Avizo
Po dveh tematskih oddajah; agitatorsko razpoloženi o boju proti delu in drugi, posvetilu obletnicama Immanuela Kanta, bomo Zofijini v današnji oddaji bolj raznovrstni.
Pod veliki vprašaj bomo postavili mesto filozofije v današnji družbi.
Motrili bomo splošno poslanstvo filozofije kot vede čudenja in nesamoumevnosti;
govorili o praktičnem pomenu filozofije;
o izzivu filozofiji, ki ga je z svojo epizodo postavil Wittgenstein;
v sklepu pa se bomo na malo bolj dramatičen način spraševali ali je takšen svet kot ga poznamo, danes še vreden obstoja.
Vabljeni ste nam prisluhniti!
Muska: Megablast feat. Aminata – Something s… 3.50
Filozofija je običajno spraševanje o temeljih, ki jih imamo navadno za samoumevne. V vsakodnevnem soočanju s stvarmi, ki nas običajno zaposlujejo, se od časa do časa srečujemo tudi z pomembnejšimi eksistencialnimi vprašanji, ki verjetno niso tuja nobenemu živemu mislečemu pokončno stoječemu bitju. Tedaj se nemara pričnemo čuditi vsemu kar nas obdaja in si postavljati tista skrajno zlajnana vprašanja:
kdo sem jaz, kdo so to drugi, kaj je to čas, kaj je moj cilj v življenju, kaj se zgodi ko umrem;
pa tudi takšna, ki zvenijo vsaj na prvi posluh še veliko bolj trivialno. Ljudje si lahko postavljamo temeljna vprašanja o bilo katerem področju človeške dejavnosti, mogoče je filozofirati o čemer koli; kot je Platon ugotovil že na samem začetku, se filozofija začne s čudenjem.
Vsako področje človekove dejavnosti že vključuje svojo filozofijo in spraševanje o lastnih temeljnih pojmih, načelih in metodah. Potemtakem lahko na tak način pričnemo z naštevanjem neskončnega niza filozofij: filozofija znanosti, filozofija religije, filozofija umetnosti itd. Vsaka filozofija si prizadeva da bi določene pojme bolje dojela, da bi razumela njihovo vlogo v naših mislih in našem življenju, pa tudi kako jih je mogoče uporabiti, na kakšne nevarnosti lahko naleti in kako je ali utegne biti povezana z drugimi ključnimi pojmi. Sebi in nam poskuša pojasniti predmet, ki ima kljub svoji relativni težavnosti pomembne praktične implikacije.
Živimo v svetu in času, za katerega ne vemo kdaj in kako se je začel. Njegovi najočitnejši in najbolj temeljni potezi sta tridimenzionalen prostor in enodimenzionalen čas, naseljujejo pa ga še različni materialni predmeti. Ko poskušamo razumeti tak ustroj sveta, se ne sprašujemo samo po pojmih, pač pa si prizadevamo za temeljno razumevanje vsega kar obstaja, ne da bi se kot rešilne bilke pri tem oprijemali vere ali se sklicevali na tako imenovano avtoriteto.
Kot posamezniki so nemara tudi filozofi v večini primerov bitja z religioznim prepričanjem, so pač človeški, preveč človeški, a kot dobri filozofi, svojih argumentov ne morejo zagovarjati z sklicevanjem na vero. Filozofski argument se upira samo na razum, od nas zahteva racionalno stanje ne pa vere in poslušnosti. V sledenju razumu tako poskušamo dognati kako daleč nas lahko le ta pripelje.
Ker je filozofija najbolj temeljno iskanje racionalnega razumevanja, postavlja pomembna vprašanja o naravi tega razumevanja in potem takem tudi o raziskovanju in spoznanju. Filozofija se je torej razvila tako, da sta bili v njenem središču tile temeljni vprašanji:
Kakšna je narava vsega kar obstaja in kako, če sploh kako, lahko spoznavamo.
