Avizo
Pozdravljeni v oddaji Zofijinih ljubimcev!
Danes bomo celotno oddajo posvetili nedavnemu svetovnemu dnevu filozofije. S tem namenom bomo prisluhnili nekaj izbranim prispevkom iz posebne prireditve posvečene dnevu filozofije, ki je 14. novembra pod sloganom »Mišljenje krize – kriza mišljenja« potekala v Cankarjevem domu v Ljubljani. Po kratki predstavitveni uverturi bomo zavrteli zvočno različico sicer kratke video ulične ankete, ki sta jo posebej za priložnost dneva filozofije pripravila Miha Andrić in Luka Mancini. V nadaljevanju bomo prisluhnili kratkim nagovorom treh filozofov različnih filozofskih provenienc: Petru Klepcu, Roku Svetliču in Cvetki Hedžet Toth, z nagovori filozofov Bojana Borstnerja, Edvarda Kovača in Igorja Pribaca pa se bomo seznanili v kratkih povzetkih.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba: Spider And I – The Hope Blister
V sodelovanju z Nacionalno komisijo za Unesco je 14. novembra v Cankarjevem domu potekala osrednja slovenska prireditev, s katero smo obeležili Unescov Svetovni dan filozofije. Letos je ta potekal pod naslovom: »Mišljenje krize – kriza mišljenja«.
V vabilu na prireditev so predstavniki Unesca ob dnevu filozofije zapisali:
Ali je kriza povsem izčrpno določena z ekonomskimi pojmi? Ali res ne moremo prestopiti meja mišljenja v nemogočih opozicijah: »več varčevanja proti več rasti«, odpovedovanje proti potrošnji, javno proti zasebnemu, svoboda proti enakosti itd.? Kdo kaj vpraša filozofe, kdo posluša proteste ljudi? Koliko je ekonomska kriza v resnici tudi kriza kulture, kakršna je nastala v letih nenehne rasti in vse večje družbene neenakosti v vseh kotih »globalnega sveta«?
Mar ni Unesco s tem, ko je sprejel Palestino v svoje članstvo, nakazal, kam je treba obrniti pogled? In ali ni Unesco že pred leti, ko je določil svetovni dan filozofije, pokazal na potenciale demokratizacije mišljenja? Filozofsko mišljenje ni v krizi, pač pa je kriza orodje za cenzuro njegovih sporočil. Kot je 15. oktobra 2009 na spletnem portalu »New Democracy« zapisal slovenski filozof Slavoj Žižek: »Kar je bilo edino zares presenetljivo v zvezi s finančnim zlomom leta 2008, je bilo to, kako zlahka je bila sprejeta misel, da je to bilo nenapovedljivo.«
Znameniti francoski filozof Alain Badiou pa je leta 2011 v svoji zbirki političnih esejev »Budilka zgodovine« zapisal:
»Povprašajmo naše gospodarje: diskretne bankirje, medijske ugledneže, dvomljive ljudi z velikimi polnomočji, govorci »mednarodne skupnosti«, prezaposlene predsednike, nove filozofe, lastnike tovarn in posestev, ljudi z Borze in iz upravnih odborov, klepetave politike iz opozicije, ugledneže iz mesta in podeželja, ekonomiste rasti, sociologe državljanstva, strokovnjake za krize vseh vrst, preroke »spopada med civilizacijami«, mogočne poveljnike policije, pravosodja in »spokorjenja«, evalvatorje koristi, računarje donosov, uravnotežene uvodničarje resnih časopisov, upravljavce človeških virov, ljudi, ki se ne štejejo za prikrajšane, ljudi, ki pozorno pazijo, da se ne bi zavzeli za ljudi, ki nimajo ničesar. Kaj bi rekli vsi ti vladarji, vsi ti tvorci mnenj, vsi ti odgovorneži, vsi ti »tepčkasti despotiči«? Vsi ti pravijo, da se svet spreminja v vrtoglavem tempu, in da se moramo, če nočemo propasti ali umreti (zanje je oboje isto), prilagoditi temu spreminjanju ali pa v svetu, kakršen pač je, ne bomo nič več kot sence samih sebe. Da se moramo energično angažirati, brez godrnjanja sprejemajoč neizbežno trpljenje v nenehni »modernizaciji«.
Unescov Svetovni dan filozofije smo obeležili s sodelovanjem ustanov in ljudi, ki se ukvarjajo z izobraževanjem in raziskovanjem na področju filozofije. O postavljeni temi so v razpravi razmišljali filozofi različnih smeri in generacij: med drugimi Bojan Borstner, Peter Klepec, Edvard Kovač, Igor Pribac, Rok Svetlič in Cvetka Hedžet Toth.
