Avizo
V današnji oddaji, zadnji v tem predpoletnem ciklusu, nameravamo Zofijini pretežno skozi sestavek magistra Milana Franca obravnavati tematiko globalne kulture kot problema.
Problema so se v zadnjih dveh ali morda treh desetletjih lotevali in se ga še lotevajo številni teoretiki iz zelo širokega razpona področij, segajočega od ekonomije, politične znanosti in celo razvoja tehnologije, pa vse do mnogo bolj hermenevtičnih ved in znanosti, kot so npr. sociologija, filozofija in sama kulturologija.
Globalna kultura kot problem
Že sam obseg znanosti in hkrati njihovih metod kaže, da gre pri poskusu definicije ali celo orisa globalne kulture za področje, ki ga pravzaprav ni mogoče obravnavati enodisciplinarno, se pravi, ne da bi posegali na področja mnogih znanstvenih panog. Če pa to vseeno storimo, poleg enostranskosti tvegamo tudi resno osiromašen in bržkone izkrivljen pogled na vse tisto, kar naj bi globalna kultura kot taka zajemala. Seveda pa lahko to težavo rešimo drugače, in sicer tako, da pač strogo omejimo spekter našega raziskovalnega interesa in se znotraj nje posvetimo zgolj določenemu segmentu.
Kljub temu pa je po našem mnenju ta naloga za filozofa vse prej kot lahka, saj se zaradi širokih možnosti svojega vpogleda (lahko bi celo dejali, da je domena filozofije edina, ki omogoča interdisciplinarnost in je morebiti celo njen temelj) ne more izogniti operiranju s pojmi iz drugih znanstvenih področij, kar poleg velikega pojmovnega obsega, ki ga ima s tem na razpolago, zahteva tudi doslednost pri njihovi uporabi ter strogo ločevanje med različnimi ravnmi problema samega. Prav zaradi tega smo besedilo naslovili ‘globalna kultura kot problem’, ne pa zgolj ‘globalna kultura’, ‘kultura globalizacije’ ali kaj podobnega. V nadaljevanju nameravamo zato opozoriti na nekatere najbolj pereče težave, ki nastajajo pri večini poskusov natančnejših opredelitev globalne kulture. Na tem mestu naj opozorimo, da nekateri teoretiki pojmujejo kot problematično že samo besedno zvezo ‘globalna kultura’, kar pa bi moralo postati dovolj razvidno iz nadaljnjega orisa problematike.
GLASBA: EZ Rollers – Walk This Land
Svet je prizorišče spreminjanja in biti stalen v naravi bi bila nestalnost.
Abraham Cowley
Janet Wolff izpostavi pet problematičnih točk. Prva resnejša težava, s katero se srečamo pri poskusih definiranja globalne kulture, je samoumevnost uporabljenega pojmovnega inventarja. Tako se nekateri avtorji (Wallerstein, Hannerz, Robertson idr.) sploh ne zavedajo pristranskosti, relativnosti in morebiti celo negativne zaznamovanosti pojmov, s katerimi opisujejo predstavnost globalne kulture in njenih tokov. Globalna kultura se zato še zmeraj in pogosto opisuje s pojmovnimi pari kot npr. ‘prvi svet – tretji svet (ker po padcu komunizma ‘drugega sveta’ ni več)’, ‘Zahod – Vzhod (Orient)’, ‘center – periferija’, ‘metropola (urbano) – lokalno’, ipd. Poleg dejstva, da je s tem izrekanje o kulturi nasploh, najsi bo globalna ali ne, vzeto kot samo po sebi razumljivo, je prezrta zlasti njihova ideološka zaznamovanost. Navedene pojme je zaradi tega potrebno jemati predvsem kot nasledke diskurzov, v katerih in za katere so bili konstruirani. Prej ali slej postane namreč očitno, da so »dominantni pojmi« zgrajeni zgolj z namenom razlikovanja, kot nasprotja »podrejenemu Drugemu«. Na