Filozofiji, ki obravnava prvo vprašanje pravimo ontologija, filozofiji, ki obravnava drugo vprašanje pa epistemologija. Zgodovina filozofije je tako v osnovi predvsem gibanje in koladiranje teh dveh temeljnih vprašanj.
Morda na nekatera od vprašanj, ki si jih zastavljamo, nikoli ne bomo znali odgovoriti, vendar tega ne moremo vedeti v naprej. Zatorej se bomo še intenzivneje ukvarjali z vprašanji, ki nas zanimajo, če bomo med tem našli kak dober razlog za prepričanje, da na kakšno vprašanje ne moremo odgovoriti, bomo tudi o tej odločitvi morali sprejeti nek sklep, ki mora biti, tako kot drugi filozofski sklepi, dobro utemeljen.
Vztrajanje pri razumu je eno izmed znamenj filozofije. Po njem se filozofija, določenim podobnostim navkljub, razlikuje tako od religije kot od umetnosti. Še drugačna meje poteka med filozofijo in znanostjo. Tako kot filozof in umetnik, tudi znanstvenik išče resnico. Prizadeva si za nova odkritja, raziskuje naše doživljanje sveta, poskuša to doživljanje osmisliti in svoja dognanja tudi objaviti. Kakor filozof, si tudi znanstvenik prizadeva, da bi vse, kar pove, tudi racionalno utemeljil. Glavna razlika med njima pa je, da se znanstvenik ukvarja z vprašanji, o katerih se je mogoče izreči s poskusi in opazovanjem. Seveda pa v filozofiji to ne more biti ravno pogosta metodologija reševanja filozofskih vprašanj. Vprašanja, ki jih lahko racionalno raziskujemo, a jih ne moremo docela dojeti z znanstvenimi metodami, so prav vprašanja, ki sodijo v filozofijo. Vedeti je treba, da imajo filozofija, znanost in umetnost veliko več skupnega kot se zdi na prvi pogled, ne le, da imajo skupno zgodovino, skupaj raziskujejo isti svet, soočajo se s skrivnostjo obstoja človeka in sveta in poskušajo ta obstoj bolje razumeti. Druga z drugo se trudijo za človeka.
Vsa filozofija je kot drevo, katerega korenine so metafizika; deblo je fizika in veje iz tega debla so vse druge znanosti, ki se zožijo v tri poglavitne: medicino, mehaniko, in moralo. Menim, da je najvišja in najpopolnejša morala ob znanju vseh drugih znanosti zadnja stopnja modrosti.
René Descartes, Načela filozofije
Muska: Front 242 – Manhunt 5.04
Nabralo se je nekaj novic, ki jih bomo delili z vami. Ravno v trenutkih, ko to poslušate, v galeriji Media Nox v soorganizaciji Zofijinih ljubimcev in Študentske založbe iz Ljubljane teče pogovor s publicistom mag. Vinkom Ošlakom iz Celovca in sociologom dr. Andrejem Fištravcem ob priložnosti novega prevoda knjige Larryja Siedentopa z naslovom »Demokracija v Evropi« Če boste pohiteli, boste morda še ujeli kak daljnovidni pomislek, sicer pa lahko podobni temi prisluhnete naslednji teden v naši oddaji, kjer bomo na kratko obnovili današnji pogovor.
Jutri na Ptuju ob 17. uri v prostorih mladinskega kluba Kolnkišta prirejamo javno projekcijo video-filma Tiha smrt. Projekcija tega istega filma bo v sredo 3.3. potekala tudi v Ljubljani v prostorih Menze ob koritu na Metelkovi, projekciji bo predhodilo tudi krajše predavanje Erike Oblak o problematiki ravnanja z odpadki v Sloveniji. Že naslednji dan v četrtek 4.3 ob 20 uri pa bo video film mogoče videti tudi v Mariboru in sicer v dvorani Gustav. Vabljeni.
