Avizo
Pozdravljeni v oddaji Zofijinih ljubimcev, posvečeni strahu, na dan, pred praznikom dela, ko strah delimo z delodajalci, delojemalci. Oboje je strah ne-dela.
Ko filozof razmišlja o strahu, mu dialektično najprej pride na misel ne-mišljenje. Filozofa je strah samo enega, manjka resnice. Zato v tej oddaji, o strahu filozofov.
Descartes nas bo popeljal na pot gotovosti, kot prve spremljevalke resnice.
Prisluhnite, kako se v dialogu o bistvu resnice nista ujela Einstein in Tagore.
O svobodni volji, pa nas bosta v sklepu poučila Sartre in Nagel.
Prijetno trepetanje!
Glasba: Polona Kasal & Gušti – Mine leto
Prispevek 1
V eni preteklih oddaj smo že obravnavali težave, ki so se polotile Descartesa ob vprašanju dvoma. V pričujočem prispevku se bomo polotili še ene nič manj zvite nakane naše zavesti, vira gotovosti. Odgovor, ki se nanaša na gotovost lastnega mišljenja in obstoja, je Descartes v drugi meditaciji z naslovom O NARAVI ČLOVEŠKEGA DUHA: BOLJ SPOZNATNA JE KAKOR TELO, ponudil tudi skeptiku.
“V tako hude dvome me je pahnilo včerajšnje razmišljanje, da jih ne morem več pozabiti, in vendar ne vidim, kako naj jih razrešim; ko da bi bil nenadoma padel v globok vrtinec, sem tako zmeden, da ne morem najti nogi opore na dnu ali splaviti na površje. Vendar si bom prizadeval in skušal spet prehoditi taisto pot, ki sem se bil po njej odpravil včeraj: odstranjeval bom vse, kar dopušča še tako neznaten dvom, natanko tako, ko da bi dognal, da je popolnoma lažno. Najprej bom šel vse dotlej, dokler ne spoznam kaj gotovega, ali če nič drugega, priznam za gotovo vsaj to, da ni nič gotovega.”
Postavi se na mesto ultimativnega dvoma, v katerem je vse, kar vidi lažno, da ni možno verjeti ničesar, kar nam kaže spomin in v katerem čutov kot posrednikov te lažnosti sploh ne najdevamo.
“Telo, oblika, razsežnost, gibanje in prostor so izrodki domišljije. Kaj je tedaj resnično? Morda le to, da ni nič gotovo.
Kot je sistematično za Descartesov dvom sledi: toda.
Toda odkod vemo, da ni ničesar, kar bi bilo drugačno od vsega pravkar naštetega, o čemer ne bi bilo niti najmanjšega povoda dvomiti? Ali biva neki Bog, ali kakorkoli naj ga že imenujem, ki vsaja vame te misli? Zakaj naj bi to mislil, ko bi bil vendar lahko sam njihov avtor? Sem nemara vsaj jaz nekaj?
Vzpostavitev jaza je v teh okoliščinah lahko zelo omejena, priznal je že, da nima ne čutov ne telesa, tako, da ob ugotovitvi, da je lahko morda telo garant naše eksistence, moramo nujno sklepati, da smo do te mere prikovani na telo in čute, da ne moremo obstajati brez njih.
“Toda dopovedal sem si, da na svetu ni sploh ničesar, da ni neba, zemlje, duš, teles: ali torej tudi mene ni? Nikakor, jaz sem gotovo bil, če sem si kaj odpovedal. Pa vendar je neki, ne vem kakšen, nadvse mogočen, nadvse zvit varljivec, ki me ves čas pridno slepi. Ni tedaj dvoma, da tudi jaz sem, če me že slepi. A naj me goljufa kolikor more, nikdar ne bo dosegel, da bi ne bil nič, dokler bom mislil, da sem nekaj. Tako moram naposled, ko vse to premislim več kot dovoljkrat, skleniti, da je stavek: “Jaz sem, jaz bivam”, kolikokrat ga že izrečem ali zasnujem v duhu, nujno resničen.”
Razumeti, kdo je ta jaz, ki tako nujno biva, kot tudi zamenjevati ta jaz s čim drugim, kar nas moti v spoznavanju, ki je lahko edino gotovo in razvidno, je naslednja dilema na poti do resnične gotovosti.
