AVIZO
Pozdrav!
Tudi v današnji oddaji bomo sledili zapuščini očeta psihoanalize Sigmunda Freuda. Zaenkrat zapuščamo področje psihoanalize športa, ki smo mu v glavnem namenjali pozornost pretekli dve oddaji in se podajamo v bolj pravoverne filozofske vode.
Pozornost bomo v današnji oddaji usmerili na dva akademska teksta iz področja psihoanalize. Prvega je prispeval sam Sigmund Freud in govori o mestu psihoanalize na univerzi. Drugi, izpod peresa Slavoja Žižka, nam pokaže sodobno uporabo psihoanalitične metode. Tokrat bo v središču primera spis »Sveti Pavel – utemeljitev univerzalnosti« francoskega filozofa Alaina Bodioua.
Želimo vam prijetno poslušanje!
GLASBA:
V bogve katerem odmaknjenem kotu vesolja, lesketajoče razlitega v neštete sončne sisteme, je bila nekoč zvezda, na kateri so modre živali iznašle spoznavanje. Bila je to najbolj napuhla in lažniva minuta svetovne zgodovine, pa vendar le minuta. Po nekaj dihljajih narave je zvezda ugasnila in modre živali so morale umreti. Nekdo bi si lahko izmislil tako basen, pa vendarle ne bi zadovoljivo ponazoril, kako bedno, kako nejasno in površno, kako nesmotrno in poljubno se človeški intelekt izvzema iz narave; bile so večnosti, v katerih ga ni bilo, in ko ga spet ne bo več, se ne bo nič zgodilo. Kajti za ta intelekt ni nobenega nadaljnjega poslanstva, ki bi segalo onstran človeškega življenja. Ampak človeški je, in samo ta, ki ga poseduje in proizvaja, ga jemlje tako patetično, kot da bi se v njem obračali tečaji sveta. Če pa bi se lahko sporazumevali z mušico, bi zaznali, da tudi ona plava s tem patosom skozi zrak in da v sebi čuti leteči »centrum« tega sveta. V naravi ni ničesar tako nevrednega in neznatnega, kar se ne bi s pičlim dahom one sile spoznavanja takoj napihnilo kot balon; in kot hoče vsak težak imeti svojega občudovalca, tako meni celo najponosnejši človek, filozof, da vidi oči vesolja z vseh strani teleskopsko uprte na njegovo ravnanje in mišljenje.
Friedrich Nietzsche
O resnici in laži v zunajmoralnem smislu
V kolikor ste preslišali v filmski oddaji, naj ponovimo še enkrat. Vabimo vas na predavanje dr. Jožeta Vogrinca z naslovom »Kako je soap-opera revolucionirala televizijo?«, ki se bo zgodilo na Malem odru Narodnega doma v torek, 6. junija 2006 ob 20. uri. To bo zadnji filmozofski dogodek to pomlad, zato še prav posebej vabljeni.
Omenimo, da nas je v prejšnjem tednu v Mariboru presenetil obisk profesorja filozofije na pariški Sorboni, Rémia Braguea. V predavanju, ki ga je pripravil na Teološki fakulteti v Mariboru, pred tem pa se je mudil tudi v Ljubljani, je govoril o kulturni filozofiji Evrope oziroma še natančneje: zastavil si je vprašanje: »Je evrocentrizem evropski?«
Rémi Brague se uvršča med najvplivnejše evropske intelektualce. Kot profesor antične in srednjeveške filozofije predava na Sorboni, predava pa tudi na znameniti stolici za veroslovje in krščanski svetovni nazor kot naslednik Romana Guardinija na münchenski univerzi. Pred tem je gostoval na številnih evropskih in ameriških univerzah. Objavil je številne filozofske študije, ki tematsko posegajo na vsa področja razvoja duha. Je strokovnjak za kulturno filozofijo Evrope, ki jo gradi na odličnem poznavanju grške antične kulture in srednjeveške zahodne, islamske in judovske filozofije. Slovenskim bralcem je znan predvsem po prevedenem delu »Evropa, rimska pot«, v katerem razpravlja o konstitutivnem smislu evropskosti, ki je v slovenskem prevodu izšlo leta 2003 pri Mohorjeva družbi. V predgovoru k slovenski izdaji je med drugim zapisal, kako je v tej knjigi »skušal pokazati, da je bil ključ evropskega kulturnega dinamizma priznavanje drugotnosti v odnosu do kultur, ki so občutene kot viri: v veri Stara zaveza, v svetni kulturi antična Grčija«. Pred kratkim je izšlo njegovo delo »Modrost sveta«, – zgodovina človeškega izkustva univerzuma. V delih, ki jih je v zadnjem času izdal, razmišlja o filozofski zgodovini zaveze in o zgodovini človeške izkušnje sveta.
