Avizo
Marec je mesec, ki je vsaj v dveh dnevih zaznamovan z slavljenjem ženskosti v takšni ali drugačni obliki.
Dan pred deklariranim dnevom materinskosti, se bomo Zofijini pozabavali z nekaterimi vidiki nesporazuma med spoloma, s prav posebnim poudarkom na, v sodobnosti prezentnejšim, ženskim spolom.
Za trenutek bomo pozabili, da je tudi Zofija pojem ženskega spola in v kritičnem diskurzu poskušali razkriti, zakaj je moškega ženske strah in kako je lahko koncept ženske dandanes grožnja civilizaciji kot jo poznamo.
GLASBA: Marlena Shaw – Feel Like Making Love
V delu Paula Verhaegheja »Ljubezen v času osamljenosti«, se avtor ukvarja z sodobnimi pogledi na vprašanja, ki nastopajo v partnerskih odnosih, posebej seveda tistih med moškim in žensko. Avtor na določenem mestu problematizira mesto moškega v današnji družbi.
Moški je s postopno feminizacijo civilizacije nekako postal odveč. V poglavju z pomenljivim naslovom »Očetje na begu« ugotavlja, da je nekaj narobe z avtoriteto. Avtoriteto v družini predstavlja moški član, zato z manjkom te avtoritete pri ljudeh nastopi brezciljnost.
Razloge za zgodovinsko maltretiranje in manjvrednost žensk avtor najde v prevrednotenem Ojdipovem kompleksu. Pri Freudu je Ojdipov kompleks mesto, na katerem se vzpostavlja vest oziroma nadjaz posameznika, ki je temelj vseh nadaljnjih vrednotenj družbenih odnosov, posebej pa seveda spolnosti. Ženske so iz tega moralno etičnega pouka izključene navkljub t.i. Elektrinem kompleksu, ki baje podobno učinkuje na ženske. V osnovi je šele z Ojdipovim kompleksom zaznamovani moški tako formiran, da je primoran nenaučeno in divjo žensko ukrotiti in jo pripraviti za življenje v družbi.
Verhaeghej meni, da v kolikor takšnemu moškemu umanjka strogi neizprosni oče – patriarh, takšnemu moškemu manjka identifikacija, upora in varnost pred žensko. Ženska je za moškega grožnja, ta strah nato logično proizvede zatiranje ženske, ki smo ji priča vse od trenutka rajskega prizora med Adamom in Evo. Ta strah pred žensko je strah, da bi se izgubil v telesu iz katerega je prišel, da bi se v nasladi, ki jo ponuja ženska izgubil, da bi izgubil svoj jaz. Ženska je v tej sliki demon, ki zapeljuje na kriva pota, zato jo je treba vkleniti. Pri ženski izvorna tesnoba ostaja takšna kot je, pri moškem pa se seksualizira, se prenese na njegovo spolno življenje. Zato se boji ženskega užitka, ki je zato reduciran zgolj na objekt, ki v tej vlogi služi zgolj moški zadovoljitvi.
Tako so žensko obravnavali tisočletja, si jo podrejali jo teptali, zanikali, ali bežali pred njeno demoničnostjo. Po francoski revoluciji in nastopom meščanske družbe pa se je mnogo tega spremenilo do temeljev. Zdaj ko ni več avtoritete – patriarha, ki bi žensko naučil kje je njeno mesto, se je pred vesoljskim občestvom prikazal moški kot slabič, ne-moški ali celo moški – ženska, se pravi, da so se vloge med spoloma zamenjale:
»Nočna mora vsakega mladega policista je ženska srednjih let, ki odpre avtomobilsko okno in vpraša: Kaj je sinko?«
Verhaeghe se dobro zaveda, da je patriarhalna doba preteklost, da časa ni mogoče zavrteti nazaj. Oče je torej postal odvečna figura brez prave vloge v družini, tudi tam kjer koncept družine še deluje, nekoč samoumevna avtoriteta patriarha ne deluje več. Na njegovo mesto so stopile: televizija, internet, družba itd. Vzgoja poteka mimo vseh pravil, ki jih ni ali pa so popolnoma raztresene. Zdaj se dvomi v boga, dvomi se v znanost, dvomi se v avtoriteto. Pluralizem vsemu podeljuje avro enakovredne ničvrednosti. Če ni avtoritete ni pravil, če ni pravil, je vse dovoljeno, če je vse dovoljeno, si ničesar več ne moremo želeti:
»Želja je ubita s preobiljem objektov!«
Medtem pa nam okolje vedno znova zakazuje uživanje: Uživaj! Pogoj za dosego užitka je prepoved, a prepovedi ni. Zato nič ne čudi, da je danes dejanskega užitka manj kot kadarkoli pred tem.
