Avizo
Mraz in led sta od nekdaj blagodejna spremeljevalca filozofskih razmišljan. V podoživljanju Descartesove filozofske zimske idile v Neuburgu, smo vas, upamo, zalotili prijetno na toplem in z pravšnjo mero filozfskega razpoloženja.
V današnji oddaji vas bomo pogreli s prispevki, ki se tičejo nekaterih aktualnih tem bližnje preteklosti.
V prispevku Nenada Miščevića se bomo čudili moralni vehementnosti klera ob katastrofi v jugovzhodni Aziji, preučili bomo povezavo med Hollywoodom in Pentagonom in se v zaključku, v prirejenem članku Božidarja Debenjaka, motivirani s 60. obletnico osvoboditve Auschwitza, spraševali: Ali lahko izbiramo zgodovinske možnosti?
GLASBA: HD 7502 QUANT CHILLS N THRILLS
etični pogled:
OBŽALOVANJE ZARADI TCUNAMIJEV
Kako naj vernik reagira na katastrofo kot je prizadela območje Indijskega oceana? To vprašanje se na straneh nekaterih vodilnih tujih časopisov zastavlja ostro in vedno pogosteje, kar spremlja izredno zanimiva razprava. Tovrstne razprave se pojavljajo tudi na internetu. Neki bosanski šaljivec se je spomnil stare pesmice: »Bog je katkad pravi šeret, na strmini doda teret.« No, večina se pri tem vprašanju ne šali na ta način.
Ko je pred tristo leti podobna katastrofa doletela Lizbono, se je Voltaire v romanu »Kandid ali optimizem« znesel nad svečeniki, ki so v katastrofi videli kazen za človeške grehe in se ponorčeval iz tistih, ki optimistično verjamejo v božjo dobroto. V romanu pripoveduje zgodbo, da po potresu, ki je uničil tri četrtine Lizbone, modreci te dežele niso uspeli najti učinkovitega načina, ki bi rešil kraljestvo propada, temveč prestrašeno ljudstvo zabavajo s sažiganjem. Tako je recimo učiteljišče v Coimbri odločilo, da je sežig nekaterih ljudi na tihem ognju in z velikim pompom pravo sredstvo za preprečevanje novih potresov.».
Na Voltaira smo se spomnili, ko smo lahko prebirali božično poslanico ene od pravoslavnih cerkvenih avtoritet. Sporočilo v tej poslanici je bilo jasno: tragedija v Aziji je poziv k kesanju. Zakaj kesanje? Preprosto, katastrofe so Božja kazen za naše grehe, kot to lepo ilustrira primer Sodome in Gomore.
Medtem ko sam vrh katoliške cerkve ne daje tovrstnih izjav, so na nižjih ravneh duhovščine takšne izjave pogostejše. Papež je pametno in humano izrazil solidarnost z žrtvami, pozval na pomoč in molil za njih. No, vrh Cerkve je eno, njeno članstvo pa nekaj povsem drugega. Tako se v pridigah po cerkvah pojavljajo namigovanja, da je tcunami božja kazen za zablodle otroke, za temni rog Indokine, kjer človekove zablode cvetijo v obliki seksualnega turizma.
Močna Božja roka
Tovrstne ideje pravoslavne božične poslanice in nižjih slojev katoliške duhovščine, velja pogledati nekoliko pobližje.
V krščanstvu je zelo živa tradicija, po kateri Bog zelo strogo in zelo okrutno kaznuje naše grehe. Če je verjeti tem, ki to tradicijo z entuzijazmom nadaljujejo, je tcunami dobesedno delo Božjih rok. Ne samo, da Bog ni naredil ničesar, da bi rešil ogrožene otroke, celo več, sam je poslal ubijalske valove, da jih pomorijo. Njegova močna, pravzaprav vsemogoča roka je zavila vrat desettisočim otrokom in jih poslala v smrt. Kdo ve koliko duhovnikov verjame v kaj takega. Koliko duhovnikov občuduje božjo dobroto in previdnost in opozarja vernike naj nikar ne grešijo, da Bog ne bi imel razloga njihovih otrok sredi noči utopi, kot je utopil male azijate in nekaj evropskih otrok, ki so tam preživljali počitnice. Niti eno običajno civilizirano sodišče danes ne predpisuje podobnih kazni za zločine, niti jih kakšen krvnik v imenu nekega sodišča ne izvaja. Katoliški župniki kot tudi njihovi pravoslavni kolegi imajo verjetno enostavno razlago: ljudje so končna in neumna bitja, Bog pa je neskončno dober in moder, tako, da njegovo pokončanje otrok nima oznake, ki bi ga imelo podobno človeško dejanje. Če bi kaj takega počela sodišča in policija, bi to bil zločin, ko pa to isto stori Bog, potem je to pravična kazen.