V kolikor vas zanima vsebina predavanja, vas vabimo, da obiščete portal www.krtaca.si, kjer je eno izmed predavanj, ki jih je pripravil v Sloveniji, tudi posneto in dosegljivo v mp3 formatu.
GLASBA:
Kot zvemo iz uvodne pripombe k nemški izdaji spisa, je bil tekst »Ali naj se psihoanaliza poučuje na univerzi?« prvič objavljen v madžarskem prevodu, v neki medicinski reviji 30. marca 1919. Freudov nemški original teksta je izgubljen, napisal pa ga je najbrž v času 5. mednarodnega psihoanalitičnega kongresa, ki je bil v jeseni 1918 v Budimpešti. Tekst je zanimiv, ker izpričuje Freudov originalni pogled na temo, ki je aktualna od samih začetkov psihoanalize; namreč: mesto psihoanalize v univerzitetnem diskurzu.
Sigmund Freud
Ali naj se psihoanaliza poučuje na univerzi?
Vprašanje, ali naj se psihoanaliza poučuje na univerzi, je treba obravnavati z dveh vidikov, s strani psihoanalize ter s strani univerze.
Kar se tiče psihoanalize, bo njeno vključitev v akademske učne načrte vsak analitik pozitivno ocenil. To pa ne pomeni, da je analitik na kateri koli način odvisen od univerze. Nasprotno; svoja teoretična znanja si pridobiva s študijem analitične literature in jih poglablja na znanstvenih srečanjih psihoanalitičnih združenj, z izmenjavo misli z njenimi člani. Praktične uporabe analitične tehnike se nauči delno z analizo lastne osebe, delno pa z analizo pacientov pod kontrolo izkušenejših kolegov.
Psihoanalitična organizacija dolguje svojo eksistenco ravno izključitvi iz univerzitetnega delovanja in bo nadaljevala z izpolnjevanjem izobraževalne funkcije, dokler bo izključitev trajala. S strani univerz bo pozitivni ali negativni odgovor na naše vprašanje odvisen od tega, ali so voljne pripisati psihoanalizi kak pomen za izobraževanje zdravnikov in drugih znanstvenikov. Če so, nastane naslednje vprašanje, kje in v kakšni obliki je najbolje uvrstiti psihoanalizo v akademski program.
Vloga psihoanalize za zdravniško in za akademsko izobraževanje na splošno temelji po mojem mnenju na naslednjih dejstvih:
V zadnjih desetletjih je zdravniško izobraževanje doživelo veliko upravičene kritike. Je enostransko, kolikor opozarja medicinca na študij anatomije, fizike in kemije, ne da bi ga istočasno uvajalo v pomen psihičnih faktorjev za različne življenjsko važne funkcije, njihove motnje in zdravljenje; oklevanje, ki se kasneje izraža v enostranskih stališčih naših zdravnikov. Njegova posledica je po eni strani pomanjkanje zdravniškega interesa za najzanimivejše človeške probleme zdravega in bolnega, po drugi strani pa pomanjkanje spretnosti v občevanju s pacienti; točka, v kateri bo vsak mazač zlahka prekašal vsakega šolanega zdravnika. V zadnjih letih je vrsta univerz poskušala to občutno vrzel zapolniti s kurzi iz medicinske psihologije. Vendar, dokler je bila vsebina teh kurzov določena z akademsko psihologijo ali detajlnimi raziskovanji eksperimentalne psihologije, svoje naloge ni mogla izpolniti in študentom ni mogla odpreti poti k razumevanju občih človeških problemov in problemov njihovih pacientov. Položaj medicinske psihologije pri poteku pouka medicine je zato še do danes nerazjasnjen.