podoben način so bili iznajdeni tudi »podrejeni« pojmi kot nasledki najrazličnejših post- in antikolonialnih diskurzov (marksizem, etnografija, različne teorije razvoja). »Nasprotje« je zato zgolj produkt dominantnih in nedominantnih dejavnikov in ne daje nobenih oprijemljivih lastnosti, s katerimi bi mogli opisati globalno kulturo – vendar je treba pri tem opomniti na pomemben razloček: če pri njenem opisu izhajamo iz konkretnega historično-materialističnega stališča, po katerem je današnja globalna kultura nasledek imperialnih struktur, se pojmi metropola, center, Zahod itn. uporabljajo kot reference za identifikacijo njenega izvora. Pristop, s katerim bi se najbrž lahko izognili takšnim pristranskostim, je opisovanje tistih lastnosti, s katerimi se globalna (ali tudi vsaka druga) kultura reprezentira oz. predstavlja. Vsekakor je res, da se kulture oblikujejo v odnosih z drugimi kulturami in se producirajo, reprezentirajo in tudi sprejemajo skozi ideologije in narative situiranih diskurzov, vendar gre tukaj predvsem za odrekanje vsakršnim predpostavkam, s katerimi bi poljubnim kulturam vnaprej prisojali lastnosti, ki jih v resnici nimajo.
GLASBA: Wannadies – Little by Little
Naslednja pomembna ovira teoretskega raziskovanja je nejasnost samega pojma kultura, za katerega se zdi, da dobiva v vsakem posameznem besedilu nekoliko drugačno vsebino, mnoge med njimi pa so si celo zelo različne. ‘Kultura’ lahko pomeni:
– način življenja
– umetnost in medije
– politično kulturo, morda pa tudi kulturo religije
– odnos do globalizacije in njenih procesov
– načine reprezentacije skupinskih identitet
– zbir karakteristik, po katerih se ena skupina razlikuje od druge
– zbir pojavov, ki so drugačni (in ‘višji’) od nekega drugega zbira pojavov znotraj katere koli skupine
Pri tem najbrž ne bo odveč, če opozorimo, da je pomen »politične kulture morda pa tudi kulture religije« vsaj delna tavtologija (‘kultura’ je politična in verska kultura), pa tudi avtorji sami se znotraj svojih del velikokrat povsem nekritično pomikajo od ene pomenske različice do druge in jih pri tem celo poljubno zamenjujejo. Sicer nekateri avtorji (naj na tem mestu navedemo le Hannerza in Appaduraia, v nadaljevanju pa bo to veljalo tudi za nekaj drugih) poskušajo podrobneje določiti dejavnike kulturne produkcije ter tako priti do natančnejšega opisa globalne kulture, vendar največkrat ni jasno, v kakšnem medsebojnem odnosu se dejavniki nahajajo. Hannerz našteje štiri, in sicer tržišče, državo, načine življenja in družbena gibanja (migracije); Appadurai, ki zagovarja posebno, bolj samostojno naravo globalne kulture, pa uporablja v ta namen poseben besednjak, s katerim želi nazorneje pokazati nedoločenost petih vrst ‘-krajin’, katerih prepletenost naj bi jo predstavljala: tehnokrajin, finankrajin, mediakrajin, ideokrajin in narodokrajin.
Iz napisanega je bržkone očitno, da gre pri pojmu ‘kultura’ za dokaj nejasen in ohlapno definiran pojem (seveda tu ni mogoče zaobjeti vseh poskusov njegovih definicij; navedene so le za prikaz težavnosti), s katerim se želi zaobjeti raznolikost procesov, institucij in diskurzov, razlikovanje med katerimi pa je za vsako analizo kulture kot globalnega pojava bistvenega pomena, saj je potrebno raziskati ne le najpomembnejše dejavnike kulture same, temveč tudi odnose med njimi.
