AVIZO
V ljubljanskem politološkem študentskem društvu Polituss so v začetku marca organizirali okroglo mizo o aktualnih vprašanjih, ki zadevajo znanost. Na njej so gostje dr. Pavle Gantar, mag. Mišo Alkalaj in dr. Luka Omladič razpravljali o možnostih povezovanja različnih znanosti, tako družboslovnih, humanističnih kot tudi naravoslovnih. Osnovno izhodišče pogovora je bila stara Marxova teza, da je znanost dekla kapitala. Razprava se je ustavila tudi pri odnosu, ki ga imajo politiki do znanosti in o smotrnosti Bolonjske reforme. Če želite izvedeti več o naštetem, obenem pa vas zanima kakšni so bili “dosežki” sovjetske genetike, zakaj je nov kadilski zakon sprejet na podlagi raziskave, ki jo je ovrglo sodišče in kako resnična je Al Gorova »Neprijetna resnica«, ste vabljeni, da prisluhnete prispevku, ki sta ga pripravila Anej Koriska in Matej Klarič. V nadaljevanju oddaje bomo prisluhnili poročilu iz predavanja Nila Baskarja z naslovom »Totalitarizem filma«, ki je potekalo v sklopu ciklusa o Totalitarizmu Delavsko-punkerske univerze. V sklepu oddaje pa vas pričakuje še kratki sprehod skozi zgodovino filozofije. Vabljeni ste ostati v naši družbi!
GLASBA:
Okrogla miza o znanosti, ki je potekala v organizaciji društva Polituss, je bila smiselno nadaljevanje nedavnega predavanja dr. Saše Dolenca o povezljivosti naravoslovja in družboslovja. Gostje Mišo Alkalaj, Luka Omladič in Pavle Gantar so govorili o lastnih izkušnjah in razmišljanjih, ki so se jim porajala glede razmerja med naravoslovjem in družboslovjem. Predvsem pa o možnostih morebitne povezovalne vloge, ki bi jo lahko oziroma bi jo morala v zvezi s tem igrati politika in politologija.
Za začetek naj na kratko predstavimo omizje.
Mag. Mišo Alkalaj je magister matematike in eden najvidnejših sodelavcev Inštituta Jožefa Stefana v Ljubljani, pionir slovenskega Interneta in duhovni vodja skupine »Mat Kurja«. Komentator, katerega lucidna in provokativna razmišljanja lahko zasledimo v Sobotni prilogi, Mladini ter v Dnevnikovem Objektivu.
Dr. Pavle Gantar je bil v osemdesetih letih aktiven v novih družbenih gibanjih, napisal je več člankov o civilni družbi pod socializmom, v letih 1984 do 1990 je bil kolumnist Mladine, v istem obdobju pa tudi predsednik ŠKUC Foruma. Bil je ustanovni član Odbora za zaščito človekovih pravic ter kasneje dolgoletni minister v Drnovškovih vladah.
Dr. Luka Omladič je leta 2004 doktoriral s tezo »Politična filozofija Gillesa Deleuza«. Na oddelku za filozofijo je redno zaposlen od leta 2001. Je član uredništev založbe Krtina in revije Kvarkadabra. Področje njegovega raziskovanja so politična filozofija, filozofija zgodovine, okoljska vprašanja, bioetika in epistemologija.
GLASBA:
Na začetku pogovora se je pojavilo povsem utemeljeno in upravičeno vprašanje, zakaj bi se študentsko politološko društvo sploh ukvarjalo z vprašanji, ki se tičejo znanosti oziroma še več, zakaj bi se spraševalo o možnostih povezovanja različnih področij človeškega vedenja in raziskovanja.
Dejstvo je, da v društvu Polituss politologije ne razumejo kot linearne in strogo zamejen vede, ki je vezana zgolj na institucionalne okvire. Precej bližje jim je pogled, ki pravi, da je človek že v osnovi družbeno bitje in da sta na ta način tudi politologija oziroma politično neločljivo povezana z njim.
Prav zavoljo tega so v društvu začeli razmišljati o morebitni povezovalni vlogi med naravoslovjem, družboslovjem in humanistiko, ki bi jo lahko, oziroma bi jo morala v zvezi s tem igrati politika in politologija.