Verhaeghe ugotavlja, da liberalizem povzroča preglavice predvsem moškim, saj prav on prenese svojo tesnobo v svoj odnos z drugim, ki je v primeru razlike med spoloma seveda ženska. Boji se, da ga bo ženska, ki lahko uživa brez meja, použila. S problemom odsotnosti pravil se po avtorjevem mnenju lahko soočimo predvsem na dva načina. Prvič, da si posamezni par sam postavi svoja pravila in drugič, da se pravila ustvarjajo v nekakšnih skupinah vrstnikov na ravneh subkulture:
»V obeh primerih gre za ustvarjanje novih spolnih identitet in njihovo razpršenost, kar pripelje do postopnega izginjanja tradicionalnega nasprotja med moškim in žensko.«
Ta pravila bi torej naj pomirila prestrašenega moškega, da bi si drznil vstopiti v enakovreden odnos z osvobojeno, neodvisno žensko. Tradicionalna pravila, ki so tako nesimetrično urejala odnose med spoloma so že povsem zbledela in nova prevrednotena pravila bi morda res lahko prinesla neko novo razmerje med moškim in žensko, vendar je vprašanje, če je lahko ta uravnoteženost neka umirjena pozicija tehnice ali pa je možno samo nenehno izmenajvanje pozicij prevlade in podrejenosti.
GLASBA: Fettes Brot – Schwule Madchen
Moški se torej ženske boji, a ga k njej neustavljivo vleče:
»Spolnost je bitka, ki jo moški vedno izgubi, a se vanjo vedno znova podaja, gnan od neke notranje sile.«
V pogojih poznega kapitalizma je naše čustveno življenje tako povsem razcepljeno: na eni strani imamo sfero zasebnosti, intimnih otočkov emocionalne iskrenosti in intenzivnih angažmajev, ki ravno služijo kot ovire, ki nas zaslepijo za večje trpljenje; na drugi strani obstaja ekran, preko katerega gledamo to večje trpljenje. In ali obsedenost s t.i. spolnim nadlegovanjem kot bi v razmerah sodobnih razmerja med spoloma lahko označili zapeljevanje, ni tudi neke vrste netoleranca – primer ničelne tolerance do užitka drugega. Ta užitek je po svoji definiciji presežen – vsak poskus, da bi definirali njegovo pravo mero spodleti, saj sta spolno zapeljevanje in snubitev kot takšna moteča in je potemtakem vsak posameznik soočen z drugim na način, da tega drugega prepozna kot poosebljeno pravico, da ga pustijo pri miru, da je na tak način zaščiten pred njihovim vsiljivim užitkom. Kar je natanko praktična posledica strahu moškega pred žensko prezenco. To je strah zakona, ki zapoveduje, da drugemu daješ to, kar si želiš sam, izpraznjenost koncepta moške moči nima ženski potem takem ponuditi »nič«, ker je tudi sam brezciljen – nemogoč in kot tak neobstoječ. Se pravi moškega ni, snedla ga je močna ženska.
Zgodovina žensk je zgodovina najstrašnejše tiranije, ki jo pozna svet. Tiranije slabega nad močnim. To je edina tiranija, ki traja.