“Zato bom zdaj znova premislil, kaj sem mislil, da sem, preden sem se zatopil v te misli. Od tega bom potlej odstranil vse, kar bi mogli zgoraj omenjeni razlogi kakor koli, pa če še tako malo, omajati, in tako bo naposled ostalo natanko to, kar je gotovo in neomajno.”
Ko Descartes v svojem interspektivnem mišljenju uvidi, da je resničnost stavka ‘Mislim, torej sem’ tako gotova in razvidna, da je niti najbolj nore domneve skeptikov ne morejo omajati, ga brez pomislekov sprejme za prvo osnovo filozofije, ki jo je iskal.
“Ko sem spoznal, da v stavku ‘Mislim, torej sem’ ni prav ničesar, kar bi mi jamčilo za njegovo resnico, razen tega, da je povsem jasno, da more misliti samo tisti, ki eksistira, sem prišel do zaključka, da lahko postavim naslednje splošno pravilo: Res je vse, kar dojemamo zelo jasno in zelo razločno.”
Gotovost – latinsko certitudo, je osnovni motiv Descartesove teorije spoznanja, po katerem je nesporni temelj našega napredka v vednosti možen le kot posledica metodičnega dvoma: tisto, o čemer ne more biti nobenega dvoma, je gotovo, to pa je takšno zgolj zato, ker dvomim in mislim, iz česar pa sledi, da obstajam.
Descartesov argument lahko predstavimo kot pogovor z namišljenim skeptikom:
S: “Mogoče te v tvojem razmišljanju vara zlobni demon.”
D: “Če me vara v mojem razmišljanju, potem gotovo razmišljam. V tem me ne more varati. Če pa razmišljam, potem obstajam”.
S: “Ampak, kako veš, da gre za tvoje razmišljanje?”
D: “Če razmišljanje ni moje, potem me to, da je lažno ne rabi skrbeti. Ti mi moraš pokazati, da je moje lastno razmišljanje lažno.”
Zdi se, da iz vsake predpostavke, ki jo navaja skeptik (ti sanjaš, vara te zlobni demon, ti si možgani v kadi), sledi, da mislim: če sanjam, mislim, če me demon vara, mislim, če sem možgani v kadi, mislim. Ultimativna skeptikova zavrnitev bi se tako lahko glasila:
S: “Vendar tebi se samo zdi, da misliš”
Glasba: Honeydew
Prispevek 2
Sledeči razgovor med Indijskim filozofom, pesnikom, pisateljem, skladateljem in sploh duhovnim voditeljem, ter nobelovim nagrajencem za literaturo Rabindranathom Tagorejem in nemškim fizikom, filozofom in nobelovim nagrajencem za fiziko Albertom Einsteinom, je bil prvič objavljen leta 1931.
Einstein in Tagore sta se prvič srečala v Nemčiji, že kmalu po prvi svetovni vojni, zbližali so ju predvsem pacifistična prizadevanja. Ta filozofski pogovor pa je bil zabeležen ob drugem srečanju v Einsteinovi poletni hiši v Brlinu, julija leta 1930.
Einstein in Tagore, kot bo razvidno iz pogovora, kljub medsebojni naklonjenosti in intelektualni odprtosti, nista mogla najti pravega skupnega jezika, ko sta se ujela v filozofsko diskusijo o bistvu resnice. Križanje njunih misli je v marsičem značilno za naš čas, za novoveški razcep med umetnostjo in znanostjo, med vzhodom in zahodom, človekom in bogom.
Einstein: Ali verjamete v Božanstvo kot ločeno od sveta
Tagore: Ne ločeno. Neskončna oseba Človeka zaobsega univerzum. Nič takšnega ne more obstajati, kar ne bi bilo zaobseženo v človeški osebi, in to dokazuje, da je resnica Univerzuma človeška resnica.
Einstein: Obstajata dve različni pojmovanji o naravi Univerzuma: prvič, svet kot enovitost je odvisen od človeškosti in drugič svet kot realnost je neodvisen od človeškega dejavnika.
