Avizo
V kolikor ta trenutek niste na predavanju, ki poteka v galeriji Media Nox, potem nas gotovo poslušate. V vsakem primeru, ta ura ne bo kar tako.
V novi lekciji smisla življenja »for dummys«, bomo spraševali kako poiskati končen odgovor.
Na pragu novega študijskega leta vas bomo prijazno povabili med Zofijine. Premierno bomo v novem sklopu posvečenem anonimnim velikanom misli, predstavili filozofa ali dva, ter vas na samem koncu soočili z Heideggerjevim pogledom na zgodovino filozofije.
Vabljeni ste nam prisluhniti!
GLASBA: Marilyn Manson – The Nobodies
Smisel življenja
Kako poiskati končni odgovor
Kot smo lahko slišali v preteklih oddajah, je logična struktura naših razlogov za delovanje takšna, da zahteva odgovor na vprašanje »zakaj«. Prisiljeni smo najti takšen »zato«, na katerem bi se niz vprašanj »zakaj«, ustavil. Takšen odgovor na vprašanje »zakaj« (eden ali več »zatojev«), ki bi hkrati opravičil samega sebe in s tem tudi vse drugo, kar počnemo. To bi bil končen odgovor na vprašanje o smislu življenja. Če nimamo dobrega končnega odgovora, potem nimamo razloga da počnemo karkoli. Da bi to, kar delamo dobilo smisel, moramo najti takšen »zato«, ki bo dajal našemu delu smisel. Seveda je naslednje vprašanje, a je takšen »zato« mogoče najti? A končen odgovor na to vprašanje sploh obstaja? Če obstaja, mora imeti naslednjo obliko:
Vse kar delam, delam zato, da bi….
ali;
Vse kar delam, delam zaradi…
Seveda je vprašanje, s čim zapolniti prazno mesto v izjavi? »Zato«, da bi kaj? »Zaradi« česa?
Zaradi svojih otrok? Zato, da bi moj najljubši nogometni klub prišel v prvo ligo? Da bi evangeliziral Afriko? Da bi enkrat za vselej vzpostavili pravičen svetovni red? Da bi bil srečen? Zato, ker tako hočem? Da bi se v mistični ekstazi združil z Bogom?
A lahko katerikoli od navedenih ali podobnih odgovorov zaustavi niz? A obstaja tekšen »zato, ker F«, po katerem nima več smisla spraševati »čemu F«? Problem je v tem, ker ne glede na to kakšen odgovor ponudimo, lahko vedno naprej sprašujemo »zakaj«. Vprašanje »zakaj« ima vedno smisel, ne glede na to kakšen je odgovor.
Zakaj bi se v mistični ekstazi združil z Bogom? Zakaj je bolje, da to naredim, kot pa, da tega ne naredim? Zakaj bi bilo bolje, da moj najljubši nogometni klub pride v prvo ligo, kot pa, da mu to ne uspe? Itd…
Nekatere odgovore lahko imamo za točne in za njih lahko trdimo, da mora biti bolj ali manj vsakomur jasno, da zanje ni potrebno navajti dodatnih odgovorov. A takšni odgovori bodo najpogosteje odvisni od socialnega konteksta tistega, ki jih daje.
Skupini navijačev, ki gredo na tekmo mojega najljubšega nogometnega kluba, je odgovor »zato, da bi klub prišel v prvo ligo« popolnoma smiseln in zadovoljiv. Isto velja tudi za bolj resne odgovore. Skupini globoko religioznih evangeličanov, je odločitev njihovih članov, da življenje posvetijo evengelizaciji Afrike, popolnoma smiselna in upravičena…Itd.
V določenem socialnem kontekstu bodo določeni odgovori izgledati samoopravičujoči. Toda, ali so ti odgovori in odločitve takšen »zato«, na katerem se naš niz uničujočega vprašanja »zakaj«, lahko ustavi. Seveda niso! Karkoli navedemo kot odgovor ali kolikorkoli nam je do nekega določenega cilja mar, enako je smiselno in potrebno nadaljevati z nizom vprašanj – z iskanjem opravičenosti.
