AVIZO
Pozdrav!
Danes nadaljujemo približno tam, kjer smo ostali v prejšnji oddaji. Še vedno je naš osnovni refren povezava psihoanalize in nogometa.
Po uvodnem napovedniku zanimivejših dogodkov, se bomo posvetili vprašanju nogometne množice, se pravi iz teorije množice izvirajočemu razmišljanju o nogometnemu navijaču in njegovih motivih. Vse z namenom, da vas tudi filozofsko pripravimo na bližnje nogometno prvenstvo, delno pa tudi kot posvetilo zapuščini letošnjega jubilanta Sigmunda Freuda.
Mir v mislih. Po tem cilju hrepeni ta, kdor filozofira.
Ludwig Wittgenstein
GLASBA:
Popolnoma v skladu z športnim pridihom zadnjih oddaj je tudi naslednje obvestilo.
V četrtek 1.6.2006 ob 16. uri bodo na športnem igrišču šolskega centra Poljane potekale prve OLIMPIJSKE IGRE FILOZOFOV. Profesorji oz. zaposlenimi na Oddelku za filozofijo, študentje podiplomci in dodiplomci se bodo pomerili v naslednjih disciplinah: KOŠARKI, NOGOMETU, NAMIZNEM TENISU, ŠAHU, BALINANJU, SKOKU V DALJINO, ODBOJKI in še kaj se bo verjetno našlo.
Prijave sprejemajo na tel. 041 645729 ali na e-mail:matejahergan@gmail.com ter na mestu dogajanja. Vabljeni!
Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike v sodelovanju z MKCjem, prirejamo in vabimo na prvi »filozofski duet«, ki bo problematiziral vprašanji iz teorije umetnosti. Morana Kušić iz Filozofske fakultete v Reki bo predavala o izkušnji umetniškega dela, Eva Ferlež iz Pedagoške fakultete v Mariboru pa o negativnih čustvih v glasbi. Predavanji bosta v torek 30. maja 2006 ob 20.00 v Kulturnem inkubatorju na Koroški 18 v Mariboru.
Osnovan zamisel »filozofskih duetov« je v tem, da se študentom ponudi priložnost javnega nastopa. V tandemu študenta, načeloma iz različnih fakultet, predstavita vsak svoj vidik neke zastavljene problematike, s katero se običajno ukvarjata. Ob prikazu študentskega dela je »filozofski duet« hkrati namenjen povezovanju različnih filozofskih oddelkov.
Eva Ferlež iz Oddelka za filozofijo na Pedagoški fakulteti v Mariboru bo pripravila predavanje z naslovom »Čustva v glasbi«. V predavanju bo govora o tem, kakšne rešitve ponujajo filozofi za problem negativnih čustev v glasbi. Še natančneje, o polemiki med dvema avtorjema, Levinsonom in Kivyjem. “Prisotnost” negativnih čustev v glasbi je problematična zato, ker se zdi, da kljub temu, da obstaja glasba, katere značilnosti so take, da “izraža” t.i. negativna čustva (jeza, strah, tesnoba itd.), ljudje takšno glasbo poslušamo in zdi se, v njej ravno tako uživamo kot v glasbi, ki ne “izraža” tovrstnih čustev. Za odgovor na vprašanje, zakaj poslušamo takšno glasbo, je treba znova kritično pregledati različne teorije o izraznosti glasbe.
Morana Kušić iz Oddelka za filozofijo na Filozofski fakulteti v Reki bo govorila »O izkušnji umetniškega dela«. Tema predavanja bo, ob kratkem prikazu svojevrstnega trenda v sodobni analitični estetiki, ki vsako empiristično epistemologijo umetnosti eliminira v korist neke druge, zahtevnejše epistemologije; možnost vračanja k »common sensu«, to je vračanje k izkušnji umetniškega dela kot takega in strukturalistični ontologiji, ki se pri takšnem pristopu neizogibno ponuja. Predavanje bo v hrvaškem jeziku.
