegove filozofije bolj ali manj že porušena do tal. Vprašanja, ki si jih je zastavljal, so še vedno v središču našega raziskovanja in bo tako verjetno še kar nekaj časa. Kaj je torej tisto, čemur lahko rečemo Descartesova zapuščina?
GLASBA:
Za vizualno poglobitev v današnji oddaji obravnavane teme, vam priporočamo ogled filma.
Vabimo vas k obisku naše spletne strani www.zofijini.net, ter da nam svoja mnenja in pripombe sporočate na mail naslov zofijini@yahoo.com
Ob tednu osorej vas s temo iz ciklusa o filozofiji glasbe ponovno vabimo v našo družbo, za danes pa se od vas poslavljamo snovalci izzvenele »umetnine«…
AVIZO