V nadaljevanju našega radijskega iskanja smisla življenja, bomo poskušali analizirati in ovrednotiti nekaj tipičnih kandidatov za končni odgovor na vprašanje o smislu življenja. Ti kandidati so: sreča, objektivni namen, skrb za druge in nadaljevanje vrste. V oddaji čez 14 dni, bomo govorili o sreči.
GLASBA: Franz Ferdinand – Darts Of Pleasures
Novice
Vpis med Zofijine!
Spoštovani simpatizerji Zofije, ako vas pamet bode srečala ali je morebiti celo v vaši bližini, storite moder korak naprej in se ji približajte s pomočjo Zofije. Tukaj smo, da vas v tem jesenskem vpisnem času v njenem imenu zabeležimo v elitnem klubu tistih, ki jim možgančki niso v napoto. Postanite del njenega kraljestva, potopite se v vrelce njene modrosti, ljubimkajte z njo in izkusite vznesenost racionalnih občutkov! Vzdrgetajte v njeni bližini, pustite se ji objeti, naj vas zasužnji s svojo prefinjeno logiko! Zofijini ljubimci, ki smo izkusili njene prelestne čare, vam kličemo: bodite pogumni in pridite med nas!
Zastonj in brezplačno, le pamet vzemite s sabo! Pomagajte ustvarjati novo skupnost ljubečih podanikov, ki neizmerno zaupajo le njej! Nobeni politiki, nobeni ideologiji, nobeni Cerkvi, bodite svoji, oprite se na moč svojega ratia, predelajte argumentacijske vaje in ona bo z vami! Čas je za cinizem in distanco do vsega neumnega, iracionalnega, za prezir do »logique du coeur« in ignoranco političnih in idejnih primitivcev. Ne dajte si je vzeti, zdrave pameti, ne dajte si vzeti Zofije!
Dobrodošli med nami! Pristopite lahko na naslovu: zofijini@yahoo.com
Na hitro nekaj aktualnih knjižnih izdaj, tokrat izdanih izključno pri študentski založbi.
Giorgio Agamben
HOMO SACER
Homo sacer Giorgia Agambena je prvi, ključni del istoimenske trilogije enega najpomembnejših in najbolj izvirnih sodobnih italijanskih političnih filozofov.
V arhaičnem rimskem pravu je bil homo sacer tisti, ki ga je lahko vsakdo ubil, ne da bi s tem storil umor, in ki se ga tudi ni dalo žrtvovati v ritualno predpisanih oblikah. Prav v uboja zmožnem in žrtvovanja nezmožnem življenju homo sacer avtor najde ključ za ponovni premislek o politični filozofiji. Glavna vira – poleg nenehno prisotnega duha Walterja Benjamina, Agambenovega »velikega Drugega« – sta Michel Foucault in Carl Schmitt. Agambenova stava je, da smo dandanašnji vsi homines sacri, izročeni na milost in nemilost suvereni odločitvi biopolitične »oblasti«. V takem stanju se vse tradicionalne kategorije politične refleksije, od človekovih pravic do demokracije in državljanstva postavijo pod vprašaj. Agamben s tega stališča preuči razvoj odnosa med suvereno oblastjo in golim življenjem od Aristotla do Auschwitza, od Habeas corpus do deklaracij o človekovih pravicah in analiz pravno-politične strukture (nacističnih) koncentracijskih taborišč, biopolitičnega kraja par excellence. V njem Agamben vidi skrito biopolitično paradigmo moderne, v katerem je možnost razlikovanja med biološkim telesom in političnim telesom dokončno odpravljena. Skrito biopolitično paradigmo moderne pa odkriva tudi v današnjem globaliziranem svetu, kar dela knjigo izjemno aktualno tako za filozofe kot pravnike, politologe, sociologe in druge radovedne bralce.
Dominique Laporte
ZGODOVINA DREKA
Zgodovina dreka je edino dokončano samostojno knjižno delo francoskega psihoanalitika Dominiqa Laporta.