Še več o projektu in prireditvi najdete na naši spletni strani www.zofijini.net
Vabljeni!
GLASBA:
Od Le Bona k Freudu
Gustav Le Bon je eden prvih resnejših sociologov, ki se je poglobil v proučevanje množic. S svojim delom »Psychologie des foules«, ki je izšlo v Parizu leta 1895, je močno vplival na Freuda in vsa tista njegova teoretska dela, v katerih se je tako ali drugače dotikal množice. Freuda lahko štejemo za prvega (morda celo edinega) teoretika, ki je s svojimi deli epistemološko zarezal v sociologijo kot vedo o množici oz. družbi. S konceptom nezavednega in teorijo libida je zakoličil teoretsko polje vseh poznejših socioloških diskurzov, ki mu večina teoretikov ostaja zvesta še danes. Citirajoč Le Bona, Freud v »Množični psihologiji in analizi Jaza« razvija oba koncepta v neslutene dimenzije, ki jim povprečni bralec 20. stoletja le s težavo sledi. »Seciranje« množice Freud izpelje na tako svojstven način, da se tudi povprečnemu psihoanalitiku določeni teoretski lokusi zdijo na trenutke fantastični. Dobremu poznavalcu psihoanalitskega teoretskega utripa iz začetka 20. stoletja pa postaja jasno, da se Freud Jungu le ni ognil na tak način, kot se danes razglaša. Kolektivno nezavedno in Jungovi arhetipi so v Freudovih delih eksplicitno reflektirajo na mnogih odsekih njegovih teoretskih spisov. Ravno v Množični psihologiji in analizi Jaza Freud razvija koncept vodje množice kot arhetipskega naslednika tistega Darwinovega mogočnega samca, ki je vodil prakrdelo – združbo, v kateri naj bi prvotno živel pračlovek.
Freud se teoretsko osredotoča na vojsko in cerkev kot dve najodmevnejši množici, o katerih se po njegovem mnenju ne splača teoretsko ukvarjati mimo koncepta vodje kot bistvenega člena omenjenih dveh množic. Genialnost Freuda se je tudi v tem teoretskem kontekstu izkazala kot epistemološki preobrat v tedanjem proučevanju množic in to predvsem zato, ker je že takrat (okrog leta 1920) dobesedno napovedal Hitlerja oz. vse velike »avtoritarne totalitarce«, ki so tako značilni za celo 20. stoletje. Napovedal pa ni samo vznik Hitlerja, temveč paradigmo fašistoidnih režimov, ki so se le desetletje po izidu »Množične psihologije in analize Jaza« začeli pojavljati v Evropi in so preko raznih nacionalnih in rasnih nestrpnosti aktualni še danes.
Strinjamo se lahko, da danes v kontekstu športa vselej lahko izgovorimo tudi besedico »fenomen«. Šport si ne zasluži takega atributa zgolj zaradi bohotenja raznih tekmovanj in športnih iger, ki navdušujejo milijarde ljudi po vsem svetu. Fenomen športa ima mega razsežnost ravno zaradi mase, množice ljudi, ki se kot gledalci zgrinjajo na športnih tekmovališčih.
