Avizo
Ob praznovanju dneva filozofije v prejšnjem tednu, je potekalo kar nekaj priložnostnih prireditev, ki so svojo vsebino ob tristoletnici smrti, namenile poklonu enemu največjih empiristov, Johnu Locku. V današnji izdaji oddaje ljubimcev Zofije, se mu s kratkim uvodom v njegovo filozofijo, izdatno posvečamo tudi mi.
Lockovi pridružujemo še eno obletnico, ki sovpada natanko z današnjim datumom.
24. november je namreč rojstni datum enega najvplivnejših racionalističnih filozofov, Barucha Spinoze. Nekaj stavkov bomo tako posvetili tudi njemu.
Ob tem pa bomo prebrali še krajši angažirani krik žejnega v puščavi. Zofijini bomo izkoristili priložnost in na javnem mediju potarnali, kako so nas ob naši vsesplošni finančni mizeriji, poskušali osmešiti vrli mogočneži Foruma 21.
Če ste se namenili prisluhniti današnji oddaji, vam gotovo ne bo žal.
GLASBA:FAITHLESS – I WANT MORE: PART 2
John Locke (1632-1704) je bil sin odvetnika iz zahodne Anglije, ki se je v angleški državljanski vojni na strani parlamentarnih sil bojeval proti kralju. Leta 1646 so ga poslali v Westminstrsko šolo, tedaj morda najboljšo šolo v Angliji, kjer se ni učil le klasičnih jezikov, temveč tudi hebrejsko in arabsko. Od tam je odšel na univerzo v Oxford, kjer je odkril novo filozofijo in novo znanost, študiral pa je medicino. Opravljal je državno službo tajnika in svetovalca. Od leta 1667 je stanoval pri grofu Shaftesburyju, vodji parlamentarne opozicije proti kralju Karlu II.; bil je njegov osebni zdravnik, pa tudi politični svetovalec.
Med letoma 1675 in 1679 je živel v Franciji, kjer je preučeval Descartesa in prišel v stik z nekaterimi največjimi duhovi tistega časa. Leta 1681 so grofa Shaftesburyja obtožili izdaje, a so ga potem oprostili. Kljub temu je Shaftesbury v strahu za življenje zbežal iz Anglije in se naselil na Nizozemskem. Položaj je postal nevaren tudi za njegove somišljenike, tako da je leta 1683 tudi Locke zapustil Anglijo in odšel na Nizozemsko. Tam je napisal večji del svoje mojstrovine Esej o človeškem razumu, čeprav se je s tem besedilom ukvarjal že od leta 1671. Objavil ga je leta 1689. Locke je na Nizozemskem postal član zarotniškega kroga angleških političnih izgnancev. V zaroti, s katero so nameravali na angleški prestol posaditi Nizozemca Viljema Oranskega, je bil eden tistih, ki so Viljemu neposredno svetovali. Zarota se je posrečila. Po slavni revoluciji leta 1688, ko je kralj Jakob II. zbežal v tujino, je leta 1689 Locke osebno spremljal kneginjo Oransko z Nizozemske v Anglijo, kjer je postala kraljica Marija in zavladala skupaj s svojim možem kraljem Viljemom III. Istega leta je Locke objavil prvo pomembno politično delo, Pismo o strpnosti, leta 1690 pa Dve razpravi o vladanju in leta 1693 Nekaj misli o vzgoji.
Locke je bil zelo učinkovit tako na političnem kakor na filozofskem področju. Zdi se, da ga je tako v osebnih odnosih kakor v politiki in filozofiji najbolj zanimal zdrav razum, čeprav ga je to utegnilo pripeljati do nedoslednosti: vendar je nedoslednost rajši priznal, kakor pa zanikal tisto, kar je bila zanj očitna in neposredna resnica in čemur je pogosto rekel gola stvarna dejstva. Imel je izostren občutek za to, kako se včasih oddaljimo od resničnosti, ko si poskušamo izoblikovati bolj konsistentna stališča o stvareh.