Izhajali so iz predpostavke, da vsako novo znanstveno odkritje ne vstopa v prazen prostor, temveč je v ključni meri zaznamovano s politično voljo in družbenimi okoliščinami v katere vstopa. Na ta način so poskušali opozoriti na mit o popolnoma nevtralnem naravoslovju, ki deluje po strogo objektivnih kriterijih. Kritični pa so bili tudi do druge strani, danes namreč ni več skrivnost, da je družboslovna produkcija v veliki meri podrejena povsem konkretnim zgodovinskim okoliščinam, v katerih nastaja in pri tem velikokrat igra apologetsko vlogo.
Na ta način so skozi pogovor poskušali vsaj malce odstreti kompleksno in večplastno razmerje med različnimi področji človeškega raziskovanja in smiselnost celovitega, interdisciplinarnega pristopa. Obenem pa so ob tej priložnosti, na konkretnem primeru Bolonjske reforme, opozorili tudi na nesmiselnost ločevanja in pretirane specializacije.
Zamisel
»Veliko delo bo opravila znanost, ne demokracija.«
Ernest Renan, Dialogi in filozofski odlomki
GLASBA:
Pogovor se je začel s provokativno trditvijo, ki jo je že več kot sto let nazaj izrekel Karl Marx in sicer: »Znanost je dekla kapitala!«
Mag. Mišo Alkalaj se je na tezo odzval z naslednjim primerom:
Odnos med politiko in znanostjo najlepše ilustrira zgodba o uspehu Trofima Denisoviča Lisenka. Lisenko se je v 1930ih prebil na ideološko čelo genetskih raziskav v Sovjetski zvezi. O genetiki je imel sicer nekoliko čudne pojme, verjel je celo v dedovanje pridobljenih lastnosti, a uspel si je priboriti Stalinovo naklonjenost. Lisenko je izsledke zahodnih znanstvenikov preziral in trdil, da je »kapitalistična« genetika ideološko nesprejemljiva, ker je v nasprotju z dialektičnim materializmom. Prava, komunistična genetika, bo znala razviti žitarice, ki bodo rodile pozimi in s tem Sovjetski državi zagotovile še eno žetev, je obljubljal. Sovjetski mediji so redno objavljali novice o revolucionarnih odkritjih Trofima Lisenka, njegovih poskusov pa nikomur ni uspelo ponoviti.
Seveda Lisenko ni nikoli uspel razviti žita, ki bi rodilo pozimi, a v svoji ideološki vojni proti »kapitalističnim« genetikom je uspel iz Sovjetske zveze pregnati Hermanna Mullerja, ki je pozneje odkril, da je mogoče z X- žarki ustvarjati mutacije, za kar je leta 1946 prejel Nobelovo nagrado za medicino; Nikolaja Vavilova, predsednika Sovjetske akademije za agrikulturo, pa je spravil v Sibirijo. Pod grožnjo komunistične izvedenke lova na heretike je na zahodu prevladujoča genetika izginila iz sovjetskih genetskih raziskav in država z največjimi poljedelskimi površinami na svetu je morala redno uvažati pšenico in koruzo, če je hotela prehraniti svoje prebivalstvo. Kljub vsemu je Lisenko ostal na čelu sovjetske genetske znanosti do leta 1964.
Danes se lahko čudimo ali smejemo tem ekscesom stalinistične politike, ampak samo, če ne poznamo sodobnih odnosov med demokracijo in politiko. Namreč tudi v najbolj demokratičnih državah si politika podreja znanost – morda nekoliko manj očitno, bolj subtilno, a vseeno s primarnim namenom, da bi znanstveni izsledki potrjevali politične želje in interese.
Recimo, v času predsedovanja tudi po mnenju slovenskih politikov povsem demokratičnega ameriškega predsednika Billa Clintona, je ameriška Agencija za zaščito okolja objavila dokument, ki je trdil, da zaradi t.i. sekundarnega tobačnega dima v ZDA vsako leto umre 3000 ljudi. Administraciji Billa Clintona je bila ta raziskava zadosten dokaz za nove protikadilske zakone in celo tožbo proti tobačni industriji, v kateri so zahtevali 280 milijard ameriških dolarjev odškodnine. Če sledimo vire poznejših dokumentov o nevarnosti sekundarnega tobačnega dima, bomo ugotovili, da se v končni fazi vsi sklicujejo na to raziskavo, ista raziskava pa je tudi temelj slovenskega protikadilskega zakona, ki ga je podprla večina poslancev.
Nekoliko teže bomo izvedeli, da je bil ta dokument iz leta 1993 dejansko sodno razveljavljen. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so tvorci dokumenta o domnevni nevarnosti sekundarnega tobačnega dima selektivno uporabljali statistične podatke, in celo potvarjali izsledke. Iz statistično korektne analize podatkov, na katere so se avtorji študije sklicevali, ni mogoče izračunati nobene statistično signifikantne korelacije med sekundarnim tobačnim dimom in incidenco obolenj, ki so mu jih avtorji pripisali.
