AVIZO
Pozdravljeni! Teden je naokoli in z vami smo spet Zofijini ljubimci. Danes vam bomo brez odvečnega čvekanja predstavili tri knjižne novosti, ter v že nekoliko pozabljeni rubriki, v kateri odkrivamo anonimneže filozofskega poklica, predstavili razsvetljenskega filozofa ETIENNE BONNOT DE CONDILLACA. V drugi tematski polovici oddaje se bomo lotili filozofije glasbe, danes bomo ob panoramskem uvodu, prečesali horizonte izvora glasbe. Torej kar nekaj razlogov, da ostanete v naši družbi!
GLASBA: HD 8664 AMON TOBIN NOVA
Malo smo pobrskali po knjižnih policah in za vas izbrali naslednje tri bolj ali manj nove naslove.
Marta Gregorčič je izdala knjigo, ki je njena razširjena doktorska disertacija z naslovom KONEC NEOLIBERALNE IDEOLOGIJE.
Če so za vzpostavljanje in obnavljanje sedanjih svetovnih razmerij izkoriščanja in zatiranja odločilni prav subjektivni dejavniki, ki ta razmerja in ustrezne procese “nosijo”, potem tudi alternative ni mogoče iskati drugod kakor v subjektivni razsežnosti sami. Pri tem teoretskem obratu se avtorica opira na radikalno teoretsko perspektivo, ki ima tudi pomembne praktične nasledke. V obzorju te zastavitve je teorija teorizacija postajanja, procesov vzpostavljanja – zato tudi koncipira prakso kot poseg, kot prekinitev kontinuuma, kot odpiranje novih možnosti. Ta teorija je zato v marsičem teorizacija aktivistične prakse in njene možnosti. Knjiga je predvsem refleksija bogate aktivistične izkušnje, ki pa zahteva drugačno vlogo družboslovnih in humanističnih ved ter njihovih institucij
Kmalu bo v knjižnicah dosegljiv novi prevod knjige Ludwiga Wittgensteina KULTURA IN VREDNOTA.
Wittgenstein je eden najpomembnejših filozofov 20. stoletja. V knjigi so natisnjeni zapiski iz njegove zapuščine, ki jih je do leta 1977 izbral in uredil Georg Henrik von Wright. Prvi zapisek je iz leta 1914, zadnji pa iz leta 1951. Večina jih je iz zadnjih let filozofovega življenja. Zapiski obravnavajo najmanj tehnične teme iz Wittgensteinove filozofije. V njih najdemo njegove misli o religiji, glasbi, arhitekturi, o naravi filozofije, o duhu Wittgensteinovega časa, o geniju, o judovstvu … Gre za lucidne misli o Brahmsu, Mendelssohnu, Brucknerju, Freudu, krščanstvu … V delu je navzoč Wittgensteinov pristop opisovanja brezštevilnih različnih jezikovnih iger. Ta opažanja, od katerih so mnoga aforistična in ki jih krasi svojevrstna estetskost, lepota, nam dajejo vpogled v Wittgensteinovo osebnostno in moralno integriteto in intenzivnost. Ob njih razumemo, za kaj je šlo pri Wittgensteinovem duhovnem nemiru, in hkrati izkušamo drget intelektualnega mišljenja na svojevrsten in za marsikoga nov način. Gre za klasično delo evropske filozofije, mojstrovino žlahtnega duha, ki že kot taka v prevodu v slovenščino neizmerno bogati našo lastno kulturo.
V prevodu Suzane Koncut in z spremno besedo Mladena Dolarja je izšla knjiga Pascala Quignarda SOVRAŠTVO DO GLASBE
Pascala Quignarda pri nas poznamo kot romanopisca (Terasa v Rimu), scela prezrto pa je doslej ostalo njegovo sicer vsaj enakovredno esejistično ustvarjanje. Sovraštvo do glasbe v desetih poglavjih slovenskim bralcem prinaša delo, v katerem se dopolnjujeta sila natančnih esejističnih zapisov o glasbi kot univerzalnem mediju na eni strani ter polifon, metodološki pristop k temi na drugi. Quignardovo pisanje kroži okrog številnih različnih razumevanj glasbe. Naštejmo osrednje: avtor analizira etnološke izvire glasbe v prvinskih ritualih, s stališča psihoanalize analizira povezavo glasbe z biološkimi ritmi, ki jih zaznava zarodek v materinem telesu, veliko pozornosti posveča tudi sociološkim temam, recimo vsenavzočnosti avditivnega momenta v moderni družbi, in zgodovinski obravnavi izbranih zgodovinskih funkcij glasbe, na primer pomenu glasbe v koncentracijskih taboriščih. Pri tem ostaja Quignardov pristop vseskozi odprt, ne navaja k definitivnim sklepom, marveč prej zarisuje izjemno polifon prostor mišljenja o glasbi in spodbuja bralca k polemiki.