Škandalozne čestitke
Moramo priznati, da nam je zelo težko sprejeti moralo božičnih poslanic, ki vsebujejo tovrstne grožnje in opozorila. Bili bi zelo zadovoljni, če bi nas kdo demantiral. Da bi nam nekdo od tako razmišljujočih jasno in argumentirano pojasnil, da smo božično čestitko in druge podobne izjave dojeli narobe. Ker živeti skupaj z ljudmi, ki verjamejo v Boga morilca, ni lahko. Verjetno je bilo podobno težko tudi Voltaireu. A njegov lizbonski tcunami se je zgodil na dan vseh svetih leta 1755 in med tem je minilo že tristo let. Vsakodnevna morala se je spremenila in ljudje že dolgo ne menijo več, da so množične eksekucije popolnoma normalna kazen za neposlušnost do Boga. Herodovski pokoli nedolžnih otrok ljudi ne puščajo več ravnodušnih.
Cerkev lahko svoja sporočila prodaja skupaj z opozorilom na bistveno razliko med Bogom in ljudmi, tako, da potem običajen vernik niti ne razmišlja preveč o tem, kaj se groznega skriva v teh sporočilih. Zato je zelo pomembno, da verniku implikacija tovrsten groze pride do zavesti, da dojame, kar mu župnik zares hoče povedati, da torej Bog pobija otroke zato, ker turisti te iste otroke izkoriščajo za svoje zablodla nagnjena. Kot da jim prostitucija sama po sebi ni dovolj velika pokora, kot da ni dovolj strašno, da se sirote za denar prodajajo turistom, temveč jih je, ob odobravljajočem aplavzu duhovnikov, ki bi v osnovi morali širiti sporočila humanosti in krščanske ljubezni, za to potrebno še kruto kaznovati.
GLASBA: HD 7710 KING CRIMSON ELEPHANT TALK
HOLLYWOOD IN PENTAGON
Nedavna Busheva predsedniška inauguracija je potekala v znamenju ameriškega poslanstva v svetu: širiti demokracijo zlepa ali zgrda. Mnoge je ton prireditve spominjal na hollywoodske filme; sploh ni čudno, ker je ravno Hollywood oblikoval sliko Amerike in Američanov kot neustrašnih borcev za pravico in mir, in to sliko potem širil po celem svetu.
Nedavno je televizija ARTE posnela dokumentarni film o koreninah hollywoodske manipulativne mašinerije in mehanizmu, ki ga je vzpostavila. Na kratko, Hollywood in Pentagon intenzivno sodelujeta že več kot tri četrtine stoletja. Vojska nudi brezplačne tehnične usluge, o katerih sanjajo lakomni producenti, v posebej težavnih časih, pa za svojo namene prispevajo tudi ogromne količine denarja. Brez vojaške pomoči je namreč zelo težko snemati komercialne vojaške spektakle, ki Hollywoodu prinašajo ogromne denarje. Jim Hoberman, filmski kritik to formulira nekoliko bolj nežno: »v ZDA se država seveda ne vpleta v kulturo. No, obstaja ogromno filmov, ki jim je podpora države potrebna, vojaški filmi tako recimo potrebujejo na posodo precej opreme. V povračilo vojska zahteva, da ima nadzor nad scenarijem, da ga lahko po mili volji cenzurira in tako tiho pretvarja v propagandni material.« Tradicionalni cilj propagande je novačenje, še natančneje, potencijalne rekrute pritegniti »dokler so še mladi«, v kriznih situacijah pa se propaganda obrne tudi na konkretne politične, vojaške, pa tudi militaristične cilje.
