Avizo
Zofijini ljubimci
Ponovno pozdravljeni v oddaji. Zofijini ljubimci smo napisali dva odgovora na prispevek Petra Simoniča v Večeru dne 8.1.2001. Takrat je omenjeni avtor odgovoril na naš apel po ohranitvi Marša. V današnji oddaji bomo najprej prebrali njegov članek, tj. cenjenega kolega Petra Simoniča, nato pa dva odgovora Zofijinih ljubimcev, in sicer najprej odgovor predsednika komisije Zofijinih ljubimcev za oceno argumentacije navedenega pisca, nato pa še predsednika komisije Zofijinih ljubimcev za oceno pravilne uporabe pojmovnih definicij.
Po glasbenem premoru torej začenjamo s člankom Petra Simoniča in nato z odgovoroma Andreja Adama in Borisa Vezjaka.
(Glasba)
prispevek Petra Simoniča
Andrej Adam: O POTEH ARGUMENTACIJE IN PREZENTACIJE
Začnimo takole: ali smo v našem apelu po ohranitvi Marša povzdigovali lastna prepričanja, kot se nam mimogrede očita? Bi jih, če bi trdili, da je Radio Marš edini civilnodružbeni medij v mestu Maribor. Ampak tega nismo trdili. Rekli smo, da je skorajda edini. In tako iskreno verjamemo. Od Petra Simoniča smo tako zgolj izvedeli, kateri drugi konkretni mediji, ki namenjajo del svojega prostora (časopisi) ali časa (radii) humanističnim vsebinam, še obstajajo v Mariboru, se pravi, Peter Simonič je le konkretiziral tisto, kar smo sami povedali z besedico skoraj (želeli bi, da bi bil še bolj konkreten). Tako nam ne preostane drugega, kakor da se opravičimo njemu in vsem drugim, ki se trudijo s humanistiko v tem mestu, z opozorilom, da smo tokrat zares le branili Marš pred ukinitvijo in da se nismo spuščali v širšo problematiko stanja humanistike na tem kosu našega planeta.
Glede na to, da Peter Simonič predlaga vsem, „ki jih skrbi mariborska civilnodružbena perspektiva, naj stopijo iz slonokoščenih stolpov in naj hkrati z urjenjem v argumentaciji trenirajo tudi tehnike prezentacije,“ moramo poudariti še naslednje: prezentacija mora operirati predvsem z dobrimi argumenti, ne pa, da se prilagaja tej ali oni družbeni skupini, še posebno pa ne točno določeni družbeni skupini, ki je po možnosti nosilka kapitala. V tej luči trdimo, da Petrov odgovor na naša prizadevanja za ohranitev Marša enostavno ni relevanten. Zakaj ne? Razlog je predvsem ta, ker spregleda, da nikomur ne oporekamo zaslug za ohranjanje humanistike v tem mestu. V našem apelu samo opozarjamo na številne neuspehe teh prizadevanj in izražamo bojazen, da se nam obeta nov. To pomeni, da nam je Peter podtaknil niz sklepov, na katere nismo niti pomislili. Posledica taksnega postopanja je seveda ta, da v razširitvi okvira razmišljanja ne odgovarja nam, temveč samemu sebi. Njegovi razlogi tako ne podpirajo teze, ki je predmet spora, temveč nekaj, kar nam je pripisal. Tisti, ki skrbimo za urjenje v argumentaciji, pravimo takšnemu postopanju strašilo, kjer argument določene strani zavrnemo ali omehčamo tako, da nasprotniku pripišemo nek drug argument, katerega nato zavrnemo. V ustrezni, ´slonokoščeni´ literaturi najdemo za takšno početje veliko zgledov. Npr.: “Mislim, da ne bi smeli ubijati živali samo za lastno zabavo, saj živali tako kot ljudje občutijo bolečino. Lovec: – to ne drži. Ti trdiš, da so živali takšne kot ljudje, ampak jasno je, da niso, saj nimajo ne jezika, ne razuma in ne duševnega življenja. V odgovoru na prvi argument je lovec odgovoril tako, da je spremenil tezo argumenta iz „živali občutijo bolečino“ v „živali so takšne kot ljudje“. Podobno ravna tudi Peter Simonič. Našo trditev, „da bi morebitna ukinitev Marša pomenila zaušnico vsem civilnodružbenim interesnim skupinam, ki so na njem vselej naletela na (največkrat) edina odprta vrata,“ in vprašanje, „kateri časopisi v tem mestu še objavljajo humanistične in družboslovne vsebine,“ razume tako, kakor da pravimo, da ima v tem mestu ponuja le Marš odprta vrata za humanistiko. Jasno je, da tega ne trdimo. Nenazadnje aktivno objavljamo v časopisu Večer in sooblikujemo revijo Dialogi.
