29. 10. 2008 Oddaja Zofijinih

Oddaja 29.10.2008

GLASBA:

Pozdravljeni v novi ediciji oddaje Zofijinih! Če nas spremljate redno, ste najbrž lahko opazili, da smo letošnjo jesen začeli nekoliko pozno in eno uro prej kot običajno. Novi termin oddaje Zofijinih bo poslej tako sreda ob 18. uri. Kar se pa jesenske zamude tiče, pa je v veliki meri povezana z dogajanjem na radiu MARŠ, ki je kar nekako simptomatično za »današnje čase« in katerih »veliki kritik« je nenazadnje tudi naša oddaja.

Radijska oddaja Zofijini ljubimci na radiu MARŠ poteka vse od leta 1996. S pripravljanjem oddaj nismo prekinili niti v času, ko je bila radiju odvzeta frekvenca. Bili smo eni zelo redkih, ki smo preživeli vse vzpone in padce Mariborskega radia Študent. Gotovo da naša oddaja od poslušalca zahteva nekaj zbranosti, toda ko to rečemo na ta način, se zdi – vsaj dandanes – kakor da se opravičujemo: v smislu, cenjene poslušalke in poslušalci, že vnaprej se opravičujemo, ker boste morali celih deset minut poslušati besede kakšnega teoretika o določenem problemu in po tem, po glasbenem predahu, še naslednjih deset minut. Opravičujemo se torej, da je oddaja podobna nekaterim »groznim« govornim oddajam na radiu ARS. Ampak takšno je tudi izobraževalno poslanstvo radia in medijev na splošno.

Kar se nam je v dani situaciji zdelo zares alarmantno, je bil podani argument vodstva radia za poseganje v avtonomnost radijskih vsebin. To naj bi bila neznana raziskava, ki je pokazala, da je povprečen človek lahko slušno zbran okoli 3 minute in da po njegovi oceni poslušalci MARŠ-a zmorejo celo malce več, okoli 7 minut zbranosti. Ali vidite oziroma slišite, kaj si v.d. direktorja MARŠ-a misli o svojih poslušalcih? O njih ima približno enako optimistično mnenje kot konzervativen politik o svojih volivcih. Seveda je ta raziskava povsem idiotska. Ovrže jo že dejstvo, da lahko povprečen človek posluša zvočne knjige cele ure in tudi otroci zmorejo pravljice poslušati cele ure.

Če je omenjena raziskava tako neresnična, potem na osnovi zdrave pameti sklepamo – in oddaja Zofijini ljubimci med drugim spodbuja prav k takšnemu zdravorazumskemu sklepanju – da ne more obveljati kot podpora za »razkosanje« do sedaj enovite oddaje ali zmanjševanje njene minutaže. Še več, sklepamo, da sklicevanje na takšno bebavo raziskavo, ki jo ovrže že preprosto izkustvo slehernega otroka, ki je več kot pet minut zbrano poslušal pravljice, nastopa prej kot sredstvo oblikovanja stvarnosti, ki jo bo potem ta argument podpiral. Kaj mislimo s tem, da lahko nek argument nastopa v funkciji oblikovanja tistega, kar bo potem podpiral? Vzemimo na primer, da se raziskava ne moti in je točna, da so dejstva resnično že takšna, da ljudje – celo študentje – ne zmorejo niti pet minut koncentracije in da se jim je potrebno s kulturnimi – radijskimi – vsebinami prilagoditi. Toda ali to pomeni, da so ljudje – tudi študentje – po naravi takšni, ali celo, da bi takšni morali biti? Če na to vprašanje odgovorimo negativno, potem že implicitno priznamo, da imajo oblikovalci kulturnih vsebin v medijih neko odgovornost: s svojimi idejami in formami podajanja vsebin na nek način tudi sooblikujejo stvarnost, jo legitimirajo, jo priznavajo, reproducirajo. Skratka, tudi če bi ljudje dejansko že bili popolni bebci – kot implicira argument sedanjega vodstva Marša -, to še vedno ne bi predstavljalo argumenta, da lahko takšno stanje podpiramo. MARŠ je namreč avtonomen medij in poslanstvo avtonomnega medija – v tem primeru avtonomnosti gre zlasti za avtonomijo od trga – je, ravno upor zoper takšno banalizacijo realnega. Kakšno je poslanstvo radia, je jasno zapisano v njegovih smernicah. Pa tu očitno zelo verjetno ne gre le za našo oddajo in averzijo do nje, temveč za nov princip, novo vizijo radia, ki bi ga rad nekdo preoblikoval po svoji meri. Če vodstvo avtonomnega medija tega ne razume, potem je naša dolžnost, da stvar problematiziramo, se z omenjenim problemom obrnemo na javnost in pozovemo k skupni refleksiji. Ker pač ne gre le za našo oddajo, gre za usodo radia in medijev na splošno.