Muska: Mitchell & Dewbury – Spaces & Places 4.41
»zadeva nemožnega« – filozofija in družbeno življenje – V Platonovi Državi je moment, o katerem se pogosto premišljuje, a se ga redko vzame zares. Ko z svojim entuziastičnimi prijatelji debatira o naravi pravice, Sokrat opazi njihov nevtralen, skoraj šaljiv odnos do nekaterih točk raziskave, ki njim očitno šteje zgolj kot tekmovanje. Sokrat jih pokara. Spomnite se, pravi:
»..Ne govorimo o nemožnem, ampak o tem kako naj človek živi.«
Več kot 4 stoletja pozneje je v Rimu Seneka ponovno napadel te, ki imajo filozofijo za nekakšno logično igro. Pravi:
»Ni čas za igro. Obdržali ste se kot svet za nesrečne. Kam usmirjate svojo pozornost? Kaj počnete?”
Filozofija ima praktično nalogo, nalogo za človeštvo. Tako enoglasno pravi vsaj grško-rimska tradicija. Če filozofiji ta naloga spodleti v njenih raziskavah in učenjih, se jo laho upravičeno označi kot prazno in trivialno. Kot pravi Epikur:
»Prazen je filozofski argument, po katerem nobeno človeško trpljenje ni zdravljeno. Kakor od medicine ni koristi, če iz telesa ne izžene bolezni, tako ni koristi od filozofije, ki ne prežene trpljenja iz duše.«
V današnji akademski konservativni retoriki velike tradicije zahodne filozofije, ki se začenja z Grki, je običajno, da je to tradicija, ki nasprotuje kakršnemokoli političnemu motivu za akademsko učenje in raziskovanje; tradicija, ki se trudi ponotranjiti monomentalna dela preteklosti, brez da bi pri tem poskrbela za praktične posledice. Seveda bi tak program dekulturalizacije sam po sebi bil političen vsaj v dveh smereh: preferiral bi zgolj določene vrednote in hkrati ponižal vlogo kritičnega razuma v procesu formiranja državljana, poteza, ki v demokraciji ne more spodleteti, da ne bi hkrati imela resnih političnih posledic. A zares zaskrbljujoči je drugi aspekt konzervativne ponudbe: čudno dejstvo, da medtem, ko se obrača na avtoriteto in dostojanstvo antične grške tradicije, je hkrati napak za ta vodeči duh tradicije trditi, da bi filozofija morala imeti praktični cilj in da so brez takega cilja filozofske raziskave in učenja samo trivialna in samopopustljiva igra. Pravtako trdi, da je kritična natančnost tradicije pomemben element tega kako filozofija sledi svoj cilj; na drugačen način torej nasprotuje konzervativnemu poudarku o nekritični predpostavki o brezčasovni resnici.
Ta ideja o praktični in sočutni filozofiji – filozofija predana dobroti človeškega bitja in iskanja tega dobrega skozi mišljenje in argument – to je ideja, ki človeka v prvi vrsti pritegne k filozofiji. Kako lahko tej ideji filozofije sledimo danes. Pomembno je spoznati kako tuj je večini študentov danes koncept življensko transformirajoče se filozofije. Danes se spodbuja filozofijo kot samo še en predmet med mnogimi v institucionalni strukturi, ki ima idejo, da je izobrazba bolj stvar obvladovanja določenega znanja kot pa stvar osebne preobrazbe. Študent se bo na tak način lotil obdelave del Platona in Aristotela in Epikura in Senike kot samo še ene stvari izmed mnogih, ki jih je treba nekako pogoltniti – ne pa kot izziva življenja, ki ga živijo. Poskušajmo si predstavljati kaj bi grški ali rimski filozof storil, če bi se nenadoma znašel na naših današnjih univerzah: kako bi pristopil do študentov, kako bi izgledalo njegovo učenje?
Danes si študentje težko predstavljajo učenje in podajanje le tega na kak nov, drugačen način. Globji vpogled v to sanjsko, a ne nemožno situacijo, vključuje kontrast razmerja interakcije med učiteljem in učencem, kako bi sama struktura predavanja postala vprašljiva, kako bi lahko našli in generirali povezave med posameznimi predavanji in drugimi aspekti privatnega in javnega življenja in na ta način drug drugemu bogatili življenja.