Toda vzemimo, da sta ostrina našega apela Marš naj bo! in naša velika zavzetost za ohranitev tega medija tisti, ki sta povzročili nesporazum. Če smo odkriti, to ni nemogoče in zato, da ne bo nepotrebnega in neplodnega nesporazuma, prevzemamo del odgovornosti za nastalo strašilo. Vseeno pa to ne pomeni, da se strinjamo z Simoničevim pojmovanjem civilne družbe, o katerem v drugem prispevku govori Boris Vezjak.
(Glasba)
Boris Vezjak: O civilni družbi v Mariboru
Odgovor Petru Simoniču (Večer, 8.1.2001)
Peter Simonič v odgovoru na naš apel po ohranitvi Marša, ki ga pušča osuplega in spravlja v dvome o njegovi potrebnosti, načenja neko novo in širšo temo, ki bi ji lahko rekli status civilne družbe v Mariboru. Ker se nato eksplicitno pridružuje našim prizadevanjem in jih podpre, ni povsem jasno, če je osupel tudi nad samim sabo. Zaželel si je polemike o civilni družbi in nas celo povabil na izbrane strani v Večeru, zato mu na te strani tudi pošiljamo odgovor v upanju, da bodo uredniki upoštevali njegove želje.
Kot kaže, ima o civilnodružbenih gibanjih v Mariboru kar optimistično mnenje, moti ga le njihova nepovezanost in odsotnost recipročnega izrekanja zahvale in priznanja med njihovimi akterji. V tej luči motri tudi naše izjave, ki se mu zdijo preveč pesimistično ozke, v podtonu pa je čutiti še, da smo Zofijini ljubimci preveč slepi za dogodke okoli sebe. Zato nam očita posploševanje in poznavanje le ozkega segmenta družbene realnosti, ki nas po njegovem sili v neupravičeno trditev, da je medijski prostor v Mariboru, ko govorimo o družboslovju in humanistiki, neizmerno ozek. Da temu ni tako, podkrepi z dvema konkretnima primeroma. Prvega razumemo, drugega ne. Pravi namreč, da je njegova oddaja Drugi kraji, drugi časi na Radiu Maribor vzbudila dovolj zanimanja za prezentiranje družboslovnih in humanističnih vsebin, kar na nenavaden način argumentira z dejstvom, da se doslej še ni nihče pritoževal, ne uredniki in ne poslušalci. Drugi konkretni primer govori o Večerovi rubriki Ex kathedra, ki ni uspela zaživeti zaradi po njegovih besedah nesocializiranih univerzitetnih delavcev oz. omejenosti univerzitetnega vodstva. Če Peter Simonič v prvem primeru opozarja na svoj lasten družboslovni trud, ki je gotovo hvalevreden, očitno drugi primer navaja v ilustracijo rigidnosti univerzitetnikov, s čimer verjetno želi reči, da je določen krog ljudi sam kriv, da stvari niso boljše. In s tem se seveda strinjamo, četudi ne razumemo, na kakšen način ta ugotovitev dokazuje izhodiščno trditev. Zofijini ljubimci bi si razen tega želeli nekoliko širših dokazov o tem, da sta humanistika in družboslovje v mariborskih medijih dovolj dobro zastopana in da je zanjo še dovolj neizkoriščenega prostora, ob vsem spoštovanju do oddaje, ki jo pripravlja.
