Avizo
Dan ko slavimo spomin na upor proti okupatorju bomo izkoristili, da predstavimo podlago za ponoven upor. Tokrat za upor proti ukopatorju malo drugačnih razsežnosti.
1. maj, praznik dela po dolgih desetletjih spanja na lovorikah končno dobiva novo podobo v obliki vseevropkega protesta proti izkoriščanju in za dostojanstvo, imenovanega Euromayday. Osnovno idejo in določene pomembnejše poudarke bomo predstavili v tekstu Barbare Beznec: Kaj je Euromayday? V drugi polovici oddaje se bomo poglobili v korenine danega problema. Izdatno motivirani tudi z najnovejšo izdajo Noama Chomskega v slovenščini »Profit pred ljudmi«, bomo spregovorili o vzrokih in posledicah neoliberalizma.
Za konec uvodnega nagovora še krajše povabilo in posvetilo. V sklopu kina Štuk si lahko danes ob 20. uri ob priložnosti praznika, ogledate film »Dolina miru«. To neponovljivo poemo o miru in bratstvu med narodi, ki je za povrh biser zlatih let slovenske produkcije, bomo posvetili tudi spominu mnogo prezgodaj umrlemu slovenskemu filmskemu teoretiku in direktorju slovenske kinoteke Silvanu Furlanu. Silvan je bil eden prvih gostov naših filmskih večerov, ki jih pripravljamo z Društvom za razvoj filmske kulture in je našo filmsko iniciativo v Mariboru podpiral in spodbujal na vseh nivojih.
»Nekje mora biti ta dolina«
GLASBA: HD 8783 ARCADE FIRE NEIGHBOURHOOD 1 (TUNNELS)
Kaj je Euromayday?
Različna družbena gibanja in skupine, ki so zadnja leta soustvarjala globalno protestno gibanje za globalizacijo pravic, za svobodo gibanja in globalno državljanstvo, so odprla nov cikel boja in sodelovanja, ki ga na kratko imenujejo proces Euromayday. To poimenovanje nikakor ne more zaobjeti večplastnosti in večsmernosti tega novega laboratorija, a vendar razkriva nekatere temeljne premise preteklega in bodočega delovanja. Euromayday je razširitev in nadgradnja analiz in bojev, s katerimi so začeli eksperimentirati delavci v verižnih trgovskih centrih, ti. Chainworkers v Milanu. Chainworkers so od samega začetka koordinacija različnih skupin in iniciativ, kakršni so na primer neodvisni, bazični sindikati, medijski kolektivi, aktivisti, računalniški programerji, hekerji, ekologi, študentje, raziskovalci in profesorji iz različnih italijanskih univerz, zdravstveni delavci, novinarji, oblikovalci in delavci znotraj celotne industrije spektakla. Ta široka paleta različnih realnosti se je povezala v želji, da preuči nove pogoje dela in življenja v globalizirani, informatizirani, komunikacijski produkciji, ki se močno razlikujejo od pogojev, v katerih so živeli in delali naši starši, tako na zahodu kot vzhodu. Chainworkers so se podali v šoping centre, multiplekse, restavracije s hitro prehrano, na televizijo, radio in časopise, v lunaparke, na bencinske postaje, agencije za posredovanje začasnega dela, na fakse, lokale, gledališča in knjigarne. Potopili so se v današnje tovarne postfordistične produkcije, da bi odkrili nove oblike dela, jih politično artikulirali in organizirali v nove oblike kreativnega upora. Porodila se je ideja o organizaciji prvomajske parade, ki bi bila rezultat in praznik sodelovanja te nove generacije delavk in delavcev, ki nimajo svoje družbene in politične reprezentacije. Delavci in delavke v storitvenem sektorju, v proizvodnji nematerialnih dobrin, odnosov in komunikacije, so postali temelj in središče postfordistične produkcije. A značilnost teh zaposlitev je predvsem njihova začasnost, negotovost, pa čeprav te negotove oblike dela postajajo večinske in proizvajajo večino bogastva. Tako se je leta 2001 v Milanu zgodila prva prvomajska parada, ki je zahtevala pravice in socialno varnost za vse nestalno zaposlene delavce. Parada je bila poskus organizacije teh novih potencialov in subjektivitet, ki nastajajo. Bila je Europe΄s Funkiest Mayday Parade. Iz pettisoč je število sodelujočih v treh, štirih letih naraslo na stotisoč, lani se je parada zgodila tudi v Barceloni in Dublinu. Letos je Mayday postal Euromayday, saj bo organiziran v trinajstih evropskih mestih, tudi v Mariboru.