Tagore: Ko je naš univerzum v harmoniji s človekom, vemo za neskončno kot resnico, čutimo kot lepoto.
Einstein: To je čisto človeško pojmovanje univerzuma.
Tagore: Da, ene večne bitnosti. Spoznati jo moremo z našim čutenjem in dejavnostjo. Spoznali smo najvišjega človeka, ki nima nobenih individualnih omejitev zaradi naših omejitev. Znanost se ukvarja s tistim, kar ni omejeno na posameznike, znanost je brezosebni človeški svet resnic. Religija uvideva te resnice in jih povezuje z našimi globljimi potrebami, naša individualna zavest resnice dobi univerzalen pomen. Religija prispeva vrednote k resnici, resnico spoznamo kot dobro po svoji harmoniji z njo.
Einstein: Torej, resnica ali lepota nista neodvisni od človeka
Tagore: Ne
Einstein: Glede lepote se s tem strinajam, ne pa glede resnice.
Tagore: Zakaj ne, resnica je spoznana po človeku.
Einstein: Ne morem dokazati, da je znansteveno resnico nujno pojmovati kot resnico, ki je veljavna neodvisno od človeškosti, toda v to trdno verjamem. Prepričan sem na primer, da Pitagorov izrek v geometriji trdi nekaj, kar je približno resnično, neodvisno od obstoja človeka. Če obstaja od človeka neodvisna realnost, potem vsekakor obstaja tudi resnica v odnosu do te realnosti, in ravno tako zanikanje prve implicira zanikanje obstoja druge.
Tagore: Resnica, ki je eno z univerzalnim bitjem, mora biti bistveno človeška, v nasprotnem primeru ne bi moglo nič, kar posamezniki spoznavamo kot resnično, nikoli biti imenovano resnica, vsaj ne tista resnica, ki je opredeljena kot znanstvena in jo lahko dosežemo z logičnim procesom, drugače rečeno, z miselnim organom, ki je človeški…Narava resnice o kateri razpravljava je videz, kar pomeni, da tisto, kar se človeškemu duhu zdi resnično in zatorej je človeško, lahko imenujemo videz.
Einstein: Problem se začne z vprašanjem, ali je resnica neodvisna od naše zavesti.
Tagore: Tisto, kar imenujemo resnica, je v racionalni harmoniji med subjektivnimi in objektivnimi vidiki realnosti, oboji pa pripadajo nadosebnemu človeku.
Einstein: Celo v našem vsakdanjem življenju lahko občutimo, da smo predmetom, ki jih uporabljamo, prisiljeni pripisovati realnost, ki ni odvisna od človeka. To delamo, da bi razumno povezali izkustva naših čutil. Na primer, čeprav v hiši ni nikogar, ta miza vseeno ostane tam, kjer je.
Tagore: Da, ostane zunaj individualnega duha, vendar ne zunaj univerzalnega duha. Miza, ki jo zaznavam, je zaznavna po neki vrsti zavesti, ki jo imam.
Einstein: Naše naravno stališče glede obstoja od človeškosti neodvisne resnice ne more biti razloženo ali dokazano, vendar pa gre za prepričanje, ki ga mora imeti vsakdo – celo najbolj preprosta bitja. Resnici pripisujemo nadčloveško objektivnost, to je za nas nepogrešljivo, namreč ta realnost, ki je neodvisna od našega bivanja in našega izkustva in našega duha – četudi ne moremo reči, kaj to pomeni.
Tagore: V razumevanju resnice je večni konflikt med univerzalnim človeškim duhom in tem istim duhom, omejenim v posamezniku. V naši znanosti, filozofiji in etiki se dogaja nenehni proces usklajevanja. Kakorkoli že, če obstaja kakšna resnica, ki je absolutno neodvisna od človeškosti, tedaj je za nas absolutno neobstoječa….Če je kje kakšna resnica, ki nima nobene čutne niti racionalne zveze s človeškim razumom, bo vedno ostala nič, vse dokler mi ostajamo človeška bitja.
Einstein: Potemtakem sem jaz bolj religiozen od vas!
Tagore: Moja religija je usklajenost nadosebnega človeka, univerzalnega človeškega duha, v mojem lastnem individualnem bitju..V znanosti gremo skozi veščino izločitve osebnih omejitev naših individualnih duhov, in tako dosegamo razumevanje resnice, ki je duh univerzalnega človeka.