Oscar Wilde
V mitologiji obstaja mit o Menadah pripadnicah kulta Dioniza, ki so skozi čas postale stereotip ženske, ki je divja, blazna, iracionalna, torej na vsak način živa. Z nastopom krščanstva so bile pahnjene v pojem poganstva, čarovništva, norosti. Zadeva je zadobila svojo tradicionalno obliko že v mitu o Adamu in Evi, ki je dokončal prehod iz matriarhata v patriarhat. Družba je pod vplivom krščanstva začela razmišljati dualistično, na principu razlike: dobrega – slabega, lepega – grdega, belega – črnega in nenazadnje seveda tudi moškega – ženskega. Menade so svojo aktualnost ponovno pridobile v današnjem času postmoderne emancipacije ženske in splošne feminizacije družbe. Aktualnost so pridobile z vprašanjem, ki v nemoči in besu moškega vztraja na njegovem umu: Kaj ženska hoče!
Moški kot avtoriteta je znamenje zakona, reda; ženska na drugi strani je v tej dualistični logiki nered, kaos, nepredvidljivost. Civilizacija, ki je zgrajena na pravu je torej resno ogrožena. Ta »jing jang« filozofije kontekstov civilizacije, ki gnezdi v razliki, torej grožnjo vzame zares. Moški je izginil, prevladala je ženska.
GLASBA: Ruby – Paraffin
Slovenski filozof Miran Božovič podaja v sklopu razmisleka o Spinozovi interpretaciji ljubezni, presedan, pod naslovom »Marivauxov korolarij«. Na primeru dogodka iz Marivauxove nedokončane knjige »Marianino življenje« nudi zgled dialektike ljubezni, da namreč dotlej, dokler mislim, da sem za ljubezen, ki jo drugi čuti do mene, dal upravičen vzrok, ljubim samega sebe in ne drugega in da se v ljubečega spremenim vselej šele takrat, kadar mislim, da za ljubezen nisem dal nikakršnega vzroka.
V čem je bogastvo te čudovite primere? Mariane je spogledljiva sila privlačna ženska, ki jo v življenju vodi želja, da bi ugajala, da bi bila videti vredna ljubezni, skratka ženska, ki se vsem ponuja kot objekt ljubezni, ki pa ljubezni nikomur ne vrača, ampak skozi ljubezen, ki ji jo izkazujejo drugi ljubi zgolj samo sebe, toda na neki točki, se ta teorem obrne sam vas in nekomu ljubezen tudi dejansko vrne.
Vse se dogaja v cerkvi, med mašo skozi igro pogledov. Mariane veličastno vstopi in se že po praksi namesti vsem na oči. In teh oči ni treba posebej prositi, da spregledajo. Do tega trenutka so ostale ženske v očeh moških še nekaj pomenile, vse po vrsti so bile spogledljivke, vse so se trudile ugajati, potem pride Mariane, vidijo jo in obrazi žensk prebledijo. Ta situacija daje Mariane povsem odkrito priznanje njene dejanske veljave. Mariane je v tem trenutku pasivni receptor pogledov drugih, pritegnila je vse poglede, sama pa takorekoč ne vidi nikogar. Skozi njihove poglede je zagledana sama vase, skratka postavka: »obstajam samo tako dolgo, dokler me gledaš, ko obrneš pogled stran, me ni«. V tem zanjo skoraj orgazmičnem momentu nastopi kataklizma: v množici pogledov najde pogled, ki je ne gleda in ta ne-pogled pritegne vso njeno pozornost, videna prvič vidi nekoga. Če je njeno ugodje do tega trenutka temeljilo na tem, da je bila videna, se sedaj to ugodje povnanji. V kom to prepozna ljubezen, v nobenem od tistih za katere ve, da jih sama navdaja z veseljem, pač pa v tistem za katerega misli, da sam vzrok svojega ugodja ni mogel prepoznati v njej in posledično tudi ona vzroka svojega veselja ne v sebi: »ob pogledu nanj sem pozabila, da bi ugajala, mislila sem samo še na to, da bi ga gledala«. Dokler jo vodi skrb, da bi ugajala, da bi bila vredna ljubezni, ugaja zgolj sama sebi, ljubi zgolj samo sebe, ljubeča pa postane tisti trenutek, ko to skrb opusti. V tem trenutku Mariane, kar je na nek način že spet nova zgodba, postane globoko lacanovska. Po Lacanu ljubečega okarakterizira prav dejstvo, da mu nekaj manjka, v tem smislu je ljubeči subjekt manjkajoč in potemtakem želeči. Ko Mariane odhaja iz cerkve, pravi: »odhajala sem z srcem, ki mu je nekaj manjkalo in ki ni vedelo, kaj je tisto, kar mu manjka«. V cerkev je prišla kot celota, kot ženska, ki ve kaj ima, zdaj ko odhaja, ne ve kaj ji manjka, ne ve, kaj je tisto, česar nima. Postane nemirna pogledovalka nazaj, želeča ženska, ki ima utvaro, da je tisto, kar ji manjka, skrito prav v tistem, ki ga je pustila za sabo.