Locke je izjemno pomemben mislec na dveh različnih področjih, v spoznavni teoriji in politični filozofiji. V spoznavni teoriji je začetnik tistega, kar je za marsikoga njegov najpomembnejši projekt, namreč raziskave meja človeškega spoznanja. Misleci pred njim so domnevali, da so omejitve tega, kar lahko spoznamo, postavljene z mejami tega, kar je – da, vsaj načelno, lahko spoznavamo zmerom več resničnosti, dokler ni ničesar več, kar bi še lahko spoznali. Seveda so vselej bili tudi filozofi, ki so vedeli, da utegnejo obstajati razne meje, namreč meje tega, kar človek zmore doumeti, to je, da morda obstajajo tudi vidiki resničnosti, ki jih človek ne bo nikoli spoznal in razumel. V tem so se strinjali skoraj vsi srednjeveški filozofi. Locke pa je to spoznanje sekulariziral in napravil pomemben korak naprej. Če bi lahko, je mislil, analizirali naše mentalne sposobnosti in ugotovili, s čim so se zmožne ukvarjati in s čim se ne morejo, bi odkrili meje našega spoznanja, ne glede na to, kar biva zunaj nas. Ne glede na to, kako veliko (ali malo) je tistega, kar presega naše razumevanje, nam ne bo nikoli dostopno. Zato je dal Locke svoji mojstrovini naslov Esej o človeškem razumu in zato na začetku knjige pravi, da je po njegovem »treba raziskati naše zmožnosti in dognati, kateri predmeti so primerni, da se razum ukvarja z njimi, in kateri niso«. Tako se je lotil raziskave, ki so jo za njim povzeli nekateri pomembni filozofi – Hume in Kant v 18. stoletju, Schopenhauer v 19. stoletju, Russell, Wittgenstein in Popper pa v 20. stoletju.
GLASBA: N’DOUR, YOUSSOU – BAAY NIASSE
To, kar nam je neposredno dano, pravi Locke, so vsebine naše zavesti – čutne podobe, misli, čustva, spomini itn., ki jih imamo na pretek. Tem vsebinam zavesti pravi »ideje«, ne glede na to, ali so misli, občutki, čustva ali kaj drugega: za Locka je ideja kratko malo to, kar je neposredno navzoče v zavesti. Glede spoznanja o zunanjem svetu pa trdi, da nam prve, temeljne podatke, posredujejo čutila: nenehno sprejemamo posebne vtise svetlega ali temnega, rdečega, rumenega ali modrega, vročega ali mrzlega, hrapavega ali gladkega, trdega ali mehkega itn.; vsem tem vtisom v prvih letih našega življenje še nismo zmožni dati imen. Vendar jih od vsega začetka beležimo, nekatere si zapomnimo in jih povežemo z drugimi, naposled pa začnemo o njih oblikovati splošne pojme in domneve. Polagoma si pridobimo splošno idejo stvari, predmetov zunaj nas, katerih vtise sprejemamo; potem pa se začne proces, v katerem se učimo razlikovati stvari. Od drugih stvari, na primer, razlikujemo predmet, porasel z dlako, ki je zmerom kje blizu, hodi po štirih in spušča čisto posebne glasove: naučimo se, da mu rečemo pes. Iz takih začetkov duh in spomin na temelju čutnih podatkov oblikujeta vse bolj kompleksne in pretanjene ideje, tako da si polagoma pridobivamo razumno stališče o svetu; razvijemo pa tudi zmožnost mišljenja.
Locke pride do sklepa, da naši pojmi o tem, kar v resnici obstaja – in potemtakem naše razumevanje resničnosti, sveta -, vedno izhajajo iz čutnega izkustva ali iz tega, kar smo ustvarili iz elementov, ki iz nje izhajajo.