Pozneje je ta razgovor Tagore povzel takole:
Einstein je hotel vedeti ali mislim da je Božanstvo ločeno od sveta. Zame je veliki duhovni človek dejstvo, ki ni povsem dognano, vendar obstaja in je spoznano od znotraj in zunaj..Človekov stalni stožer je prepričanje, da mu resnica mežika tudi takrat, ko je ne vidi. To je klic univerzalnega človeka individualnemu in prav ta klic nas nosi k univerzalnemu. Živali so srečne, saj ga ne slišijo. Človek ni srečen, je pa željan popotovanja. “Torej je to realizacija človeškega bitja” je vprašal Einstein. Moj pogled na univerzalno resnico eksistence ni razumel kot abstrakcijo, ampak kot realnost, duhovno povezano s človeško osebo. Uvidel sem lahko, da se Einstein močno drži zunajčloveškega vidika resnice. Toda zame je očitno, da v človeškem razumu dejstva privzamejo enovitost resnice, ki je možna le za človeškega duha.
Einsteinov filozofski nazor bi lahko imenovali transcendentalni materializem, ki dosega meje metafizike, kjer je možna popolna osvoboditev iz mrež sveta jaza. Zame sta tako znanost kot umetnost izraza naše duhovne narave, presegata naše biološke določenosti , navdihnjeni sta od najvišje vrednote.
Einstein je temu ob rob zapisal:
Zavedaš se boja bitij, ki izvirajo iz nuje in temnih želja. Iščeš odrešitev v mirni kontemplaciji in delih lepote. S tem ko jih ustvarjaš, služiš človeštvu v svojem dolgem, plodnem življenju in posreduješ blagega duha, ki so ga oznanjali modreci tvojega ljudstva.
Einstein je pozneje odkril izraz objektivna realnost za svoje globoko prepričanje o zunajčloveški naravi resnice. Tagore ni mogel sprejeti tega stališča. Ravno tako ga ne more sprejeti noben moderni fizik, vendar iz povsem drugačnih razlogov. To je bil osrednji predmet razprave tudi v dialogu med Einseteinom in Nielsom Bohrom, ki kakor večina, ni mogel sprejeti Einsteinovega mnenja, vendar tokrat ne zaradi filozofskih, marveč zaradi fizikalnih razlogov.
Prevod dialoga je v tekstovni obliki delo Marka Uršiča in je izšel v reviji Poligrafi.
Glasba: David Bowie – Starman
Prispevek 3
Jean Paul Sartre v svojem slogu takole opiše človeško svobodo in stališče eksistencialista o njej:
Če…boga ni, nimamo pred sabo ne vrednost ne ukazov, ki bi pozakonil naše obnašanje. Tako nimamo ne za sabo ne pred sabo na svetlem področju vrednot nobenih opravičil ne upravičil. Sami smo, brez opravičenja. Izrazil bom to takole: človek je obsojen na svobodo. Obsojen, ker se ni ustvaril sam, sicer pa vendar svoboden, ker je potem, ko je bil vržen v svet, odgovoren za vse kar počne. Eksistencialist ne veruje v moč strasti. Nikoli ne bo pristal na misel, da je lepa strast rušeč hudournik, ki človeka usodno navaja k določenim dejanjem, in zato opravičilo. Misli da je človek odgovoren za svojo strast. Eksistencialist tudi ne verjame, da bi si čovek lahko našel pomoč v kakem danem mu znamenju, ki bi ga vodilo na zemlji, ker misli, da si človek razlaga znamenje, kakor mu je drago. Eksistencialist torej meni, da je človek brez sleherne pomoči in opore vsak hip izumljati človeka. Ponge je v nekem zelo lepem članku dejal: “Človek je človekova bodočnost”. To je čisto točno. Napačno bi bilo le, če naj bi to pomenilo, da je ta bodočnost zapisana v nebesih, da jo bog vidi, ker bi to niti ne bila več bodočnostt. Če razumem stvar tako, da je treba, pa najsi je človek , ki se pojavlja, kakršenkoli, narediti neko bodočnost, deviško bodočost, ki ga čaka, potem je beseda prava. Seveda pa smo potem zapuščeni.