Možgani tepca spremenijo filozofijo v neumnost, znanost v vraževerje in umetnost v pedantnost. Odtod univerzitetna izobrazba.
George Bernard Shaw
Muska: Videosex – Stekleno nebo 3.45
Wittgensteinov izziv – Temo, ki smo ji za primero izbrali epizodo iz bogatega in burnega življenja Ludwiga Wittgensteina, bi lahko strnili v treh sovpadajočih vprašanjih.
Zakaj je današnja filozofija skoraj poplnoma izgubila svojo prej povsem običajno sposobnost, da komunicira z splošno kulturo?
Zakaj je koncepcija filozofije kot umetnost trivialne briliantnosti, ki je nastopila relativno pozno, medtem že postala paradigma?
In zakaj je ta spremeba kritično nedobordošla iz perspektive velike večine najboljše zahodne filozofije?
Ta vprašanja nas bodo vodila v meta filozofijo, sociologijo filozofije in na koncu do filozofije življenja, ki so trenutno najbolj zanemarjeni aspekti filozofskega raziskovanja. Naše prepričanje temelji na predpostavki, da je umejena komunikacija, ki jo ponujajo akademski filozofi, osnova za razumevanja položaja filozofije danes. V tem izvajanju bomo skicirali programsko in alternativno koncepcijo filozofske komunikacije in filozofske relevance.
Jeseni leta 1939 sta se Wittgenstein in njegov prijatelj Norman Malcolm sprehajala ob reki Cam v Cambridgu, ko sta pri prodajalcu časopisov prebrala, da je nemška vlada obtožila britansko hujskanja k atentatu na Hitlerja. Ko je Wittgenstein pripomnil, da ga niti malo ne bi presenetilo, če bi to bilo res, je Malcom izjavil: britanci so preveč civilizirani in spodobni, da bi poskušali nekaj tako potuhnjenega in da je takšno dejanje v nasprotju z britanskim nacionalnim karakterjem. Wittgenstein je bil besen in ta dogodek je za nekaj časa prekinil odnose z Malcomom. Pet let pozneje je Wittgenstein pisal Malcomu:
»Kakdarkoli sem pomisli nate, nisem mogel mimo določenega incidenta, ki se meni zdi zelo pomemben…govoril si o nacinalnem karaktrerju, kar me je zaradi svojega primitivizma močno šokiralo. Nato sem pomislil: kaj ti koristi študirati filozofijo, če je vse kar ti naredi koristnega, da ti omogoča, da govoriš z določeno verjetnostjo o nekaterih nejasnih vprašanjih logike, če hkrati ne izboljša tvojega mišljenja o pomembnih vprašanjih vsakodnevnega življenja, če te ne naredi bolj natačnega od nekega novinarja, ki razne nevarne fraze uporablja zavoljo sebi lastnih interesov.«
Kaj je korist študija filozofije, če ne izboljša tvojega razmišlajnja o pomebnih vprašanjih vsakodnevnega življenja? Če ugovarjamo standardnemu akademskemu računu o tem kaj je Wittgensteinov namen, verjamemo, da je to vprašanje, ki si ga je redno zastavljal skozi vso svojo filozofsko kariero. Je tudi vprašanje, ki ga je Wittgenstein mislil kot prevagajočega vsako filozofsko tezo ali teorijo. Pa tudi vprašanje, ki je bilo pozabljeno in celo posmehovano v krogih današnje profesionalne filozofije.
Zakaj Wittgenstein navaja Kierkegaarda in Schopenhauerja imed vseh možnih filozofov, kot vzor filozofske globine? Zakaj razen žaljitev ni imel ničesar za povedati svojim sodobnikom? Zakaj je Witgenstein zavrnil profesuro na Cambridgu? Ker v Witgensteinu, tako kot v Kierkegaardu in v Schopenhauerju, antična obljuba filozofije živi naprej in določa samokoncepcijo filozofa. Po tej koncepciji filozofije, filozof ne vidi samega sebe kot eksperta med eksperti, poveljnika svojega določenega kvadratega milimetra, producenta akademsko spoštovanega in akademsko zaslužnega rezultata ali znanstvenika argumentov in konceptov.