Cenzurirani Lassie
Glavni raziskovalec v Arte-jevem dokumentarcu, Dave Hobb, je novinar in strokovnjak, ki se že desetletja ukvarja z problematiko sodelovanja Hollywooda in Pentagona. Svojo zgodbo začne z zabavno anekdoto, cenzuro scenarija za enega od filmov o Lassie. Pes Lassie v zgodbi rešuje pilote vojaškega helikopterja, ki se je zaradi tehnične napake zrušil. Filmarji so vojsko zaprosili za posnetke helikopterja, vojska pa je seveda istočasno od njih zahtevala, da se v zameno spremenijo scene, ki vključujejo vojsko. Otroci ne smejo vedeti, niti misliti, da so v vojski možne tehnične napake, ker so to bodoči vojaški rekruti in morajo zato verjeti, da je v vojski vse popolno. »Vojska vam daje možnost za uspjeh!« je moto novačenja. In ubogi scenarist Lassieja je moral spremeniti ta detail: helikopter se je zrušil zaradi nenadnega nabiranja ledu na propelerju. Da ne bi slučajno kdo mislil, da so v vojski možne okvare!
Sledi popis nekaj znanih filmov, ki jih je vojska pomagala soustvariti in sofinancirati: na prvem mestu so omenjeni legendarni »Patton«, ter dve sorazmerno nedavni vojaški limonadi »Top Gun« in »Pearl Harbor«. Sodelovanje pa je vojska odklonila pri nekaterih velikih in pomembnih filmih tipa Kubrickov »Full Metal Jacket«, ki so ga odklonili, ker se marinci medsebojno obstreljujejo, Stonov »Platoon« ali novejši »Thirteen Days« iz leta 2000, film, ki govori o kubanski krizi. V pismu uradnega predstavnika Pentagona je pojasnjeno, da je »Thirteen Days« zavrnjen, ker sta dva ameriška generala, ki sta zagovarjala spopad z Kubo, prikazana v negativni luči. Zavrnili so tudi »G.I.Jane«, kot tudi film o puščavski nevihti »Three Kings«, ker v scenariju ameriški vojaki kradejo iračanom. Vojska seveda zavrača filme, ki so pacifistično nastrojeni ali takšne, ki so kako drugače kritični do vojske.
Philip Noyce, režiser, pojasnjuje, da vojska troši ogromno denarja za reklamo in ji zelo odgovarja, da ji filmska industrija pri tem pomaga. Hobb ob tem opozarja na avtocenzuro (citiramo): »ko pišete scenarij veste, da bo vojska, natančneje častniki, ki so zadolženi za medije, vaš scenarij preučevali pod lupo, zato samega sebe cenzurirate. Bolje to kot pa da vojska zavrne vaš scenarij in vam producent pokaže vrata, tako vam kot vašemu projektu.« (konec citata)
GLASBA: HD 7519 RODNEY HUNTER ELECTRIC LADY
Odprta cenzura
Velika vrednost dokumentarca »Hollywood in Pentagon« je v tem, da sodelovanje postavlja v zgodovinski okvir. Koncem dvajsetih let prejšnega stoletja je Pentagon začel graditi mostove proti filmski industriji. Leta 1927 je bilo z aviatorskim filmom »Wings« vzpostavljeno prvo sodelovanje in to kar takoj v velikem stilu. Pentagon je pri filmu neposredno sodeloval kot koproducent filma. Za časa druge svetovne vojne se je Hollywood popolnoma mobiliziral za vojaški odpor. Igralci so obiskovali vojake na fronti in znani režiserji kot so Ford, Wyler in Stevens so za potrebe propagande snemali razvpite vojaške filme. Seveda, Hirošima in Nagasaki ostaneta neobdelana tema. Dvajset let tako na primer v bunkerju trohni kritični in pacifistični film Johna Hustona »Let There Be Light«, iz leta 1946.
