AVIZO
Glasba1: Europe Final countdown
Pozdravljeni v novi oddaji Zofijinih ljubimcev. Kdaj ste nazadnje gledali televizijo? Verjetno danes. Ste že kdaj preleteli skozi vseh sto kanalov, ki vam jih ponuja kabelska? Ste se kdaj vprašali, kako je možno ustvariti toliko plehkosti za tako veliko denarja? Če ste,se se vam bo današnji prispevek zanimiv, če ne vas bo morda vzpodbudil k razmisleku o teh vprašanjih.
V današnji oddaji bomo prisluhnili tekstu dijakinje Tinke Legvart o nastajanju Evropske zavesti skozi projekt nemško francoske televizije ARTE. Televizijski kanal, ki si poleg vzpostavljanja multikulturalizma prizadeva tudi za kritičnost in poglobljeni razmislek o temah, za katere na klasičnih komercialnih televizijah ni prostora.
Ob tem pa nas kot vedno čakajo še redne rubrike: Filozofija skozi čas, Humor, Napovednik in poročilo s srečanja Delavsko-punkerske univerze. Vabljeni k poslušanju!
Za-misel
Evropo je ustvarila njena zgodovina. Ameriko je ustvarila njena filozofija.
Margaret Thatcher
NASTAJANJE EVROPSKE JAVNOST
Tokrat se bom ukvarjala z vprašanjem »Ali lahko izkušnje TV ARTE prenesemo k nam?«. Zato bom govorila o medkulturnem dialogu in o sprejemanju. Morda bi komu lahko zadišalo po moralnem relativizmu, ki prav tako na nek način širi lepe misli o miru v svetu. Da do tega ne bi prišlo bom že pred začetkom izpostavila enega izmed ključnih faktorjev. To je kritičnost, ki temelji na razumu, hkrati pa tudi na določenih absolutnih veljavnih načelih, ki jih Kant skozi kategorični imperativ označi za nujno potrebne, ne izločljive in samoumevne. Iz te perspektive moramo sprejeti tudi televizijski kulturni program ARTE.
Slovenske državljanke in državljani smo že pet let tudi državljanke in državljani EU. Ni pretirano kritična ugotovitev, da se svojega evropskega državljanstva prav nič ne zavedamo. Če lahko brez slehernih formalnosti predstopamo državne meje znotraj EU, to še ne pomeni, da smo pridobili tudi nekakšno evropsko zavest. To je razvidno tudi iz stališč pomembnih slovenskih politikov in kulturnikov o meji s Hrvaško, ko bolj ali manj odkrito dvomijo v skupno življenje Slovencev in Hrvatov v EU.
Mnoge razprave o EU ugotavljajo, da »evropska javnost« še ni izoblikovala in v tej smeri se veliko pričakuje od nove lizbonske pogodbe, ki je začela veljati z lanskim letom. Dobili smo predsednika EU in zunanjo ministrico, toda »evropske javnosti« ni mogoče ustvariti z dekretom. Po moje mora odločilno vlogo pri tem odigrat kultura, ki pa je bila doslej v delovanju EU zapostavljena. Na srečo, pa obstaja vrsta lepih primerov in dobrih praks, ki krepijo evropsko zavest in bi jih veljalo posnemati. Tak primer je nemško-francoski televizijski program ARTE, ki ga bom podrobneje predstavila in skušala oceniti, ali bi bil koristen in izvedljiv tudi pri nas.
Za-misel
Čas viteštva je minil. Sofistom, ekonomistom in preračunljivcem je uspelo in slava Evrope je je za zmeraj ugasnila.
Edmund Burke, Angleški zgodovinar.
»Arte je evropski kulturni program, ki se ozira k odprtim in radovednim Evropejcem, še posebej v Nemčiji in v Franciji« lahko preberemo na njihovi začetni internetni strani. Zgodba tega programa se je začela kot vizija, ki je tesno povezana z imeni Francois Metterrand, Helmut Kohl in Lothar Späth. To so očetje programa Arte, ki so sledili ideji, da bi skupen televizijski program lahko prispeval k temu, da bi Francozi in Nemci o kulturi drugega več vedeli ter da bi se s tem integracija Evrope spodbudila. En program ustvarjen za dve publiki. To je bila premiera v zgodovini televizije in še danes velja za fenomen na televizijskem trgu. S podpisom pogodbe 30. Aprila 1991 se je poudaril torej pomen in namen tega projekta. Leto kasneje je Arte postal del televizijskega programa. Seveda pa so imeli na začetku probleme z vpeljevanjem in privabljanjem gledalcev. Zato so Arte dve leti predvajali samo v večernem programu od sedme ure zvečer do ene zjutraj, nato je štiri leta lahko oddajal do tretje ure zjutraj, leta 1998 se je program začel že ob dveh popoldan in šele od leta 2006 lahko Arte spremljamo po cele dneve.