GLASBA:
Nogometni navijači in socio-patologija
Vsako svetovno prvenstvo v nogometu je dokaz, kot še toliko drugih tovrstnih prvenstev, da predstavljalo gledalci pomemben del celotnega spektakla. Evforične ekstaze, v katere zapadejo vsi tisti gledalci na tribunah nogometnih igrišč, niso karakteristične oz. omejene le na stadione. Afekt se prenaša oz. se dogaja tudi na ulicah, javnih zbirališčih, domovih, ustanovah…
Množica nogometnih navijačev je natančno takšna, kot jo je že pred sto leti opisal Le Bon:
(navajamo) »Za pravilno ocenjevanje nravnosti množice moramo upoštevati, da odpadejo, kadar so množični individui skupaj, vse individualne zavore in se prebude k svobodni zadovoljitvi vsi kruti, brutalni, destruktivni instinkti, ki dremljejo v posamezniku kot preostanek pradobe…« … »Množica je za posameznika videti neomejeno močna in nepremagljivo nevarna…« (konec)
McDougall je Le Bona dopolnil:
(navajamo) »…množica je skrajno razdražljiva, impulzivna, strastna, omahljiva, nedosledna, neodločna in pri tem pripravljena iti z dejanji do skrajnosti, dostopna je samo za robatejše strasti in preprostejša čustva, izredno sugestibilna, lahkomiselna v preudarjanju, ihtasta v sodbah, sprejemljiva zgolj za najbolj preproste in nepopolne sklepe in argumente; lahko jo je voditi in pretresti, brez samozavesti je, brez samospoštovanja, in občutka odgovornosti, pa pripravljena razvneti se spričo zavesti svoje moči za vse zločine, ki jih lahko pričakujemo od absolutne in neodgovorne moči. Njeno vedenje spominja bolj na vedenje nespodobnega otroka ali strastnega, nenadzorovanega divjaka v tujem mu položaju; v najslabših primerih pa je podobnejše zadržanju tropa divjih živali kot človeških bitij…« (konec)
Freud svoja predhodnika dopolnjuje:
(navajamo) »Izhajali smo iz temeljnega dejstva, da posameznik v množici zaradi njenega vpliva pogosto doživi globoko spremembo v svojem duševnem delovanju. Njegova afektivnost se izredno poveča, njegova intelektualna zmogljivost opazno omeji, oboje očitno v smeri priličenja drugim množičnim individuom; to je mogoče doseči samo tako, da vsak posameznik odstrani lastne gonske zavore in se odpove posebnemu izoblikovanju svojih nagnjenj..« (konec)
Medtem ko je množica še nekako obvladovana v času nogometne tekme, pa se navijaški utrip prenaša tudi na čas pred tekmo in po tekmi.
GLASBA:
Le Bonove trditve o karakteristikah množice postajajo aktualne ravno za analizo dogajanj po samih tekmah. Takrat se množica nemalokrat spremeni v podivjano hordo, ki srhljivo pustoši po teritoriju, na katerem se nahaja. Taka nogometno-navijaška množica ni podobna ne cerkveni ne vojaški množici, kakršni je opisoval Freud. Res, da bi v tem kontekstu vzdržale nekatere primerjave z vojaško množico, toda razlika med vojsko in omenjeno »športno« množico je velika. Tisto, kar v svojih opustošujočih pohodih počne vojska, je pričakovano – na nek način celo zahtevano. Tisto, kar na svojih pohodih počne razjarjena, bodisi od navdušenja ali pa od žalosti in z jezo prepojena nogometno-navijaška množica, je na nek način nelogično in freudovsko grozljivo. Videti je, da v ozadju ni nikakršnega vodje, kot je za množico teoretsko utemeljeval Freud. Nogometno-navijaška množica je v tem teoretskem kontekstu specifična.
Če bi se osredotočili na gone, bi vsekakor odkrili, da se v duševnih procesih omenjene podivjane množice vendarle dogajajo obilne investicije psihične libidinalne energije, ki »zaseda« določene nezavedne povezave. Libido kot atribut Onega v vsakem primeru energetsko napaja množico. Vezi oz. sile, ki držijo množico skupaj in jo usmerjajo v določena dejanja, so libidinalne vezi oz. sile. Tudi ko gre oz. če gre za nadjazovsko obeležje motivov, je energetska investicija sublimirano seksualna.
V primeru Freudovih teoretskih navezav na današnje množice ni toliko pomembna predpostavka, da se za množico, ki je željna vodje, dejansko skriva Jungovo kolektivno nezavedno. Vsemogočni Oče ni nujno tisti vsemogočni pra-oče, vodja pra-krdela kot arhetip. Identifikacijski ideali se v kontekstu vodje lahko nanašajo zgolj na infantilno doživetega očeta kot otrokovega tekmeca za mater. Oče je nenazadnje lahko tisti nezavedni vzrok, zaradi katerega se sugestije željna množica oklepa svojega voditelja.
