Avizo
Lepo pozdravljeni v novi oddaji Zofijinih ljubimcev. Od naše zadnje oddaje, ki smo jo predstavili na radiu MARŠ, sta minili skoraj dve leti. Oddaja posvečena humanističnim vsebinam, ki je pred tem praktično nemoteno potekala vse od leta 1996, se tako ponovno vrača v vaša ušesa, vendar, kako dokončna bo ta vrnitev, bo v veliki meri pokazal šele čas. To pot smo se namreč odločili za nekoliko drugačen zastavek. Oddajo bomo primarno producirali kot podcast naše spletne strani zofijini.net. Tako vsebinsko kot tehnično bomo oddajo oblikovali sami, zato že v naprej opravičilo, za morebitne tehnične pomanjkljivosti. Oddajo, ki jo lahko v osnovi preko naše spleten strani in ob asistenci Internet Archive, poslušate na svojem računalniku ali na kakšnem drugem digitalnem mediju, bomo distribuirali pod licenco Creative Commons – priznanje avtorstva-nekomercialno, kar pomeni, da ne dovolimo komercialne rabe oddaje, vsaka predelava zvočnega zapisa pa mora biti javnosti ponujena pod enakimi pogoji, kot je bila posredovana vam. V predvajanje bomo oddajo seveda ponudili tudi našemu staremu zavezniku, radiu MARŠ, kot tudi drugim nekomercialnim medijem, ki bi morda želeli oddajo predvajati v svojem programu. Oddaja ima ambicijo povezovati in predstavljati dejavnost na slovenski humanistični sceni, zato k sodelovanju vabimo vse, ki bi za našo oddajo želeli prispevati kaj svojega. Način kako sodelovati je zelo enostaven. Vse kar potrebujete je mikrofon, neko digitalno snemalno napravo, recimo računalnik in sporočilo, ki ga želite predstaviti poslušalcem. Posneto shranite v enem od popularnih zvočnih formatov in nam ga posredujte na naš mail naslov: zofijini@gmail.com. Na tem naslovu smo dosegljivi tudi za morebitna vprašanja in komentarje. Preden začnemo, še nekaj poudarkov o tem, kako bo očitno v prihodnje zvenela naša nova oddaja. Najprej je treba povedati, da bo zelo improvizirana in nepredvidljiva. Zelo verjetno bo večjezična. Najpogosteje boste slišali slovenščino, pogosto tudi srbohrvaščino (ali, da ne bo zamere, srbščino in hrvaščino), občasno pa tudi angleščino in nemščino. Pred intelektualno suhoparnostjo se bomo redno zatekali tudi h glasbi. Ta bo lahko sledila tematiki, ki jo obravnavamo v oddaji, lahko pa bo tudi preprosto izkaz našega trenutnega glasbenega okusa. Poskušali vam bomo predstavljati zvoke, ki jih v javnem prostoru ne slišite pogosto, kdaj pa kdaj pa vam bomo zavrteli tudi kaj nesramno popularnega. Saj veste, v izobraževalne namene. V duhu anarhizma in intelektualnih vrednot, ki jih gojimo, se z avtorskimi pravicami seveda ne bomo preveč ukvarjali, bomo pa avtorje korektno navajali, občasno pa o njih, sploh, če se bo to navezovalo na temo, povedali še kaj informativnega.
Še na kratko o aktualni oddaji. Ob novem rojstvu naše oddaje vam v poslušanje ponujamo prispevek Borisa Vezjaka o novodobnem antiintelektualizmu, Mateja Tiselj bo predstavila poziv k bojkotu Kulturne ambasade Izraela, v rubriki »Prebrano«, v kateri vam bomo od časa do časa predstavili kakšno zanimivejšo novo knjigo, pa vam za uvod predstavljamo slovenski prevod knjige italijanskega filozofa Umberta Galimbertija, »Miti našega časa«.
Glasba: First Aid Kit – The Lion’s Roar
V prispevku z naslovom »Molk v slonokoščenih stolpih«, bo Boris Vezjak spregovoril o intelektualcih v antiintelektualnem viharju. Naj profesorji zgolj berejo knjige in pišejo strokovne članke? Prispevek je bil Izvirno objavljeno v Delu, v soboto, 19.5.2012, dosegljiv pa je tudi na spletni strani zofijini.net.