Tu je točka, kjer lahko psihoanaliza koristi izobraževanju, kajti vrsta psihoanalitičnih predavanj bi bila takoj sposobna nuditi medicincu, kar rabi. Predstavljam si, da bi se vednost psihoanalize sama uvedla skozi kurz, ki tematizira podroben odnos med some in psiho, to je odnos, ki je podlaga vsaki psihoterapiji. Po opisu različnih metod sugestije bi sledil potem opis psihoanalize kot psihološke metode, ki gre najdlje in najgloblje, obenem kot metode, ki je najbolj primerna za uvajanje študentov medicine v vednost psihologije.
GLASBA:
Druga funkcija psihoanalize bi bila v njeni uporabi kot uvoda v študij psihiatrije. Naša današnja psihiatrija je izključno deskriptivnega značaja. Mladi psihiater se uči medsebojno ločevati posamezne patološke motnje, uči se tudi razlikovati med ozdravljivim in neozdravljivim, splošno nevarnim in nedolžnim. V tej obliki se psihiatrija sklada z ostalo medicino samo v eni točki; namreč, kolikor je etiologija organsko in anatomsko določljiva. Ne odpira nobenega dostopa k razumevanju pregledanega, dostopa, ki se lahko pričakuje le od globinske psihologije.
Kolikor slišim, je psihoanaliza, kot prvi poskus globinske psihologije, v Ameriki že zabeležila prve uspehe v tej smeri. Mnoge medicinske fakultete na ameriškem kontinentu jemljejo zato v svoje učne načrte kurze iz psihoanalize kot uvoda v študij psihiatrije.
Zdi se mi priporočljivo, da bi poučevanje psihoanalize razdelili na dva oddelka: kot prvi korak elementarni kurz za vse študente medicine, kot drugi pa posebni kurz za bodoče psihiatre.
V raziskovanju psihičnih procesov in intelektualnih funkcij se psihoanalitik poslužuje posebne metode, katere uporaba nikakor ni omejena na psihične motnje, ampak vključuje študij problemov na področju umetnosti, filozofije, religije itd. V tej zvezi so se psihoanalitična raziskovanja že izkazala, pripeljala do novih vidikov in prinesla važna spoznanja. Tu navajam samo teme, kot so literarna zgodovina, mitologija, zgodovina kulture in religija. Takšni dosežki kažejo, da mora biti obči uvodni kurz v psihoanalizo dostopen ne samo študentom medicine, ampak tudi študentom teh drugih fakultet. Od plodnega učinka analitičnega mišljenja na te ostale znanstvene panoge bi lahko kasneje pričakovali ožje sodelovanje med medicinsko znanostjo in duhoslovno znanostjo, kot pomemben korak na poti k bodoči »Universitas Litterarum«.
Zaključujem, da ima vsaka univerza samo prednosti, če je pripravljena sprejeti psihoanalizo v svoj učni načrt. Res je, da se pouk – kot opisani – nujno odvija v dogmatični obliki in bosta eksperiment ter demonstracija prikrajšana. Toda vse, kar bi učitelji psihoanalize v tem pogledu rabili, je dostop do ambulatorija z bogatim materialom »nevrotičnih« pacientov in, za psihoanalitično psihiatrijo, na enak način dostop v kak bolnišnični oddelek za psihotike.
Končno moram še zavrniti ugovor, da bo študent medicine na ta način še daleč od tega, da bi se dejansko naučil psihoanalize. Kar se tiče uporabe analitične tehnike, je to seveda res. To pa tudi nikakor ni namen spoprijema. Za naš namen zadostuje, če bo o psihoanalizi kaj zvedel in se bo od nje kaj naučil. Navsezadnje mi prav tako ne pričakujemo, da se bo mladi medicinec med študijem izobrazil v izkušenega kirurga. Bodoči kirurg vzame kot samoumevno, da si pridobi svojo specializacijo z dolgoletnim delom na kirurškem oddelku neke bolnišnice.
GLASBA:
Začetek je negacija tega, kar se z njim začenja.