V kontekstu športne množice je celo koncept očeta teoretsko zanimivejši. Vendar v tem primeru ni pomemben oče kot objekt primarne identifikacije, temveč bolj v kontekstu t.i. bratovske zveze, ki jo združuje želja po kastraciji mogočnega samca – vodje pra-krdela. V tem teoretskem trenutku se ne bomo oklepali Jungovega nezavednega in predpostavljali, da se razsežnosti športno-navijaških skupin bohotijo oz. energetsko napajajo zaradi stopanja v bratovsko zvezo, ki je v prazgodovini edina omogočala kastracijo oz. likvidacijo nepriljubljenega in seksualnih užitkov lastečega si, mogočnega samca. Ker se je tudi med Freudovimi privrženci našlo mnogo oporečnikov koncepta praočeta kot vodje pra-krdela in so koncept označili kot mit oz. kratko: »It’s just a story«, bomo kolektivno nezavedno v našem primeru zamenjali z malo manj mitičnim in manj fantazijskim konceptom individualnega nezavednega. Koncept Ojdipovega oz. kastracijskega kompleksa je vendarle teoretsko dovolj močan, da nas popelje iz teoretskega brezvetrja, ko se soočamo z v nebo vpijočimi nogometno-navijaškimi izgredi. Kastracija oz. kastracijska bojazen je vendarle teoretsko tako močan koncept, da lahko prepiha tudi brezvetrje oz. teoretsko mrtvilo.
GLASBA:
Dogodki, ki smo jim lahko priča nogometnih tekmah in ki jim bomo priča tudi v prihodnje, dejansko presegajo okvirje nekega normalnega obnašanja. Če bi družba kot taka lahko imela nevrozo, bi navijaški izgredi pred, med in po nogometnih tekmah lahko predstavljali tisto družbeno patologijo, ki jo v individualni psihologiji imenujemo psihoza. Ker pa družba sama po sebi nima duše, temveč družbeno dušo tvori množica individualnih duš – subjektov, lahko odgovore iščemo ravno v subjektih samih. Zakonitosti delovanja psihičnega aparata so nam bolj ali manj znane. Odgovori o resničnih vzgibih razgrajajočih navijaških množic so po definiciji skriti v libidinalno nasičenem nezavednem. Brez teoretske pomoči ego-obrambnih mehanizmov, ki delujejo nezavedno, se ne bomo mogli prebiti iz slepe ulice.
Če nadaljujemo z Ojdipovim kompleksom, moramo priznati, da v kontekstu navijaških izgredov ženska nima takšnega položaja kot moški. Žensko bomo torej začasno izključili iz diskurza. Zaton oz. razrešitev Ojdipovega kompleksa je pri deklici tako specifična in drugačna kot pri moškem, da imajo kastracijski učinki pri ženski povsem druga obeležja. Kastracijska bojazen oz. tesnoba je eden najmarkantnejših fenomenov moškega duševnega aparata, ki se v družbenih refleksijah zrcali v specifični obliki. Videti je, da ima ravno kastracija ključno vlogo v interpretaciji družbene patologije, na katero smo se teoretsko osredotočili. Vandalizem in huliganstvo je torej specifično moška domena. Moško nezavedno oz. moška psihična realnost ima popolnoma drugačno fantazmatsko obeležje kot ženska. Deklica nikoli ni občutila očeta kot tekmeca za primarni objekt ljubezni – mater. Deklica je bila celo tako naklonjena očetu, da ga je sprejela kot svoj drugi objekt ljubezni, kar se pri dečku nikoli ne dogodi na tak način. Kastracijska pretnja, ki se v dečku oblikuje v trenutku, ko je soočen z očetom kot tekmecem za mater, se v deklici nikoli ne razvije v takšno mega strukturo, kot se to dogodi pri dečku. Kastracijske pretnje pa je deček v svoji psihični realnosti fantazmatsko deležen v tistem trenutku, ko spozna anatomski primanjkljaj, v katerega je ujeta deklica. Potlačitve, ki odločilno determinirajo določen del nezavednih struktur, so torej pri dečkih popolnoma drugačne kot pri deklicah. Zato so konsekventno drugačne tudi vrnitve potlačenega. Simptomi in nadomestne tvorbe kot vrnitve potlačenega so med spoloma bistveno razlikujejo.