Je trenutna zelo resna in skrb vzbujajoča socialna in ekonomska situacija v Sloveniji povezana s statusom, močjo in vplivom javnih intelektualcev? Imajo ti nanjo kakšen vpliv? Bi lahko celo rekli, da so v političnem parlamentarnem sistemu za dvig avtoritarnega režima v neki državi, kršitve človekovih pravic, ogrožanje javnega šolstva in slabitev moči javne besede soodgovorni prav oni? Kakšna je njihova javna moč pri nas, kdo so in ali je njihov vpliv morda precenjen?
To je le nekaj vprašanj, ki so se spontano odprla tudi ob nedavno sprejetih rigoroznih varčevalnih ukrepih. Še bolj akutno so se razprla zaradi dejstva, da so med prvimi žrtvami zadnjih radikalnih rezov v sredstva za visoko šolstvo in znanost prav oni sami – če vzamemo, da večinoma prihajajo iz akademskih in šolskih vrst. Ali bo intelektualec zinil vsaj takrat, ko mu stopiš na nogo?
Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze (NSDLU) in Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) sta v javnem pismu zaradi ogrožanja področij izobraževanja, visokega šolstva, znanosti in kulture spregovorila o »brezobzirnem antiintelektualizmu« in frustracijah, ki izvirajo iz »želje po moči«. Pri tem poudarjata, da se univerzam jemlje »prav njihova svoboda mišljenja in krni njihovo osnovno poslanstvo: ustvarjati kritične in misleče ljudi«.
Če kaj, potem je razmislek o vlogi javnega ali akademskega intelektualca pred tako rekoč ultimativnim izzivom: na preizkušnji so on sam, zanj značilna moč, posredno tudi eksistenca. In če imajo sindikati v svoji oceni prav, imajo še en zelo dober razlog za besedo in dejanja, kajti njihov nasprotnik je jasen: antiintelektualizem oblasti, ki napada svobodo mišljenja in ustavlja kritičnost mislečih ljudi.
Pojem javnega intelektualca – in govoril bom pretežno o njem – je v kulturnih razmerjih slovenstva problematična kategorija, toda tudi drugod ni nič bolje. Že njegova identifikacija je eno najbolj obupnih dejanj, kar jih lahko poskušamo storiti: kdo lahko prepričljivo našteje deset najvidnejših slovenskih intelektualcev in kaj je pri tem vzel za merilo?
In če jih že lahko naštejemo, kakšna je bila, denimo, njihova odzivnost ob nedavnem sprejemanju zadnjih varčevalnih ukrepov, še posebno ob drastičnem krčenju sredstev za vzgojo in (univerzitetno) izobraževanje z vsemi nesporno katastrofalnimi posledicami? Težko se je izviti z izgovorom, da je to naloga nekoga drugega, na primer vodstev univerz in sindikatov, še zlasti če z njihovim delovanjem nisi zadovoljen.
Ameriški pravnik in ekonomist Richard Posner v svoji razvpiti knjigi Javni intelektualci poskusi podati takšno definicijo: »Intelektualec je nekdo, ki ustvarja mnenje izobražene javnosti glede vprašanj, ki so političnega in ideološkega značaja.«
Pozneje opredelitev variira in pove, da intelektualec piše za (ali nagovarja) splošno javnost, ki je širša od akademskega ali posebnega občinstva, in sicer o »javnih zadevah«, torej o političnih stvareh v najširšem pomenu besede. Njegova definicija izloči nekatere sloje intelektualcev, na primer akademike v njihovih »omejenih« akademskih razpravah, tudi tiste, ki ne pišejo veliko (kriterij količine), ali tiste, ki pišejo za posebna občinstva, denimo poljudne članke o znanosti.
Intelektualec se verjetno ne naredi le sam, za takšnega ga lahko naredijo drugi. Toda k temu prispevajo strukturni elementi, to je mehanizmi, po katerih civilna družba ali akademska skupnost sama dojema svojo moč in logiko delovanja ter si podeljuje legitimnost.