Prireditev so otvorili dijaki Gimnazije Ptuj, ki so pod mentorskim vodstvom profesorice filozofije Vide Otič pripravili kratko lutkovno predstavo »Živalska farma«.
Prireditev se je nadaljevala s posebno video projekcijo ankete na temo filozofije in njenega položaja v družbi, ki sta jo pripravila Miha Andrič in Luka Mancini in ji bomo v nekoliko prirejeni obliki prisluhnili v nadaljevanju oddaje.
Glasba: Poison Tree – Beth Orton
Kaj je filozofija?
Kdo je filozof?
Ali naj filozofi svet samo razlagajo ali tudi spreminjajo?
Ali je filozofija potrebna?
Je življenje brez filozofije sploh smiselno?
Ali danes potrebujemo revolucijo?
Je revolucija možna brez filozofije?
Ali bi morali državo voditi filozofi?
Ali je človek svobodno bitje?
Ali smo v krizi mišljenja?
Video na: http://www.youtube.com/watch?v=9z2kV_-mYbE
Video si lahko v vsej svoji vizualni lepoti ogledate na kanalu YouTube ali v sklopu naše podstrani posvečene letošnjemu dnevu filozofije, na zofijini.net.
Glasba: Glasba: Reality – Boys Noize
Soavtor predstavljene ankete in študent filozofije Miha Andrič, je ob tem na naslovno temo »Kriza mišljenja — Mišljenje krize« zapisal tudi naslednjih nekaj misli.
Diskurzivno izključevanje filozofije iz javnega in akademskega polja, priča o krizi mišljenja, ki se najbolj očitno kaže prav v mišljenju aktualne krize. Preko zdravega razuma in racionalne utilitarne računice, ki obvladujeta načine govora o krizi ter se predstavljata kot obča in politično nevtralna govorica, se namreč z vnašanjem ideološko mistificirane vednosti zgolj teološko motivira neka verjetja, namesto da bi se kazalo na verovanjske pogoje sleherne vednosti. Vsem razumljiv jezik, ki hegemonizira postmoderni diskurz, namreč vsebuje maksime svojega časa, predstavlja način mišljenja neke dobe in tako zajema vse predsodke ter iluzije vladajoče ideologije. Taka samoumevna govorica je torej vedno govorica vladajočega razreda, njen diskurzivni univerzum pa je določen tako, da ohranja razmerja moči. Racionalna utilitarna računica je pač neposredni produkt buržoazne revolucije, torej jo je potrebno misliti kot pogoj zmožnosti buržoaznega gospostva in sovpadajočega diskurzivnega polja, ki pod pretvezo občosti svoje emancipatorne bitke in abstraktne ter odtujene politične enakosti, človeku morda res da svobodo do lastnine, a ga lastnine nikakor ne osvobodi. Za emancipacijo zato enostavno ni dovolj, da ideološke pripovedi ne vzamemo zares, ključno je analizirati realno prakso, ki jo ideološka mistifikacija omogoča. Boj proti krizi mišljenja je torej boj za realno praks, ki jih posreduje mišljenje krize. Velja tudi obratno — ker akademsko polje obvladujejo pozitivistične in postmodernistične epistemologije, ki so omejene na reprodukcijo starega, mišljenje krize ni sposobno zapopasti dejanskosti družbene situacije in ne more artikulirati pluralizma anti-kapitalističnih politik. Boj proti ekonomski krizi mora torej najprej biti boj proti krizi mišljenja. Nujno je tako zahtevati novo polje boja – nov diskurzivni teren, ki bo omogočal prodor v Realno konstitutivnih ideoloških iluzij ter bo zagotavljal pogoje utopičnega mišljenja. Filozofska imaginacija namreč ni zgolj v realizaciji starih sanj, temveč je v artikuliranju novih pogojev sanjanja.