Navijaška razgrajanja so specifično moška domena. Po določeni logiki jih moramo prepoznati kot vrnitve določenih specifičnih vsebin. Ker gre pri razgrajanju za veliko mero agresivnosti in destrukcije, se lahko brez večjih intelektualnih prepričanj odločimo, da je agresivno delovanje verjetno preko potlačitve navezano na kastracijske tendence, ki jih ima deček v zvezi s svojim očetom. Ko deček v poznejšem življenju doživlja čustvene izlive, kadar zmaguje in premaguje, tega ne moremo drugače povezati, kot da trdimo, da se užitek ob zmagovanju in premagovanju napaja iz tistih libidinalnih investicij, ki jih je skozi afekt v ojdipalni fazi doletela potlačitev. Deček je nemalokrat skrajno jezen na svojega očeta, ki mu jemlje mater, in pri tem ne more storiti nič. Edino, kar kot obramba ostane njegovemu Jazu, je potlačitev. Potlačene niso zgolj kastracijske predstave. Potlačitev preko protiinvesticije zadane tudi vso tisto silno energijo, s katero si otrok po eni strani želi kastrirati očeta, po drugi strani pa se tudi boji eventualne oz. potencialne kastracije, ki mu jo lahko prizadene oče. Ravno tovrstne potlačitve so po predvidevanjih odločilne pri agresivnih čustvenih izbruhih, ki jih moramo v tej zvezi pojmovati kot vrnitve potlačenega, ki jih uprizarjajo razgrete nogometno-navijaške množice.
GLASBA:
Množica, ki razbija izložbe, prevrača in zažiga avtomobile, pretepa mimoidoče, tega ne dela zaradi tega, ker to od njih zahteva kakršenkoli vodja. Tisto, kar razgrajajočo množico druži, je kastracija – bolje rečeno ojdipalno‑kastracijske potlačene predstave, ki so jih v zvezi z infantilnima objektoma ljubezni, materjo in očetom, doživljali. Res, da so v kontekstu problema agresije relevantne tudi identifikacijske povezave z športnimi idoli – tako posamezniki kot ekipami. Ta sekundarna identifikacija je vtkana v nezavedne procese v dokaj specifičnem momentu. Videti je, da so identifikacije s športnimi zvezdami pomembne bolj na sami tekmi – med športno igro. Vendar se tudi takratne simbolične kastracije, ki se dogajajo z doseganjem gola, v pomembni mera navezujejo na poznejšo razdiralno destruktivno agresijo, ki se prenese na ulice. Zmage in porazi so tako libidinalno investirani, da se energetski preostanki morajo nekje odraziti. Ravno projekcija libidinalnih preostankov se manifestira v agresiji, ki je tako karakteristična za nogometno-navijaške skupine. Množice se, bodisi po porazih ali pa po zmagah, čutijo tako močne in polne energije, da morajo to energijo nekje tudi pokazati – jo na nek način sprostiti in vidno udejanjiti. Res, da imajo tovrstni energetski preostanki drugačne izvorne generatorje v primeru, ko moštvo, za katerega navija, izgubi ali kadar zmaga. Toda manifestacija energetskega preostanka je navzven skoraj identična. Razbite izložbe in prevrnjeni avtomobili so dejanja, ki jih uprizarjajo tako navijači zmagovalnih ekip kot poraženih. Eni pač v dimenziji navdušenja, drugi pač v dimenziji razočaranja. Učinek je podoben. Natančnejše analize bi morda celo pokazale, da imajo razočarane množice večjo rušilno moč, kar bi bilo mogoče teoretsko povsem korektno utemeljiti z aluzijo na nerealizirano simbolično kastracijo in nesproščenim preostankom negativne psihične energije. V našem diskurzu se ne osredotočamo na interpretacije statističnih razlik med uničujočim učinkom navijaških množic poraženih ekip in množic zmagovalnih ekip. Naš namen je bolj uperjen k teoretizaciji množičnih tvorb, ki se po Freudovi teoriji vselej nanašajo na vodje. Naša teorija pa se v interpretaciji nogometno-navijaško množice opira na tezo, da se na mestu Nadjaza ne nahaja vodja – praoče, temveč ideja o kastraciji. Potlačena otrokova namera o kastraciji lastnega očeta se v poznejših letih kot vrnitev potlačenega manifestira v agresivnih in destruktivnih izpadih s športnimi zvezdami identificirajočih se navijaških množic.