Arte je projekt, ki ima v različnih krajih organizirane skupine in ogromno partnerjev. Osredje telo je ARTE G.E.I.E. v Strassburgu, dopolnjujeta pa ga ARTE Nemčija v kraju Baden-Baden in ARTE Francija, ki je nastal iz kulturnega programa »La Sept«. Organizirano je tudi delo med telesi. Arte Nemčija in Francija oba v okviru 40% skrbita za predloge za program, financiranje in nadzor, preostalih 20% procentov pa prispeva Arte centrala v Strassburgu, ki pa se je s pogodbo zavezala na določeno število koprodukcij z ostalimi evropskimi televizijskimi hišami. Najpomembnejši sta nemški ZDF in ARD, sodelavce pa imajo tudi pri avstrijskem ORF, belgijskem RTBF, španskem TVE, angleškem BBC in še nekaterimi drugimi. Arte je nastavil še posebno, ki je odgovorna za revijo ARTE Magazin in za izdajo ARTE Edition.
Zanimivo in pomembno je dejstvo, da se program financira v 95% skozi televizijske pristojbine v Nemčiji in v Franciji. Delež pridobivanja denarja pa izhaja tudi iz sponzoriranja. Tako v izdelanem programu Arte ne najdemo reklam, temveč širok spekter informacij o kulturi, družbi in Evropi . Perspektive v katerih nam jih prikazujejo pa tudi niso standardne. Na programu ARTE tako posebej zasledimo tematske večere, visoko kvalitetne dokumentarne filme, filmske in televizijske produkcije, ki, iz različnih držav, nepoznanih režiserjev, kratki filmi in tako imenovani Trash-filmi, ki so se posebej zanimivi za mlade gledalce in mlade ustvarjalce. Vse omenjene vsebine so vedno vedno v koraku s časom Tako v svojo ciljno publiko zajamejo tudi subkulture. V programu pa ne moremo najti dveh izjem. To so televizijski šovi in prenosi športa.
Zaradi takšnega programa je ARTE prejemnik ne malo nagrad, koprudukcije s to televizijsko hišo, pa so nabrale nekaj nagrad in pohval že na filmskih ferstivalih. Med drugim so koprodukcije bile že deležne Oskarja in Golden Globa.
Iz takšne zgodbe televizijske programa vidimo torej, da so projekti možni in nenazadnje uresničljivi.
Glasba2: WOODEN SHIPS – FOR SO LONG
Je torej izkušnja ARTE uporabna za nas? Slovenija leži na križišču kultur, ki so skozi zgodovino preživljale obdobja tesnega sodelovanja, kot tudi ostrega spopadanja. Slovenska kultura je negativne situacije doživljala kot germanizacijo, italijanizacijo, madžarizacijo in jugoslovanizacijo. Nenehna ogroženost je preglasila dejstvo, da je slovenska kultura iz sosednjih prevzemala tudi kaj koristnega in pomembnega za naše preživetje. Skupno članstvo v EU bi nas moralo vzpodbujati, da afirmiramo predvsem te pozitivne izkušnje. Prepričana sem, in primer ARTE to potrjuje, da je to tudi najboljša pot do medsebojnega upoštevanja in spoštovanja.
Nekaj primerov medijskega sodelovanja slovenije s sosednjimi državami že poznamo. Starejši ljudje se spomijo oddaj celovškega radija v 50-tih letih »Autofahrer unterwgs«, ki je soustvarila fenomen Avsenikov. Nove trende v zabavni glasbi v 70-tih in 80-tih je uveljavljala TV Koper capodistria. Obstajal je Radijo Maribor international, ki je povezoval slovenske in avstrijske poslušalce. Že skoraj 30 let pa obstaja muzaična TV oddaja Alpe Donava Jadran, ki jo ustvarja 7 javnih televizij iz Avstrije, Hrvaške, Italije, Švice, Nemčije in Slovenije. Ocenjujem, da obstajajo dobri nastavki za ustanovitev podobne televizije kot je ARTE in s tako pobudo bi Slovenija pomembno prispevala k formiranju »evropske javnosti«. To bi bilo tudi v duhu njene zgodovinske vloge v duhovnem razvoji Evrope v katerem so Slovenci odigrali vidne vloge. Npr:
-Herman iz Charintie je v 12. Stol prevajal Aristotela iz Arabščine v Latinščino
-Ferdinand Hallerstein je vzpostavljal stik med Evropo in daljnim vzhodom
-Žiga Herberstein iz Vipave je Evropi približal Moskvo
-Ignacij Knoblehar je Evropejcem opisal izvir Nila
-Friderik Baraga je napisal 1. Slovar indijskih jezikov.