GLASBA: Tori Amos – Strange Little Girl
Poskusimo ta čudoviti primer strniti v vprašanje, ki bo v odgovoru jasno in razločno sledilo lineranemu razpletu:
»Kaj hoče ženska?«
Odgovor je, kot v svojem predavanju ugotavlja Lacanov učenec Jacqes Alain Miller, preprost. Ženska hoče hoteti. Hotenje je nek užitek, pa naj gre za subjektivno hotenje ali hotenje drugega v primeru katerega se subjekt manifestira skozi podvrženost, ki je spet stvar volje, razmerja do volje drugega. Med ženskostjo in voljo obstaja določena sorodnost, izraža absolutni, neskončni, brezpogojni značaj, ki se najbolje manifestira v kaprici. V Lacanovem nauku nastopi kaprica v okviru očetovske metafore, v kateri oče zastopa zakon in mati kaprico, pri čemer se za civilizacijski napredek označi pot od kaprice k zakonu. Tudi v grški mitologiji so bogovi kapriciozni, tako je vse do Mojzesa, prihoda civilizacije in njegovih tabel zakona.
Čutiti kaprico do… pomeni biti v krempljih nenadne želje po flirtu, kar najbolje uteleša bog Grkov Zevs. Velik napredek je torej, da se v svet naseli religija zakona in nato pride tisti, ki govori o izpolnitvi v ljubezni. Skratka z smehom je konec, kar strukturira očetovsko patriarhalno metaforo. Tu je zakon s svojimi velikimi parklji, s šibo, z obljubo in zvestobo, zakon je tu zato, da brzda voljo.
Etimologija besede kaprica je posrečena, je italijanska, »littre« se drži besede capra – koza. Capriccio je kozji poskok, kar je izredno nepričakovana zadeva, je neprevedljivost par excellence. Prav tako se beseda povezuje z srhom groze, nenadno in nenavadno željo, ki vstopi v glavo. Pri kaprici gre nedvomno za odsotnost zakona – se izmuzne regularnosti zakona:
»In misleč, da tam kjer sam ne vidi sodnika, ni zakona, časti naključje kaprice in kaprice usode kot sodbe neba.«
Montesquieu
Drznite si z razumom napraviti tisto, kar zmore kaprica! Kaprica je razumljivo zunaj klasicizma, ki definira zamisel, da je treba pri produkciji slediti pravilom. Klasicizem se prav trudi, da bi iz kreacije izključili kaprico, jo zamejil z skupkom pravil. Zdi se, da je Kantov kategorični imperativ kar najdlje od kaprice, saj je izraz konstantne univerzalne volje: »Deluj tako, da bo vselej v skladu s tem, kar nalaga zakon.« Kaprica v ta opis seveda ne sodi. Kaj se pravi ženska kaprica, dojamemo, ko se ta volja brez pravega razloga, pojavi v svoji čisti, najskrajnejši, smrtonosni obliki, ta čista ženska kaprica je v neki posebni vezi s smrtjo moškega.
Če se kaprice poloti moški, je le ta bolj nedolžna, takšne so kaprice božanskega Zeusa in nenazadnje Oscarja Willda. Moška kaprica je komedija, ženska kaprica je smrtonosna.