O »tihi cenzuri kritične misli« bomo v prispevku Tomaža Grušovnika govorili tudi v jedru današnje oddaje. Ob tem bomo predstavili zanimiv odziv na naše javno pismo v zvezi z razmerami na radiu MARŠ, ki smo ga na kratko predstavili v uvodu, in izrazili javno podporo Pekarni, ki se je, podobno kot MARŠ, znašla v oprijemu sil z dvomljivimi sposobnostmi in motivi. V zaključku oddaje pa vam v skladu z vsebino oddaje, na kratko predstavljamo še italijanskega renesančnega filozofa, Niccola Machiavellija.

GLASBA:

Tomaž Grušovnik

»Tiha cenzura kritične misli«

Kaj je ena od ovir – morda najresnejša – na katero danes naleti kritična misel, ko se želi javno izraziti v obsegu, ki ni omejen zgolj na ozko, najbrž že prenasičeno, strokovno publiko? »Refleksija je tu zaradi dejanj. Torej, razmišljamo zato, da bi spremenili svet, da bi spremenili sebe, da bi živeli v pravičnejšem svetu, ali vsaj nekoliko mirnejšem svetu.« Seveda… Kdo se ne bi strinjal s temi besedami sodobnega ameriškega filozofa Edurada Mendiete? Toda danes je refleksiji odmerjeno vse manj prostora v javni sferi, s tem pa koristim, ki jih prinaša za družbo, ni dovoljeno, da se razvijejo v polni meri. Kljub temu, da je zanimanje za kritično misel večje, najbrž veliko večje, kot si predstavljamo…

Na spletnem portalu www.ted.com visi posnetek predavanja Alise Miller, ki govori o deležu informacij iz različnih predelov sveta, ki so na voljo Američanom. Multimedijski vrhunec nastopa – naslovljenega »Zakaj vemo o svetu manj kot kdajkoli« je posebej izdelani zemljevid, na katerem velikost posameznega kontinenta ponazarja delež informacij, ki s tega kontinenta preko medijev doseže ljudi v ZDA. Odstopanje tega ‘zemljevida’ od dejanske podobe Zemlje je seveda bizarno: ZDA in Irak, napihnjena kot balon, tektonsko izrivata vse ostale predele sveta – ‘površina’ ZDA zaobsega, denimo, kar 79 % odstotkov vse kopnine, medtem ko Rusija, Kitajska in Indija obsegajo le 1 %. Zaključna poanta kratkega Millerjinega predavanja pa je – temu nasprotno – pozitivna: kar 52 % Američanov si kljub neuravnoteženi ponudbi prizadeva, da ‘od blizu sledi novicam iz sveta;’ še več: ta odstotek je v preteklih dvajsetih letih narasel za kar 15 %. Skratka, medtem, ko je medijska ponudba postajala vse bolj neuravnovešena, sta se želja javnosti po globalnem informiranju in dejansko spremljanje svetovnih novic sorazmerno gibala v nasprotno smer.

Sprašujem se, kakšno pošast bi rodili, če bi po receptu, sorodnem Millerjinemu, narisali zemljevid, na katerem bi kontinenti predstavljali posamezne panoge – področja zanimanja – s katerih informacije dosegajo, denimo, slovenskega bralca časopisja. Ne predstavljam si dobro te podobe, vem pa, da bi stroko, kot je filozofija, na tem zemljevidu reprezentirala – morda – velikost Vatikana. Prepričan sem še, da bi pri slovenskem bralstvu, podobno kot pri ameriški javnosti, zasledili tudi drugi fenomen: lakoto po, če že ne čisto filozofskih prispevkih, pa vsaj po številčnejših kritičnih sestavkih.