Schelling
Za enega najvidnejših sodobnih filozofov Alaina Badioua je soočenje s psihoanalizo ključnega pomena. Zanj je to nepopustljivo nasprotuje morbidni obsedenosti z smrtjo, ko gonu smrti zoperstavi resnico-dogodek. Meni, da moramo vztrajati na tem, kar Lacan poimenuje prostor med dvema smrtma. Da se odpremo življenju prave večnosti, moramo opustiti našo vez z tem življenjem in stopiti na področje med dvema smrtma, področje nemrtvih. To nasprotje nima ničesar skupnega z biološkim nasprotjem med življenjem in smrtjo. Specifična interpretacija krščanstva podaja smrt in vstajenje ločeno. Kristusova smrt na križu pomeni, da je Kristus postal človek, to, da je večna resnica nekaj imanentnega človekovemu življenju, dostopno vsakemu človeškemu bitju. Sporočilo tega, da je Bog moral postati človek in umreti, da bi vstal od mrtvih, je, da je večno življenje dostopno človeku kot končnemu umrljivemu bitju: vsakega od nas se lahko dotakne milost resnice–dogodka in vsak lahko vstopi v svet večnega življenja. Resnica-dogodek je radikalno nov začetek, označuje nasilni travmatični vdor druge dimenzije, ki ni posredovana s področjem tuzemske končnosti in pokvarjenosti. Izogniti se moramo pastem morbidne mazohistične morale, ki dojema trpljenje kot odrešilno, ta morala ostaja znotraj meja zakona, ki od nas zahteva plačilo za vstop v večno življenje in tako še ni na ravni ustreznega krščanskega pojmovanja ljubezni. Pomembno je zgolj Kristusovo vstajenje, ki naznanja, da je lahko vsak odrešen, to je, da lahko sodeluje pri resnici-dogodku. V tem leži sporočilo krščanstva: pozitivnost biti, red kozmosa, ki mu vladajo njeni zakoni, ki je področje končnosti in smrtnosti. Zakon je v končni instanci drugo ime za red kozmične pravice, ki vsakemu od nas določi ustrezno mesto. Badiou na tem mestu stvar obrne na glavo, ko univerzalno postavi pred zakon, češ božja milost je resnično univerzalna, pravi red pa nam vsiljuje dolžnosti na principu izključevanja. Za Badiouja se nasprotje med smrtjo in življenjem prekriva z nasprotjem med zakonom in ljubeznijo. Podleči skušnjavi mesa za Svetega Pavla ne pomeni preprosto, da se prepustim razuzdanosti tuzemskih podvigov ne upoštevaje zakon. Nasprotno, njegovo načelo pravi, da ni greha, ki bi predhodil ali bil neodvisen od zakona: prav dejanje prepovedi spodbudi željo po njeni kršitvi, fiksira našo željo na ta prepovedani objekt. Na to se navezuje ves sklop Pavlovih vprašanj, ki se da strniti v: »ali naj počnem zlo, da bi iz tega prišlo dobro«. Ali to dejstvo naredi Boga za perverzneža, ki povzroči naš padec, tako da nas lahko samo on potem odreši skozi svoje žrtvovanje. Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost. Zgolj skozi vdajanje grehu Bogu omogočimo, da odigra vlogo odrešenika.