Torej priporočljivo branje tudi kot spremljava ciklusa posvečenega filozofiji glasbe, ki ga bomo načeli v drugi polovici oddaje.
GLASBA: HD 8326 DYLAN, BOB NOT DARK YET
Po daljšem času se vračamo k rubriki, ki predstavlja malo manj znane filozofe in mislece, hkrati pa pokukamo tudi v karto rojstev in smrti znamenitih mislecev. Za zadnji teden septembra lahko trdimo, da je zanje bolj tragičen. 23. septembra 1939 je v Londonu umrl SIGMUND FREUD.
Freud se je rodil 6. maja leta 1856 na Dunaju. Sigmund Freud je utemeljitelj psihoanalize in je med prvimi globinsko in dinamično tolmačil duševne pojave, poudarjal je vlogo spolnega nagona. S svojimi deli: Psihopatologija vsakdanjega življenja, Nelagodje v kulturi in drugimi pa je močno vplival na mišljenje v 20. stoletju.
24. septembra davnega leta 1541 je umrl PARACELSUS. Švicarski zdravnik in filozof Paracelsus s pravim imenom Theophrastus Bombastus Hohenheim je mladost preživel v Beljaku. Gimnazijo je končal v Šentpavlu v Labotski dolini, študiral pa je v Bologni in Ferrari, kasneje pa je bil profesor v Baslu. Cenil je naravno zdravilstvo. Zanj je bil človek nedeljiva telesno-psihična celota. V medicino je uvedel kemično zdravljenje. Zaradi drugačnih pogledov na zdravljenje so ga iz vseh krajev, kamor je prišel kmalu izgnali. Šele po njegovi smrti so spoznali pomen njegovega dela. Paracelsus je delal tudi v Idriji in na Ptuju. Opisal pa je tudi poklicne bolezni rudarjev in kronično zastrupitev z živim srebrom.
Osrednje mesto v današnji rubriki bomo namenili obletnici rojstva francoskega razsvetljenskega filozofa ETIENNE BONNOT DE CONDILLACA, ki se je rodil 30. septembra leta 1715.
Rodil se je precej ugledni družini v Grenoblu. Svoje osnovno filozofsko znanje je pridobil med menihi, ki se jim je pridružil že zelo zgodaj. V Parizu, kamor se je po šolanju preselil, se je pridružil Diderotevemu krogu in med drugim prijateljeval z Jean-Jacques Rousseaujem. Zahvaljujoč naravni rezerviranosti in pazljivosti, mu druženje z neortodoksnimi filozofi ni pretirano škodilo ne osebno kot tudi ne poklicno. Po naročilu francoskega dvora je bil poslan v Parmo, da bi poučeval osirotelega grofa Ferdinanda, vnuka Luisa XV. Leta 1769 se je vrnil iz Italije in bil sprejet v prestižno Académie française a se njenih sestankov ni udeleževal. Svoja pozna leta je preživel na majhnem posestvu v bližini Beaugencya, kjer je 3. avgusta leta 1780 tudi umrl.
Za vpogled v njegov filozofski in predvsem psihološki univerzum na žalost razen interneta, po naših podatkih pri nas ne boste našli vira. Zakaj je ETIENNE BONNOT DE CONDILLAC sploh pomemben, da ga omenjamo. Bil je najbolj izrazit predstavnik senzualizma. Njegova teorija temelji na spoznanju, da so izvir in merilo vsega spoznanja občutki. Tudi celotno mišljenje so le transformirani občutki. Samega bistva narave, kaj je narava sama po sebi, sploh ni mogoče spoznati, ker človek doživlja le občutke in tudi njegova osebnost, njegov jaz ni nič drugega kot kompleks občutkov. V njegovi verziji empirizma nas izkušnja ne le zalaga z idejami oziroma surovim materialom znanja, temveč nas tudi uči pozornosti, spomina, predstave, presoje in razuma. Oblikuje naše želje in nas uči kaj in kako želeti. Na ta način je Condillac v številnih delih izdelal psihologijo zgodnjega razvoja pri človeku s posebnimi implikacijami za pedagogiko in metodologijo. Natančno kot redko kdo drugi, je obdelal kaj in kako nam o svetu sporoča posamezni čutni organ in kako čuti v orkestralu ustvarjajo podobo sveta kot jo zaznavamo.
Največji vpliv so imele njegove misli na angleško filozofijo, recimo na Millsa, Baina in Herberta Spencerja.
NADALJEVANJE NA CDeju
AVIZO