Dr. Bojan Borstner, ki predava filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru je svoj prispevek naslovil »Metafilozofija kot izhod iz krize mišljenja«
Svoj prispevek je uvedel z dvema citatoma. Prvi je iz knjige »Aličine dogodivščine v čudežni deželi« Lewis Carroll in pravi: »Pojedla je trohico kolača in se strahoma vprašala: ‘Gor? Dol?’ Dlan si je položila na vrh glave, da bo takoj začutila, na katero stran bo rasla, in je bila kar presenečena, ko je spoznala, da ostaja iste velikosti.« Druga je misel danskega eksistencialističnega filozofa in teologa Sorena Kierkegaarda, ki se sprašuje: »Ali je še kaj bolj dolgočasnega?«. Akvinec je nekoč rekel, da je značilnost filozofije, da dvomi o vsem. Ali lahko filozofija dvomi sama o sebi? Se sprašuje o sebi? Kaj sploh je filozofija? Čemu filozofija? Aristotel: avtonomno področje raziskovanja mora imeti svoj, avtonomen predmet in opredeljen svoj namen. Naša metafilozofija je tako vedno: 1. odvisna od naših prepričanj, kaj filozofija lahko doseže; 2. odvisna od naših želja, kaj filozofija naj doseže, na katere sicer vplivajo naša prepričanja, vendar jih ne določajo in 3. predpostavlja vizijo”kaj filozofija je” in le ta vpliva nanjo, vendar jo ne določajo v strogem pomenu. Na teh podmenah vzpostavimo četverno razlikovanje, ki upošteva distinkcijo intrinzična/ekstrinzična vrednost filozofije, in utemeljimo štiri načine filozofiranja, ki pa imajo, kljub vsej različnosti, skupni imenovalec: zastavljanje relevantnih vprašanj in iskanje ustreznih odgovor nanje. Le ti, po svoji naravi, niso bolj ali manj resnični, boljši ali slabši na sebi, ampak vedno v kontekstu, ki ga vzpostavlja prej opredeljen metafilozofski okvir. Zato: filozofija je bila mnogo različnih stvari in tudi sodobna filozofija je babilonski stolp.
Dr. Peter Klepec-Kršič je raziskovalec na Filozofskem institutu ZRC SAZU in odgovorni urednik Filozofskega vestnika. Poleg tega predava filozofijo na Fakulteti za humanistične študije Koper. Svoj prispevek je naslovil »Filozofija in molk«
Običajno si filozofe predstavljamo kot tiste, ki ne morejo nehati govoriti, kot »nakladače«, a nemara je filozofija najbolj zanimiva ravno takrat, ko naleti na molk, ko (ji) zmanjka besed (Wittgenstein), ko nam predlaga, da nekaj zamolčimo (Platon), ali ko nekomu naravnost zabrusi, naj »že enkrat umolkne« (Balibar). Molk je tako, paradoksno, tisto, kar se nahaja na samem začetku filozofije, saj se slednja prične ravno s »čudenjem«, kakor tudi na njenem »koncu« — ko zmanjka besed, nastopi bodisi »zastoj« ali slepa ulica (paradoks, antinomija, sofizem) bodisi preskok k nečemu drugemu (dejanju, ustvarjenju novega koncepta, mitu, zgodbi).
Glasba: It’s a Secret – Dark Dark Dark
Filozof in teolog Edvard Kovač je profesor filozofije na Filozofski fakulteti Katoliške univerze v Toulousu. Kot predavatelj sodeluje na univerzi v Bordeauxu in na mednarodnih simpozijih v Strasbourgu in v Parizu. Svoj nagovor je naslovil »Šibkost racionalizma in iskanje nove pomenskosti«
V paradigmah postmodernega mišljenja se racionalizem predstavi kot ena izmed možnosti razmišljanja. Razum se namreč tokrat razkriva v pluralu ali pa kot tisto mišljenje, ki nima istih zakonitosti na vseh svojih nivojih. Tako je lahko racionalizem samo še neko upoštevanja vredno “resorno” razmišljanje, ki pa mora dopuščati tudi širše polje razuma. Toda kakšna je ta nova razumnost? Ali je to nek razširjen Kantov praktičen um ali pa gre za čisto novo logiko, takšno, ki bi poleg doslednosti ratia vsebovala tudi paradoks? Za nekatere avtorje je prav etika tista veja filozofije, ki lahko da odgovor na to vprašanje in znotraj katere dobi razum širše dimenzije, kot jih ima v racionalizmu. V etiki namreč razum ne izgubi svoje koherentnosti, ampak jo poveča in hkrati razširja svojo pomenskost.