Zakaj si prvega maja ne nadanemo rdečih nageljnov ali še bolje, zakaj se – tako kot večina tistih, ki si to lahko privoščijo – za prvomajske praznike preprosto ne odpravimo na počitinice? Razlogov je več. Časi, ko smo v stalno službo prišli ob sedmih in jo zapustili ob treh, delali 40 ur na teden, imeli proste vikende, socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, porodniško, tri tedne dopusta, praznike in občasni regres, so definitivno mimo. Postfordistična produkcija je vsekakor družba, v kateri se dela več in intenzivneje kot kdajkoli prej.
GLASBA: HD 8920 DZIHAN & KAMIEN DON’T EXPLAIN (Billy Holiday)
Ali moramo za zagotovitev osnovne socialne in življenjske varnosti nujno zahtevati vrnitev v prejšnje, fiksne oblike zaposlovanja, ali pa lahko zahtevamo, da se pravice, rezervirane za stalno zaposlene, razširijo tudi na neklasične oblike dela? Dejstvo je namreč, da fleksibilnost in mobilnost nista zgolj diktat, temveč postajata vrednota in način življenja. Še posebej mlajša generacija, ki je prej uporabljala miško kot penkalo, se želi preizkusiti na več kot enem področju in to v vedno novih krajih. To je generacija, pred katero se odpirajo neskončne možnosti in kombinacije, ki se jim ni pripravljena odpovedati. Ne želi si fiksnih režimov, hierarhij in delovnih časov. Uživa v svobodi, da si sama določa urnik in način dela, da si izbere svoje sodelavce. Ne moti jo, da nima počitnic, ker uživa v svojem delu, saj ji delo ne pomeni zgolj instrumenta za zagotovitev dohodka, temveč je tesno prepleteno z življenjem samim. V produkciji, ki sloni predvsem na komunikaciji, na proizvodnji odnosov in afektov, ne moremo ločiti delovnega časa od prostega časa, saj so naša produkcijska sredstva naša telesa, naša sposobnost komunikacije in sodelovanja, naše ideje, naše zamisli, naš smisel za humor. Danes se proizvaja ves čas, saj svojega telesa, svojih misli, svoje komunikacije in čutenja, ne moremo izklopiti ob pisku sirene. Produkcija je postala življenje in življenje je postalo produkcija. In tukaj naletimo na temeljni problem. Naša življenja zaznamujeta neprekinjenost dela in prekinjenost dohodka. Z drugimi besedami, delamo vedno več, tako rekoč neprekinjeno, vendar nimamo stalnega vira dohodkov, kaj šele klasičnih socialnih pravic, ki izhajajo iz dela. In to je bistvo: negotovost dohodka povzroča življenjsko negotovost in s tem nedefinirano, zamegljeno prihodnost, nezmožnost oblikovanja dolgoročnih načrtov, vse večjo individualiziranost in s tem osebno odvisnost. Proizvaja se družbo, ki jo zaznamujejo strah, anksioznost in posledično konformizem. Konformizem pa je točno tisto, kar omogoča začarani krog zatiranja in vzpostavljanja vedno novih delitev med nami. Zato je Euromayday korak k izgradnji novega javnega prostora, ki je prostor sodelovanja, združevanja in radostnega upora proti zimzelenim mehanizmom dominacije. Je prostor solidarnosti in oblikovanja skupnih zahtev na evropski ravni.
Ne želimo si vrnitve k fiksnim in statičnim režimom. Nasprotno, nikakor se ne želimo odreči fleksibilnosti in mobilnosti, vendar zahtevamo polno uveljavitev socialnih in političnih pravic za vse oblike dela. Fleksibilizacija dela ne sme pomeniti fleksibilizacije pravic. Te so neodtujljive in morajo veljati za vse enako. Zato je Euromayday proces jasne, glasne in nekonformistične zahteve po pravici do osnovne življenjske gotovosti, pa naj bo ta v obliki življenjskega dohodka, v obliki nadomestil v času nezaposlenosti, v obliki prostega in univerzalnega dostopa do izobrazbe, zdravstva, komunikacije, kulture in mobilnosti. Euromayday je prav tako odločni NE vojni, saj so pravice uresničljive zgolj v miru. Euromayday je odločni DA solidarnosti, sodelovanju in izmenjavi na globalni ravni.