O svobodi človeka in njegovi svobodni volji nam v razmislek filozof Thomas Nagel ponudi naslednji miselni preizkus:
Denimo, da ste v samopostrežni restavraciji in pri sladici oklevate med breskvijo in velikim kosom čokoladne torte s smetano. Torta je vabljiva, vendar veste, da redi. Kljub temu jo vzamete in z užitkom pojeste. Drugi dan se pogledate v ogledalu ali pa stopite na tehtnico in pomislite: “Ko vsaj ne bi bil pojedel čokoladne torte. Lahko bi vzel breskev.”
“Lahko bi vzel breskev.” Kaj ta trditev pomeni in ali je resnična? Breskve so vam bile na voljo, ko ste stali v vrsti v samopostrežni restavraciji: imeli ste možnost vzeti eno. Toda ko to rečete, mislite na nekaj več: da bi jo lahko vzeli namesto torte. Lahko bi bili naredili kaj drugega, kar ste. Preden ste se odločili, da bi lahko vzeli bodisi sadež bodisi torto – šele vaša izbira je odločila, kaj boste vzeli.
Je to res? Ko pravite “Lahko bi vzel breskev”, ali s tem mislite, da je vse odvisno le od vaše izbire? Odločili ste se za čokoladno torto, zato ste jo tudi vzeli, toda če bi se odločili za breskev, bi vzeli breskev.
Toda zdi se, da niti ta razlaga ne zadošča. Ne mislite samo, da če bi izbrali, bi jo vzeli. Ko pravite “Lahko bi vzel breskev”, mislite tudi, da bi se lahko odločili zanjo – glede tega ni nobenih če. A kaj to pomeni?
Tega ne moremo pojasniti tako, da opozorimo na druge priložnosti, ko ste izbrali sadje. In tudi ne s trditvijo, da če bi bolje pomislili ali če bi bil z vami prijatelj, ki je zelo malo, bi izbrali sadež. Kar pravite, je, da bi prav takrat, v takratnih okoliščinah lahko izbrali breskev namesto torte. Mislite, da bi lahko izbrali breskev celo, če bi vse ostalo natanko tako, kot je bilo, do trenutka, ko ste v resnici izbrali torto. Edina razlika bi bila: namesto da bi pomislili: “No, dobro” in segli po torti, bi si rekli “Bolje, da ne” in segli po breskvi.
Glasba: Ferrnate & Teicher – The Look Of Love
Nekateri ljudje so bili v tem absolutnem smislu prepričani, da nikdar ne moremo narediti nič drugega kot to, kar dejansko naredimo. Priznali so, da je tisto, kar storimo, odvisno od izbire, odločitev in potreb in da se v različnih okoliščinah odločamo različno: nismo kot Zemlja, ki se z monotono regularnostjo vrti okrog svoje osi. Toda trdijo, da v obeh primerih okoliščine pred dejanjem določajo naše ravnanje in ga naredijo za nujno. Popolna vsota osebnih izkušenj, želja in vedenj, podedovana telesna zgradba, družbene danosti in narava izbire, pred katero smo, skupaj z drugimi dejavniki, o katerih nemara nič ne vemo, se združijo in dejanje v določenih okoliščinah naredijo za neizogibno.
Tak nazor se imenuje determinizem. Ne gre za to, da bi lahko poznali vse zakone univerzuma in jih uporabljali za napoved, kaj se bo zgodilo. Prvič, ne moremo poznati vseh okoliščin, ki vplivajo na človekovo izbiro. Drugič, celo kadar zvemo kaj o njih in poskušamo oblikovati napoved, jih tako že spremenimo, to pa lahko spremeni napovedani izid. Vendar ne gre za zmožnost napovedovanja. Hipoteza govori, da obstajajo zakoni narave, podobni tistim, ki določajo gibanje planetov, in ti uravnavajo vse, kar se godi v svetu – in okoliščine pred dejanjem v skladu s temi zakoni določajo, kaj se bo zgodilo in izključijo vsako drugo možnost.