In kakšna je rešitev, kot si jo zamišlja Peter Simonič? Poskusimo z njegovimi besedami opisati situacijo: sam meni, da mediji, tako državni kot civilnodružbeni, težijo k natanko identičnemu cilju – širokemu krogu poslušalcev. Oboji menijo, da so njihove vsebine obče veljavne in da je razlika le v načinu predstavitve, saj naj bi se etika prezentacije prilagajala etiki poslušalstva. Ni nam povsem jasno, kakšno mesto igra tu etika, toda izrečena poanta je jasna: če bi se mi, Zofijini ljubimci, bolj prilagodili poslušalstvu, pravi avtor, bi svoje zaključke lahko objavili tudi kje drugje in se ne bi rabili oklepati Marša ter biti eksistenčno plat zvona ob njegovem razpadu. Po njegovem je torej problem v nefleksibilnosti civilnodružbenih iniciativ.
Ta teza se nam zdi na moč nenavadna, tudi če odmislimo dejstvo, da marševci zagotovo nimajo ambicij po enako širokem krogu poslušalcev kot kakšen državni ali komercialni radio in da se zagotovo ne sklicujejo na občeveljavnost svojih programskih vsebin. Predpostavlja namreč, da je družba enotna, interesno nerazdeljena, predvsem pa dezavuira pojem civilne družbe. Po njegovem bi se torej lahko na študentskem radiu Marš odvijala tudi Radijska delavnica znancev, ki sicer združuje upokojenske interese na Radiu Maribor, na Radiu Maribor pa bi se lahko odvijala kakšna heavy-metalska oddaja, ki se odvija na Maršu, če bi se le etika prezentacije prilagodila etiki poslušalstva. Če je Peter Simonič trdno prepričan v svoje principe, mu predlagamo, da urednike obeh radiev povabi k tovrstni izmenjavi. Nam se zdi, da je povsem spregledal dejstvo, da je tu vsebina tista, ki išče svoje poslušalstvo (in obratno), to pa je po svojem interesu in družbeni vlogi, v kateri se prepoznava, pač bolj naklonjeno tej ali drugi vsebini na tem ali onem radiu ali oddaji. Iz tega razloga imajo radijski sprejemniki različne gumbe na svojem ohišju.
Ker ima avtor tako ohlapen pojem civilne družbe, ko mu ta postane istoveten že kar s pojmom družbe kot takšne, tudi ne preseneča več njegova trditev, da bi Marš rešile tehnike prezentacije. To pomeni: družba je ena in ista, nerazdeljena, zato se je treba nekoliko drugače naslavljati nanjo. Verjetno želi povedati, da bi radio Marš lahko z drugo tehniko naslavljanja postal, denimo, nekakšen Radio Maribor in se s tem izognil vsem finančnim in pravnim težavam, hkrati pa bil civilnodružbeni medij. To nas spominja na nemogoče izbiro, ki se v angleščini glasi: to eat a cake and to have it. Oziroma še več: kot zapiše, bi se po njegovem projekti civilne družbe morali izvajati na vseh ravneh, od šolske proslave, Zlate lisice in Zveze upokojencev do nevladnih organizacij!
Ker Zofijini ljubimci ne bi želeli tvegati razlage za nas skrajno enigmatičnega koncepta civilne družbe, ki ga Peter Simonič predlaga, bi si želeli, da nam v pomoč pred nadaljnjo diskusijo, h kateri vabi, postreže s kakšno dodatno razlago. Zaenkrat trdimo namreč, da je ta pojem uporabljen v nam neznani rabi in verjamemo, da se bomo po definiranju osnovnih pojmov lažje sporazumevali.
Na koncu bi se mu še zahvalili za dobre želje v novem letu.
Za Zofijine ljubimce, neodvisno iniciativo s humanistično vizijo,
Boris Vezjak