GLASBA: Yeah Yeah Yeahs – Maps
Ko pa govorimo o globalni kulturi, se mnogokrat ‘zgodi’ tudi tretja nejasnost – ignoriranje razločevanja med bistvenima ravnema pojava, namreč ekonomsko in socialno, kajti Wolffova recimo trdi, da drugi teoretiki premalo razlikujejo med zunanjo pojavnostjo globalne ekonomije in njeno kulturo samo, kot se le-ta odraža na družbeni ravni. Po njenem je zato treba najprej identificirati primarne ekonomske strukture, ki omogočajo, vzdržujejo in vplivajo na kulturno produkcijo, raziskati naravo in učinke kulturnih industrij na nacionalni in internacionalni ravni ter iz tega sklepati o vlogi tehnologije, lastništva in kulturnih tržišč. Šele tedaj lahko preidemo na prehajanje ekonomije in kulture skozi raven socialnega. Tako nato določimo temeljne gradnike globalne kulture: družbeni razred/sloj, odnose glede na spolno vlogo in raso ter druge družbene skupine (poklici, subkulture itn.) ter ugotovimo načine, na katere medsebojno učinkujejo v svojih praksah, vrednotah in institucijah – ti načini pa tvorijo produkcijo kulture.
Kulturna produkcija je namreč rezultat kompleksnih in mnogokrat nasprotujočih si družbenih procesov, in kot taka ni zgolj refleksija ali izraz ekonomije, kot je dejal Adorno v svojem komentarju Benjaminovega stališča, temveč se proizvaja tudi skozi družbene odnose in njihovo reprezentacijo skratka, da je materialistična določitev značilnosti neke kulture mogoča le s posredovanjem skozi celoten družbeni proces. Mehanizmi produkcije globalne kulture so zelo dobro predstavljeni v izjemnem delu Michaela Hardta in Antonia Negrija ‘Imperij’.
Kot četrto možno pomanjkljivost navaja Wolffova brezbrižnost večine teoretikov do vpliva in razdeljenosti spolnih vlog (gender) pri določevanju globalne delitve dela. Opozoriti je treba, da je vsaka identiteta hkrati tudi identiteta spolnih vlog posameznikov (gendered identity). Kulturne prakse in institucije so namreč močno povezane tudi s tematiko družine, seksualne opredeljenosti in, nenazadnje, tudi seksualnosti same. Poleg tega je treba tudi priznati, da je doslej večina kulturoloških študij ‘tretjega sveta’ govorila in najbrž še zmeraj govori le o kulturnih izkustvih moških na račun ženskega dela populacij. S tem vprašanjem se sicer že ukvarjajo nastajajoče feministične etnografije. Kljub temu pa je treba poudariti, da bi morali vselej, kadar govorimo o delitvah dela, upoštevati postavko, da le-te največkrat temeljijo na (neenakopravni) zastopanosti spolov in spolnih vlog v relevantnih institucijah in mehanizmih kulturne produkcije. Wolffova zato meni, da bi morali za ustrezno podobo kulture globalnih podrobneje raziskati soodvisnosti med javnim kot tipično moško sfero življenja in zasebnim kot tipično žensko sfero ter prepletenost političnih in ekonomskih ideologij z ideologijo spolnih vlog.