GLASBA:
Neposredni rezultat posega zakona je v tem, da razcepi subjekt in vpelje morbidno pomešanost življenja in smrti: med poslušnostjo zakonu in željo po njegovi kršitvi, ki jo ustvari sama zakonska prepoved. Problem je zdaj ta: kako se rešiti iz začaranega kroga zakona in želje, prepovedi in njene kršitve, znotraj katerega lahko izrazim svoje življenjske strasti le pod krinko njihovega nasprotja, morbidnega gona smrti. Badiou spozna v tem Heglovo poanto, da je zlo zgolj v pogledu, ki nekaj dojema kot zlo, sam zakon odpira vrata grehu in hkrati najde perverzno in morbidno zadovoljitev v tem, da se za to čutimo krive. Rezultat vladavine zakona je tako dobro znan paradoks nadjaza, uživam lahko le, če se za to čutim krivega, kar pomeni, da lahko, v samorefleksivnem obratu, uživam v občutku krivde, užitek najdem v kaznovanju samega sebe zaradi grešnih misli. To prepletenost življenja in smrti, v kateri mrtva črka zakona pervertira moje uživanje življenja samega, ki ga spreminja v fascinacijo z smrtjo, ta univerzum, v katerem asket, ki se biča v imenu zakona uživa intenzivneje od tistega , ki nedolžno išče užitka v zemeljskih nasladah, to in ne zgolj prepovedane grešne želje, ki delujejo proti zakonu, Pavel označi kot pot mesa v nasprotju z potjo duha. Tu je Pavel blizu Nietzscheju, čigar problem je bil tudi v tem kako se rešiti iz kroga samoponiževalnega morbidnega zanikanja življenja. Če ni Boga, je vse dovoljeno se v Pavlu parafrazira: prav zato ker je Bog ljubezni, je vse dovoljeno krščanskemu verniku. Krščanskemu verniku dejstvo, da nekaterih stvari ne počne, ne temelji na prepovedi, temveč na pozitivni in afirmativni drži ljubezni, ki naredi za nesmiselno opravljanje dejanj, ki pričajo o tem, da nisem svoboden in da mi še vedno vlada zunanja sila: Vse mi je dovoljeno, vendar ni vse koristno. Nič mi ni prepovedano, toda jaz se ne bom dal ničemer podvreči. Da bi postal kristjan moram odmreti zakonu, izkusiti moram simbolno smrt, ki zahteva ukinitev velikega Drugega., simbolnega zakona, ki je dotlej obvladoval naša življenja. Dva razcepa subjekta, pri čemer prvega konceptualizira psihoanaliza. Mar ni prav povezava simbolnega zakona in želje področje psihoanalize. Lacanov spis Kant z Sadom postavlja sadovski univerzum morbidne perverzije neposredno kot resnico najradikalnejšega zagovarjanja moralne teže simbolnega zakona v človeški zgodovini.
(citiramo) »Ali je Zakon Reč? Nikakor. Vendar pa vem za Reč le preko zakona. Dejansko bi mi ne padlo na pamet, da bi si želel, če mi zakon ne bi rekel »ne želi je«. Toda reč ob tej priliki v meni proizvede vse mogoče želje in zavisti zaradi prepovedi, kajti brez zakona je Reč mrtva. Jaz pa sem bil nekoč živ, brez zakona. A ko je nastopila zapoved, se je Reč razplamtela, na novo napočila, jaz pa sem padel v smrt. In zame je zapoved, ki bi morala voditi k življenju, vodila k smrti, saj je Reč tako dobila priložnost, da me je skozi zapoved zapeljala in mi skoznjo vzbudila željo smrti. Zamenjajmo Reč z grehom pa dobimo govor svetega Pavla o razmerju med zakonom in grehom.« (konec)
Ko Lacan formulira svojo maksimo psihoanalitične etike: ne popusti glede svoje želje, želja, ki je tu na delu ni več transgresivna želja, ki jo ustvarja zakon prepovedi in je tako vključena v morbidno dialektiko z zakonom, prej je sama zvestoba naši želji dvignjena na raven etične dolžnosti, tako da je v končni instanci maksima le drugi način kako reči: opravi svojo dolžnost.