K tej tvegani trditvi me vodijo dejstva: prvič, v pogovorih z ljudmi opažam, da so siti kolumn o tem, kako nekdo kuha paradižnikovo juho ali se pri česanju svojega psa sooča z zavozlano dlako in da močno pogrešajo večje število tehtnejših prispevkov. Drugič, raziskava glede izobraževanja odraslih v Sloveniji za leto 2007 ugotavlja, da je med temi programi velika večina humanističnih – humanistični programi predstavljajo kar neverjetni 40,4 % delež vseh izvajanih programov, je pa res, da moramo od njih odšteti ‘ročne spretnosti.’ Na drugem mestu je ‘znanost, matematika, računalništvo’ s 14,5 % deležem. In še tretji, naključni primer: na spletnem portalu Airbeletrina so, denimo, prav ‘Teorije’ tista rubrika, ki je med najbolj branimi.

Zakaj potem v slovenskih časnikih zasledimo tako malo poljudno-teoretskih prispevkov s kritičnim pridihom? Moja predpostavka je, da zaradi pojava, ki mu pravim ‘tiha cenzura.’ Pri njej gre za to, da tisti, ki je odgovoren ali ima pooblastila za objavo nekega sestavka, domneva, da le-ta ne bo nikogar zanimal in da se z njim, posledično, časopis ne bo bolje prodajal. To pomeni, da bo urednik zavračal vse prispevke, za katere bo menil, da so za bralce njegovega časopisa na ‘previsokem nivoju.’ Skratka, tihi cenzuri bo podvrženo vse, kar bo imelo priokus tehtnega, globokega in resnega; dejstvo, ki je samo po sebi dovolj zgovorno. To pa je hkrati tudi cenzura, ki je hujša od običajne, saj ima poleg tega, da lahko gre za nezaveden proces, še to neugodno lastnost, da pri njej nikakor ni moč pokazati na odgovorno osebo, ki tekste zavrača; zmerom imamo opraviti le z meglenim ‘prilagajanjem vsebin zahtevnostnemu nivoju bralca,’ ki je, spet po drugi strani, proces izločanja kvalitete, ponižujoč predvsem za javnost, ki ‘vsebinam na višjem nivoju’ menda ni dorasla.

Dodatna težava, ki jo predstavlja takšna uredniška politika, je sledeča: s tem, ko daje tako velik poudarek na lahke vsebine, lahko sama prične ustvarjati poneumljeno publiko. To, kar urednik domneva glede okusa bralstva – to je nizko raven bralne kulture – in kar naj bi pač bilo ‘tam zunaj’ med bralci, dejansko ustvarja sam, s tem, ko ponuja neuravnoteženo bralno dieto. Ta pojav ni neznan – poznamo podjetja, ki izvajajo raziskave glede povpraševanja potrošnikov po določenem produktu v izbrani demografski regiji; njihov »catch« je v tem, da lahko to povpraševanje – če izvorno manjka – tudi ustvarijo. Skratka, uredniški politiki ni treba zgolj brezglavo slediti bralnemu okusu na podlagi njenih domnev; kulturo branja lahko predvsem ustvarja, kar je seveda tudi njena družbena odgovornost. In bežanje pred to odgovornostjo pomeni – domala – izdajstvo; izdajstvo odgovornosti do publike in družbe; poleg vsega pa še, v to sem prepričan, zatajitev same sebe.

Ne smemo gojiti pretiranih iluzij: nihče ne pravi, da v slovenski javnosti spi več kot 50 % potencial kritičnega bralstva. Gotovo pa obstaja kar nekaj ljudi, ki se pred poplavo lahkotnosti zatekajo na bloge, spletne strani in v knjižnice in ki v dnevnem časopisju pogrešajo večjo prisotnost gibke misli. Še to – danes lahko plačljivi časopisi z brezplačnimi tekmujejo samo še v resnosti, zanesljivosti in strokovnosti. Predvsem iz tega razloga bi veljalo premisliti, kako resen problem zanje predstavlja morebiten pojav tihe cenzure.

Prispevek je izvirno objavljen na spletni strani spletnega časopisa Airbeletrina www.airbeletrina.si.