GLASBA:
V zvezi z izgredi pred in predvsem po končanih nogometnih tekmah bi veljalo omeniti še dva pomembna faktorja. Prvi se nanaša na t.i. paketno identiteto nekega nogometnega navijača. Skozi desetletja se je v Angliji izoblikoval določen stereotip, ki je vezan na nogometne navijače. Videti je, da v Angliji nisi pravi nogometni navijač, če po tekmi ne razgrajaš, se ne napiješ in v sklopu množice ne uprizarjaš agresije in moči. Prav zato za izgrede ne velja logično pravilo, po katerem so izgredi možni šele po tekmi in to le v primeru, da jo ekipa, za katero množica navija, izgubi. Ravno zaradi te simbolne identifikacije je vandalizem navijačev možen že pred tekmo in tudi po tekmi, ki se je končala z zmago ekipe, za katero so navijači navijali. V tem teoretskem kontekstu si moramo pomagati z Lacanom, ki je v psihoanalitski diskurz vnesel instanco Ideal-Jaza, ki ga Freud še ni uporabljal, čeprav se je termina »Ideal Jaz« mnogokrat posluževal. Očitno je Freudu »Ideal Jaz« pomenil sinonim za termin, ki ga je pozneje razvil – to je Nadjaz. Pri Ideal-Jazu, ki ga omenjamo, je pomembna predvsem točka, od koder se subjekt gleda oz. se vidi in si je na nek način tudi sam sebi všeč. Ko se nogometni navijač pretepa s policaji, nezavedno predvideva, da to sodi k njegovi simbolni funkciji navijača. Torej: »Če sem strasten navijač, potem se pretepam, razbijam in pustošim za sabo – in jaz sem strasten navijač!« Simbolno identifikacijo je oblikoval skozi določene imaginarne ideale, ki so vstopili v njegovo paketno navijaško identiteto skozi proces sekundarne identifikacij. V tej zvezi je zanimivo predvsem to, da navijaški ideal niso nikakršni pretepači, prej se identificirajo z nogometnimi zvezdniki, ki z navijaškim vandalizmom nimajo nobene neposredne identifikacijske zveze. V kontekstu navijaškega vandalizma je pomembna neka imaginarna identiteta, ki se je oblikovala skozi desetletja, ko je po tekmah prihajalo do izgredov od razočaranja po porazih. Ko je množica zadovoljila svojo potrebo po agresiji z nasilnim obnašanjem, so se ji ob abreakciji nakopičene energije sproščali veličastni občutki moči. Kljub simbolični kastraciji, ki so jo občutili, ko je njihovo moštvo na nogometni tekmi izgubilo, se z njo niso sprijaznili in žalost preko agresije nadomestili z užitkom. V agresivnem afektu so razbijali izložbe, se pretepali z mimoidočimi in policaji in prevračali avtomobile – skratka, kastracijsko so pretili in dejansko simbolično kastrirali simbolične nadomestke za tiste kastracijske objekte, od katerih so prejeli simbolično kastracijo v obliki športnega poraza.