GLASBA: Remy Shand – Take A Message
Pri ponazarjanju globalne kulture pa je morda najresnejši zadnji, peti problem, na katerega opozarja Wolffova: da bi nalogo ustrezno rešili, bi morali kulturo pojmovati kot reprezentacijo ter opredeliti njeno konstruktivno vlogo glede na ideologijo globalizacije in družbene odnose nasploh. Nazor, po katerem je kultura določena domena oz. zbir objektov, prepričanj in praks, bolj ali manj omejenih s socialnimi in ekonomskimi odnosi, in v skladu s tem bolj ali manj neodvisna od družbenih procesov, je za ta namen preohlapen. Avtoričin predlog se zatorej glasi, da bi bilo treba pozornost usmeriti predvsem na ‘materialnost’ kulture, s čimer sta mišljeni ‘delovanje in določenost signifikacijskih (označevalnih) praks samih’. Mednje sodijo različni kodi in konvencije, narativne strukture in sistemi tekstovne reprezentacije (posredovane bodisi literarno, vizualno ali filmsko), ki proizvajajo pomene in posledično ustvarjajo nove ideološke pozicije. V nekoliko razširjenem pomenu ‘materialnosti’ imajo zato svojo raven določenosti in določanja le-te kot take. Izpostaviti je treba namreč integracijski in vsezajemajoč položaj kulture v družbenih procesih in spremembah, kar pomeni tudi kulturno formiranje in identiteto družbenih skupin, ideologij, diskurzov in praks. Če namreč želimo podrobneje spregovoriti o pomenu katerekoli družbene skupine za globalno kulturo kot okvir, v katerega jo uvrščamo, moramo po mnenju Wolffove priznati, da pravzaprav niso skupine tiste, ki s pomočjo refleksije odkrivajo svoj ‘realni’ položaj ali celo predstavitve ideologij v določenih situacijah skozi romane, slike in religiozne tekste, marveč so ideologije in z njimi skladni družbeni odnosi konstruirani ravno znotraj besedil samih. Wolffova tukaj zagovarja stališče, da so kodi v literaturi in upodabljajoči umetnosti ter njihove narativne strukture deli nepretrganega procesa, v katerem se konstruira pomen, hkrati z njim pa tudi vsa družbena realnost. Potemtakem je zelo pomembno natančneje raziskati tudi odnos med dvema različnima ravnema kulture: ideološko (kultura kot sistem prepričanj in vrednot) in materialno (kultura kot umetnost/umetno in njeni mediji). Za reprezentacijo globalne kulture bi morali nato ti dve ravni povezati s sociološko in historično analizo institucij kulturne produkcije in recepcije, kajti za kulturnimi procesi se nahajajo družbeni odnosi, ki so v bistvu njihov produkt in obenem pozunanjenje. Prav ti odnosi pa v končni fazi funkcionirajo v globalnem kontekstu, ki je sestavljen iz ekonomskih, materialnih, družbenih in ideoloških dejavnikov.
Mladi ljudje, ki so že desetletja pod vplivom televizije, naravno želijo sodelovati pristneje; zato so vsi manj vidni cilji navadne kulture zanje, ne le nestvarni, ne le brez pomena, ampak slabokrvni. Gre za polno vključenje v novost, ki pri mladih življenjih vse vključi preko mogočne TV slike.
Marshall McLuhan
Glede na stališče Janet Wolff bi moral vsaka teorija globalne kulture vsebovati: oris temeljnih ekonomskih dejavnikov v mednarodnem kapitalističnem gospodarstvu, ki bi sočasno analiziral obseg in naravo kulturne industrije; povezavo slednjih s specifičnimi študijami lokalnih združb ter njihov odnos do ‘kulturnega imperializma’; relevantno utemeljitev globalne kulture z razlago kompleksnih odnosov med družbenimi formacijami, družbenimi in kulturnimi procesi ter institucijami, pa tudi med ideologijami in sistemi reprezentacij, ki ideologije ustvarjajo, vzdržujejo in spreminjajo.
GLASBA: Manu Chao – Trapped by Love
Če torej še enkrat v grobem preletimo vseh pet zadržkov Janet Wolff, se nam lahko zazdi, da je pred nami skorajda nemogoča naloga: na voljo imamo samo bolj ali manj ideološko zaznamovan pojmovni inventar, s katerim naj bi predstavili globalno kulturo; nimamo niti približno enotne definicije kulture same; ves čas smo v nevarnosti, da bomo zamenjali pojave katere od relevantnih ravni ali dali kateri izmed njih prevelik ali premajhen poudarek; če bomo govorili o sistemih delitev dela, ne bi smeli prezreti neenakomerne zastopanosti spolnih vlog in različnih funkcij, ki jih le-te opravljajo; za celovit oris globalne kulture moramo upoštevati tako njeno ideološko (ideje, prepričanja, vrednote) kot tudi njeno materialno plat (sistemi reprezentacij in njihova materialnost) – pri tem pa smo šele v grobem prikazali problematičnost samostalnika v besedni zvezi, tj. kultura.