Raje se filozof vidi v kontekstu svojega vpliva vis-à-vis velikih tem dobrega življenja, vprašanj vsakodnevnega življenja, ki si jih vsak, vključno z filozofom, postavlja, ko je soočen z svojim vsakodnevnim življenjem. V filozofiji obstaja dolga tradicija močno kritiziranega pristopa, ki »želi iztopati tako, da se bahavo šopiri z svojim filozofskim diskurzom, ki pa je nenaučen v stvareh, ki se tičejo življenja«. V antični grški filozofiji prevladujoča skrb za življenje je danes v akademski filozofiji povsem zanemarjena. Večina filozofov danes preprosto ni zainterisiranih za Sokratsko vprašanje o dobrem življenju, a za nas je to vprašanje centralno kolikor je le lahko.
Verjamemo, da je ena osnovnih filozofskih napak leži v vse pretesni povezavi med filozofijo in znanostjo, med akademskim in učenim življenjem kot nasprotja do odnosa med filozofijo in vsakodnevnim življenjem. Ko se je filozofija trudila preživeti znotraj institucije univerze je prenesla vse več svoje vrednosti na metaprincipe, kar ni ravno pokazalo rezultatov. Četudi so takšni akademski metaprincipi izkazali za primerne na mnogih področjih produkcije znanja, so v osnovi zožili področje delovanja filozofije, na račun kategorizacije filozofije, ki se razume kot produktivno in marketinško silo trivialnosti.
Ključna je poteza dandanašnje segregacije filozofije od vsakdonevnega življenja, ki ločuje moralno filozofijo in sistematično filozofijo v ločena kraljestva, s katero se ukvarjajo zgolj določeni ljudje. Za Platona ali Kanta bi to bilo smešno ali celo nerazumljivo. Toda zdi se da sistematični filozofi ne premorejo več odgovorov na etična vprašanja, niti na tista, ki se postavljajo izvirajoč iz njihovega lastnega življenja in delovanja. Tudi moralni filozofi so tiho sprejeli svojo segregacijo od sistematične filozofije in pri tem pogosto opustili filozofijo kot disciplino v celoti.
Klasiki etike seveda niso formalen opis mišljenja o dobrem življenju, a so poskus dati praktičen nasvet ljudem, ki se trudijo živeti dobro življenje. Ampak zaradi duhov preteklosti Heideggerjevega nacizma in Sartrejevega kumunizma, se današnji filozofi z nekaj redkimi izjemami še vedno radi izognejo zavzemanju pozicij do temeljev družbe v kateri delujejo. Ali je mogoče tako, da ko filozofija zavrne ponuditi sliko o tem kakšna bi družba naj bila, je to samo po sebi del njenega pogleda o tem kakšna bi ta družba naj bila? Če je tako, je to seveda pogled, ki ga ne deli nihče razen nekaj filozofov.
Filozofija je v bistvu neaktualna, ker pripada tistim redkim stvarem, katerih usoda je, da nikoli ne morejo srečati takojšnjega odmeva v današnjem dnevu in nimajo več pravice, da bi jih srečale.
Martin Heidegger, Uvod v metafiziko
Muska: Jinx – Tamo gdje je sve po mom 4.14
Svet, ki ni vreden obstoja
Današnja stvarnost v dobi liberalne družbe postmodernega tipa ni izgubila trpljenja, spopadov, smrti; vse to je le prikrila z neznanskim besedovanjem, redundanco lumpenretorike. Množična občila proizvajajo neobvladljive količine dezinformacij, navidezno zanimivih motivov, reklam, trivialnih pojmovnih obrazcev, ropota, da bi prikrila praznino jalovega teka tržnih komunikacij. Človek skorej ne more sam do sebe na neposreden način, med njim in njim je gora odpadkov brez smisla, znakov, ki se vrtijo vsak od njih le okrog sebe, kar povzroča – določa pot v avtizem. Nastaja vtis blodnjaka, vrtinca, smetišča.