GLASBA:
Tu se je treba vrniti k znanemu nasprotju med sokratskim spominjanjem in krščanskim ponavljanjem. Sokratsko načelo spominjanja pravi, da resnica že ždi globoko v meni, da bi jo odkril, moram le globoko pogledati v svojo dušo, da bi spoznal sebe. V nasprotju z tem pa je krščanska resnica, resnica razodetja, resnica ni inherentna, ni ponovno odkritje tega kar je že v meni, temveč dogodek, nekaj kar mi je nasilno naloženo iz zunanjosti skozi travmatično soočenje, ki razruši same temelje moje biti. V nasprotju z zavajajočim prvim vtisom, psihoanaliza ni pot spominjanja, njen ključni moment, moment prekoračitve fantazme prej označuje subjektovo simbolno ponovno rojstvo, skok skozi ničelno točko gona smrti v povsem novo simbolno konfiguracijo njegove biti. Za Lacana je tako Bog ne samo mrtev, ampak je vedno tudi že bil. Po Freudu ne moremo neposredno verjeti v resnico-dogodek, saj vsak tak dogodek v končni instanci ostane videz, ki zamegljuje predhodno praznino, ki je drugo ime za gon smrti. Lacan to označi za področje med dvema smrtma. To je področje na katerem se po padcu znajde Ojdip, ko je njegova simbolna usoda zapolnjena, je pravo področje onstran zakona. Tu imamo opraviti, kot tudi v primeru Poeve zgodbe o samohipnotiziranem gospodu Valdemarju, s področjem med dvema smrtma, med simbolno in realno smrtjo, ultimativni objekt groze je nenaden pojav tega življenja onstran smrti, ki ga Lacan pozneje formulira kot lamelo, kot nemrtvi neuničljiv objekt življenja, ki mu je vzeta upora v simbolnem redu. Lacanova poanta je v tem, če v celoti izrabimo potenciale, ki nam jih omogoča naša eksistenca kot bitij jezika, se slejkoprej znajdemo v grozljivem vmesnem področju. Ta nedeljiv ostanek, košček realnega, je tisto, kar Lacan imenuje presežni užitek, presežek užitka, nič več užitka. Ojdip je presežno človeški, izživel se je do bridkega konca in uresničil najtemeljnejše možnosti, zato nekako ni več človeški, ne omejuje ga noben zakon ali premislek. Tega ostanka se lotimo na dva načina, humanizem ga ne priznava, se izogiba soočenju z njim, prikriva ga z idealizacijami, skriva ga za plemenitimi podobami človeštva, na drugi strani pa neusmiljena kapitalistična ekonomija ta presežek/ostanek izrablja, manipulira z njim, da bi svojo produktivno mašinerijo ohranila v neprestanem gibanju, kot pravimo, ni želje, ni izprijenosti, ki bi bila dovolj nizkotna, da je kapitalistično dobičkarstvo ne bi izrabljalo. Na tej točki se Ojdip znajde med najnižjim in najvišjim, med izmečkom in svetim: »Potemtakem sem nekaj šele zdaj, ko nisem nič«. Nekaj postanemo šele ko gremo skozi ničelno točko, ko so nam odvzete patološke lastnosti, ki podpirajo našo identiteto in smo tako zvedeni na nič. Zbor izreče opazko, da je največja milost, ki jo lahko dosežejo smrtna človeška bitja, da se sploh ne rodijo, mar niso potem takem abortirani otroci v nekem smislu tisti, ki jim je uspelo, da se niso rodili. Luther imenuje človeka za izloček, za Marxa je pojav delavskega razreda sovisen z dejstvom, da je delavec prisiljen prodajati samo substanco svoje biti kot blago na trgu. Kant je imel na nek način prav, samo idejo univerzama, idejo o vsem realnosti, o totaliteti, ki obstaja na sebi moramo zavrniti kot paralogizem, kot tisto, kar se kaže kot epistemološka omejenost naše sposobnosti za dojemanje realnosti; je pozitivni ontološki pogoj realnosti same. Na vrzel, odprtino, praznino, ki predhodi gesti subjektivizacije, lahko po Lacanu, še vedno imenujemo subjekt. Samo subjektovo prizadevanje za zapolnitvijo vrzeli za nazaj vzdržuje in vzpostavlja to vrzel. Gon smrti je tako nasprotje vsakemu vzpostavljanju resnice in ni zvedljiv na pozitivni red biti, dejstvo, da sublimacija predpostavlja gon smrti, pomeni, da je takrat ko smo entuziastično presunjeni zaradi sublimnega objekta, ta objekt maska smrti, tančica, ki prekriva prvobitno ontološko praznino, volja do tega sublimnega objekta dejansko pomeni voljo do niča.