Drugega maja bo Euromayday tudi v Sloveniji in sicer ravno v Mariboru. Ta dan zato, ker bo protest usmerjen tudi proti odprtosti trgovskih centrov na praznik dela. Čeprav se nahajamo v različnih delovnih in življenjskih situacijah, delimo skupne delovne in življenjske pogoje, ki jih označuje negotovost, izkoriščanje in podrejenost. In moramo biti solidarni, v boju za pravice, za družbo, v kateri je delo podrejeno življenju in ne obratno.
Tudi v imenu Zofijinih vas pozivamo, da se udeležite EuroMayday parade v Mariboru, ki se bo začela drugega maja ob 12. uri na Trgu svobode. Tam se bo delala drugačna Evropa. Se vidimo!
GLASBA: HD 8631 K-OS NTNJEJTIN VEN
Ob priložnosti obiska Noama Chomskega v Sloveniji konec letošnjega marca, so pri založbi Sanje v zbirki Tigr, izdali prevoda dveh njegovih aktualnejših knjig.
Knjiga »9-11: Enajsti september«, ki je bila prevedena že v 24 jezikov, je dolgo samevala na samem vrhu ameriških (število prodanih izvodov se približuje proti številki pol milijona) in svetovnih lestvic najbolje prodajanih knjig. Leta 2002 je prejela prestižno knjižno nagrado »Firecracker Book Award«.
Po 11. septembru, ko je v ZDA zavladala panika in jeza ter želja po maščevanju, je knjiga 9-11: Enajsti september prvi klic k streznitvi. Argumenti za to, podani v knjigi, so več kot prepričljivi. Chomsky opozorja na dilemo, pred katero se je znašel naš planet: ali bo naša glavna prioriteta tekmovanje za globalno prevlado ali pa skrb za ohranitev človeštva. Ta dilema je tudi glavna tema njegove najnovejše knjige »Hegemonija ali preživetje«, katere izid v slovenščini je pri isti založbi napovedan za letošnjo jesen.
Druga knjiga, ki je izšla v tem paketu, je knjiga, ki ji bomo v današnji oddaji posvetili nekoliko več pozornosti. Knjigi je naslov »Profit pred ljudmi« in tematsko lepo dopolnjuje temo današnje oddaje.
Chomskega bi lahko označili za anarhista, ali bolje rečeno, za svobodomiselnega socialista, glasnega, načelnega in vztrajnega demokratičnega nasprotnika ter kritika komunističnih in leninističnih političnih držav in strank. V knjigi Profit pred ljudmi poudarja, da trgi skoraj nikoli niso konkurenčni. Večino ekonomije obvladujejo mogočne korporacije z neznanskim nadzorom nad svojimi trgi. Same korporacije so totalitarne organizacije, ki delujejo po nedemokratičnih poteh. Delo Chomskega je neposreden poziv demokratičnim aktivistom, naj spremenijo naš medijski sistem, tako, da se bo lahko odprl za protikorporativne, protineoliberalne perspektive in iskanja. Je tudi izziv vsem intelektualcem ali vsaj tistim, ki izražajo privrženost demokraciji, naj se dobro, pozorno pogledajo v ogledalu in se vprašajo, za čigave interese ter za kakšne vrednote opravljajo svoje delo.
»Vse za nas in nič za druge ljudi.«
GLASBA: HD 8986 ASIAN DUB FOUNDATION FLYOVER
Iz uvoda Roberta McChesneya
Neoliberalizem je odločujoča politično-ekonomska paradigma našega časa -nanaša se na politiko in procese, po katerih je sorazmerni peščici zasebnih interesov dopuščeno, da nadzira toliko družbenega življenja, kot je mogoče, da bi tako kar najbolj povečala osebni dobiček. Neoliberalizem so najprej povezovali z Reaganom in Thatcherjevo, zadnji dve desetletji pa je bila prevladujoča globalna politična usmeritev, ki so jo prevzele politične stranke centra in večji del tradicionalne levice kot tudi desnice. Te stranke in politike, ki jih uresničujejo, predstavljajo neposredne interese izjemno bogatih vlagateljev in manj kot tisoč velikih korporacij.