Ker intelektualec ne postaneš z gesto samodeklaracije, so takšni mehanizmi prepoznanja nujni konstitutivni moment vzpostavitve njegove družbene funkcije, ki lahko, iz različnih razlogov, tudi umanjka. Vprašanje je torej, koliko etablirana akademska skupnost prispeva ali prepoznava težo in vlogo kritičnosti svojih posameznih članov, jo spodbuja in od njih ne zahteva le pehanja za strogo akademskimi rezultati.
Naslednji element je kulturni: javni intelektualec lahko deluje le, če so njegove ideje, spoznanja in dejanja medijsko in družbeno prezentirani. Njegova vpliv in moč sta zelo, morda celo najbolj odvisna od tovrstne navzočnosti, ne le od javnega nastopanja. Težko si predstavljamo figuro intelektualca, ki jo mediji ignorirajo in je ne objavljajo, jo morda smešijo ali cenzurirajo, medtem ko mu družbeno okolje, celo množica, odreka kvaliteto in merodajnost presoj.
Toda v istem opisanem medijskem filtru tiči nevarna past: pomislimo, da družba in mediji zdrsnejo v populizem in tabloidnost, kar se pravzaprav dogaja tudi nam. Dobili bomo naslednjo situacijo: če so bistveni elementi za konstituiranje podobe javnega intelektualca medijska prezenca, tehnike in oblike prezentacij, bodo mediji soustvarjali tudi njegove karikaturne podobe, spreminjali vsebino ali izbirali med posamezniki, ki si tega imena ne zaslužijo. Medijska odgovornost je zato tu nepopisno velika in lahko odločilno prispeva k dekonstituciji (in destrukciji) moči intelektualcev in vpliva njihovih stališč, interpretacij ali dejanj.
Ko torej ocenjujemo strukturni in kulturni moment v konstituciji slovenskega intelektualca, sta ob domnevi, da je njegova družbena vloga šibko prezentirana, oba občutno prispevala k manjšanju njegove moči in vloge. Sistemsko mesto tistih akademskih je takšno, da v ničemer ne spodbuja in nagrajuje družbenega delovanja profesorjev na univerzah in drugih delavcev.
Toda nekateri moji kolegi menijo, da je intelektualna (!) naloga visokošolskega učitelja zgolj brati knjige in pisati dobre, visoko rangirane članke, medtem ko mi je neki drug kolega zaupal, da javno ne bo deloval vse do trenutka, ko bo habilitiran v rednega profesorja (kar lahko traja desetletja).
Spet drugi verjamejo, da je sleherno stališče, ki presega omejeno področje njihovega strokovnega ukvarjanja in odgovarja le na strokovne dileme tega področja, deplasirani aktivizem. Večina, celo mimo omenjenega radikalnega poziva k zapiranju v slonokoščeni stolp znanosti, ne čuti niti najmanjše potrebe, da bi delovala javno; svoje siceršnje ogromno nezadovoljstvo in jezo omejuje le na priložnostni klepet ob kavi.
Ob popolni politični in ideološki razklanosti našega medijskega prostora so zanimive tudi izbire »dopuščanja k besedi«, kar je domena novinarjev in njihovih urednikov. Tako rekoč ni intelektualca, ki bi enakopravno nastopal v »levih« in »desnih« medijih – kar pomeni, da so ti priljubljena tarča generiranja novih in novih ideoloških sovraštev.
Ne gre le za to, da je intelektualna srenja v sebi razklana (ne nazadnje se je za tiste desne provenience v Sloveniji že zdavnaj prijel poseben izraz »razumniki«), ampak k takšnim delitvam dodatno prispevajo prav mediji sami.
K temu je treba prišteti dejstvo, da so izbire v medijih včasih prav bizarno ozke, omejene na pojavljanje nekaterih osrednjih figur, o katerih časopisi in drugi domnevajo, da so zanimiva tržna niša, ki pritegne pozornost bralcev, medtem ko vsebina in argumentacija nista tako pomembni. Vse to so podrobnosti, ki močno demotivirajo ravnanje akterjev, vendar ga tudi ne upravičijo.