Videz današnje postmoderne liberalne družbe je blag, pomirjajoč. Ni več partijskega komunističnega totalitarizma, vsak počne, kar pač želi, svoboda je maksimalna, načelno vlada humanizem kot osnova liberalizma in razsvetljenstva. Ker je bil partijski sistem nesvoboden nehuman, bi moral biti ta, ki je partijskemu terorju sledil, ne le znosen, ampak celo prijeten, ljudje so si ga sami želeli, izbrali so ga na svobodnih volitvah. Liberalna družba temelji na meščanskih vrednotah francoske revolucije, na svobodi, enakosti, bratstvu. Resnic – podob resnic je sicer več, a o tej, da današnja slovenska družba ni podobna idealni humani, ne dvomi nihče. Vsi se strinjajo, da je slaba, napačna, grda. Da je vse več kriminala, droge, odtujenosti med ljudmi, zla. Prepričljivih predlogov, kako naj bi se položaj izboljšal ni. Levičarji ponujajo že znane iluzije, ki so se enkrat že končale v stvarnempolitičnem državnem nasilju, desničarji prepevajo o etiki, ki jo sami prav slabo zastopajo; oboji kot da so močno nebogljeni.
Težko je reči, da slovenska družba ni bila še nikoli tako negativna, kot je danes; sodba o tem, kakšna je družba ob svojem času, izhaja iz vrednostno interpretacijskega sistema, ki je v veljavi, ti sistemi pa so med sabo tako različni, da so skoraj neprimerljivi. Dejstvo je le, da podoba, ki se nam izrisuje na panorami slovenstva, še nikoli ni kazala tako odurne, nore, nesimpatične podobe družbe in ljudi, kot jo današnja. Nekoč tako visokomerno zastavljena družba je zdrsnila na dno.
Namesto da bi se zgodil dvig kulture, obvladanost, večja prefinjenost medčloveških odnosov, večje znanje in avtorefleksija, kar vse se je po padcu komunizma pričakovalo, je slovenska družba zgrmela navzdol; je že dosegla dno prepada? Katoliška vzgoja je odpadla, partijska, kot teror, prav tako, ostalo ni nič, ostal je le nič, praznina, ki jo mora izgubljeni človek, poln nerazumljive sle, nekako zapolniti. Napolnjuje jo z privatnim nasiljem ali otopelostjo, ki v današnji družbi zamenjuje nekdanjo partijsko in cerkveno nasilje in represijo. Človekovo življenje ne velja nič, vse je brez vrednosti, vse ima samo svojo ceno, zato je zamenljivo in kupljivo. Komutativnost ludizma in trga se razkrije kot nerazločljivost med človekom in rečjo. Reč se da streti, da se jo nadomestiti z novo. Pravzaprav tudi človeka. Ljudi je vse več, preveč. Umori nekaterih – celih grup v vojnah – se komaj poznajo; današnje družbe ne proizvajajo le zmerom več, tudi rojevajo vse več ljudi, vse več jih ostaja pri življenju. Vrednosti ni več; niti lastna sla – pohlep, strast, polaščanje – ni več vrednota. Je naključna nuja, človek ji ta hip popusti, ker ga tako tišči, naslednji hip pa je lahko spet prijazen in dober. V tem pogledu je nepredvidljiv.
Masa je za levičarsko revolucijo temelj preroda, imenuje se ljudska množica, ljudske množice; te so med drugo svetovno vojno, takšna je vsaj marksistična razlaga, uničile gnili meščanski svet in vzpostavi pravični pozitivni proletarski se pravi narodno razredni – (v nekem smislu fašističen, kajti spoj naroda in razreda rezultira v nacionalnem socializmu, torej fašizmu). Vera mase v nadrazredno pravično družbo, ki se ji pravi milenarizem ali hiliazem, se v današnjem zahodnem svetu kaže kot praznoverje mase – srednjih slojev, v katere se je masa preobrazila. Te nove mase se stekajo v novo partijo, razdeljeno na mnogo sekt, a so vse skupaj le pluralistično mnoštvo istega: new age cenenega trivialnega samoslepila, s katerim vodijo bedake za nos manipulanti; ti si obetajo od tepcev korist, predvsem finančno, nekaj pa tudi užitka v – po svoje neomejeni – oblasti.