Razen nekaterih akademikov in pripadnikov poslovne skupnosti je izraz neoliberalizem splošni javnosti večinoma neznan in ga ne uporablja, še zlasti to velja za Združene države Amerike. Tam neoliberalne pobude ravno nasprotno označujejo kot politiko svobodnega trga, ki spodbuja zasebno pobudo in potrošniško izbiro, nagrajuje osebno odgovornost in podjetniško delovanje ter slabi mrtvo roko nesposobne, birokratske in parazitske države, ki ne more narediti nič dobrega, tudi če ima dobre namene, kar pa se le redko dogaja. Napori korporativno finančnih odnosov z javnostmi so dali tem pojmom in idejam skoraj sveto avro. Posledica tega je, da zahteve, ki jih postavljajo, redko zahtevajo zagovarjanje, nanje pa se sklicujejo, ko opravičujejo vse, od nižanja davkov za bogate in zavračanja predpisov o zaščiti okolja do rušenja javnega izobraževanja in programov socialnega skrbstva. Še več, vsaka dejavnost, ki se vmešava v korporativno prevlado v družbi, je samodejno sumljiva, ker se vmešava v delovanje svobodnega trga, tega pa zagovarjajo kot edini racionalni, pravični in demokratični alokator dobrin in uslug. Kadar so zagovorniki neoliberalizma najbolj glasni, se zdi, kot da delajo revnim, okolju in vsem drugim neznansko uslugo, ko odrejajo politike v korist peščice bogatih.
Ekonomske posledice takih politik so približno enake vsepovsod in točno takšne, kot jih lahko pričakujemo: veliko naraščanje družbene in ekonomske neenakosti, znaten porast brezobzirnega razlaščanja najrevnejših držav in ljudstev sveta, katastrofalno globalno okolje, nestabilna globalna ekonomija in nezaslišano bogatenje bogatih. Kadar se zagovorniki neoliberalne ureditve soočijo s temi dejstvi, trdijo, da se bodo koristi dobrega življenja nenehno širile med široke množice prebivalstva – dokler se ne bomo vmešavali v neoliberalne politike, ki so zaostrile te probleme!
Na koncu neoliberalci ne morejo ponuditi in tudi ne ponujajo empirične obrambe sveta, ki ga ustvarjajo. Nasprotno, ponujajo – ne, zahtevajo – vero v nezmotljivost nereguliranega trga, ki se opira na teorije iz 19. stoletja, te pa imajo komaj kakšno zvezo z resničnim svetom. Dokončni adut zagovornikov neoliberalizma pa je, da ni druge možnosti. Propadle so komunistične družbe, socialne demokracije in celo skromne države socialne blaginje, kakršne so Združene države, trdijo neoliberalci, njihovi prebivalci pa so sprejeli neoliberalizem kot edino možno smer. Prav lahko, da ni popolna, predstavlja pa edini ekonomski sistem.
GLASBA: HD 8447 SEELENLUFT STILL DREAMING
Na začetku dvajsetega stoletja so nekateri kritiki fašizem imenovali “kapitalizem brez rokavic”, kar pomeni, da je fašizem čisti kapitalizem brez demokratičnih pravic in organizacij. V resnici vemo, da je fašizem mnogo bolj kompleksen.
Po drugi strani pa je neoliberalizem zares »kapitalizem brez rokavic«. Predstavlja dobo, v kateri so poslovne sile močnejše in bolj napadalne, soočajo pa se z manjšo mero organizirane opozicije kot kdaj prej. V tem političnem vzdušju skušajo kodirati svojo politično moč na vseh možnih frontah, posledica pa je, da je vse teže kljubovati biznisu in skoraj nemogoče da bi netržne, nekomercialne in demokratične sile sploh obstajale.
Točno zaradi tega zatiranja netržnih sil vidimo, kako neoiberalizem deluje ne samo kot ekonomski, ampak tudi kot politični in kulturni sistem. Tukaj so razlike med fašizmom s prezirom do formalne demokracije in zelo mobiliziranimi družbenimi gibanji, temelječimi na rasizmu in nacionalizmu, naravnost osupljive. Neoliberalizem deluje najbolje, kadar obstaja formalna volilna demokracija, zato pa se prebivalstvo odvrača od informacij, dostopa in javnih forumov, ki so nujni za pomembno sodelovanje pri odločanju. Tako je povedal neoliberalni guru Milton Friedman v knjigi “Kapitalizem in svoboda”, kajti ustvarjanje dobička je bistvo demokracije, vsaka vlada, ki sledi protitržnim politikam, pa je nedemokratična, ne glede na to, kakšno poučeno javno podporo morebiti ima. Zato je delo države najbolje omejiti na varovanje zasebne lastnine in uveljavljanje pogodb, pa na omejevanje politične razprave na nepomembna vprašanja. Neoliberalci, kot je Friedman, opremljeni s takšnim izprijenim razumevanjem demokracije, nimajo nobenih pomislekov do vojaškega prevrata v Čilu, s katerim so leta 1973 zrušili demokratično izvoljeno Allendejevo vlado, kajti ta se je vmešavala v poslovni nadzor čilske družbe. Po petnajstih letih pogosto surove in divje diktature – vse v imenu demokratičnega svobodnega trga – so leta 1989 formalno demokracijo obnovili z ustavo, ki je prebivalstvu močno otežila, če ne celo onemogočila kljubovanje poslovno-vojaški prevladi v čilski družbi. To je na kratko neoliberalna demokracija: banalni spor o nepomembnih vprašanjih med strankami, ki v bistvu sledijo istim poslovno usmerjenim politikam, ne glede na formalne razlike in spore v kampanji. Demokracija je dopustna, dokler je nadzor nad biznisom prepovedan ljudskemu premisleku in spremembi; dokler torej ni demokracija.