Poveličevanje volje v nemškem transcendentalnem idealizmu ima korenine v ženski kaprici. Zakaj je Nemce historično tako navduševala volja? Zato, ker je področje praktičnega uma, področje, kjer človek ni podvržen neizprosnemu veriženju vzrokov in učinkov. Volja v obliki kaprice vpelje neko zarezo, prelom z vzročno verigo. Ima strukturo, ki je podobna strukturi čudeža. V kaprici častimo praktični um. Lacan je za »Kritiko praktičnega uma« dejal, da je to erotična knjiga, vse razprave namreč preveva nek plamen, plamen volje. Pri Kantu je »hočem« nadrejen »mislim«, ki vselej pomeni »predstavljam si«, torej »podvržen sem predstavljanju«, medtem ko sem v volji svoboden. Naslednji korak je Schopenhauer in njegova, že v naslovu pomenljiva »Svet kot volja in predstava«. Najprej si predstavljam, tu sem jaz, tu je svet, ki se v meni predstavlja, nato pa, drugi del, hočem. To je velika skrivnost volje. Ta shema bo pozneje pridobila z Nietzschejem in na začetku 20 stoletja pripeljala do norosti, do tistega »triumfa volje«, ki je napravil preteklo stoletje za stoletje napredka in destrukcije. Ne gre več samo za kaprico, ki povzroči smrt enega, temveč za milijone in milijone, povezano z poveličevanjem volje. Začetek je ta volja dobila v »Pomembno je svet spremeniti, ne pa ga razlagati«, saj na svetu vendarle ni tako dobro; zgodovinski iztek pa v Mao Zedongovem »Spremeniti človeka v njegovi najintimnejši globini.«
GLASBA: Diamanda Galas – I Put A Spell On You
Kaj je skupnega kaprici in kategoričnemu imperativu? Tisto, kar jima je skupno, je absolutnost tistega »hočem«. Formula, ki bi mu najbolje odgovarjala, ni toliko formula fantazme kot formula nagona, torej natanko brezglave volje, kjer subjekt, kolikor je delovan, izgine. Kar je v kaprici tako lepega je dejstvo, da sprejema subjekt voljo, ki ga deluje, kot svojo voljo. Kar je v kaprici božansko je neki »hočem« ne tega »kar je lahko zakon za vse«, temveč »hočem tisto, kar me žene«. Kot absolutni »hočem« izrazim tisto, kar me spravlja v tek kot nagon, ki me žene.
Pri kategoričnem imperativu gre tudi za privolitev. Formulira se po Lacanu z »deluj tako da..«, ki ima svoje izhodišče v volji Drugega. Subjekt mora torej reči: »Zgodi se tvoja volja..«, le da je problem v tem, da je oboje subjekt. Kanta v zgodnjih opažanjih muči ravno ta razcep subjekta, ki povzroči, da se ta zakon medtem ko si ga nalagam sam, postavlja od zunaj, kot da bi bil ukaz. Gre torej za razliko med subjektom izjavljanja in subjektom izjave. Imperativ tako Kant vidi kot neki objekt, ki je v meni, objekt, ki si zasluži oboževanje.
Kategorični imperativ nas vpelje v »zgodi se tvoja volja« s tem, da je tvoja volja pravzaprav moja volja, vendar se mi kljub temu postavlja kot prisila, saj si nikakor ne želim storiti tistega, kar mi pravi kategorični imperativ. Kant pravilno opazi, da če je tisto kar vam nalaga zakon, storjeno z ugodjem, potem ni gotovo, da je to storjeno za zakon in je tako sumljivo, dvomljivo. To vodi v resignacijo, v katerega nas vabijo tudi razne modrosti, da bi lažje sprejeli udarce usode. Medtem je v tem kaprica plemenitejša, vpričo manifestacije te pritiskajoče volje enostavno reče: » Jaz to hočem!«
Kaprica se nahaja v načelu najvišjih stvari. Skrivnostna doktrina večnega vračanja pri Nietzscheju se lahko razjasni prav iz tega. Gre za posplošeno kaprico, ki pravi:
»Spremenite usojenost, spremenite udarce usode, spremenite tisto, zaradi česar trpite, v vašo kaprico, naučite se reči »Hočem tisto, kar me doleti« in recite taisto tudi za to, kar vas stre; naučite se hoteti kaprice usode kot da bi bila to vaša kaprica.«
Volja je tista za katero se zdi, da obvladuje celotno zadevo pozicije označevalca – gospodarja, ki se slednjič izraža skozi »hočem«, tako pri Kantu kot tudi pri Sadu. Volja, ki jo Lacan identificira z voljo nagona, z nagonom kot voljo do uživanja. Ta učinek razcepa se kaže skozi usmrtitev.