V preteklih zapisih sem kritiziral nenavadni molk slovenskih družboslovcev in humanistov ob številnih ključnih družbenih procesih in dogodkih, konkretneje od leta 2004. Povezal sem ga predvsem z vzponom populizmov in radikalne neoliberalne ideologije, se pravi zadreg v javnem nastopanju, ko akterji hitro postanejo tarča umazanih diskreditacij. Seveda so tudi pohvalne izjeme: ob zadnjih varčevalnih ukrepih smo spremljali akcije alternativnih gibanj ali profesorje in študente AGRFT, ki so javno brali Cankarjeve Hlapce.
Toda v splošnem ne moremo zanemariti niti splošnega šolskega vidika, zakaj postajamo antiintelektualna družba: šolski sistemi so s kurikulumi in kulturnimi obrazci sami poskrbeli za vedno večje odmerke antikritičnosti, konformnosti in egoističnega karierizma. Dekani slovenskih fakultet svoje študente velikokrat radi nagovarjajo z »bodočimi intelektualci«. Paradoks je zato tudi nesomernost: če je vsak študent potencialno prav to, so na koncu svoje študijske in profesionalne poti javno vlogo pripravljeni sprejeti res maloštevilni.
Znotraj projektov EPK bo v Mariboru ta mesec performans Intelektualne kurbe. Kakor pravijo ustvarjalci, hočejo opozoriti na problem mladih intelektualk (sic!), ki po končanem študiju nimajo dohodkov. Kurbe imajo zaposlitev, pravijo avtorji, mlade intelektualke je nimajo. Zato se bodo v separejih pohorskih gondol, prenesenih v središče mesta, sodelujoče »intelektualke«, torej študentke, izbrane po naključju, pogovarjale s svojimi klienti o literaturi, filozofiji, psihoanalizi … Za plačilo.
Projekt hoče biti humoren in družbeno kritičen. Ne glede na svojo vrednost in (ne)posrečenost pa vsebuje dragoceno aluzijo: se bomo zbudili, ko bodo stopnje antiintelektualizma od nas zahtevale neposredno prostituiranje, ko utegnejo mnogi na primer ostati brez službe? Ali pa smo to stanje že dosegli? Bolj tragikomičnega razpleta molčeče skupnosti intelektualcev si ne znam predstavljati.
Glasba: John Coltrane – My Favorite Things
Mateja Tiselj nam bo prebrala »Poziv k bojkotu Kulturne ambasade Izraela«, ki smo ga Zofijini skupaj s kampanjo BDS ob priložnosti otvoritve fotografske razstave z naslovom »Spremembe« v Fotografskem muzeju v Mariboru, posredovali medijem, v pisni obliki pa je skupaj z nekaj povezavami za lažje razumevanje, dosegljiv tudi na spletni strani zofijini.net
V sklopu EPK v Mariboru potekajo t.i. Kulturne ambasade, ki so po mnenju organizatorjev poskus približevanja raznolikosti in bogastva evropskih oz. svetovnih kulturoloških izrazov našemu kulturnemu prostoru. K sodelovanju so povabili tuje kulturne ustanove in veleposlaništva iz držav EU, pa tudi zunaj tega območja. Med izbranimi je tudi Izrael, ki se v sodelovanju z izraelskim veleposlaništvom na Dunaju predstavlja z nekaj prireditvami v maju in juniju.
Ena izmed njih bo fotografska razstava z naslovom Spremembe, katere otvoritev bo 24.5. ob 19:00, v Fotografskem muzeju v Mariboru. V napovedniku razstave je zapisano, da je v Izraelu v preteklih 100 letih nastalo “veliko novih vasi, nekdanje vasi so se razvile v mesta, iz mestec pa so nastala velemesta. Nekoč redko naseljena področja so sedaj deli velemest. Nekdaj sušne in puste regije so danes obdelane in gosto naseljene. Glavna dejavnika, ki sta bila temelj omenjene preobrazbe dežele, sta bila modernizacija in ekonomski razvoj, ki se je začel z ustanovitvijo države Izrael leta 1948. Nekoč zaostali del Osmanskega cesarstva je postal eden najbolj urbaniziranih in razvitih predelov regije.”