GLASBA:

K izjavi Zofijinih ljubimcev glede dogajanja na Maršu

Po tem, ko smo v društvu Zofijini ljubimci medijem razposlali svojo izjavo o dogodkih na Radiu Marš, smo v nabiralnik prejeli na moč čudno pismo, sestavljeno iz dveh delov. V prvem delu je v nekaj stavkih izraženo to, čemur bi – s kančkom dobre volje kajpak – lahko rekli izražanje soglasja, nemara celo pohvale. A ker je oboje precej dvomljivo, si člani društva o tem ne upamo soditi. Omeniti nemara velja, da je bilo v tem delu nekaj rečeno še o Društvu Marš, za katerega vsi vemo, da je ustanovitelj Radia Marš. Ker so izrazi, ki se nanašajo na to društvo, tako krepki, da jih slovenščina komajda prenese, jih zaradi ljubezni do jezika – a ne do društva – ne bomo omenjali. A ta prvi del pisma sam po sebi niti ni posebno zanimiv. Bolj zanimiv, ali če hočete, na moč nenaveden, je drugi del pisma. Naj kar takoj priznamo, da se nam ne zdi nenavadna vsebina pisma – z njo se v društvu ne bi mogli bolj strinjati – temveč dve drugi zadevi. Prva čudna reč je, da je avtor pisma – če seveda verjamete – že davno, to je leta 1937, preminuli levičarski intelektualec Antonio Gramsci. V društvu tega seveda ne verjamemo, saj bi to impliciralo, da živimo v bistveno drugačnem svetu, kot smo mislili doslej, in da se številnim in raznovrstnim podjetnikom odpira povsem nova tržna niša – še posebno sedaj v času vseh svetih. No, skrbno brskanje po zaprašenih knjigah nam je razkrilo, da gre v resnici za prepis slovenskega prevoda Gramscijevega teksta, ki ga najdete – če vas to zanima – v knjigi »Civilna družba in država«. Druga čudna reč, ki jo omenjamo, pa je, da je bilo pismo prvotno naslovljeno na Društvo Marš oziroma – če smo pošteni – to v resnici domnevamo. Našo domnevo bolj kot s čim drugim utemeljujemo z omenjanjem tega društva v prvem delu pisma, saj so bile morebitne besede Društvo Marš tako obledele – dejansko in če je to mogoče bolj obledele kot je samo društvo -, da nam je pri razbiranju pravega naslovnika nemara nekoliko ponagajala tudi domišljija.

Kakorkoli že, četudi naslovnik pisma ni naše društvo in četudi se ne vprašujemo, čemu je napačno naslovljeno pismo pristalo prav v našem nabiralniku – kogar mika, da bi za to okrivil usodo, si bo po poslušanju priloženega pisma bržčas premislil -, je vse, kar nam trenutno preostane, da to pismo predamo javnosti in pri tem upamo, da bo svojega naslovnika vendarle našlo.

Z dolžnim spoštovanjem in iskrenim sovraštvom

Zofijini ljubimci

GLASBA:

Antonio Gramsci

Proti ravnodušnosti

Sovražim ravnodušne. Tako kot Frederico Hebel mislim, da »živeti pomeni biti angažiran«. Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni skupnosti. Kdor zares živi, ne more ne biti državljan in privrženec. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedalstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne.

Ravnodušnost je mrtvi tok zgodovine. Je kamen, ki teži inovatorja, je negibna snov, v kateri se pogosto utaplja najbolj čudovito navdušenje, je močvara, ki obdaja staro mesto in ga brani mnogo bolje kot najbolj trdno obzidje, bolje kot junaške prsi njegovih bojevnikov, ker njeni blatni vrtinci požirajo naskakovalce, jih zdesetkajo in jim jemljejo pogum, včasih pa prisilijo, da se odpovedo svojemu junaškemu dejanju.