Še veliko primerov bi lahko navedli, ki dokazujejo, da smo Slovenci ohranili svojo kulturo tako, da smo delovali odprto do drugih kultur, ne pa se skrivali pred njimi. Skupen medkulturni tv program po vzoru ARTE bi bil nadaljnji korak v tej smeri.
Tinka Legvart
Za-misel
Evropa je tako dobro urejena, da je podobna umetnini, znanstveni teoriji, urejenemu metafizičnemu sistemu. Človek je po-ustvaril Evropo po svoji podobi.
Aldous Huxley
Glasba3: Radiohead – No suprises
Filozofija skozi čas
3. maja 1469 je bil rojen italijanski (florentinski) renesančni humanist, diplomat, politik in filozof, Niccolo Machiavelli.
Renesančni politični teoretik, ki je več kot desetletje sam ukvarjal z diplomatskim in državniškim delom v Firencah, velja v sodobni politični filozofiji in političnih znanostih za utemeljitelja realističnega pristopa k teoriji politike. Ukvarjal se je tudi s pisanjem zgodovinskih kronik, vojaške doktrine in dramskih del, med katerimi izstopa komedija »Mandragola«. Med zgodovinskimi in političnimi spisi je najpomembnejše politično filozofsko delo »Vladar«, v katerem zavrže politični idealizem predhodnikov. Na podlagi zgodovinskega izročila in osebnih izkušenj diplomata v tem delu razpravlja v obliki nasvetov vladarju o nujnosti uporabi prisile in nemoralnega ravnanja, da zavaruje svojo oblast in vzpostavi spoštovanje zakonov, kar oboje vodi v končni smoter blaginje države. V mnogo obširnejšem, a enakovredno vplivnem delu »Razmišljanja ob prvih desetih knjigah Tita Livija«, simpatizira z republikansko politično ureditvijo in demokratičnimi ideali Starega Rima.
Zaradi prikazovanja slabosti in pokvarjenosti človeške narave, so ga kritiki kasneje ocenjevali za zagovornika političnega amoralizma, v katerem se za dosego političnega cilja ne izbira sredstev (makjavelizem). Sodobna politična filozofija ga je v tem oziru nekoliko rehabilitirala. Italijanski filozof Benedetto Croce [KROCE] o njem zapiše: »Machiavelli ne samo da ni zanikal morale, temveč je bil sam eden od največjih in najbolj trpečih moralnih duhov, kar jih pozna zgodovina; vedno je težil k uveljavitvi moralnosti v svetu«. Ocenjevati Machiavellija v pejorativnem pomenu makjavelista, bi zato bilo prenagljeno.
Če upoštevamo, da je Machiavelli prvi, ki je zgodovinske in politične dogodke interpretiral z vidika izkustva in brez vpletenosti raznih teološko-utopičnih političnih doktrin, potem ga lahko prištevamo med utemeljitelje moderne politične znanosti.
Življenje in kariera
Rojen je bil v Firencah v Italiji v ugledni, a obubožani družini. Njegov oče je bil odvetnik, ki si je ustvaril manjšo zasebno knjižnico, kar je kasneje omogočilo sinu, da si je pridobil osnove humanistične izobrazbe. Prav tako ga je oče izobrazil v sedmih svobodnih umetnostih, vendar ni nikoli znal grško kljub temu, da so Firence takrat slovele kot pomembno središče proučevanja antičnih grških klasikov.
Leta 1494 je prevzel službo sekretárja Druge kancelarije florentinske vlade. Kasneje istega leta, ko so v Italijo vdrli Francozi, so bili iz mesta izgnani Medičejci, ki so mestu vladali več kot 60 let, nakar je bila obnovljena republikanska ureditev. Po hitrem umiku Francozov se je Florentinska republika ohranila, s tem pa tudi Machiavellijeva služba. Leta 1498, staremu šele 29 let, mu je bilo zaupano vodenje Druge kancelarije republike, ki je po pomembnosti sicer zaostajala za Prvo, a so Machiavelliju kljub temu zaupali številne zahtevne diplomatske naloge, ki so zahtevale daljšo odsotnost.