Predstavniki zaskrbljene javnosti smo zgroženi nad neizmernim cinizmom izraelske politike, ki si v mednarodni javnosti na vse načine prizadeva zamaskirati dejansko politiko imperializma in apartheida nad palestinskim ljudstvom, z nizanjem idiličnih podob izgradnje države Izrael, ki naj bi nastala na nekoč zaostalem delu Osmanskega cesarstva.
Izrael že več desetletij izvaja in vzdržuje politiko okupacije, apartheida in vojnih zločinov, ne le z neposredno uporabo sile, temveč tudi s pomočjo podpore, ki jo prejema od mednarodne skupnosti. Zaradi slepe podpore Združenih držav Amerike in držav članic Evropske unije kuje ogromne dobičke na dva načina: z izkoriščanjem Palestincev ter z neomejenim dostopom do razvitih trgov. Izrael je že mnogokrat ignoriral pobude mednarodne skupnosti, da naj sede za pogajalsko mizo in doseže mirovni sporazum, ki bo v skladu z mednarodnim pravom, zato je očitno, da si Izrael želi ohraniti status quo, ki bo vodil do novih vojnih zločinov ter poglobil sistem apartheida.
Sionistično gibanje je pred več kot 60 leti izselilo pretežno arabsko prebivalstvo Palestine, da bi se na tem ozemlju lahko naseljevali Judje in razvili “judovsko državo”. Vsesplošen in sistematičen način kršenja mednarodnih človekovih pravic in humanitarnega prava ter neupoštevanja resolucij ZN ter način, kako je Izrael institucionaliziral politiko izseljevanja prebivalstva – z diskriminatornimi vojaškimi in civilnimi zakoni ter administrativnimi mehanizmi – podpirajo sklep, da je trenuten izraelski režim nad Palestinci mogoče označiti za sistem, ki združuje apartheid, okupacijo in kolonializem. Apartheid označuje družbeni sistem, ki ločuje in diskriminira ljudi glede na njihovo raso ali etnično pripadnost in ki je institucionaliziran z zakoni in predpisi. Rimski statut mednarodnega kazenskega sodišča definira apartheid kot dejanja, ki so “storjena v kontekstu institucionaliziranega režima sistematičnega zatiranja in dominacije ene rasne skupine nad drugo skupino ali nad drugimi skupinami in ki so storjena z namenom vzdrževanja tega režima”.
Kljub temu, da so ZN in druge mednarodne organizacije ter vodilne organizacije za zaščito človekovih pravic večkrat obsodile izraelsko politiko, mednarodna skupnost ni prisilila Izraela, da bi odgovarjal za svoja dejanja in začel spoštovati osnovne principe mednarodnega prava. Izraelski zločini ostajajo nekaznovani.
Leto dni po zgodovinskem svetovalnem mnenju Meddržavnega sodišča, ki je izgradnjo izraelskega zidu na zasedenih palestinskih ozemljih označilo kot nezakonito, Izrael še vedno nadaljuje z izgradnjo kolonialnega zidu ter odprto nasprotuje odločitvi sodišča. Po osemintridesetih letih izraelske zasedbe Zahodnega brega (vključno z vzhodnim Jeruzalemom), Gaze in Golanske planote, Izrael še naprej širi judovske naselbine. Svojemu ozemlju je enostransko priključil vzhodni Jeruzalem in Golansko planoto, sedaj pa s pomočjo zidu de facto priključuje tudi velike dele Zahodnega brega. V senci prerazporejanja sil iz Gaze v trajno obleganje, se Izrael pripravlja na gradnjo in širjenje svojih naselbin na Zahodnem bregu. Po tem ko so pred sedeminpetdesetimi leti Izrael zgradili na ozemlju, ki so ga v večji meri etnično očistili in iz njega pregnali takratne palestinske lastnike, je danes večina Palestincev beguncev, v Izraelu pa še naprej deluje ustaljen sistem rasne diskriminacije do lastnih arabsko-palestinskih državljanov.