Do izbruha antikumunistične McCarthyjeve histerije v petdesetih, se angažma vojske zvaja na potrebe rekrutiranja: prikazati vojsku, vojno in »naše fante«, v kar se da rožnati in junaški luči, da bi mlade pritegnili v vojsko. Ko nastopi McCarthy, napade pacifistične in antivojaške filmarje in v njegovi dobi se rodi zamisel o funkciji igranih filmov v neposredni politični propagandi. V tem času recimo v bunkerju konča film «Hellcats of the Navy», paradoksalno, z Ronaldom in Nancy Reagan v glavnih vlogah; in sicer zato, ker v njem vojak, Reagan, prevzame žensko svojemu nadrejenemu.
Film »The Longest Day« predstavlja v šestdesetih vrhunec sodelovanja Hollywooda in Pentagona; ameriška vojska na filmu je seveda junaška in nezadržna in jo sestavljajo sami vojaški heroji. No, sedemdeseta in poraz v Vietnamu travmatizirajo ameriško publiko, pa zato Hollywood za nekaj časa preneha z vojaškimi spektakli. Izjema je film »The Green Berets« Johna Waynea, ki je podporo dobil osebno od predsednika Johnsona, od vojske pa ogromno finančno pomoč.
Na nasprotni strani so antivojaški filmi o pustolovščini Vietnamu. »Platoon« Oliverja Stonea je izredno vznemiril ameriško javnost, Pentagon pa ga je seveda zavrnil. Klasika iz tega časa, Coppolina »Apocalypse Now« je prav tako podobno izvisela. Predstavnik Pentagona Phil Strub pojasnjuje (citiramo): »sodelovanje je bilo zavrnjeno, ker je vsebina dejansko nemogoča, npr. vojak ustreli svojega kolega po nalogu nadrejenega častnika.« (konec citata)
Kot da se te stvari dejansko niso nikoli dogajale!
Osemdeseta so prinesla val nove vojaške tehnologije – balzam za Hollywood in Pentagon. Uspešnica desetletja je nedvomno »Top Gun« in njegova elita čednih in mladih častnikov, spektakel tehnologije zapakiran skupaj z rock’n roll glasbo. Film je obnovil ljubezensko idilo Hollywooda in Pentagona. Bushev pozdrav vojakom v Iraku je bil režiran po zgledu na »Top Gun«. Že omenjeni medijski predstavnik Strub »Top Gun« občuduje, ker kot pravi (citiramo): »prikazuje vojsko v pravi luči in je hkrati finančno uspešen in to dobro pokaže pozitivno spremembo javnega mnenja« (konec citata). Podobna je zgodba s filmom »Pearl Harbor«, ki je zgodovinsko popolnoma nesmiseln. Film bi izvorno moral biti ljubezenski z malo akcije. Pentagon pa je pahnil režiserja v smeri čiste vojaške propagande in pri filmu seveda velikodušno materialno pomagal.
Cenzori in za ta aspekt zadolženi častniki svoje delo upravljajo nadvse vestno. V dokumentarcu eden častnik pojasnjuje kako bere scenarije in išče vse mogoče odlomke in replike, ki niso v interesu ameriške vojske in potem na to opozori svoje nadrejene. Predstavnik Strub je povsem odkrit (citiramo): »Vojsko smo izabrali za svojo službo, ker verjamemo v vojaški duh. Zato popolnoma razumljivo želimo odstraniti vse, kar napada imidž vojske in jo degredira. Smo namreč prepričani, da vojska dela na tem, da ZDA naredi za še boljšo državo in zato vsaki film, ki se temu načelu zoperstavi, smatramo za problematičen. Naše sodelovanje ima svojo ceno: pravico, da se seznanimo z scenarijem, ki nam je ponujen in da sodelovanje odklonimo, če ga ne želimo.« (konec citata)
Še en novejši primer, film Johna Wooja »Windtalkers«: v scenariju je scena, v kateri marinec mrtvemu Japoncu izruva zlati zob (kar se je tudi v resnici dogajalo); to je bilo popolnoma nesprejemljivo za vojsko in scena je seveda cenzurirana.