Ravnodušnost mogočno deluje v zgodovini. Deluje pasivno, toda deluje. Je usoda: je tisto, s čimer ni mogoče računati, to, kar pretrese programe, kar sprevrže tudi najbolje pripravljene načrte, je surova tvar, ki se upira pameti in jo duši. To, kar se zgodi bodisi da gre za zlo, ki udari po vseh, ali za morebitno dobro, ki ga lahko porodi neko junaško dejanje (obče veljave), vse to ni toliko zasluga pobude nekaj redkih ljudi, ki delujejo, kolikor je posledica ravnodušnosti, nedejavnosti mnogih. To kar se zgodi, se ne zgodi predvsem zato, ker bi nekateri hoteli, da se zgodi, temveč predvsem zato, ker se množica ljudi odreka svoji volji, pusti, da se stvari dogajajo kot se, dopusti, da se prepletejo vozli, ki jih potem lahko preseka samo še meč, dovoli, da so sprejeti zakoni, ki jih potem lahko razveljavi samo upor, pripusti na oblast ljudi, ki jih potem lahko strmoglavi samo punt. Usoda, ki se zdi, da obvladuje zgodovino, ni tako nič drugega kot slepilni videz te ravnodušnosti, te nedejavnosti. Dogodki dozorevajo v senci, malo rok, nad katerimi ne bdi noben nadzor, tke platno skupnega življenja, množica pa o tem ničesar ne ve, ker je potisnjena ob stran. Z usodo nekega obdobja manipulirajo omejena gledanja, neposredni cilji, osebne strasti in ambicije majhnih dejavnih skupin, množica pa o tem ničesar ne ve, ker je potisnjena ob stran. Toda dogodki, ko dozorijo, izbruhnejo; v senci stkano platno je nekega dne dokončano: in tedaj se zdi, kot bi usoda pretresla vse in vsakogar, zdi se, kot da je zgodovina zgolj velikanski naravni pojav, izbruh, potres, katerega žrtve so vsi, kdor je hotel in kdor ni hotel, kdor je vedel, kaj se pripravlja, in kdor ni vedel, dejavni in ravnodušni. In ta zadnji se jezi, rad bi se izmaknil posledicam, rad bi, da bi bilo jasno, da on tega ni hotel, da za to ni odgovoren. Nekateri se milo cmerijo, drugi grobo preklinjajo, nihče ali le malokdo pa se vpraša: če bi bil tudi jaz opravil svojo dolžnost, če bi bil poskusil uveljaviti svojo voljo, če bi bil svetoval – ali bi se zgodilo, kar se je? Toda nihče ali malokdo se počuti krvi zaradi svoje ravnodušnosti, zaradi svojega skepticizma, zato, ker ni ponudil svoje roke in svoje dejavnosti tistim skupinam državljanov, ki so se ravno zato, da bi se izognili takšnemu zlu, borili ravno za takšen blagor (kakršnega) so si izmislili.

Večina njih pa po dovršenih dogodkih raje govori o propadanju idealov, o dokončanem zlomu programu in o drugih podobnih ljubeznivostih. Tako se začenja njihov umik pred vsakršno odgovornostjo. In ne gre za to, da bi jim stvari ne bile jasne in da kdaj pa kdaj ne bi bili celo sposobni ponuditi zelo lepe rešitve za najbolj pereče probleme ali za tiste, prav tako neodložljive probleme, ki sicer zahtevajo obsežne priprave in več časa. Toda te rešitve ostajajo prav tako lepo neplodne, toda tega prispevka k skupnemu življenju ne motivira nobena moralna luč; je proizvod intelektualne vedoželjnosti, ne pa izostrenega smisla za zgodovinsko odgovornost, ki terja od vseh, da so v življenju aktivni, ki ne pristaja na nikakršen agnosticizem in na nobeno ravnodušnost.

Sovražim ravnodušne tudi zato, ker mi je zoprno jadikovanje teh večnih nedolžnežev. Od vsakogar od njih terjam, da položi račune o tem, kako je opravil nalogo, ki mu jo je naložilo življenje in mu jo vsak dan sproti zastavlja, o tem, kaj je storil, še bolj pa o tem, česar ni. In čutim, da sem lahko neizprosen, da mi prav nič ni treba razmetavati svojega usmiljenja, da ni prav nič treba, da bi z njimi delil svoje solze. Do vsega zavzemam svoje jasno stališče, živim, že čutim, kako v pogumni zavesti mojih somišljenikov utripa pulz življenja prihodnje družbe, ki jo ti že gradijo. In v njej družbeni okovi ne bremenijo le nekaj ljudi, in v njen vse, kar se zgodi, ni posledica naključja, usode, ampak je razumno delo državljanov. V njej ni nikogar, ki bi slonel na oknu in gledal, kako se jih nekaj trudi, gine v žrtvovanju; kdor pa sloni na oknu, na preži, in hoče izrabiti tisto nekaj blagra, ki ga omogoči dejavnost nekaterih, zliva svoje razočaranje tako, da sramoti tiste, ki se žrtvujejo, ki ginejo, češ da niso znali uresničiti svojih namenov.