To je bistvo empirizma. Kakor pa se navadno dogaja z vsakim filozofskim naukom je tudi pri tem nauku zelo pomembno tisto, kar izključuje. Locke zanika trditev (zagovarjal jo je že Platon), da se rodimo z določenim znanjem o svetu, ki smo si ga pridobili v prejšnjem življenju. Veliko bliže Lockovemu času pa je njegovo zanikanje Descartesovega nauka, po katerem si lahko oblikujemo pojme o zunanjem svetu, čeprav izhajamo le iz vsebin naše zavesti. Locke je nasprotoval pojmu vrojenih idej v kakršni koli obliki: po njegovem česa takega sploh ni. Prepričan je bil, da je ob našem rojstvu duh kakor prazen list papirja, na katerega začne pisati izkustvo; in da se vse poznejše spoznanje in razumevanje zunanje resničnosti razvije iz teh začetkov.
To stališče se je razširilo po vsem zahodnem svetu. Danes je tako splošno znano, da je za marsikoga preprosto očitno, čisto zdravorazumsko stališče; ko pa ga je Locke vpeljal, je bilo novo in nikakor ne očitno. Nekatere njegove družbene implikacije so bile v resnici revolucionarne. Če je ob človekovem rojstvu njegov duh prazen list papirja, tabula rasa, potem ni nihče zaradi rojstva nad drugimi ljudmi: pri posamezniku je vse odvisno od njegove izobrazbe. Lockove ideje so, še zlasti v Franciji, pripeljale do prepričanja, da je večino ljudi mogoče osvoboditi družbene podrejenosti z izobrazbo in da so vsi ljudje enakopravni.
GLASBA: DJ SPOOKY – PARACHUTES
Ker Locke ni verjel, tako kot Descartes, da je znanstveno spoznanje sveta mogoče z deduktivno logiko izpeljati iz nedvomnih premis, tudi ni verjel, da je tako zanesljivo kakor matematično spoznanje. Njegovo popolnoma drugačno stališče, da si namreč naše spoznanje polagoma oblikujemo na temelju čutnih podatkov, dopušča tudi zmoto. Posplošujemo na podlagi izkustva – temu procesu pravimo indukcija, ne dedukcija -, a včasih so naše posplošitve napačne, in to moramo upoštevati. Kdaj pa kdaj se pokaže, da je naše neposredno opazovanje napačno, čeprav so ga preverili še drugi. Zato tudi najbolj skrbno oblikovano spoznanje, ki temelji na opazovanju, ni popolnoma zanesljivo: je zgolj verjetno. Utegne se zgoditi, da je kdaj pa kdaj napačno. Če torej zagovarjamo načelo, da moramo naša prepričanja o stvareh utemeljiti na dokazih zanje, moramo biti pripravljeni spremeniti prepričanja, če se spremenijo dokazi. Do naših prepričanj moramo imeti zdravorazumski odnos – ta zahteva je pomemben del Lockove filozofije. Kakor bomo videli, je bistveno povezana z njegovo politično teorijo.
Človeštvo je bilo najprej, pravi Locke, v naravnem stanju. Kot bitje, ki ga je Bog ustvaril po lastni podobi, pa človek niti v naravnem stanju ni bil divja zver, saj mu je Bog dal razum in zavest. Lockovo stališče o naravnem stanju se torej zelo razlikuje od Hobbesovega. Kljub temu pa je bila tudi po Lockovem prepričanju odsotnost oblasti ali politične ureditve tako pogubna za ljudi, da so se prostovoljno združili in ustvarili družbo. Tako kakor za Hobbesa tudi za Locka družbena pogodba ni bila sklenjena med vladajočimi in vladanimi, temveč med svobodnimi ljudmi. Vendar pa Locke v nasprotju s Hobbesom pravi, da vladani obdržijo svoje individualne pravice tudi potem, ko so že vzpostavili oblast. Suverenost pripada ljudstvu. Zavarovanje njegovih pravic – varovanje življenja, svobode in lastnine vseh – je edini legitimni cilj oblasti. Če pa oblast začne te pravice zlorabljati (to je, če postane trinoška) ali jih preneha braniti učinkovito (to je, če postane neučinkovita), imajo vladani moralno pravico – potem ko so jo poskušali vnovič vzpostaviti z normalnimi postopki, a se jim to ni posrečilo -, da jo strmoglavijo in nadomestijo s takšno, ki bo svoje delo ustrezno opravljala. To pojasnjuje Lockovo vlogo v slavni revoluciji leta 1688.