V šestih z obilico ironije zapisanih poglavjih avtor nazorno pokaže, kako se je človeško pojmovanje iztrebkov spreminjalo skozi zgodovino. Šele vzpon meščanstva je prinesel s sabo temeljno spremembo ekonomije, povezane z izločki. Laport prikaže prav ekonomijo dreka kot eno ključnih za samorazumevanje sodobnih posameznikov. To vključuje različne vidike od razvoja arhitekturnega organiziranosti sodobnega mesta, v katerem so odtočni kanali skriti pod zemljo, vzpona nacionalne države, ki temelji na čistosti nacije in skrbi za čist jezik, katere analizi Laporte namenja še posebno pozornost. Jezik je Laportu osrednji pokazatelj purifikacije vsakdana, do katerega pride v kapitalizmu. Denar ne smrdi, ponavlja Laporte in nas opominja na ključno freudovsko povezavo med izločkom in kapitalom. Lepota v modernem času ne diši, marveč nima vonja. Vsak vonj, tudi vonj parfuma, je primarno vonj izločkov. Zato mora biti vonj iz polja estetskega v sodobni družbi nujno izključen. Na drugi strani pa avtor opozarja na številne sorodnosti med pojmi izločkov, boga in duše. Ljudje smo simbolno božji izločki, kar, tako kot druge teze, Laporte bogato ilustrira z obilico humorja.
Zbornik:
MEDIJSKA KULTURA
..uredili so ga Hanno Hardt, Breda Luthar in Vida Zei
»Medijska kultura« je zbornik pomembnih tekstov s področja medijskih študij, ki so se kot posebno podpodročje kulturnih študij v zadnjih dveh desetletjih oblikovale na križišču humanistike in družboslovja. Zbornik in izbor tekstov je utemeljen na predpostavki, da so mediji danes »osrednji pripovedovalci zgodb v sodobni družbi« ter da se pomen zunanjega sveta konstituira (skoraj že prevladujoče) skozi medijsko komuniciranje.
Delo sestoji iz štirinajstih besedil. Trije uvodni teksti (Stuart Hall, Umberto Eco in John Frow) so programske narave in predstavlja temeljnje analitične koncepte »medijskih študij«. Knjiga bo opremljena s daljšim uvodnikom in kratkimi komentarji urednikov k posameznim tekstom. Besedila kultnih avtorjev kot so Ien Ang, John Fiske, John Hartley, Graeme Turner, Leo Loewenthal, Judith Williamson, Janice Radway itd. se v glavnem ukvarjajo s tekstualno analizo različnih medijskih žanrov, od sodobnega pop žurnalizma, filma, oglasov, glasbenih videospotov do popularne televizije ali romantičnih »ženskih romanov«.
GLASBA: Nick Cave – The Lyre Of Orpheus
Predstavljamo filozofe
V novem razdelku naše oddaje, vam bomo poskušali na kratko in jedrnato predstaviti življenje in delo, ljudi, načeloma tistih bolj prezrtih, ki so skozi zgodovino pomembno prispevali k razvoju filozofije.
Kriterij izbora bo bolj ali manj naključen, oziroma vezan na določene priložnosti, kot so obletnice, seminarji in drugi podobni dogodki, ki določeno filozofsko ime poskušajo ponovno aktualizirati. Determinizem današnjega izbora je rojstni dan.
29 septembra 1679 se je v bližini Salisburya rodil angleški filozof, samouk, pristaš teizma, Thomas Chubb.
Zgodnja smrt očeta mu je onemogočila, da bi svojo izobrazbo iskal na zato primernih ustanovah. Kot navaden delavec se je ob delu samoiniciativno zanimal za geografijo in matematiko, najzanimivejši pa se mu je zdel študij teologije. Sposobnost, da se popolnoma posveti pisanju, mu je omogočila zelo prepoznaven in tekoči pisateljski stil. Svoj prvi javni spis je prispeval v debati o vprašanju arijstva. V dobrobit prepričanja o absolutni oblasti enega boga in očeta, je napisal esej »The Supremacy of the Father«. Sledilo je še nekaj traktatov, ki so v zbranih delih izšli leta 1730. Kot delavskemu človeku, mu je bilo ukvarjanje z filozofijo pogosto prikrajšano, zato se je čez čas, ob pomoči prijateljev, finančno toliko osamosvojil, da je lahko preostanek svojega življenja posvetil razmišljanju. Umrl je 8. februarja 1746.