Živ sem, zavzet. Zato sovražim tistega, ki ni angažiran, mrzim ravnodušne.

11. februar 1917, »La citta futura«. V slovenskem prevodu je besedilo objavljeno v knjigi »Civilna družba in država«, ki je izšla leta 1987.

GLASBA:

V podporo Pekarni, kakršna je in kjer je

Sloviti sociolog Ulrich Beck v svoji knjigi »Kaj je globalizacija« omenja karikaturo, ki prikazuje španske osvajalce, kako v lesku svojega orožja stopajo v Novi svet. »K vam smo prišli, da bi z vami govorili o Bogu, civilizaciji in resnici,« pravi eden med njimi. Na drugi strani mu zaprepaden domorodec odgovarja: »Seveda, kaj bi radi vedeli?«

Da bi razumeli komični učinek karikature, moramo poznati kontekst. Recimo masakre, ki so sledili osvajalski prilizljivosti prinašalcev »resnice in Boga«. Omenjena zgodba ni brez asociacij na kulturno stvarnost Maribora tukaj in zdaj, pri čemer imamo v mislih predvsem otočke alternativne in mladinske kulture; kaj več od tega niti ni ostalo. Kar se z njo dogaja, znova spominja na masaker. Radio Marš, eden zadnjih nekomercialnih in študentskih medijev, je v zadnjih vzdihljajih in pametno bi bilo preveriti tudi, v kakšni meri k temu prispevajo »notranji sovražniki«. Mladinska kultura MKC-ja ja bila iz Orožnove ulice razvpito izgnana kot »straniščna kultura« – za takšno jo je promoviral tedanji rektor dr. Ludvik Toplak in kasneje iz stavbe hvalisavo naredil palačo, imenovano rektorat. V kakšne metastaze je prešla danes in v kakšni meri ji je »straniščni« pedigre bil v napoto, bo treba vprašati »akademike« z univerze. Zadnji eklatantni primer, ki se neposredno navezuje na anekdotično zgodbo iz Beckove knjige, zadeva kulturni center Pekarna z vsemi svojimi društvi in posamezniki, iz katerega želi, v imenu civilizacije nepremičninskih baronov, mestna občina pregnati še zadnje domorodce. Z ognjem in mečem se mariborski Metelkovi, unikatnemu prostoru heterogenih artikulacij kulturnih akcij in praks, obeta selitev v urbanost t.i. Karantene na drugem delu mesta. Če prav razumemo, bi spomeniško varovane objekte podrli in na njih zgradili imenitne stavbe – v zadovoljstvo občine, investitorjev in domnevnih kupcev. In v čistem nasprotju s še nedavno tega izrečenimi prijaznimi in mamljivimi predlogi.

V imenu evropske prestolnice kulture, s katero se nam bodo že prav kmalu bahali lokalni mariborski kulturni šerifi, se že v tem trenutku drastično krčijo proračunska sredstva za financiranje projektov založb in revij, kakršni sta Litera in Dialogi, če omenimo le nekatere. Vse v stilu: kaj bi nam wc-kultura, zamenjajmo jo s Kulturo. Oziroma z Videzom kulture. Mladim se namesto »straniščne kulture«, v kateri je uživala, ponujajo razprodaje kakšnega Europarka in čevapčiči po okusu festivalskega Lenta. Toda prinašalcem civilizacije in resnice pač ni dovolj – zdaj bi »kultivirali« še Pekarno, ta enkraten prireditveni in družbeni prostor – takšen, ki si ga želijo.

Napak bi bilo misliti, da ti prostori padajo pod pritiskom kapitala. Da se svoboda drugačnosti (formalne, kulturne, subkulturne, prireditvene, arhitektonske, urbane, javnostne), ki bogati barvni spekter vsake premišljene kulturne infrastrukture nekega mesta, izgublja vpričo nekakšnih ekonomskih pritiskov. Mogoče že, toda deklarativno nanjo pritiskajo občinski in drugi veljaki v imenu – kulture. Vaša ni prava, prava je naša, je njihovo geslo. In zelo verjetno ob tem le blefirajo. Ampak prav ta gesta jih izdaja. Kulturniški konkvistadorji nam prinašajo vero v pravega boga, zaradi katere se splača bežati pred njimi in pred njihovi bogovi.