Žensko poskušajmo reprezentirati skozi pozicijo označevalec – gospodar, ki se v Lacanovem univerzumu reprezentira z črko V. Žensko povezujejo z V številne erotične reprezentacije, ki sicer izpostavljajo razprtost črke. Ker govorimo o sorodnosti med ženskostjo in voljo, lahko brez obotavljanja postavimo na mesto volje žensko. Kaj hoče ta volja – ženska? Hoče izviti zaprečenega subjekta, ga ločiti od njegovega imetja. Hoče ga ločiti od njegovih dobrih razlogov, speljati v neko pustolovsko avanturo, ga uničiti, ločiti od njegovih bližnjih, od njegovih prijateljev, njegovih idealov. To je razdiralna stran partnerja, Medejina plat ženskosti.
Nekoč so poskušali sestaviti seznam lastnosti za moške in ženske in videli so lahko kako zelo je bil prožen, nekakšna prispodoba Mobiusovega traku. Zlasti pri ženskah so opazili, da so kvalifikacije, ki so jim jih pripisali najboljši psihoanalitični avtorji, težile k inverziji. Tako lahko imamo opravka z drznico, ki ne pozna strahu, zdaj z buržujko, ki skrbi za hišno blaginjo. Lacan se je iz te ne hvaležne primerjalne prakse izvlekel rekoč, da je posebnost ženske v tem, da lahko o njej rečemo karkoli, vse mogoče neumnosti, ter da prav to vseskozi počnemo.
Obstaja majhna dialektična vez. Na eni strani se vse to izraža v tistem »ločujem«, ločim ga od vsega kar ga bremeni« – da bi ostala edina, ki bi ga bremenila. »Sprem ga z njegovimi prijatelji. Odprem rane. Odvrnem ga od vsake zdrave pameti. Oblatim njegove ideale.« Ta Medejina plat, ki po dialektični poti loči moškega od vsega imetja, s katerim se ta obdaja, da bi izločila njegovo bit, njegov manjko biti. To imetje se mora nekje kopičiti in tu nastopi buržujka. »Vzela ti bom čekovno knjižico, pazila na tvojo plačo, če ne boš vse zapil s tvojimi kolegi v baru. Jaz jo bom čuvala.« O tem se lahko prepričamo, če od blizu pogledamo kako so funkcionirali nekateri levičarski proletariatski pari. Uporniki, ki se v tovarnah in na ulici niso bali spopasti z policijo in z delovodji, so doma nosili copate.
Ženska in nadjaz sta si v tesnem sorodu. Za kategoričnim imperativom stoji neka kapriciozna ženska. Lahko bi nam rekli: »Kaj vendar govorite, saj vendar obstaja več stoletna zgodovina ženske podrejenosti.« Temeljni simbolni red je res postavljen na zahtevi po brzdanju neobrzdane volje, vendar pri ženski to ne gre samo po sebi. V moških se skriva truma drhtečih, ki se sprašuje ali je oklep, ali je prisilni jopič, ki so jim ga nadeli, tem noricam, res dobro zategnjen. Konec koncev ta sistem oblasti vendarle dobro deluje, obstaja nek čudovit red, a ko dvignemo pokrov za sublimnim redom najdemo diktaturo domačega ognjišča, zasmehovanje ideala.