Chubb je zanimiv predvsem kot dokaz, kako je racionalizem intelektualnih razredov vplival na preproste delovne ljudi. Čeprav je v Angliji dolgo veljal za anonimnega, pa ga je po drugi strani recimo Voltaire, označil za najbolj logičnega med teisti. Njegova najpomembnejša dela so še: A Discourse Concerning Reason (1731), The True Gospel of Jesus Christ (1739), in Posthumous Works, v dveh delih.
GLASBA: R.E.M. – Texarkana
Letos mineva 100 let od rojstva, pred štirimi leti preminule filozofinje Dorothy Emmet, ki je med drugim, v filozofiji pustila neizbrisno sled na področju popularizacije filozofske pedagogike.
Med dosežke svoje kariere lahko prišteje krajšo revolucionarno epizodo, ko je angleške rudarje učila Platona, in bila ena ključnih figur pri vzpostavljanju oddelka za filozofijo na univerzi v Manchesterju.
V času ko je bila še najstnica, jo je poučeval oče, nato je leta 1918 vstopila v St Mary’s Hall v Brightonu. Leta 1923 je pristala na Lady Margaret Hall v Oxfordu, da bi študirala klasike in filozofijo. Bila je pod močnim vplivom Alexandra Lindsaya (katerega značilnost je bila povezava med intelektualnim in praktičnim v politični filozofiji) Pritchardom (katerega prizadevnost do moralnih dilem jo je inspiriral) in Macmurrayem. Pod njihovim vplivom si je poglobila inters za filozofijo, ki je povezana z realno skrbjo za politiko in socialna vprašanja. Leta 1932 je izdala svojo prvo knjigo Whitehead’s Philosophy of Organism (1932), v kateri se sooča z demistifikacijo Whiteheadove skrivnostne terminologije in idej. Kot profesorica je še isto leto nastopila na oddelku za filozofijo na Armstrong Collegeu v Newcastlu. Predavala je o politični filozofiji. Leta 1938 se je preselila v Manchester kot profesorica filozofije religije. Med vojno je spisala »The Nature of Metaphysical Thinking« (1945), v kateri se je odzvala na kriticizem logičnega pozitivizma. V času, ko je filozofija postajala obsedena z razumevanjem vsakodnevnega jezika, ko so se njeni kolegi poskušali ogniti soočenju z resnico na način, da so se oklepali trditve, da je vsako vprašanje resnice notranje jezikovni igri, je hudomušno zastavila retorično vprašanje: »zakaj potem igrati to igro?«.
V septembru leta 1966 je zapustila stolico v Manchesterju in se preselila v Cambridge. Postala je redni član »Moral Sciences Cluba« in pomagala pri izdajanju revije »Theoria to Theory«. Njeno živo zanimanje za antropološka vprašanja in vprašanja subjekta je rezultiralo v knjigah »Function, Purpose and Powers« (1958) in »Rules, Roles and Relations« (1966). V »The Moral Prism« (1979) se je vrnila k bolj kompleksnim temam individualne morale, v kateri je preučevala, kako nezanesljive so moralne sodbe, če ne obstaja nobena teorija, ki bi reševala moralne probleme. Kasneje se je z »The Effectiveness of Causes« (1986), »The Passage of Nature« (1992), in zadnji »The Role of the Unrealisable« (1994) vrnila k starim temam. Umrla je 25. septembra 2000.
Del obeh, v današnji oddaji obravnavanih filozofov, na žalost, v naših knjižnicah ne boste našli.