Z ozirom na neprestane izraelske kršitve mednarodnega prava in glede na to, da je od leta 1948 že več sto resolucij ZN obsodilo kolonialno in diskriminatorno politiko Izraela, ter jo označilo za protizakonito in pozvalo k takojšnjim, primernim in učinkovitim ukrepom, in glede na to, da vse oblike mednarodnih intervencij in mirovnih pogajanj do sedaj niso uspele prepričati ali prisiliti Izraela, da spoštuje mednarodno humanitarno pravo, temeljne človekove pravice in preneha z okupacijo ter zatiranjem Palestincev, in z ozirom na to, da so ljudje v mednarodni skupnosti že mnogokrat v preteklosti nase prevzeli odgovornost, da se bojujejo proti nepravičnosti, kot je bil na primer boj proti apartheidu v Južnoafriški republiki, z raznimi načini bojkota, dezinvesticijami in sankcijami, in navdahnjeni z bojem Južnoafričanov proti sistemu apartheida ter duhom mednarodne solidarnosti, moralne doslednosti in odpora proti nepravičnosti ter zatiranju
Zofijini ljubimci, skupaj s kampanjo BDS Slovenija in zaskrbljenimi posamezniki, pozivamo Zavod EPK in mesto Maribor k načelni in odgovorni drži do izraelsko-palestinskega vprašanja, kulturne institucije pa k umiku sodelovanja z izraelskimi institucijami, ki so vpletene v kršitve človekovih pravic. Gospodarstvo, znanost in kultura namreč ne delujejo v vakuumu odnosov, temveč so del politično-družbenega prostora.
Vsi imamo odgovornost ter moč, da vplivamo na dogajanja okoli nas!
Poslušali bomo pesem “Out of the Blue” v interpretaciji britanskega družinskega folk dua The Unthanks. Pesem je v izvirniku napisala Alfreda Benge, žena in sodelavka samosvojega legendarnega britanskega glasbenika Roberta Wyatta za njegov album iz leta 2007 z naslovom »Comicopera«, priredba dua »The Unthanks« pa je del albuma z naslovom »The Songs of Robert Wyatt and Antony & The Johnsons«, ki je izšel novembra 2011. Gre za prvi in do sedaj edin živi album omenjenega dueta, posnet v živo v Union Chapel v Londonu. Pesem je nastala po motivih novinarskega prispevka, ki je prikazoval razdejanje po enem od bombnih napadov Izraela na Bejrut leta 2006.
Glasba: The Unthanks – Out of the Blue
Prebrano
V novi rubriki »Prebrano«, v kateri vam bomo od časa do časa predstavili kakšno zanimivejšo novo knjigo, vam za uvod na kratko, v nekaj odlomkih, predstavljamo slovenski prevod knjige italijanskega filozofa Umberto Galimberti »Miti našega časa«, ki je lani izšel pri založbi Modrijan.
Za zaključek bomo slišali že ponarodeli komad Brucea Springsteena, The Ghost of Tom Joad, ki se nahaja na istoimenskem albumu iz leta 1995. Pesem je nastala po motivih razvpitega romana Johna Steinbecka »Sadovi jeze« (The Grapes of Wrath) iz leta 1939. Pripoved govori o Joadovih – revni družini iz Oklahome in njihovem potovanju v Kalifornijo, na katerega jih je pognala velika ekonomska in socialna depresija v tridesetih. Pred pesmijo bomo v odlomku slišali Henrya Fondo kot Toma Joada, iz filmske priredbe romana iz leta 1940, ki ga je režiral John Ford.
Glasba: Bruce Springsteen – The Ghost of Tom Joad
Toliko smo vam pripravili za pokušino. Če vam je bilo kaj všeč in bi radi slišali še več podobnega, nam to sporočite ne enega od naših poštnih naslovov. Podobno velja tudi v nasprotnem primeru. Vabimo vas, da redno spremljate našo spletno stran zofijini.net, kjer ob aktualnih temah iz društva Zofijinih, najdete tudi napovednik tako naših prireditev, kot prireditev nam sorodnih organizacij. Če vam ni vedno znova klikati na naš naslov, se prijavite za prejemanje Zofijine okrožnice, ki vam strnjeno enkrat na teden ponudi v branje izbrano. Skupaj z zadnjimi takti »My Favorite Things«, Johna Coltrana, ki nas je spremljal skozi celotno današnjo oddajo, se Zofijini do nepredvidljivega »naslednjič« od vas poslavljajmo..…