Seveda ni mogoče kredibilno trditi, da sekundarni tobačni dim ni nevaren. Ampak dejstvo ostaja, da študija, na katero se sklicujejo zakonodajalci, ko argumentirajo prepoved kajenja v javnih prostorih, tega ne dokazuje. Zakaj je Clintonova administracija s takim veseljem sprejela dokument, morda bolje pojasnjuje pogled v financiranje volilnih kampanj: tobačna industrija prispeva bistveno več v volilne sklade republikancev kot demokratov.
Zamisel
»Nikdar ne bo mogoče opisati preprostega, če poglobljeno ne preučimo zapletenega.«
Gaston Bachelard, Ustvarjanje znanstvene miselnosti
GLASBA:
Še en primer kako se prepletata politika in znanost. Predsednik Bush Prvi je odobril financiranje novega, največjega pospeševalnika, znanega po začetnicah SSC – Superconducting Super Colider; Clinton je projekt ustavil. Lahko bi sicer razpravljali, ali so potencialni rezultati pospeševalnika SSC zares vredni 12 in več milijard ameriških dolarjev, in več ali manj enaka strokovna mnenja tako za kot proti je bilo mogoče prebrati tako med Bushevo kot med Clintonovo vladavino; ampak Bushevo odločitev »za«, kot Clintonova »proti«, je mnogo bolj preprosto pojasniti z dejstvom, da je projekt prvotno predlagal republikanski guverner Teksasa v času republikanskega predsednika, razveljavil pa demokratski predsednik v času demokratskega guvernerja.
Najbrž je po svoji »vojni proti znanosti«, kot so pisali nekateri mediji, najbolj znan ameriški predsednik Bush Drugi, in to predvsem po intervencijah, da bi v uradnih dokumentih bolj relativiziral vprašanje, ali trenutne klimatske spremembe res povzročajo človeški izpust toplogrednih plinov; o tem je bilo veliko napisanega tudi pri nas, zato pustimo ta Bushev greh.
Manj slišimo o tem, da se podobnih pritiskov in intervencij poslužuje tudi nasprotna stran, da na primer mnoge evropske vlade prednostno financirajo projekte računalniškega modeliranja ozračja, le če ti vključujejo predpostavko o kritičnem vplivu človeških izpustov; da torej tudi druga politična stran favorizira raziskovalce in raziskave, ki potrjujejo njihove politične odločitve. In da mediji – kot sovjetski v času Lisenka – preferenčno objavljajo in poudarjajo včasih tudi močno sumljive izpolnitve katastrofičnih napovedi, nasprotujoče pa kar pozabijo.
Na primer, vsi smo slišali, da nam zaradi klimatskih spremembe grozi dvig morske gladine; a koliko nas ve, da je Medvladna komisija za klimatske spremembe v 3. poročilu napovedovala za 21. stoletje maksimalni dvig morja za 61 cm, v 4. poročilu pa je grožnjo zmanjšala na 44 cm? Ali na primer topljenje ledenikov na Grenlandiji, ki ga Gorov dokumentarec »An Inconvenient Truth« izpostavlja kot prvovrstno katastrofo – koliko nas ve, da so se leta 2004, ko so Gorov dokumentarec še snemali, Grenlandski ledeniki poleti res več stopili kot pozimi zmrznili, a leta 2006 se je trend že obrnil in danes Grenlandski ledeniki rastejo?
Predolga bi bila zgodba o tem, kaj vse je narobe s tezo o človeških izpustih kot primarnemu krivcu za klimatske spremembe, ampak najmanj, kar je mogoče reči, je, da je čista znanstvena dognanja ne potrjujejo, in da gre torej najprej za politično odločitev, kateri se podrejajo ali kot primerni izbirajo ustrezni znanstveni rezultati in politično korektni znanstveniki.
Žalostna resnica je pač, da znanstveniki za svoje delo rabijo denar, denar pa delijo politiki. Naivno bi sicer lahko pričakovali, da bi si politiki želeli objektivnih znanstvenih rezultatov, na osnovi katerih bi oblikovali svoje politične strategije. A žal ni tako. Politiki oblikujejo svoje strategije javnega nastopanja ob pomoči strokovnjakov za stike z javnostmi, tako, kot se oblikujejo reklamna gesla za prodajo pralnih praškov. Ob tem jim je lahko samo v napoto znanost, ki bi zoprno spraševala, kako so izmerili, da je perilo, oprano s politično primernim praškom, zares 2 krat bolj belo. Zato je razumljivo, da politiki izkoristijo svoje privilegije, da podprejo tako znanost, ki podpre njihovo stran. Tako je v ZDA kot v Sloveniji.