GLASBA: Rammstein – Amerika
Področja biti in enotnost biti
Nemški filozof dvajsetega stoletja Martin Heidegger je svojo idejo o filozofiji pojasnil skozi razmišljanje o zgodovini filozofije, v kateri sooča pojma metafizike in bivajočega.
Metafizika je beseda, ki ima več pomenov. V pričajočem tekstu je pomen naslednji: v zahodni filozofiji je metafizika dojeta kot ukvarjanje z končno stvarnostjo onstran čutnega izkustva (kar je evidenten vpliv Platona) in je kot takšna predmet Heideggerjeve kritike, saj se v njej dogaja »pozaba biti«, še zlasti vloge človeka, ki ga Heidegger imenuje tubit (Dasein).
Bivajoče – nemško das Seiende; Heidegger ločuje med ontološkim (bitjo, das Sein) in ontičnim (bivajočim). Filozofi naj bi od antike dalje napačno zamenjevali prvo z drugim, s tem ko so bit razumeli kot lastnost ali bistvo, prisotno v sami stvari tako imenovani »metafiziki prisotnosti«.
Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič? To je to vprašanje. Verjetno vprašanje ni poljubno. »Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič?« – očitno je to vprašanje prvo izmed vseh. Seveda, prvo ne v časovnem zaporedju vprašanj. Posameznik pa tudi narodi na svoji zgodovinski poti skozi čas sprašujejo marsikaj. Marsikaj pregledajo, preiščejo in preverijo, preden nalete na vprašanje: »Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič?« Mnogi sploh nikoli ne trčijo ob to vprašanje, če to pomeni, da naj vprašanja kot izrečenega ne bi le slišali in brali, temveč: da vprašanje vprašujemo, tj., da ga postavimo, zastavimo, da se primoramo v stanje takega vpraševanja.
Pa vendar! Vsakogar enkrat, morda celo večkrat, oplazi skrita moč tega vprašanja, ne da bi prav dojel, kaj se mu godi. V hudem obupu, na primer, ko se zdi, da vse stvari zgubljajo svojo težo, in ko se omrači vsak smisel, se vzravna to vprašanje. Morda bo zadonelo le enkrat, kot zamolkel udarec zvona, ki zazveni v bivanje in polagoma spet utihne. V vrisku srca je vprašanje spet tu, ker tu so vse stvari preobražene in na novo stoje okrog nas, kakor da bi bili prej zmožni dojeti to, da jih ni, kot to, da so, tako kot so. V dolgočasju, ko smo enako oddaljeni od obupa in veselja, je vprašanje spet tu. Trdovratna običajnost bivajočega širi okrog sebe razpuščenost, v kateri se nam zdi vseeno, ali bivajoče je ali pa ga ni, pri čemer vpraševanja tega vprašanja ne moremo primerjati z navajenim, od tu ni nobenega postopnega prehoda, ki bi nam vprašanje postopoma približeval. Zato mora biti vprašanje tako rekoč vnaprej pred-stavljeno. Po drugi strani pa pri tej pred-stavi in govorjenju o tem vprašanju ne smemo odlagati ali celo pozabiti na vpraševanja
GLASBA: Ministry – World
Vsak bistven lik duha je dvoznačen. Bolj ko je neprimerljiv z drugimi, mnogoterejša so zmotna tolmačenja.
Filozofija je ena redkih samostojnih ustvarjalnih možnosti in včasih tudi nujnosti človeško-zgodovinske tubiti. Sprotna zmotna tolmačenja filozofije, ki pa ob tem vendarle, četudi bolj ali manj od daleč, sem in tja kaj zaidejo, so nepregledna.
Tu navedimo le dve, ki sta pomembni za pojasnitev današnjega in bodočega položaja filozofije.
Prvo zmotno tolmačenje obstoji v tem, da od bistva filozofije zahtevamo preveč. Drugo zadeva sprevrnjeni smisel tega, kar naj bi filozofija dosegla.