Po Lockovem prepričanju nam daje pravico do lastnine predvsem delo, ki smo ga vložili vanjo; in drugič, z našo lastnino lahko počnemo, kar hočemo. Če delam, da bi nekaj ustvaril, in pri tem nikomur ne škodim, potem imam vso pravico do sadov svojega dela. Če se jih polasti nekdo drug, mi jih dobesedno ukrade. Ker imam torej vso pravico do sadov svojega dela, lahko počnem z njimi, kar hočem; lahko jih komu podarim, če se tako odločim, ali pa jih prodam kakšnemu kupcu. Tako se neodvisno od oblasti razvije družba, ki temelji na svobodnem trgovanju. To pa so osnovni temelji liberalnega kapitalizma.
Iz Lockove politične filozofije, povezane s spoznavno teorijo, izhaja tudi njegovo prepričanje v strpnost. Ne pozabimo, da si po njegovem mnenju ne moremo pridobiti zanesljivega spoznanja o empiričnem svetu, imamo le nekakšno verjetnost o njem. Potemtakem, pravi, je tako zmotno kot moralno napačno, kadar politična in verska oblast vsiljujeta svoja prepričanja. Lockova stališča o tem so bila zgodovinsko tako pomembna, da bomo eno od njih navedli z njegovimi besedami:
“Kje je človek, ki ima nesporen dokaz, da je resnično vse, kar trdi, in napačno vse, kar obsoja, ali tisti, ki lahko reče, da je do dna preiskal svoja in tuja mnenja? Ker v tem minljivem stanju delovanja in slepote, v katerem smo, verjamemo, ne da bi imeli spoznanje, pa še ta vera se opira na zelo trhle temelje, bi morali dejavneje in skrbneje poučiti sami sebe, ne pa da omejujemo druge.”
GLASBA: PJ HARVEY – THE LIFE AND DEATH OF MR.BADMOUTH
Kako je 15 velikih iz Foruma 21 skupaj zmoglo 10 jurjev
(informacija za javnost)
V društvu Zofijini ljubimci smo se odločili razpisati natečaj za najboljši filozofski esej o solidarnosti v luči prihodnosti Slovenije, a žal iz tega projekta ne bo nič. Z njim bi se naslovili na slovenske srednješolce, ki obiskujejo predmet filozofija ali se pripravljajo na maturo iz nje, ob večjih zbranih sredstvih pa bi ga razpisali tudi širše. Naše aktivnosti so namreč povezane s promocijo filozofije in kritičnega načina mišljenja, v socialni filozofiji pa se večkrat srečujemo z vprašanji družbene pravičnosti, solidarnosti, subsidiarnosti. Solidarnost pomeni načine političnega in gospodarskega (ne)urejanja države, uveljavljanja principa pravičnosti med njimi, sledenja moralnim načelom in nenazadnje vzgojo ljudi v pravične in solidarne osebe. Vprašanje solidarnosti ima torej filozofske, moralne, politične in edukativne implikacije.
V ta namen smo sestavili ocenjevalno komisijo v sestavi dr. Friderik Klampfer, dr. Janez Bregant in dr. Boris Vezjak. Esej bi moral biti dolg okoli 5 strani, za motivacijo pa smo si zamislili, da bi najboljšega nagradili. Zaprošali smo za 50.000 tolarjev ali kakršenkoli znesek. Dolgo časa smo razmišljali, kako dobiti sponzorja. Eden redkih političnih akterjev v Sloveniji zadnje čase, ki je javno spregovoril o svojih solidarnostnih načelih, je Forum 21. Ker gre za karseda uspešne predstavnike gospodarstva, ki so se v njem zbrali, smo se odločili obrniti na njih. Tako smo sponzorsko prošnjo naslovili ločeno na 15 posameznikov, večinoma ustanovnih članov Foruma 21 in povečini direktorjev največjih gospodarskih podjetij. Nanje smo se naslovili kot na člane Foruma 21. Naše prošnje so prejeli g. Milan Kučan (predsednik Foruma 21), g. Zoran Jankovič (Mercator), g. Bruno Korelič (Luka Koper), g. Herman Rigelnik (Avtocommerce), g. Janez Pergar (Kompas), g. Črt Mesarič (Nova KBM), g. Miloš Kovačič (Krka), g. Bine Kordež (Merkur), g. Janez Lotrič (Petrol), g. Tone Turnšek (Pivovarna Laško), ga. Romana Pajenk (Probanka), g. Sandi Češko (Studio Moderna), g. Roman Glaser (Perutnina Ptuj), g. Janez Škrabec (Riko), g. Janez Bohorič (Sava).