Zamisel
»Znanost se rodi v trenutku, ko družba odloči, da bo obvladala svoj svet ali ga obnovila.«
Al-Huseini, Kriza arabske misli
GLASBA:
Po navedenem izzivalnem razmišljanju se je debata razvnela.
Politik in sociolog Pavle Gantar je opozoril, da obstaja cela vrsta znanstvenih odkritij, ki sprva niso bila kapitalsko neposredno uporabna, a se je šele kasneje pokazala njihova uporabnost. Pri tem je izpostavil primer interneta. Kot tak primer, ki ga je izpostavil Gantar, je Alkalaj navedel polet na luno, ki, kot je razložil, sam niti ni tako pomemben. »Vendar so v okviru razvoja tega poleta odkrili celo vrsto stvari, ki imajo uporabno vrednost«. Po mnenju Alkalaja je sicer danes v znanosti veliko denarja, zato je položaj vseeno veliko boljši kot nekoč. »Nekoč so znanstveniki pogosto sami plačevali, da bi lahko raziskovali,« je pojasnil. Kot primer je navedel, da so se z matematiko nekoč ukvarjali skorajda izključno plemiči, saj ni prinašala dobička.
Omladič je dejal, da gre pri kapitalizmu logično za napredek in da se vednost danes obnaša isto kot blago. Pri tem je izrazil prepričanje, da avtentičen interes znanstvenikov vseeno ni v tem, da bi obogateli, vendar za svoje raziskave potrebujejo tudi denar. Po njegovih besedah se predvsem od naravoslovcev pričakuje, da bodo raziskave dale tudi neko uporabno vrednost.
Debata se je ustavila tudi pri problemu ekologije. Po Gantarjevem prepričanju ekologija sicer je problem, vendar »morda ne tako velik«. »Po zadnjih izračunih v obdobju 100 do 120 let ni pričakovati hujših posledic, kot je na primer ustavitev atlantskega toka. Vendar pa so človekovi vplivi vseeno prisotni, zato jih je potrebno odpraviti. Že zaradi načela previdnosti«. Po Gantarjevih besedah se sicer danes »za ekološko zgodbo bije neka druga bitka«: »Gre namreč tudi za to, kdo bo prvi izpeljal prehod na neogljikove tehnologije. Obdobje nafte se namreč končuje, saj smo dosegli skrajne zmogljivosti črpanja nafte na dan.« Alkalaj je prehod na neogljikova goriva in reševanje ekološke problematike ponazoril s primerom Vikingov, ki so izumrli, ker niso hoteli jesti rib, ker je bila to hrana njim nevrednega ljudstva. »Danes smo v enakem položaju, le da so naše ribe dobiček«. Pri tem je ocenil, da danes ni mogoče preiti na neogljikova goriva, ne da bi se pri tem odpovedali tudi dobičku. »Ogljikova gorivo pa bo potrebno nadomestiti, saj gre za preživetje civilizacije«.
Poročilo iz okrogle mize sta pripravila Anej Koriska in Matej Klarič. Poročilo je v celoti objavljeno v sklopu spletne strani www.polituss.org, kjer je mogoče prisluhniti tudi zvočnemu posnetku predavanja, ki ga lahko najdete tudi na Marševi podstrani posvečeni naši oddaji.
GLASBA:
Jingle-dpu
Sledi poročilo iz predavanja, ki je potekali v sklopu ciklusa o Totalitarizma Delavsko punkerske univerze. O »Totalitarizmu filma« je predaval Nil Baskar.
Nil Baskar je v svojem predavanju izpostavil razmerje med filmom in totalitarizmom. Natančneje, zanimala ga je nezadostnost obravnave razmerja med filmom in ideologijo znotraj prevladujoče kritike filma.
Vse od dneva, ko sta Gorki in Proust prvič obiskala kino, pa do filmske kritike Adorna in Deborda, prevladuje mnenje, da je film instrument nadzora in moči. Film naj bi učinkovito reproduciral dominantno realnost in svoje gledalce neposredno interpeliral v ideološke subjekte. V tem smislu je na primer propagandni film najbolj dovršena oblika kinematografske ideologije.