Nova tema terorizma je prinesla zanimiv primer. Film »The Siege« Edwarda Zwicka jo je slabo odnesel. V filmu, če se spomnite, se zlobni Pentagonovi militaristi na čelu z likom, ki ga igra Bruce Willis, okoriščajo terorističnih napadov, da bi na ta način militarilizirali in potem pokorili ZDA. Policaj, ki ga igra Denzel Washington, Willisov lik razkrinka. Seveda je Pentagon pomoč odklonil. Nasproten primer je film Riddleya Scotta »Black Hawk Down« o debaklu američanov v Somaliji, ki je bil navkljub temu ocenjen kot sprejemljiv, verejtno predvsem zato, ker uspešno karikira sovražnika.
Čista propaganda
Po 11. septembru se zgodi pomembna sprememba: na vrsti so kratki propagandni dokumentarci, filmske novice o ameriških vojakih v Iraku, ki jih neposredno proizvaja kar vojska sama. Sporočilo: ti fantje v tujem svetu ščitijo vašo svobodo! To niso pravi dokumentarci, pravijo kritiki, temveč čista propaganda. Snemalci se popolnoma istovetijo z vojsko in nekritično sprejemajo njena stališča. Vojska vse bolj uspešno producira tudi vojaške video igre; najprej kot simulacije v namen vadbe, danes pa tudi za propagando. Končno jim je z Bushem posijalo sonce. Zaključek je jasen. Kot pravi filmski kritik Michael Bay (citiramo): »Za film zadolženi častniki so podlegli svojim izkušnjam in se odločili kontrolirati vse vidike produkcije filmov.« (konec citata), Hobb pa opozarja (citiramo): »najmočnejša vojska na svetu je združena z največjim medijskim koncernom na svetu!« (konec citata) Propagandi torej ni videti konca!
GLASBA: HD 7544 KINKY THE HEADPHONIST
Ali lahko izbiramo zgodovinske možnosti?
Številni avtorji domnevajo, da lahko izbiramo zgodovinske možnosti. Po tej logiki ravnamo tudi v vsakdanjem življenju: v politiki, ko volimo izmed ponujenega tisto politično opcijo, od katere pričakujemo največ pozitivnega ali vsaj najmanj senčnih plati, v pisanju in javnem nastopanju, ko skušamo vplivati s svojim argumentiranjem in/ali s svojim ravnanjem na potek dogodkov; navsezadnje celo s svojim obnašanjem konzumentov, ko zavračamo izdelke s strupenimi stranskimi učinki ipd. Toda kakorkoli so te in druge strategije našega življenja v mnogočem obetavne in nujne, denimo kot odlaganje ekološke katastrofe ali pa zaviranje degeneracije politike, se nam vendarle zgodovina dogaja po neki svoji imanentni logiki, ki je do danes nismo doumeli in se zato še vedno izmika našemu vplivu.
Sredi novembra 1892 je Friedrich Engels objavil članek »Ameriške predsedniške volitve« in ga začel z besedami:
»Stari svet je bil pod gospostvom neodvrnljive skrivnostne usode. Tako so Grki in Rimljani označevali tisto nepojmljivo vsemoč, ki je izničevala vse človeško hotenje in stremljenje in storila, da je vsako človeško dejanje peljalo do čisto drugih rezultatov od nameravanih, ono nezaustavljivo oblast [Gewalt], ki so jo zatem imenovali Previdnost, predestinacija itd. Ta misteriozna oblast je postopoma zadobila pojmljivejšo obliko, in za to se imamo zahvaliti gospostvu buržoazije in kapitala, prvemu razrednemu gospostvu, ki si je skušalo priti na jasno o svojih lastnih bivanjskih vzrokih in pogojih in s tem odprlo tudi vrata do poznanja o neodvrnjivosti svojega lastnega prihajajočega propada. Usoda, Previdnost – to zdaj vemo – so gospodarski pogoji, pod katerimi se producira in menjava, in ti se danes strnjujejo v svetovnem trgu.«
Ta briljantna formulacija na svoji ravni pojasnjuje, kaj nas obvladuje; toda brž ko hočemo iz nje potegniti nadaljnji sklep, kako vendar obvladati svojo zgodovino, se pokaže, da ni operativna. Pripelje nas do tega, da vemo, da smo obvladovani od nujnosti (usode, Previdnosti itn.), da gre pri tem za oblast produkcijskega procesa nad producenti – nami, ljudmi – ki se kaže skozi diktat svetovnega trga, toda ta vedeti (savoir) ne pomeni kaj dosti za predvidenje in preprečevanje (pour prevoir). Iz današnje časovne oddaljenosti lahko opažamo tudi dolgi ritem, ki se je prvič zelo očitno zvrtel v času Engelsovega in Marxovega življenja, ne da bi ga onadva lahko že prepoznala: ciklus, ki še mnogo očitneje kaže, da se nekaj dogaja z nami, ne da bi človeštvo znalo s tem kakorkoli upravljati; dogaja se kot usoda. V ritmu 25-30 let gre s produkcijskim procesom navzgor in navzdol.