Dr. Igor Pribac predava socialno filozofijo in filozofijo zgodovine na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Svoj nastop je naslovil »Naravno stanje moderne dobe«
Kriza niso vsakršne težavne razmere, vsakršna stiska. »Kriza« je nevzdržna situacija, ki terja odločitev, ali to odločanje samo. Kriza je torej subjektna kategorija: predpostavlja in pripada subjektu, ki presoja situacijo in o njej sprejema odločitve, da bi jo spremenil. Brez kritičnih ocen kriza ne obstaja. Od renesanse in reformacije naprej je kriza pravilo in njena odsotnost izjema. Sedanje krizne razmere smo dolgo poimenovali kreditna kriza, tj. kriza zaupanja oz. širjenje nezaupanja in pri tem imeli v mislih zakrčenost bančne dejavnosti. Medtem se je kriza razširila na politične institucije, vendar je to še vedno kreditna kriza. Diskreditacija lahko seže do temeljnih načel ureditve. Dosedanji ukrepi »krizne ekonomije« po sistemu »zasebni dobički, javne izgube«, ki po tridesetih letih uveljavljanja vse ostrejšega individualiziranega meritokratskega načela socializira izgube, ustvarjajo etični primanjkljaj, ki lahko postane močan dejavnik politične nestabilnosti.
Dr. Rok Svetlič predava filozofijo na Oddelku za filozofijo na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Svoje kratko predavanje je naslovil »Ime česa je filozofija danes?«.
Okoliščina, da vsi elementi obče volje v neki državni skupnosti niso pripoznani s strani državljanov, je stalnica vseh demokracij. Ljudsko prepričanje, da je vrsta uradov odveč, da je to ali ono subvencioniranje zgolj trošenje denarja itd., je nekaj, kar vsi dobro poznamo. Ta diskrepanca je eden najbolj prepričljivih argumentov zoper kontraktualizem, ki človekovo socialnost pojasnjuje izključno na osnovi izoliranega posameznika, njegove pogodbene volje. Dejstvo je, da mora demokratična država vselej ostati “nedemokratična” v tisti meri, kolikor državni organizem presega zmožnost neposrednega presojanja posameznika. Šolski primer tematike, ki se odteguje mnenju ulice, je spoštovanje človekovih pravic in vodenje za obstoj države vitalnih politik.
Med dejavnostmi države, katerih pomen je običajnemu človeku najtežje razumeti, so gotovo financiranje študija humanistike. Obstoj humanistike ni bil nikoli posledica uvida ljudskih množic v njihovo potrebnost, nasprotno, je del pojma dovršene moderne demokracije. Pred nami se dogaja proces, ko na ravni državne visokošolske politike vse pogosteje srečujemo elemente, ki so značilni za ulico. To je nevarno znamenje slabljenje pojma države, razumljene kot organizem umne obče volje. Ker je filozofija najbolj abstraktna humanistična disciplina, je ravno na njej najbolj prikladno dokazovati nepotrebnost humanistike kot take. V poskusu, da bi razumeli te premike, se bomo vprašali, ime česa je filozofija danes.
Glasba: Song for a Warrior – Swans feat. Karen O
Dr. Cvetka Hedžet Toth je redna profesorica za ontologijo in metafiziko na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Svoj nastop je naslovila: »Prednost upanja pred spoznanjem, solidarnosti pred toleranco«.
Svet, ki je z molkom opustil socializem, je intelektualce potopil v pesimizem, iz katerega ne vidimo izhoda. Marx ne predstavlja več alternative Nietzscheju in Heideggerju, toda za kapitalizem nismo zaradi tega nič bolj dovzetni: »Ta pesimizem, ki sebe včasih imenuje tudi’ postmodernizem’, je ustvaril prepričanje, da so bila vsa velika upanja na večjo svobodo in enakost, ki so zaznamovala nedavno preteklost Zahoda, nekakšna velika samoprevara.« (Rorty, 2002) Ni pa prevara upanje v svobodo, enakost, pravičnost, samo teorija bo morala najprej najti poti iz pesimizma žalostne znanosti, ki je viden pri Theodorju W. Adornu, k nečemu jovialnemu, kar poskuša njegov učenec Peter Sloterdijk (roj. 1947), kajti treba je preseči (Sloterdijk, 1993) zdajšnjo brezizhodnost z uvidi, kam in kako, saj gre pri tem za sam temelj humanizma,