V kinu smo namreč zmeraj soočeni s filmom, ki predpostavlja lastno interpretacijo. Obenem je v kinematografski dispozitiv nujno vpisano občinstvo, ki predstavlja mnoštvo individualnih pogledov. Nasprotno pa film v totalitarnih pogojih predpostavlja ideološki diskurz, ki je sihroniziran s samim gledalcem, ki bere njegove želje in jih projicira na platno.
Totalitarni film poskuša preseči razpetost gledalca med mimetično iluzijo sveta, ki jo ponuja, in med predstavami, ki so jih o svetu ustvarjajo gledalci sami. Problem tega razcepa, ki predstavlja eminentno temo filmske avantgarde, ostaja v primeru totalitarne ideologije povsem spregledan. Medtem ko so se avantgardni režiserji tega problema lotevali na ravni filmske forme, pa je forma v ideološkem filmu povsem pragmatična. Neposredni cilj avantgardnega filma je, da bi filmsko govorico očistil mnogoznačnosti. V zasledovanju svoje želje je dejansko realiziral projekt, ki si ga je zadala totalitarna ideologija: ustvariti enoznačni film.
Kot paradigmatični primer slednjega je predavatelj omenil film Arnulf Rainier Petra Kubelke iz leta 1960, ki je zreduciran na minimalistične komponente, na osnovne figure slišnega in vidnega. Čeprav filmski avantgardi na nek način uspe odpravit ontološko nečistost filma in tako doseči enoznačnost, pa drugi strani delujejo tako, kakor da ni namenjen nikomur. S svojim poskusom, da bi ustvarili »neidelološkega gledalca«, so iz kinematografskega dispozitiva izbrisali vlogo samega gledalca.
Poročilo iz predavanja je pripravil Ciril Oberstar.
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
GLASBA:
Filozofija skozi čas
2. aprila
… 1725 se je v Benetkah rodil italijanski pisatelj Giovanni Giacomo Casanova, ki je bil znan kot velik pustolovec, malo manj pa kot filozof.
2. aprila
… 1787 je Jožef II. sprejel nov kazenski zakonik. V zakoniku je spremenil številne predpise in uzakonil odpravo smrtne kazni. To je bila prva odprava smrtne kazni na svetu in je veljala v celotni habsburški monarhiji.
… 2005 je umrl zagovornik personalistične filozofije Karol Jozef Wojtyla, bolj znan kot papež Janez Pavel II.
3. aprila
… 1917 je Lenin prevzel vodenje boljševikov med rusko vstajo.
… 1922 je Josif Visarionovič Stalin postal generalni sekretar Sovjetske komunistične partije.
4. aprila
… 1968 je bil v Memphisu (ZDA) umorjen Martin Luther King, borec za pravice temnopoltih in dobitnik Nobelove nagrade za mir 1964.
5. aprila
… 1588 je bil rojen angleški zdravnik in filozof Thomas Hobbes. Pomemben je kot avtor teorije o družbeni pogodbi, po kateri je zaradi naravnega stanja, v katerem je človek človeku volk, nujna pogodba o obliki države.
… 1794 so na zahtevo voditelja revolucije Maximiliena Robespierra v Parizu usmrtili enega od revolucionarjev, Georgesa Jacquesa Dantona.
… 1882 je umrl sociolog Frédéric Le Play.
6. aprila
… 648 pr. n. št. so stari Grki prvič opisali Sončev mrk.
… 1528 je umrl nemški slikar in učenjak Albrecht Dürer.
… 1773 je bil rojen škotski zgodovinar, ekonomist in filozof James Mill.
… 1875 je umrl nemški novinar in socialist judovskega rodu Moses Hess.
… 1994 se s sestrelitvijo letala z ruandskim predsednikom Habjarimanom in burundijskim predsednikom Ntarjamirom se začne ruandski genocid.
7. aprila
… 1772 je bil rojen francoski socialni filozof in družboslovec Charles Fourier.
… 1795 so v Franciji uvedli metrični sistem.
… 1797 je bil giljotiran francoski politični agitator in komunist Gracchus Babeuf.
… 1919 so neodvisni socialisti in anarhisti v Münchnu razglasili Bavarsko republiko svetov.
8. aprila
… 1835 je umrl nemški filozof, jezikoslovec in diplomat Karl Wilhelm von Humboldt.
… 1859 je bil rojen nemški filozof, utemeljitelj fenomenologije, Edmund Husserl.
Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!