Neoliberalni sistem ima potemtakem pomemben in nujen stranski učinek – depolitizirano prebivalstvo, za katerega sta značilna apatija in cinizem. V določenih ozirih je kakovost razprave in izbire v neoliberalnih politikah bolj podobna tisti v enopartijski komunistični državi kot pa v pravi demokraciji.
Da bi bila demokracija učinkovita, od ljudi zahteva, da se čutijo povezane s sodržavljani ter da se ta povezava odraža skozi različne netržne organizacije in institucije. Živa politična kultura potrebuje družbene skupine, knjižnice, javne šole, sosedske organizacije, zadruge, javne prostore za sestanke, prostovoljne zveze in sindikate, da državljanom ponudi oblike sestajanja, komuniciranja in vpliva na druge državljane. Neoliberalna demokracija s svojo predstavo o trgu “fiber alles” na tem področju strelja v prazno. Namesto državljanov ustvarja potrošnike. Namesto skupnosti ustvarja nakupovalna središča. Posledica tega je atomatizirana družba nepovezanih posameznikov, ki so zbegani in družbeno nemočni.
Skratka, neoliberalizem je neposredni in glavni sovražnik prave participatorne demokracije ne le v Združenih državah, ampak po vsem planetu, in bo to vsaj še nekaj časa tudi ostal.
GLASBA: HD 8465 THE UNICORNS INOCULATE THE INNOCUOUS
Mitologija svobodnega trga trdi, da so države neučinkovite institucije, ki bi jih bilo treba omejiti, da ne bi škodile čarobnosti naravnega trga “laissez-faire”. Države so v središču sodobnega kapitalističnega sistema. Izdatno podpirajo korporacije in se trudijo na številnih področjih pomagati korporativnim interesom. Prav tiste korporacije, ki se veselijo neoliberalne ideologije, so pravzaprav pogosto hinavske: od držav hočejo in pričakujejo, da jim bodo dodeljevale denar od davkov in da bodo zanje ščitile trge pred konkurenco, obenem pa si skušajo zagotoviti, da jih ne bodo obdavčile ali da ne bodo podpirale neposlovnih interesov, zlasti v korist revnih in delavskega razreda. Države so pomembnejše kot kdajkoli, toda pod neoliberalizmom imajo veliko manj izgovorov, da se ukvarjajo z reševanjem nekorporativnih interesov.
Pomembnost držav in političnega delovanja pa ni nikjer bolj očitna kot v nastajanju globalne tržne ekonomije. To, kar zagovorniki poslovno usmerjenih ideologij predstavljajo kot naravno širitev svobodnih trgov čez meje, je dejansko ravno nasprotno. Globalizacija je posledica močnih držav, zlasti ZDA, ki vsiljujejo trgovinske in druge sporazume v grlo ljudstev sveta, da bi korporacijam in bogatim olajšale ekonomsko prevlado v državah sveta, ne da bi imele obveznosti do narodov teh držav. Proces ni nikjer bolj aboten kot pri ustvarjanju Svetovne trgovinske organizacije na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in zdaj tajnih posvetovanjih v zvezi z večstranskim sporazumom o investiranju.
Opis neoliberalnega/korporativnega vpliva na našo ekonomijo, državo, novinarstvo in kulturo, je tako močan in porazen, da lahko pri komu povzroči resignacijo. V naših demoraliziranih političnih časih lahko le redki naredijo korak naprej in zaključijo, da smo ujeti v ta regresivni sistem, ker je človeštvo na žalost nesposobno ustvariti bolj humano, egalitarno in demokratično družbeno ureditev.