Med letom 1499 do 1512 je Machiavelli v službi florentinske republike opravil številne diplomatske misije na francoski in španski dvor ter papeški Rim. Da ni mogel nastopiti s pooblastili ambasadorja, temveč zgolj v vlogi tajnika, je razlog v njegovem prenizkem premoženjskem cenzusu. Italija je bila razdeljena takrat na številne manjše mestne države, obdana pa z mnogo močnejšimi sosedami, od katerih so največjo nevarnost predstavljali Francozi in Španci. Firence se v primeru napada ne bi mogle ubraniti pred takratnimi velesilami. Z diplomatskih potovanj sta nastali poročili »Oris razmer v Franciji« in »Oris razmer v Nemčiji«. Prav tako je v času vodenja sekretariata v verzih spisal »Decennale«, kronike dogodkov pomembnih za mesto. Poseben vtis je nanj napravil Cesare Borgia [CEZARE BORDŽIJA], ambiciozni pustolovec, ki se je z vojskovanjem utiral pot svoji oblasti v osrednji Italiji.
Med letoma 1503 in 1506 se je lotil vzpostavljanjea florentinske vojske, ki so jo sestavljali njeni državljani. Najemniško vojskovanje je smatral za dvorezen meč, ki mestu prej škoduje kot pa mu koristi. Končni uspeh tega projekta je bilo zavzetje uporniškega sosednjega mesta Pisa leta 1509, kar predstavlja tudi najvišji vzpon v njegovi politični karieri.
Leta 1512 so se Medičejci ob pomoči papeža Julija DRUGEGA in španskih najemnikov vrnili v mesto in odpravili republiko. S tem se je njegova služba za republiko zaključila, nove, pa pod Medičejci pa ni dobil. Leto kasneje po odpustitvi je bil kvečjemu obdolžen zarote, zaprt in podvržen hudemu mučenju. S končano politično kariero se je star 44 let umaknil na skromno družinsko posest v bližini Firenc, kjer je daleč od politične in reformacijske vihre v naslednjih letih ustvaril svoja najpomembnejša dela. Z delom »Vladar« se je s posvetilom Lorenzu II. Medičejskemu neuspešno poskušal politično rehablitirati.
Machiavelli je umrl leta 1527. Pokopan je v Cerkvi Svetega Križa v Firencah, kjer so pokopani tudi ostali zaslužni Florentinci.
Za-misel
Ne moreš zgraditi Evrope (ki je) proti vsem.
Jacques Santer
Glasba 4: No 3 TITANS – THE LIFE OF A SCHOLAR
(H)umor
Niccolo Machiavelli, 1469-1527
Machiavelli je sovražil duhovnike, rekoč, da jih ‘ljubi’ kakor oči dim. Ko ga je neki znanec vprašal, zakaj o njih tako govori, je rekel:
»Zato, ker jim zavidam. Tako lepo znajo pomešati resnico in laž, da ni mogoče več razbrati, kaj je eno in kaj drugo.«
Vir: www.mislec.net
Glasba 5: Girl With One Eye – Pink floyd
Napovednik
Vabimo vas na predavanje z naslovom Družbene določnice in iz njih izvedene družbene skupine, ki bo V četrtek, 6. maj 2010 ob 19h v dvorani Gustaf (KC Pekarna, Maribor)
Predavatelj bo opredelil pojem “družbena določnica” (DD) in navedel vrste le-teh. V osnovi gre za različna (psiho-)socialna gibala oz. značilnosti človeka kot družbenega bitja, katerih nabor določa ‘družbeni profil’ konkretnega posameznika. Predstavljena bodo razmerja in hierarhija med posameznimi DD. S kombiniranjem in agregiranjem izbranih DD lahko izvedemo takšne in drugačne (abstrahirane) družbene skupine (DS). Izpostavljeno bo razmerje med tako izvedenimi DS in vsebino sorodnih pojmov, znanih iz vsakdanje govorice (levica-desnica, (neo)liberalci, (neo)fašisti, demokrati, katoliki, ateisti, Evropejci, Balkanci, Slovenci, tujci…)
Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije, ki bo
Prav tako vas vabimo v četrtek 6. maja 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi na predavanja Aleša Bunte za naslovom : Mala šola platonske erotike
Najbolj običajna levičarska strategija, kako se lotiti teme šole kot ideološkega aparata države, je ta, da poskusimo to, kar je »dobrega« znotraj koncepta šole, torej načeloma univerzalno pravico do izobrazbe -, oluščiti usedlin vzgoje. Izobrazba je eden izmed ciljev, pa tudi sredstvo vsake emancipatorne politike, medtem ko je vzgoja samo način kako država posameznike interpelira v svoje zgledne podanike.