Prejeli so jih še pred volitvami, v začetku meseca oktobra. Dvomimo, da bi v prihodnjih tednih prejeli še kakšen odgovor. Do danes, 5. novembra, smo skupno prejeli nekaj negativnih odgovorov, iz Kompasa pa so nam sporočili, da za našo aktivnost namenjajo 10 tisočakov!
Drugače povedano, podjetja, delniške družbe, banke itd., kot so Mercator, Luka Koper, Avtocommerce, Kompas, Nova KBM, Krka, Merkur, Petrol, Pivovarna Laško, Probanka, Studio Moderna, Perutnina Ptuj, Riko in Sava, so za promocijo razmišljanja o solidarnosti namenila skupno 10 jurjev! (Mimogrede, od sponzorskih prošenj, poslanih podjetjem, v našem društvu po osemletnem prizadevanju (!) za svoje projekte nismo prejeli še niti tolarja!) Negativne odgovore, češ da imajo na razpolago »omejena sredstva« (najpogostejši odgovor), smo prejeli iz Petrola, Probanke, Mercatorja in Perutnine Ptuj. Od preostalih naslovnikov nismo prejeli niti odgovora.
Kot predsednik društva Zofijini ljubimci, ki je odgovoren za poslovanje in dobrobit društva, se tako sprašujem:
Mar ni paradoksalno, da celo tema solidarnosti med podjetniškimi moguli ne vzbudi toliko zanimanja, da bi »solidarnostno« podprli izvedbo projekta, vrednega nekaj deset tisočakov?
Kako iskreno je v resnici prizadevanje Foruma 21 za »socialno stabilno, solidarno in notranje povezano družbo, za pravno in socialno varnost, krepitev nacionalne identitete«, kot je bilo zapisano po ustanovnem sestanku, v danem kontekstu?
Forum 21 je društvo, to pa smo tudi Zofijini ljubimci. Četudi se ne moremo primerjati z »velikimi«, bi pričakovali nekaj posluha za civilnodružbene iniciative tudi po liniji sorodnosti in pomena aktivnosti društev v slovenskem prostoru.
Vprašanje za medije: glede na dejstvo, da se je obstoj Foruma 21 do skrajnosti fantomiziral, medtem ko glede svojih konkretnih dejanj to društvo ne more kaj posebnega pokazati, se sprašujem: mar se s tem medijsko ne diskriminira drugih segmentov civilne družbe zgolj na podlagi predpostavke o finančnih vplivih in kapitalski moči?
Za društvo Zofijini ljubimci,
Boris Vezjak, predsednik
GLASBA: MUSE – HYSTERIA
Na današnji dan se je rodil nizozemski filozof Baruch Benedictus Spinoza. Bil je, danes bi rekli, panteist, ki je razvil strogi determinizem boga kot edine substance, katere glavna atributa sta mišljenje in razsežnosti in katere modusi so vsa končna bitja.