Takšno pogojevanje, ki ima veliko stičnih točk s Pavlovo teorijo pogojnega refleksa, je domnevno eden od pomembnih faktorjev današnjih izgredov. Danes navijaška nasilnost spada v paketno identiteto običajnega nogometnega navijača mnogih srednjeevropskih držav. Konec tekme je že zadosten pogoj za pretep in iskanje užitka ob uprizarjanju agresije in moči. Kot kaže igra doživljanje užitka ob destrukcijah pomembno vlogo v tem pogojevanju
GLASBA:
V tem družbenem trenutku je vsem jasno, da so nogometne-navijaške množice nagnjene k pretepaštvu in vandalizmu. Kar je morda še hujše, je dejstvo, da se ta navijaška »kuga« z lahkoto lahko razširi na nekatere druge popularne športe. V največji nevarnosti je košarka. Balkanski temperament in visoka kvalitetna raven bi lahko nogometno-navijaško patologijo prenesle tudi na košarko. To se na žalost že dogaja. Pogojevanje lahko steče predvsem zaradi identičnih situacij in – kar je najpomembnejše – potencialno iste populacije, ki gleda nogomet in košarko.
Drugi pomemben faktor nogometnega nasilja se zopet skriva v nezavednem. Zopet nam le psihoanalitski diskurz lahko pokaže teoretsko ozadje, ki domnevno močno prispeva k razjasnitvi vzrokov navijaških izgredov.
Preko procesa sekundarne, na nek način pa tudi parcialne identifikacije se navijači identificirajo s športnimi zvezdniki kot akterji simbolične kastracije. Zaradi te identifikacije pa postane skrajno investirano tudi spremljanje oz. doživljanje same igre. Doseganje gola, kar lahko v tem kontekstu označimo kot manifestno dogajanje, ima tudi šifrirano latentnost oz. simboličnost – ozadje in temelje. Zgoščevanje in premeščanje sta procesa, ki preko t.i. sekundarne obdelave odločilno prispevata k končni podobi manifestnih sanj. Doseganje gola ne predstavlja užitka le za same nogometaše, temveč tudi za identificirajočo se množico. Bolj kot gledalci uživajo, bolj evforično doživljajo dosežene gole ekipe, za katero navijajo. Gledalci, ki ne navijajo za eno od tekmujočih ekip, ob doseženih golih občutijo le zmerno ugodje. Žalosti ob prejetih golih pri gledalcih, ki ne navijajo, niti ne simpatizirajo z nobeno od ekip, sploh niso investirane. Konec koncev je tudi to dejstvo voda na mlin teoriji, po kateri gol predstavlja nadomestno tvorbo za ženski spolni organ kot enega primarnih zastopnikov spolnega nagona. Latentni koitusi so afektivno, lahko rečemo tudi hiperinvestirano zasedeni z investicijsko libidinalno energijo.
Energetska sinergija gola in simbolične kastracije je več kot očitna in pomembno prispeva pri evforičnih ekstazah, v katerih se nahajajo nogometno-navijaške množice. Hiper-ugodja na eni strani in hiper-žalosti na drugi strani so očitno odločilne za tiste izgrede, ki sledijo po tekmah.
Navijači se s svojim bučnim skandiranjem in navijanjem za svojo ekipo vselej čutijo pomembne za vse, kar se dogaja na tekmovališču. Vsak gol, ki ga doseže njihovo moštvo, je v psihični realnosti navijačev sprejet kot gol, za katerega so oni – navijači prispevali pomemben delež. V širšem strokovno-sociološko-psihološkem momentu se ta splošna indukcija zdi pravilna celo laičnim skeptikom.
GLASBA:
Toliko! Še enkrat vljudno vabljeni prihodnji torek v Kulturni inkubator, drugače pa je naše naslednje srečanje ponovno predvideno ob tednu osorej. Do takrat vse naj naj!
AVIZO