In ker ne poznamo vzroka tega cikla, ni bilo najdeno nobeno anticiklično sredstvo, ki bi ublažilo njegove amplitude. To pa je posebej usodno, kar pokaže pogled na zgodovino zadnjih dveh stoletij.
Zgodovina se nam v velikih razsežnostih torej dogaja kot usoda, doleti nas, in nenadoma smo vpleteni v dogajanje, ki nas postavi pred dejstva. To pa pomeni, da svoje zgodovine ne znamo kakorkoli kontrolirati; naša zgodovinska ladja plove še brez krmila, po meri usode. Edino, kar za silo znamo, je orientacija po zvezdah, ugotovitev, kje na tej plovbi brez krmila smo. Naša dejavnost je reagiranje na okoliščine, ki nas določajo. Potreben bo še hud napor misli, da bo iznajdeno krmilo.
Za dodatno komplikacijo poskrbi to, da je globalizacija ekonomije porušila občutljivo ravnotežje med politiko in ekonomijo, kakršno je obstajalo v času, ko je vladavino zakona vzpostavljala nacionalna država, nacionalna ekonomija pa je bila relativno avtonomen sistem znotraj svetovne ekonomije. To stanje je čas povozil, ravnotežja med globalno ekonomijo in zakonm pa nihče ne zna vzpostaviti. Kdo zdaj sploh še skrbi za vladavino zakona? Ob prilično brezzobih ali vsaj hudo škrbastih svetovnih mehanizmih pač le administraciji v Washingtonu in Bruslju, deloma z roko v roki, deloma druga proti drugi. Ob tem svetovne korporacije segajo tudi po kompetencah, ki pripadajo politiki. Kdor je imel oči, si jih je pomel ob demonstracijah v Seattlu: anarho scena na ulicah je pomagala razpravljavcem v dvorani, da so zaenkrat odbili naskok globalnega managementa, ki si je hotel vzeti še zakon v lastne roke. A kaj je globalni management drugega kot “personifikacija kapitala”, če rečemo z Marxovimi besedami? In kaj drugega lahko dela ta personifikacija, kot da skrbi za gladki tek in uspešnost, a tako, da obenem cementira oblast produkcijskega procesa nad producenti? Vsa vprašanja po smislu življenja in smislu početja padejo pod kolesje te dominacije. Absurd, da se uspešnost tega managementa izkazuje z globalnim zmanjševanjem zaposlenosti, da se dobiček povečuje tudi tako, da se eksternalizira tudi strošek za odrabljeno delovno moč (“delovno silo”) ali pa se stroški dela (mezda) potisnejo pod vsak še sprejemljiv standard, spravlja v začudenje in osuplost vrsto ekonomistov, filozofu pa potrjuje, da ne gre le za “krizo vrednot”, temveč za “petitio principii” vsega sistema. Francis Fukuyama je optimistično predvidel, da se končuje tisto, kar je Hegel imenoval boj za pripoznanje; pri Heglu je vladavina zakona končala ta boj, zakaj v zakonu, ki je enak za vse, je vsakdo pripoznan. Fukuyama je to Heglovo idejo videl realizirano tudi na svetovni sceni, ko pade boj za pripoznanje med državami, ker zavlada mednarodni zakon. Kako je s tem mednarodnim zakonom, se je dalo slutiti iz dogajanja v Seattlu, ne samo iz škrbastega uveljavljanja človekovih pravic, iz katerega so iz znanih razlogov izvzeti npr. Tibet, Čečenija, Pakistan. Toda priznavanje oblasti zakona se krha tudi v vsakdanjem življenju: mladi Ijudje, mladostniki in mlajši polnoletniki, ki se dokazujejo s strelnim orožjem proti vrstnikom in vzgojnikom, mladi, ki med seboj obračunavajo v aktih nasilja, grozljiva dejanja asocialne objestnosti, kot je metanje skal z brvi čez avtoceste – kaj je to drugega kot odpoved vladavini zakona? In kaj drugega so številna dejanja iz občutja “no future”?