Sedaj nam ostane še pridevnik, namreč ‘globalna’. V oxfordskem slovarju angleškega jezika ima beseda ‘global’ dokaj omejeno konotacijo, ki se nanaša predvsem na zemljo kot oblo oz. kroglo, predvsem v njenem ‘terestrialnem’, geografskem pomenu, v nasprotju z besedo ‘svet’, katere razlaga zavzema skoraj štiri strani. Problematičen pa seveda ni samo pridevnik kot tak, marveč novejši samostalnik, iz katerega je izpeljan, namreč globalizacija. Jan Aart Scholte navaja kar pet sklopov definicij oz. pet bistvenih dejavnikov, ki poskušajo podrobneje določiti ta pojav.
V prvi vrsti lahko na globalizacijo gledamo kot na internacionalizacijo, kjer je ‘globalen’ zgolj pridevnik za opis povečanega čezmejnega sodelovanja med državami. To je razvidno zlasti iz visokega porasta mednarodne menjave (ljudi, idej, kapitala, dobrin itd.) in soodvisnosti. V tem oziru sta Paul Hirst in Grahame Thompson označila globalizacijo kot ‘rastoče velike trgovske in naložbene tokove med državami’.
Druga izmed pogostih konotacij, ki jih ima termin globalizacija, je liberalizacija; v tem primeru se pojem nanaša na proces odstranjevanja političnih omejitev gibanja med državami, da bi tako ustvarili odprto svetovno gospodarstvo brez državnih mej. Dokaz za takšno razumevanje globalizacije lahko nedvomno najdemo v pospešenem opuščanju ali celo ukinitvi vsakršnih trgovskih regulativ pri mednarodni menjavi, sprostitvi nadzora kapitala in opustitvi vizumov.
Tretji sklop pomenov, ki jih lahko ima globalizacija, lahko združimo pod nadpomenko ‘univerzalizacija’, ki se nanaša na ‘planetarno sintezo kultur’, ‘globalni humanizem’. Globalizacija v tej rabi pomeni širjenje različnih predmetov in izkustev do ljudi po vsem svetu. Tako lahko imamo npr. globalizacijo gregorijanskega koledarja, kitajskih restavracij, dekolonizacije, masovne živinoreje ipd.
Četrta interpretacija globalizacije je ‘pozahodenje ali modernizacija’ (westernisation or modernisation), še posebej v obliki ‘amerikanizacije’. V skladu s tem razumevanjem je globalizacija predstavljena kot širjenje dominantnih družbenih struktur moderne, tj. kapitalizma, racionalizma, industrializacije, birokratizacije itn. in sorazmernega uničevanja predhodnih (avtohtonih, staroselskih) kultur ter lokalne avtonomije. Takšno razlago globalizacije včasih imenujejo tudi kulturni imperializem McDonald’sa, Hollywooda in CNNa – nekateri, morda malce ekstremni misleci kot npr. Martin Khor o tem pravijo celo:
»’Globalizacija’ je to, čemur mi v tretjem svetu že stoletja pravimo kolonizacija«.
Zadnji poskus definiranja globalizacije in njenih procesov je znan kot deteritorializacija ali, kot jo pojmuje Scholte sam, razmah suprateritorialnosti. Po tem pojmovanju globalizacija vsebuje rekonfiguracijo teritorialnosti, tako da družbeni prostor ne more biti več popolnoma zaobjet v teritorialni razsežnosti, njenih razdaljah in razmejitvah; globalizacija zatorej pomeni spremembo časovno-prostorskega dojemanja in organiziranja, posledično pa se s tem spreminja tudi narava družbenih odnosov in transakcij.
Nova elektronska medsebojna odvisnost ponovno ustvarja svet v podobi globalne vasi.