Zofijini ljubimci

GLASBA:

Filozofija skozi čas

Obdobje renesanse je z svojimi idejami in prakso dodobra zaznamoval italijanski filozof in politik Niccolo Machiavelli. V knjigi »Vladar«, ki je njegovo najpomembnejše delo, so njegovi nasprotniki videli opravičilo za avtoritarno državo, ki nima podlage v nobenem nravnem pravilu, kar danes imenujemo »makiavelizem«. Razni slovarji, polni apriornih predsodkov, s pojmom »makiavelizem« tukaj nedvomno delajo Machiavelliju slabo uslugo. Branje »Vladarja« vsebuje namreč še kar nekaj raznega moralističnega idealizma, pri katerem vsa etika človekovega delovanja teži k nekemu transcendentnemu idealu. Machiavelli je kronik in zgodovinar svojega časa z vsemi njegovimi slabostmi, nikakor pa ne zanika etike delovanja. Je pa zelo trd in do svojih idealističnih sodobnikov izjemno kritičen: ne zanima ga, kako naj bi se živelo, temveč kako se živi. Zato je delo »Vladar«, po smotrnem »telosu«, bolj kot filozofije in moralizma političnega delovanja, polno kritičnega realizma zanj polpreteklega političnega dogajanja.

Niccolo Machiaveli predhaja moderno analizo politične oblasti. Njegova metoda raziskovanja je induktivna. Sodbe oblikuje iz opazovanja in zabeležk konkretnih političnih dogodkov, skratka spretnosti, ki se jih je v letih od 1498 do 1512 naučil v diplomatski službi florentinske republike. Zgodnje 16. stoletje je bilo za italijanske mestne državice izjemno vihravo. Ali so se spopadale med seboj in same s sabo – kar je bilo značilno tudi za Firence – ali pa so bile žrtev apetitov velikih sil: Francozov, Habsburžanov ter papeške države. Leta 1512 so Habsburški Španci naposled Firencam vrnili Medičejce, s tem pa je bilo konec tudi Machiavellijeve diplomatske kariere. Iz opazovanj družbenega izkustva, ki so bila senzorično intenzivno podkrepljena z mučenjem zaradi suma zarote proti Medičejcem, pride Machiavelli še istega leta do treznega in hladnega spoznanja, da vladar, ki hoče vsepovsod veljati za dobrega in deluje po načelih krščanskih vrlin, prej propade, kot pa vladar, ki se prilagodi neprijazni politični stvarnosti. Zato so moralna načela, ki veljajo med ljudmi in jim tudi sam priznava vrednost, za vladarje vedno predmet računa, kdaj jim bo dal prednost, kdaj pa bo uporabil katero od bolj trdih sredstev prepričevanja. Umetnost vladanja je res umetnost: kadar ne zaležejo moralne metode političnega prepričevanja – kar je skoraj nikoli – se mora vladar zateči k zvijačnosti, in če tudi to ne zaleže, k sili. Na kratko bi povzeli, da mora biti vladar zvit kot lisica in močan kot lev.

Že več kot 400 let velja delo »Vladar« za klasični učbenik vseh samodržcev. To gotovo ni bil Machiavellijev namen, kot tudi ne to, da svoje ime spravi na slab glas. Že branje »Diskurzov na knjige Tita Livija«, v katerih ne skriva simpatij do republike, nekoliko spremeni enačenje Machiavellija s samodrštvom. Eno pa je za nas gotovo. Posebno zabavno je, če pred vsakimi volitvami beremo strankarske programe skozi prizmo Machiavellijeve paradigme.

Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net

GLASBA:

S tem se Zofijini ljubimci za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da nam spet prisluhnete ob tednu osorej. Vas pa že danes vabimo, da se nam ob 20 uri pridružite na filmozofskem večeru v dvorani Gustaf, kjer bomo predstavili film »This is What Democracy Looks Like«, ki mu bo sledil pogovor, ki bo vključeval tudi nekatere dozdajšnje poudarke iz sklopa Šole politične pismenosti, ki bo po urniku v polni formi nadaljevala svoj pohod naslednjo sredo, z temo kritičnega mišljenja. Svoja mnenja o oddaji in o naših dejavnostih lahko podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih k nam posredujete na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Srečno!

GLASBA:

Avizo