GLASBA: HD 7607 SYNTAX PRAY
Optimistično je pričakovanje, da se bo sedanji svetovni sistem končal v petdesetih letih. Preoptimistično. Historični svet je namreč končen; nujna limitacija progresa so meje planeta; sistem, ki svoj razvoj gradi na razlikah, bo nanje dokončno naletel že prej; in ko se zenačijo razlike, progres, ki raste iz neenakosti, seveda ugasne. Naravoslovni analogon povedanemu je teorija toplotne smrti. Spoznanje o tem, da nag planet nima več mnogo šans za razvoj na razlikah je v zraku; po svoje ga je zabeležila trivialna umetnost, ki že kar nekaj časa beži v vesoljska prostranstva.
Časa za iztek v smislu zenačitve razlik na planetu zmanjkuje; ekološke meje jemljejo možnost, da bi npr. Bolivija, Brazilija, Burkina Faso in Burundi dočakale zenačitev z Belgijo in Britanijo. Pripravljenosti za internalizacijo ekoloških stroškov še danes, pet po dvanajsti, ni.
Zlovešče pa je med drugim, da je globalizacija enkrat že potekala: svet je bil globaliziran na časovnem valu ob vstopu v dvajseto stoletje; a zatem je sledila najstrahotnejša dolina: z dvema svetovnima vojnama, z razpadom svetovnega trga in s totalitarnimi odgovori nanj. Problemi, ki vpijejo po rešitvi, jo bodo dobili – toda, ali bo takšna, da bo etično vsaj zadovoljiva, je žal že drugo vprašanje. Svet bo našel ravnotežje – toda, kakšno bo? Kaj bo s človekovo (posameznikovo) svobodo, kaj s človekovim dostojanstvom?
Glavno upanje je, da nas bo udarilo samo toliko, da bomo še preživeli. Človeštvo se uči samo na ekstremnih izkušnjah: za anticiklično politiko je potrebovalo črni torek 1929 in obračun med New Dealom in fašizmom v vojni; za Nurnberg je potrebovalo Auschwitz, za njegovo oživitev masakre v Ruandi in na Balkanu. Na kateri točki bo nastala pripravljenost za internalizacijo stroškov? Žal se moramo pustiti presenetiti.
Arthur Miller, ki je postal pisatelj, potem ko je njegov oče (milijonar z dobro stoječo tekstilno tovarno) bankrotiral, ker je čez noč izgubil likvidna sredstva na borzi, ima o današnjih nabuhlih borznih tečajih porazno mnenje, zelo podobno kot Allan Greenspan ali pa naš prof. Mencinger. Ta balon bo počil; kaj se bo tedaj sesulo, kdo ve?
Toda ravno zato, ker je pripravljenost na iluzije tolikšna, je zdaj tembolj čas, ko moramo napeti sive celice; tudi tu velja Brechtov izrek: “Mišljenje je nekaj, kar sledi težavam in predhodi akciji.” Mimo je čas, ko je bila legitimna zahteva “primum vivere, dein philosophari” – “najprej živeti, potem filozofirati”. Danes je treba temeljito in neutegoma misliti in premisliti, da bi našli rešitev za življenje. Življenje je ogroženo, ni pa še izgubljeno – to je optimistični stavek teorije in njenega upanja, kot bi rekel Herbert Marcuse.
GLASBA: HD 7513 BEN MONO THE END
Današnja oddaja je pri koncu. Če smo vas morda spodbudili h kašnemu dodatnemu premisleku, potem smo svojo nalogo dobro opravili.
Ponovno vas v naši družbi pričakujemo ob tednu osorej.
Današnjo oddajo smo v prijetni družbi in toplem marševem studiu izvedli…