Filozofija, vzeta čisto na grobo, vedno cilja na prve in poslednje vzroke bivajočega, in sicer tako, da je pri tem človeškost človeku samemu izrecno razložena in zadana. Od tu se potem zlahka širi mnenje, da bi filozofija zmogla in morala postaviti osnovo vsakokratne in prihodnje zgodovinske tubiti in dobe nekega naroda, na kateri naj bi se kasneje gradila kultura. Vendar so s takimi pričakovanji in zahtevami zmožnosti in bistvo filozofije precenjeni. Najpogosteje se ta pretirana zahteva do filozofije kaže v obliki graje. Pravijo npr.: Ker metafizika ni sodelovala pri pripravi revolucije, jo je treba odkloniti. To je ravno tako duhovito, kot če bi kdo trdil, da je treba, ker se z njo ne da leteti, odpraviti stružnico. Filozofija nikoli ne more neposredno dajati na razpolago sil ter ustvarjati načinov delovanja in priložnosti, ki privedejo do nekega zgodovinskega stanja, to pa že zato ne, ker se neposredno vedno tiče le redkih. Kdo so ti redki? Ustvarjalno spreminjajoči, preobračajoči. Širi se šele posredno, po obpotjih, ki jih ni mogoče usmerjati, da bi kdaj kasneje, in to potem, ko je kot izvorna filozofija že davno pozabljena, poniknila v neki samoumljivosti tubiti.
To, kar pa, nasprotno, filozofija po svojem bistvu zmore in mora biti, je: miselno odpiranje tirnic in obzorij védenja, ki postavlja mero in rang, vedenja, v katerem in iz katerega narod v zgodovinsko-duhovnem svetu zapopade in dovršuje tubit, vedenja, ki zaneti, zapreti z njim in izsili vsakršno vpraševanje in ocenjevanje.
Drugo zmotno tolmačenje, ki naj ga omenimo, je sprevrnjeni smisel tega, kar naj bi filozofija dosegla. Če filozofija že ne more zasnovati kulture, potem, tako menijo, naj prispeva vsaj k temu, da jo bo lažje graditi, bodisi da celoto bivajočega uredi v preglednice in sisteme ter pripravi podobo sveta, tako rekoč zemljevid sveta za uporabo različnih stari in področij stvari, in tako omogoči splošno in enakomerno orientacijo bodisi da prevzame delo še zlasti od znanosti, ko razmišlja o njihovih predpostavkah, temeljnih pojmih, postulatih. Od filozofije pričakujejo podporo in celo pospeševanje praktično-tehničnega kulturnega pogona v smislu lajšanja.
Toda – filozofija že po svojem bistvu stvari nikoli ne olajša, temveč jih oteži. In to ne le prehodno, ker se vsakodnevnemu razumu način njenega sporočanja zdi čuden ali celo nor. Otežitev zgodovinske tubiti, s tem pa v temelju biti sploh, je tako rekoč pravi smisel tega, kar naj filozofija doseže. Otežitev vrne stvarem, bivajočemu težo (bit). In zakaj je tako? Zato, ker je otežitev eden bistvenih temeljnih pogojev za nastanek vsega velikega, k čemur prištevamo predvsem usodo zgodovinskega naroda in njegovih del. Usoda pa je le tam, kjer tubiti gospoduje resnično védenje o stvareh. Utirjenja in vidike takega vedenja pa odpira filozofija.
Povzeto po eseju« Temeljno vprašanje metafizike«, ki ga je moč najti v »Izbrane razprave« Martina Heideggerja. Prevod je delo Ivana Urbančiča.
Metafizik je človek, ki gre opolnoči brez luči v temno klet iskat črnega mačka, ki ga tam ni.
Charles Bowen
GLASBA: Zmelkoow – Bit
Vedno znova pozabljamo, a po novem, lahko naše oddaje poslušate tudi v ponovitvah, vsak ponedeljkih ob 17 uri, tako, da naša srečanja postajajo neizbežna.
..toda za danes naj bo dovolj…
V naslednji oddaji boste lahko prisluhnili izseku iz današnjega predavanja o medijskih podobah homoseksualnosti. Do takrat pa se ekipa Zofijinih poslavlja.
Z vami smo bili…..