Prav mogoče je, da je največji prispevek Chomskega njegovo vztrajanje pri temeljnih demokratičnih nagnjenjih ljudstev sveta in revolucionarnem potencialu, ki ga vsebujejo te pobude. Najboljši dokaz za to možnost je, kako daleč so pripravljene iti korporativne sile, da bi preprečile pristno politično demokracijo. Svetovni voditelji implicitno razumejo, da je njihov sistem uveljavljen, da bi ustrezal potrebam peščice, ne mnogih, in da množici torej nikoli ni mogoče dovoliti dvoma in spreminjanja korporativne vladavine. Celo v šepavih demokracijah korporativna skupnost neumorno deluje, da bi zagotovila, da se o pomembnih vprašanjih v javnosti ne bi nikoli razpravljalo. In poslovna skupnost zapravlja ogromno denarja za plačevanje sistema za stike z javnostmi, ki prepričuje recimo Američane, da je to najboljši od možnih svetov. Po tej logiki bo čas za družbene spremembe na bolje, ko bo korporativna skupnost opustila stike z javnostmi in kupovanje volitev, dovolila reprezentativne medije in bo zadovoljna z uvedbo pravega egalitarnega načela demokracije, ker je ne bo več strah močne večine. Vendar ni nobenega razloga, da bi mislili, da bo ta dan kdaj prišel.
GLASBA: HD 8453 OCTEX KLEEP
Najglasnejše sporočilo neoliberalizma je, da ni alternative za status quo in da je človeštvo doseglo najvišjo stopnjo. Doživeli smo že več obdobij, ki so jih v preteklosti označevali kot »konec zgodovine«. V dvajsetih in petdesetih letih 20. stoletja je na primer ameriška elita trdila, da sistem deluje in da negibnost množic odraža razširjeno zadovoljstvo s statusom quo. Dogodki takoj zatem so dokazali nespametnost takšnega prepričanja. Domnevam, da se bo demokratičnim silam, takoj ko bodo zabeležile nekaj otipljivih zmag, vrnila kri v žile, besede o tem, da ni nobenega upanja za spremembe, pa bo šlo po isti poti kot fantazije nekdanje elite o tem, kako je njena veličastna vladavina varna vsaj tisoč let.
Stališče, da ne more biti alternative za status quo, je danes, v dobi osupljivih tehnologij za izboljšanje človeškega položaja, bolj neverjetno, kot je bilo kdajkoli prej. Res je, da ostaja nejasno, kako uveljaviti živo, svobodno in humano postkapitalistično ureditev, in že sama predstava ima videz utopije. Toda vsak napredek v zgodovini, od konca suženjstva in uveljavljanja demokracije do konca formalnega kolonializma, je moral na določeni točki premagati predstavo, da je nemogoč, ker tega prej še niso uresničili. In kot je organizirani politični aktivizem odgovoren za stopnjo demokracije, ki jo imamo danes, za splošno volilno pravico, za pravice žensk, za sindikate, državljanske pravice, za svobodo, ki jo uživamo. Tudi če se zdi predstava o postkapitalistični družbi nedosegljiva, vemo, da lahko naša politična aktivnost poskrbi, da bo svet, v katerem živimo, mnogo bolj human. In ko bomo prišli do te točke, bomo morda sposobni spet razmišljati v smislu graditve politične ekonomije, temelječe na načelih kooperacije, enakosti, samoupravljanja in svobode posameznika.
Dotlej pa boj za družbene spremembe ni hipotetično vprašanje. Zdajšnja neoliberalna ureditev je ustvarila velike politične in ekonomske krize od vzhodne Azije do vzhodne Evrope in Latinske Amerike. Kakovost življenja v razvitih državah Evrope, na Japonskem in v Severni Ameriki je krhka in družbe so precej nemirne. V kartah se v prihodnjih letih in desetletjih skriva strašen prevrat. Obstajajo resni dvomi o izidu tega prevrata in le komaj kakšen razlog, da bi mislili, da bo samodejno vodil v demokratično in humano rešitev. O tem bo odločalo, kako se bomo mi, ljudje organizirali, odzvali in ukrepali. Kot pravi Chomsky, če ravnaš tako, kot da ni možnosti za izboljšanje, zagotavljaš, da spremembe na bolje ne bo. Izbira je naša, izbira je vaša.
GLASBA: HD 8664 AMON TOBIN NOVA