GLASBA:
Lacanovo pojmovanje dejanja kot realnega je povsem v nasprotju z Badioujevim, zanj je dejanje negativna kategorija, Lacanovski gon smrti je neke vrste izginjajoči posrednik med bitjo in dogodkom, gesta, ki je konstitutivna za subjekt, zastrta je v biti in zvestobi dogodku. Ta razlika ima praktične posledice v ocenjevanju konkretnih političnih dogodkov. Razkroj vzhodnoevropskega socializma za Badiua ni bil resnica-dogodek, vzpodbudil je kratki entuziazem med ljudmi, disidentsko vrenje se ni uspelo preoblikovati v gibanje slednikov, temveč se je kmalu razkrojilo, tako, da smo danes priča, bodisi vrnitvi k vulgarnemu parlamentarnemu kapitalizmu ali zavzemanju za rasistični etnični fundamentalizem. Po Lacanu je v razliki med dejanjem kot negativno gesto reči ne in njegovim pozitivnim učinkom. Potem je proces razkroja vsekakor proizvedel prvo dejanje pod krinko entuziastičnega množičnega gibanja, ki je reklo ne komunističnemu režimu. Lacan svoj trud usmeri na tista mejna področja, pri katerih se subjekt znajde soočen z gonom smrti v najčistejši obliki, ki predhodi njegovemu obrati v sublimacijo. Vsi liki, ki izžarevajo maksimo »manj kot nič« se znajdejo v praznini, ki je prekoračitev meje človeškosti in vstopajo na področje, ki so ji Grki pravili nečloveška norost. Badiou tu plača ceno privrženosti resnici in dobremu, zaradi česar ostane zunaj njegovega dosega področje onkraj dobrega na katerem se bitje sreča z gonom smrti kot skrajno mejo človekovega izkustva in zato plača tako, da gre skozi radikalno subjektivno destitucijo, da je zveden na ekskrementalni ostanek. Klasična ontologija se osredotoča na triado resnično, lepo in dobro. Lacan jih privede do meje in jih prepozna: dobro kot diabolično zlo, lepo je maska grdega in da je resnično maska praznine okoli katere se prepleta vsaka simbolna zgradba. Obstaja področje onstran dobrega, ki ni le patološka podlost temveč konstitutivno ozadje dobrega samega. Če obstaja etično politični nauk psihoanalize, ga najdemo v vpogledu kako najhujše katastrofe našega stoletja niso rezultat podleganja morbidni privlačnosti tega onstran, temveč našega prizadevanja, da bi se izognili soočenju z njim in da bi uvedli neposredno vladavino dobrote in/ali resnice.
Za poznega Lacana ljubezen ni več le narcistični zaslon, ki zamegli resnico želje, temveč način kako udomačiti travmatični gon in se spraviti z njim. Med avtentično resnico-dogodkom in njenim videzom zagotovo obstaja razlika, ki leži v dejstvu, da je v resnici-dogodku praznina gona smrti, vrzel, ki za trenutek zaustavi red biti. Nesmrtnost, o kateri govori Lacan lahko vznikne le znotraj horizonta človekove končnosti, kot formacija, ki nadomešča in zapolnjuje ontološko praznino, luknjo v tkivu realnosti, ki ga odpira dejstvo, da realnost konstituira prav končni subjekt. Napram Badioua bi morali vztrajati na tem, da se dejanje zdi zgolj končnemu bitju kot travmatični vdor realnega, kot nekaj, česar ni mogoče neposredno imenovati in prav samo dejstvo, da je človek razcepljen med smrtnostjo in zmožnostjo, da sodeluje pri večnosti resnice-dogodka, priča o dejstvu, da imamo opraviti z končnim bitjem. Badiou povzdigne lik Gospodarja, ki je tisti, ki imenuje dogodek, da proizvede novi označevalec-gospodar, spremeni simbolno polje skozi naslavljanje na nov dogodek. Lacan na drugi strani se postavi na stran histerika, ki gospodarjevo imenovanje dogodka postavi pod vprašaj: Zakaj je prav to ime, ime dogodka? Perverzni akter univerzitetnega diskurza zanika, da bi dogodek dejanja sploh obstajal, prizadeva si prešiti polje posledic tako, da jih odpravi brez kakršnekoli reference na dogodek. Kot antipod temu Badiou poda mistika, ki se izogne tej pasti, Lacan v odgovor diskurz analitika. Držati se moremo Lacanove teze, da ima resnica strukturo fikcije, resnica je obsojena na to, da ostaja fikcija, natančno kolikor se nepoimenljivo realno izogiba njenemu prijemu.
GLASBA:
S tem sklepamo današnjo oddajo. V prihodnji oddaji, ki bo kot vedno na sporedu ob tednu osorej, lahko pričakujete kakšno besedo o včerajšnjem predavanju, ki smo ga v sklopu projekta »filozofski dueti«, pripravili na temo filozofije umetnosti. Že v naprej vabljeni pred radijske sprejemnike!
AVIZO