GLASBA: Phillip Boa – Contein Love
Dandanes je simbolni red razjeden od moljev, nastopa doba feminizacije sveta. Prišlo je do odčaranja sveta, kot se je izrazil Max Weber. Prej so obstajale nimfe, silfide, kapriciozni bogovi, in tudi potem, ko ni bilo več kapric, so kljub temu obstajali čudeži, prava nora zabava. Nato pa je prišlo znanstveno, birokratsko odčaranje sveta in ne potrebujemo več majhne furije, da bi rekla: »Križajte mi ga!« Šli smo skozi odčaranje sveta, a morda še nismo pri zadnjih posledicah, še napredujemo in hkrati začenjamo z njegovim ponovnim začaranjem. Vse bližje smo dovršitvi tistega, kar je civilizacija povsod poskušala preprečiti, da namreč ukazujejo ženske. Gre za eksperiment civilizacije, odpira se neki novi svet »Brave New World«, svet ženskih rokoborb, boksa. Eksperiment, ki sestoji iz tega, da zaprečeni subjekt zavzame mesto gospodarja, zgodovinsko izkustvo histerije, je že izpeljano. Vendar ostaja nedorečeno vprašanje, kaj pomeni, če ženska zakonito zavzame to mesto.
Enaindvajseto stoletje, ko sicer nema ženska spregovori, bo postopno in posledično stoletje otopelosti, otopeli bomo. A ženska je molčala iz upora, prav tako je zato spregovorila, ker se je uprla, obe dejanji pa nista nič več kot kaprici, impulzivna trenutka volje, ki imata za svojo posledico znatno večjih dimenzij, kot si ženska utegne v svoji trdoglavosti predstavljati. Prej smrt, kot pa da bi popustila načelu svoje kaprice. Takšni sta Antigona in francoska revolucija: svoboda in smrt.
»..želja ženske bi raje hotela nič kot nič ne hotela«
Ženska se igra igro gospodarja, a v zvezi z gospodarjem je treba vedeti, da je nujno nekakšen klovn. Lacan ga imenuje dejavnik diskurza. Dejavnik je tisti, ki stvar napravi, vendar pa ga ne gre vzeti za realno te zadeve. Mesto gospodarja je mesto dozdevka par excellence, tu se deli častne znake, simbole moči. Oblast se opremlja, vsakokrat ko je obstajala oblast je tu dekor, imamo zaznamovane prostore, ceremonije, kostume, da bi le ne mogli zgrešiti predpostavke: »ah, tu je oblast«. Videz je za oblast in moč bistvenega pomena. Prav zato, ker je mesto gospodarja mesto dozdevka, je to mesto v nasprotju z našimi predstavami povsem primerno za ženske, saj obstaja prav med žensko in dozdevkom neka sorodnost. Pa vendar so vse do zdaj predvsem gospodje tisti, ki posredovanje oblasti izkoriščajo za lepa oblačila, za sprehode, za to, da se jih občuduje v njihovih kostumih; ah, imamo odgovor: gre ravno za to, da oblast feminizira!
Članek je bil v skrajšani obliki objavljen v marčevski Asskalli, prilogi študenske revije Spekter. Aktualno Asskallo smo v nekaterih delih sestavka, uporabili tudi kot referenco.
Tekst je v svoji integralni verziji objavljen na naši internetni strani www.zofijini.net in sicer v sklopu tretje številke online časopisa.
GLASBA: Polona & Janja Tekavec – Kaj pa ti
Princip razlike na kateri vztraja spolna razlika je eden tistih logik dualizma, ki ga bo verjetno najtežje preseči. Ne samo zaradi dejanske fizične razlike, ki med spoloma obstoji, temveč ker ima ta primer preseganja v sebi tisto logiko absurda, ki je opisana tudi v enačbi mišljenja misli.
Odpravljanje spolne razlike pomeni torej radikalen poseg v princip samega mišljenja.
Zofijini za danes končujemo. Ponovno vas vabimo da nam prisluhnete ob tednu osorej.
Ženskemu spolu v čast smo se v imenu Zofijinih preteklo uro petelinili…