Če je to res, potem so celo takrat, ko premišljujete o desertu, številni dejavniki, ki delujejo na vas in v vas, že določili, da boste izbrali torto. Ne bi mogli izbrati breskve, čeprav ste mislili, da jo lahko: odločitev pomeni, da v svojem duhu uresničite rezultat, ki je vnaprej dan.
Če determinizem velja za vse, kar se zgodi, je bilo že pred vašim rojstvom določeno, da boste izbrali torto. Vašo izbiro je določila situacija tik pred tem, slednja pa je bila spet določena s poprejšnjo situacijo in tako nazaj, kolikor hočete daleč.
Lahko ste besni na nekoga, ki je prišel k vam na zabavo in ukradel vse plošče Glena Goulda, a vzemimo, da verjamete, da je bilo njegovo dejanje vnaprej določeno z njegovo naravo in z dano situacijo – verjamete, da je bilo vse, kar je naredil, skupaj s predhodnimi dejanji, ki so prispevala k oblikovanju njegovega značaja, vnaprej določeno s prejšnjimi okoliščinami. Ali ga imate še zmeraj odgovornega za tako nizkotno ravnanje? Ali pa bi ga bilo bolj smiselno jemati za nekakšno naravno ujmo – kot če bi vaše plošče pojedli termiti.
Ljudje si glede tega nismo edini. Nekateri mislijo, da če determinizem drži, potem nikogar ne moremo hvaliti ali obtoževati za kar koli, nič bolj kot lahko dež hvalimo ali obtožujemo zato, ker pada. Drugi mislijo, da je vseeno smiselno hvaliti dobra dejanja, tem nasprotna pa obsojati, kljub temu, da so neizogibna. Konec koncev dejstvo, da je bilo komu vnaprej določeno slabo ravnanje, ne pomeni, da ni slabo ravnal. Če ukrade vaše plošče, kaže brezobzirnost in nepoštenost, naj bosta vnaprej določeni ali pa ne. Potem, če ga ne obtožimo ali celo kaznujemo, bo kaj takega spet naredil.
Po drugi strani, če mislimo, da je bilo njegovo dejanje vnaprej določeno, a ga vseeno kaznujemo, potem je to podobno kaznovanju psa, ker je razgrizel preprogo. Ne pomeni, da ga imamo za odgovornega za njegova dejanja: poskušamo samo vplivati na njegovo ravnanje v prihodnosti. Sam ne mislim, da je smiselno kriviti koga za dejanje, ki se mu ni mogel izogniti. Čeprav determinizem seveda zagovarja, da je bilo tudi moje mišljenje vnaprej določeno.
To so problemi, na katere naletimo, če determinizem drži. Toda nemara le ne drži. Številni znanstveniki sedaj verjamejo, da ne velja za temeljne delce materije – da je v danem položaju mogoča več kot ena stvar, ki jo elektron lahko naredi. Morda to – če determinizem ne določa človekovih dejanj – odpira prostor za svobodno voljo in odgovornost. Kaj, če človeška dejanja, vsaj nekatera izmed njih, niso določena vnaprej? Kaj pa, če vse do trenutka, ko se odločite, obstaja možnost, da boste izbrali bodisi čokoladno torto bodisi breskev? Potem bi, vsaj kar zadeva tisto, kar se je zgodilo že prej, lahko izbrali kar koli. Celo če res vzamete torto, bi lahko vendarle izbrali tudi breskev.
Toda ali je to dovolj za svobodno voljo? Ali je to vse, kar ste mislili, ko ste rekli: “Lahko bi izbral sadež” – da izbira ni bila vnaprej določena? Ne, za več gre. Prepričani ste, da ste sami določili, kaj boste naredili, preprosto tako, da ste to tudi naredili. Ni bilo vnaprej določeno, vendar se tudi ni preprosto zgodilo. Vi ste to naredili, toda ravnali bi lahko drugače. Kako naj si reči razložimo zdaj?
Prav zabavno vprašanje: vsi vemo, kaj pomeni nekaj narediti. Toda problem je, da če dejanje ni bilo vnaprej določeno, med drugim z vašimi željami, prepričanjem in osebnostjo, potem se zdi, da je bilo nekaj, kar se je preprosto zgodilo brez vsakega razloga. In ali je potem to sploh vaše dejanje?