Marshall McLuhan
Vseh pet navedenih oznak termina ‘globalizacija’ vsebuje določene delne vidike tega pojava. Skupaj zato tvorijo večdimenzionalno in kompleksno sestavljeno celoto podobe globalnih procesov, ki so svoje razpoznavne oblike pričeli dobivati pred približno dvema desetletjema.
GLASBA: Koop – Baby
Sedaj bi želeli na podlagi povezave problematičnih točk pri interpretaciji globalne kulture in pomenov globalizacije kot celote izluščiti poglavitne razsežnosti, ki bi jih moral vsebovati njen oris, saj le-te zaradi tukaj nanizane bogate množice pojmov in razlag niso najbolj jasne, še več, tukaj se problem šele začenja.
Vidimo lahko, da sta oba pojma, tako globalizacija kot kultura, izjemno široka: v oba izmed njiju bi lahko z nekoliko truda stlačili malodane vso umetno človeško realnost. Zato naj bo naša naloga najprej vzpostavitev takšne pojmovne mreže, ki bo omogočala vsaj delno orientacijo ob vsej kompleksnosti in množici pojmov, s katerima smo ju poskušali zaobjeti. Kaj so torej tiste specifike, na katere se lahko opremo?
V prvi vrsti so to procesi, katerih delovanja lahko s pomočjo njihovih pojavnih oblik opišemo kot globalna ter kot taka prisotna skoraj po vsej zemeljski obli: internacionalizacija kot proces, v katerem vse večje število ljudi, idej in kapitala zapušča svoje izvorne teritorije ali pa postaja vse bolj na voljo komurkoli, ki ga želi uporabiti; liberalizacija kot proces, po katerem postaja kapitalistični model prostega tržišča univerzalni model svetovne ekonomije; pozahodenje oz. ‘amerikanizacija’ kot proces, po katerem se predvsem zaradi gospodarske premoči določene ideologije, prakse, pomen in njihova materialno-fizična predstavnost uveljavljajo kot vsenavzoče; univerzalizacija oz. uniformnost načina človeškega življenja kot posledica predhodno naštetih procesov; in deteritorializacija prav tako kot posledično zmanjšanje pomena človekove prostorske umeščenosti in pojav nove, virtalne oblike prostora.
Vsi ti procesi pa so izraženi na različnih področjih bivanja. Kot smo povedali, Arjun Appadurai npr. govori o tehnokrajinah (technoscapes), finankrajinah (finanscapes), mediokrajinah (mediascapes), ideokrajinah (ideoscapes) in narodokrajinah (nationscapes); če poskušamo te ‘-krajine’ uskladiti s Hannerzovimi štirimi kategorijami tržišča, države, družbenih migracij in načinov življenja, se nam pokaže pet ravni, na katerih je moč opazovati pojavnost navedenih globalnih procesov, in sicer: ideološka, ekonomska, socialna, politična in tehnološka (kamor lahko navsezadnje uvrstimo tudi povečano vlogo medijev). Zato sklepamo, da bi ob doslednem upoštevanju narave globalnih procesov in ob pravilni ponazoritvi soodvisnosti petih ravni, skozi katere se le-ti predstavljajo, lahko dobili dober oris pojava, ki ga tukaj razumemo kot ‘globalna kultura’. Žal pa to daleč presega okvire tega sestavka in bi lahko bilo ob dobro in korektno opravljanem delu predmet obširnih teoretskih in tudi praktičnih raziskav.
Če ne moremo končati naših razlik, vsaj lahko pomagamo, da postane svet varen za različnost.
Iz govora Johna F. Kennedya
GLASBA: Slam – Lifetimes
Naj bo za zadnjo oddajo Zofijinih ljubimcev v tem predpoletnem ciklusu dovolj.
Obiska Zofijinih se na frekvenci radia MARŠ lahko ponovno veselite jeseni.
Do takrat pa možgane na plažo, da bodo do jeseni ravno prav spočiti za nove intelektualne zmage.
Današnjo oddajo smo za vas sestavili…