Baruch Spinoza, ki je živel v letih 1632-1677, je bil filozof racionalizma in religiozni mislec. Rojen je bil v špansko portugalski družini v Amsterdamu in je bil deležen klasične židovske izobrazbe. Kasneje se je pod vplivom učenja o znanosti in pisanja angleškega filozofa Thomasa Hobbesa in francoskega Renéa Descartesa oddaljil od svojih judovskih korenin. Po nekaj letnem potikanju po Evropi in preživljanju z brušenjem leč, mu je bila leta 1673 ponujena stolica na oddelku za filozofijo na univerzi Heidelberg, ki pa jo je, kot še nekaj drugih ugodnosti, odklonil v prid neoviranega intelektualnega raziskovanja. Spinozov triumf in njegovo največje delo je gotovo Ethica Ordine Geometrico Demonstrata (1677) (krajše Etika). V njej je Spinoza na analitičen in strogo logičen način opredelil svoje videnje sveta. Po tem videnju je univerzum identičen z bogom, ki je nevzročna substanca vseh stvari. Umrl je star komaj 44 let, pri čemer je veliko njegovega dela ostalo nedokončanega. Večina njegovega dela je bila zaradi spornosti objavljena šele posmrtno. Danes je Spinoza priznan kot eden največjih zahodnih mislecev, vsekakor pa velja za najbolj rigoroznega izmed vseh racionalističnih filozofov.
V politični filozofiji so Spinozove teze antipod Hobbesovim tezam o ureditvi razmerja med državo in verskimi mnenji posameznikov. Zagovarja mnenjsko libertarni režim ter svobodo misli in govora. Opusti dvoumnost sklicevanja na toleranco in zatrjuje nujnost zagotovitve svobode mišljenja in govora posameznikov. Državna oblast mora izbrati politiko ustvarjanja strpnega ozračja med versko različnimi podložniki. Hobbes in Spinoza izhajata iz narave človeka in iz tega izpeljeta notranji ustroj in cilj političnega občestva. Civilno oblast in suverenost gradita na predpostavkah, ki so izključevale utemeljitveno vlogo razodetega boga krščanstva v nastanku politične skupnosti. S tem razpade polje temeljnih resnic, vrednot, predvsem pa transcedenten cilj države. Spinoza političnih skupnosti ne presoja več kot sredstev za doseganje večnega življenja, ampak le v imenu tostranskih ciljev. Medtem, ko je bit človeka za Hobbesa telesna, je za Spinozo prav toliko telesna kot duhovna. Družbeno okolje je pri Spinozi naraven prostor uresničevanja človekove biti. Grožnja pojavov verske nestrpnosti po Spinozi ni nujno pogubna za mir v državi, ne vodi nujno v državljansko vojno in ostaja v mejah politično znosnega in sprejemljivega. Država je instrument svobode, ki naj pripomore k uresničitvi prizadevanj vsakogar.
Med njegova pomembnejša dela sodijo Tractatus de Deo et Homine Ejusque Felicitate, The Tractatus Theologico-Politicus izdan leta 1670, De Intellectus Emendatione in Ethica Ordine Geometrico Demonstrata.
GLASBA: DEPECHE MODE – (MIKE SHINODA REMIX ENJOY THE SILENCE (reinterpredted)
Predavanja Zofijinih se to jesen vrstijo z takšno naglico, da vas niti v naših tedenskih oddajah ne utegnemo pravočasno informirati. Ravno v času naše oddaje je tako v teku predavanje dr. Zdenka Kodelje z naslovom Razlogi za laično šolo. Temo, ki ji bomo posvetili eno od naših prihodnjih oddaj. Nikakor pa še ni prepozno, da vas povabimo na predavanje, ki ga sicer organizira Infopeka, a utegne biti zanimivo tudi za priležnike Zofije.
V sredo, 1. decembra 2004, ob 18. uri bo v Pekarni, v dvorani Gustaf predaval dr. Marjan Smrke o MORALNOSTI TEISTOV IN ATEISTOV V SLOVENIJI
Dr. Marjan Smrke, predavatelj na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, bo na tokratnem predavanju podvrgel kritiki in empiričnemu preverjanju izjave nekaterih cerkvenih govorcev, da je krščanstvo še edini preostali branik moralnosti, ateizem in ateisti pa glavni krivci moralnega razkroja. Vljudno vabljeni.
Naj za danes zaključimo. Ob tednu osorej nas lahko v bolj ali manj podobni postavi ponovno pričakujete. Današnjo oddajo smo pripravili….