Možen odgovor bi bil, da na postavljeno vprašanje ni odgovora. Svobodno dejanje je preprosto temeljna značilnost sveta in ga ne moremo analizirati. Je razlika med nečim, kar se je zgodilo brez razloga, in dejanjem, ki je bilo opravljeno brez razloga. To razliko vsi razumemo, čeprav je ne znamo pojasniti.
Nekateri bi se tu ustavili. Drugim pa se zdi sumljivo, da se moramo sklicevati na nepojasnjeno idejo, da bi razložili, kako bi lahko izbrali breskev namesto torte. Do sem se je zdelo, da je determinizem velika grožnja odgovornosti. Zdaj pa kaže, da celo če naša izbira ni vnaprej določena, še zmeraj težko razumemo, kako bi lahko naredili tisto, česar nismo. Obe izbiri morata biti vnaprej mogoči, toda če ne določim, katera se bo zgodila, ni izbira nič bolj moja odgovornost, kot če bi bila določena z vzroki, ki so neodvisni od mene. In kako naj jo določim, če je nič ne določa?
To prikliče vznemirljivo možnost, da nismo odgovorni za svoja dejanja, ne glede na to, ali determinizem velja ali ne. Če velja, so odgovorne predhodne okoliščine, če pa ne, ni nič odgovorno. To bi bila res slepa ulica.
Obstaja še en nazor, ki je v popolnem nasprotju z večino tega, kar smo povedali. Nekateri mislijo, da odgovornost za naša dejanja zahteva njihovo določenost, ne pa, da niso določena. Da bi bilo dejanje nekaj, kar ste vi naredili, ga mora povzročiti neka vrsta vzrokov v vas. Na primer, ko ste izbrali čokoladno torto, je bilo to nekaj, kar ste naredili vi, in ne nekaj, kar bi se preprosto zgodilo, ker ste si jo bolj želeli kot breskev. Ker je bil v tistem času vaš apetit po torti močnejši od vaše želje, da bi se izognili preveliki teži, ste izbrali prvo. Pri drugih dejanjih bo psihološka pojasnitev bolj zapletena, vseeno pa bo vselej obstajala – drugače ne bo šlo za vaše dejanje. Ta pojasnitev očitno trdi, da je bilo vaše dejanje konec koncev le vnaprej določeno. Če ni bilo z ničimer, je šlo za nepojasnjeni dogodek, kar se je zgodilo kar tako, in ne, kar ste vi naredili.
Po tem stališču vzročna določitev sama po sebi ne ogroža svobode – ogrožena je le posebna vrsta vzroka. Če zagrabite torto, ker vas je kdo porinil, potem ne gre za svobodno izbiro. Toda svobodno dejanje ne zahteva, da ni prav nobenega določajočega vzroka: pomeni, da mora biti vzrok znanega psihološkega tipa.
Te razlage sam ne morem sprejeti. Če bi mislil, da je bilo vse, kar sem naredil, določeno z okoliščinami in z mojim psihološkim stanjem, bi se počutil ujetega. In če bi tako mislil o vseh drugih, potem bi gledal nanje kot na lutke. Ne bi jih bilo smiselno imeti za odgovorne za njihova dejanja, nič bolj, kot je odgovoren pes ali mačka ali celo dvigalo.
Da bi se temu sklepu izognili, boste morali pojasniti, prvič: kaj mislite, ko pravite, da bi lahko naredili kaj drugega, in drugič: kakšni bi morali biti vi in svet, da bi bila ta trditev resnična.
Glasba: Dakar & Grinser – I Wanna Be Your Dog
Ura strahu je pri kraju. Kot se v podobnih primerih spodobi, če smo vas prepričljivo strašili, smo upravičeni do darila. Lahko nam povrnete, če nam ponovno prisluhnete 14 maja.
Še teden prej, 7 maja, ste vljudno vabljeni na Pedagoško fakulteto, kjer bo v soorganizaciji Zofijinih ljubimcev, potekal simpozij na temo Filozofija in družboslovje.
Zofijini neumornemu delavstvu, želimo kar se da brezdelen praznik dela!
Glasba: Aphex Twin – Come To Daddy
Avizo