Razkrinakati, razbrati je moč vse razrede v tej družbi, tudi tiste, ki se hote ali nehote borijo proti takšni družbi.
Da so brezdomci, klošarji revčki je zunaj dvoma. So nemočni ljudje, ki niso prenesli bremen grde in mučne stvarnosti, zato so se umaknili v alkohol in drogo, nesposobni za delo in organizacijo lastnega privatnega življenja. Vegetirajo, odrinjeni na smetišče, v stranišče, kjer pa se počutijo dobro, saj jim ni treba skrbeti ne za higieno ne za osnovni red. Prepuščajo se rastlinskemu životarjenju, zadovoljni, če dobivajo vsakdanjo potrebno količino pijače. So odpadek družbe, ki družbe niti preveč ne zajeda, saj se hranijo z odpadki, s tem, česar družba ne potrebuej več ali česar ima v izobilju.
Skvoterji tendirajo k podobni logiki preživetja. Skvoterji imajo samo o sebi in svojih ciljih neizmerno visoko mnenje, kot so ga imeli nekoč revolucionarji; češ da ustvarjajo novi svet. Nekoč so ljudje, mase, še verjeli v njihove obljube, boj za novo človeštvo je bil obnova plemenskega in fevdalnega heroizma, svetih žrtev. Idealni zamišljeni svet skvoterjev pa je le privatna fantazma skupine, ki se po bistvu ne razloči od katere koli new age sekte, ponuja istega zajca v klobuku, se poslužuje istih trikov. Skvoterji so polni sebe, naduti, njihov projekt je diletanska blodnja neprilagojenih, zmedenih; je zamisel mladih ljudi, ki se jim ogabni kapitalizem upira, studi se jim lažna morala novega meščanstva, a v vsesplošni dezorientiranosti liberalne postmoderne družbe ne najdejo drugega kot votlo retoriko abstraktno anarhističnega levičarstva. Komunisti so nekoč delovali organizirano iz ilegale, skvoterji se naseljujejo kot podgane v labirinte, kjer se ne spopadajo z buržoazijo, ampak s klošarji.
Značilno za današnje izgubljence je tudi to, da se vračajo k čustvom, vendar k sentimentalnim. Ne gre le za sentimentalizem kot nadomestek pristnega erosa, amapak gre za zmago – vladavino slučaja. Odnosi med klošarja, skvoterji, mirovniki, antiglobalisti so isti kot v svetu, ki ga ti poskušajo podreti in zamenjati z boljšimi, z idealnimi. Zgodbe o uporu sistemu, med skvoterji in vladajočo liberalsko koruptno in cinično družbo, sicer niso tako grozovite kot so bili stalinistični zapori ali Goli otok, je pa vse bolj klaverna, groteskna, nična, navidezna. Kar je bilo prej smiselno trpljenje, je zdaj nesmiselno. Svet je izgubil realiteto, simulacija – virtualnost postmoderne je naredila ljudi za trapaste pajace. V takšnem svet celo ljubezen, ki se je gremo, postaja cenena melodrama.
Muska: Alizee – Jen ai marre 4.16
Še eno druženje z ljubimci Zofije je pri koncu
Naj na tem novem koncu ponovno poudarimo kako visoko častimo tvoje mnenje spoštovani poslušalec, poslušalka; zato te neumorno vabimo k obisku naše spletne strani in k posredovanju tvojih tako jeznih kot prešernih mnenj in pripomb.
Ob tednu osorej imamo namen ponovno bogatiti vaš čut za humano in racionalno zavest.
Z vami smo enostransko besedovali…