Predavanje najprej analizira nazore ameriškega filozofa Richarda Rortyja še posebej pojme kot upanje, utopija in možnost etike v najnovejšem času. Rorty odločno poudarja in vztraja da spoznavanje mora ohraniti zmožnost za upanje in utopijo, kajti samo tako se sploh ohranja humanizem. Kljub temu, da srno soočeni s koncern metafizike dokončne gotovosti in njenih absolutnih principov je možen govor o etiki in o tem, in kako jo utemeljevati. Moralni napredek je možen, vendar ne na podlagi nečesa onstranskega, ampak predvsem v naši »rastoči občutljivosti (increasing sensitivity), rastoči dovzetnosti (increasing responsiveness) za potrebe (needs) vedno večje množice ljudi in stvari rastoči občutljivosti in dovzetnosti za potrebe ljudi in stvari«. S temi stališči je Rorty utemeljeval svojo etiko brez principov, toda zelo načelno kot antropologijo etike, ki nikakor več noče biti prikriti glastheos-a. Predavanje tudi poudarja Rortyjevo razumevanje pragmatizma kot filozofije solidarnosti, saj ta izrecno poudarja »prednost solidarnosti pred objektivnostjo«, solidarnost pa je ta drugo pravičnosti; ta je in ostaja eden najbolj temeljnih pojmov vsake etike,
V drugem delu predavanja je govor o Petru Sloterdijku in njegovem teoretskem naporu obvladovati totalitarizem in življenju vrniti njegovo verodostojnost, ki jo je politizacija v prejšnjem stoletju — stoletju, ki je bilo daleč najbolj zasvojeno s politiko — življenju odvzemala in Evropa je postala življenja utrujena. Sloterdijk kot močan intelektualec s svojo antropologijo politike izreka zaupnico nečemu dionizičnemu, ne da bi kot kritiktradicionalne metafizike, ki je človeka podvajala v prebivalca dveh svetov, povsem obrnil hrbet metafiziki, Noben metafizični princip ne sme biti več utelešenje »na račun vsega ostalega življenja«. V dobi, ki se imenuje pometafizična, vendar ne protimetafizična, ne gre več za to, da bi beseda meso postala, »pa najsibo tudi s silo, temveč da zadostuje, če napravimo prostor spontanim težnjam mesa da pridejo do besede«. Metafizika od spodaj oziroma prizemljena metafizika strezni napačno konzerviranega duha, kot da bi Sloterdijk samozadostnost apoliničnega miniral s krikom dionizičnega nemira zatrte telesnosti in z že dolgo ponižano in v primerjavi z duhom manjvredno naravo. Sporočilo te tostranske metafizike je nekakšna onaravljena morala, znotraj katere pride do veljave dinamika življenja samega, ki ga ne poganja več kakšen tradicionalni metafizični akumulator, Prekinjeno je nasilno utelešenje načel totalne likvidacije »mesa v korist besede«, od zdaj naprej mora pometafizična naravnanost odpirati »neskončne perspektive za samoosvetlitev življenja«. Vsako resno oživljanje morale ali celo kakšna deklarirana renesansa etike po tem, ko nas je politizacija izigrala in pustila praznih rok, mora po Sloterdijku opustiti stališče morale, izraženo kot »beseda je meso postala«, kajti gre za moralo, ki življenju pravi ne: »Moralizem mišljenja v pojmih utelešenja je samo privesek latentno nekrološke metafizike, ki življenje priganja do točke smrtonosnega udejanjanja.« Tako antropologija politike, o kateri govori Sloterdijkova filozofija, zahteva novo, spremenjeno kozmologijo in etiko.
Posnetku prireditve lahko v celoti prisluhnete na naši spletni strani zofijini.net.
Glasba: Survival – Muse
S tem smo za danes v glavnem zaključili. Kot smo se že navadili, naj za konec omenimo še nekaj prireditev, ki se nam v zvezi z dejavnostjo našega društva in nam sorodnih institucij obetajo v prihodnjih dneh in tednih.
V ponedeljek, 26. novembra, vas vabimo na dva protesta. Na Kongresnem trgu v Ljubljani se bomo ob 16. uri zbrali za pravičnost in mir v svobodni Palestini. Drugi protest bo približno istočasno potekal v Mariboru in bo operjen proti mariborskemu županu – Gotof je! V torek se v Kulturnem inkubatorju zaključuje cikel posvečen filozofiji svobode. Za zaključek bo predaval študent računalniško informacijskih tehnologij Milan Djaković, ki se bo posvetil obravnavanju družbene in politične svobode. V četrtek, 29. novembra ob 18h bosta gosta Večerovih duelov Matjaž Latin in Andrej Adam. Pogovor bo potekal na terasi Vinagove kleti. V petek, 30. 11. ob 18h, bo v Upravni zgradbi Pekarne pod naslovom »Protisistemski problem« predaval magister Bojan Radej. V soboto, 1. decembra, ob 20. uri, se bo v centru kulture Španski borci v Ljubljani s posebno plesno gledališko predstavo »Passport« zaključila »Kulturna ambasada Palestine«. Za ostale zanimivejše prireditve s polja humanistike in družboslovja preverite in redno spremljajte našo spletno stran zofijini.net.
V glasbeni podlagi smo skozi današnjo oddajo poslušali komad »Ivory«, Jona Wheelerja.
Hvala za vašo pozornost in srečno do prihodnjič!