Predstavitev zanimivega dela, ki bo marsikomu omogočila boljše razumevanje vzrokov in posledic trenutne krize se bo odvijal v ponedeljek, 10. maja 2010, ob 18.00 uri, v Kinu Šiška (dvorana Komuna). Vabimo vas na pogovor ob izidu knjige Vasje Badaliča “Za 100 evrov na mesec. Proizvodni sistem globalnega kapitalizma”,
Knjiga prinaša analizo delovanja globalnega proizvodnega sistema, kakršnega so vzpostavile transnacionalne družbe v državah tretjega sveta.
Gosti: Vasja Badalič, Mladen Dolar, Marta Gregorčič
Moderator: Igor Pribac
Za-misel
V Evropi so umetniki smatrani kot del inteligence, so del elite.
Ron Silver
DPU poročilo
Nomadska pedagogika
V sklopu predavanj Delavsko-punkerske univerze je v četrtek 15. aprila potekalo predavanje z naslovom Nomadska pedagogika. Predavanje je bilo namenjeno predstavitvi belgijske skupine učiteljev in učencev, ki v Limerléju vzpostavljajo alternativni sistem srednješolskega izobraževanja. Nomadska pedagogika je tako izraz, ki označuje pedagoški način dela, temelječ na vzpostavljanju enakopravnega odnosa med učitelji in učenci ter ohranjanju svobodnejših oblik učenja.
Učitelji in dijaki so v klubu Gromka predstavili šolski kolektiv, ki je s svojim delovanjem začel 1. septembra 2008 in ki obsega 60 dijakov ter 12 profesorjev. Njihova predstavitev se je dotaknila področja institucionalne organizacije dela ter političnih aspektov delovanja znotraj šole. Temelj delovanja šolske skupnosti predstavljata upravljanje in so-upravljanje, kjer dijaki in profesorji skrbijo za hišna opravila. Razdeljeni v skupine, učenci in učitelji kolektivno opravljajo gospodinjska in administrativna dela ter na kooperativen način sprejemajo šolska pravila.
Kooperativen značaj nomadske pedagogike se izraža v vseh oblikah izobraževalnega procesa. Študijske delavnice tako temeljijo na tritedenskem obravnavanju snovi, ki jo določijo učenci in učitelji v medsebojnem dogovarjanju. Predavanja, ki so razdeljena na področje jezika, humanistike, znanosti ter umetnosti in telesa, ne vsebujejo kvantificiranega sistema ocenjevanja, temveč temeljijo na komunikacijskem sodelovanju med učitelji in učenci ter sprotnih evalvacijah dela. Dijake se prav tako spodbuja h kreativnemu delovanju v okviru gledaliških, literarnih ter glasbenih delavnic.
Pomemben vidik Nomadske pedagogike je njeno spodbujanje politične aktivnosti prek vključevanja dijakov v sam sistem sprejemanja šolskih odločitev. Osrednja politična aktivnost zavzema obliko t.i. »Generalne skupščine«, kjer dijaki in profesorji enakovredno in v medsebojnem dogovarjanju sprejemajo odločitve, ki se dotikajo vseh vidikov šolskega organiziranja.
Nomadska pedagogika se, kljub svoji vključenosti v belgijski nacionalni sistem financiranja šolskega sistema, želi zoperstaviti tržni logiki konvencionalnih oblik izobraževanja. Pri metodi poučevanja sledi načelom enakosti, emancipacije in avtonomije. Njena pomembna filozofska referenca je Jacques Ranciére, katerega misel se praktično udejanja predvsem na nivoju brisanja meja med vlogami učiteljev in učencev. Po besedah belgijskih šolarjev je ključno spoznanje to, da se vse neprestano spreminja, zato se lahko učimo le, če se spreminjamo tudi sami – če smo nomadi.
Poročilo je spisal Mihael Topolovec.
Za- misel
Televizija, žvečilni gumi za oči.
Frank Lloyd Wright
Glasba6: Pink floyd: Another brick in the Wall
Prišli smo do konca še ene oddaje. Upamo, da vam je bila všeč. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili špiker Klemen Šali, tehnik Jure Avguštiner, avtorica osrednjega prispevka Tinka Legvart in avtor rubrike filozofija skozi čas, Boris Blagotinšek. Urednik oddaje je Samo Bohak. Na uslišanje ob tednu osorej. Srečno!
Glasba7: BJORK – INNOCENCE
Avizo