Avizo
GLASBA: HD 7899 STROKES, THE THE END HAS NO END
Leta 1984 je izšla izvirna, španska verzija knjige “El arbol del conocimiento” – “Drevo spoznanja”, čilenskih znastvenikov in filozofov Humberta Maturane in Francisca Varele. Angleški prevod The Tree of Knowledge: The Biological Roots of Human Understanding in nemški Der Baum der Erkenntnis sta izšli tri leta kasneje in takoj povzročili vihar na področju spoznavne teorije. Knjiga je v svetu naletela na velik odmev na zelo različnih področjih znanosti, od nevrofiziologije do filozofije in novih znastvenih disciplin. Do danes je bila prevedena v več kot deset jezikov, med drugim leta 1998 v sklopu zbirke Studia humanitatis, tudi v slovenščino. “Drevo spoznanja” se nam razodeva kot znanstveni pa tudi estetski dosežek, katerega lepota se razkriva v elegantnosti mišljenja kot tudi v obliki, v kateri je delo posredovano. V današnji oddaji bomo spodbujeni z dano knjigo, razmišljali o alternativnih spoznavnih principih, ki se počasi a vztrajno prebijajo na različnih področjih znanosti in filozofije in nam tako presodno spreminjajo percepcijo realnosti. Upamo, da se nam boste na popotovanju v neznano pridružili tudi vi.
GLASBA: HD 7660 FORREST, JASON STEPPING OFF
“Drevo spoznanja” kot del znanosti o kompleksnosti
Znanost nam je dolgo na vsakem koraku potrjevala prepričanje, da živimo v svetu nespornih zaznav, v svetu, katerega podobo lahko z našim zaznavnim aparatom “pograbimo” in v obliki reprezentacij shranimo v glavi. Znanstveno dojemanje resničnosti je dolgo temeljilo na objektivnem pogledu “od zunaj”, ki predpostavlja opazovalca, neodvisnega od dogodkov, ki jih opazuje in opisuje. Na prvi pogled se zdi, da bi z opustitvijo takega pogleda zamajali trdnost, kredibilnost in celo samo možnost znanstvenega diskurza. Kljub temu pa so znanstveniki v preteklosti že nekajkrat zaslutili, da se navidezna trdnost izkustvenega sveta ob pobližjem pogledu začne rahljati. Kot vemo, je Kant med drugimi razlogi proti psihologiji kot empirični znanosti navedel tudi argument, da se “duh spreminja, ko proučuje samega sebe”. Podobno krožnost je opazil tudi slavni angleški fizik David Bohm in nasploh moderna kvantna fizika, ki se ne more ogniti vplivu opazovanja na opazovano (obratno pa je zaenkrat še ne zanima). Vsem pa je skupno, da so sovplivanje opazovanja in resničnosti videli kot nekakšne nadležne in posamične “paradokse”. Maturana in Varela pa sta storila ravno nasprotno: nenehno porajanje sveta skozi proces spoznavanja vzameta za svojo epistemološko osnovo. Resničnosti in spoznavanja ne obravnavata ločeno, ampak v njuni dinamični povezavi vidita ključ za njuno razumevanje:
“Ta krožnost, ta povezanost med delovanjem in izkušnjo, ta neločljivost med določenim načinom bivanja in sliko, ki jo ustvarimo o svetu, nam pravi, da sleherno spoznavno dejanje poraja svet.”
V njunih opisih oziroma spoznanjih je vedno prisoten tudi “opisovalec”, “spoznavajoči” oziroma “opazovalec” – takoj na začetku svoje knjige opozorita bralca na temeljni aforizem, da je vse, kar je povedano, rekel nekdo. Skozi “Drevo spoznanja” avtorja korak za korakom dokazujeta, da “vsakršno spoznavno doživetje vključuje spoznavalca na oseben način, zakoreninjen v njegovi biološki strukturi.” Tudi znanost ne more biti izvzeta iz te zanke. Vsako znanstveno teorijo, pa naj bo še tako empirična in eksaktna, je “povedal” nekdo. Znanost je epistemološko ekvivalentna drugim načinom spoznavanja in zato tudi nima nobene apriorne osnove, da bi si prilaščala mesto bolj merodajne in bolj veljavne razsodnice glede problemov človeka in sveta. Ustvarja oziroma poraja svoj svet v skladu s svojimi pravili, prav tako kot to na primer počneta v skladu s svojimi pravili religija in umetnost. Nobeden od teh svetov pa ni nadrejen drugemu.
Resničnost in spoznavanje sta torej krožno povezana in nas vedno vodita k določenemu človeku ali ljudem v določen prostor in čas, v poseben svet. Kdor lahko na primer gleda na določene probleme hkrati skozi prizmo znanosti, religije in umetnosti, lahko zagleda večjo kompleksnost, ki mu je ne omogoča posamezna perspektiva.
»Mi, znanstveniki, bi ravnali dobro, če bi zadrževali svojo vnemo po obvladovanju tega sveta s kontrolo, saj ga tako nepopolno razumemo. Dejstvu, da svet nepopolno razumemo, ne bi smeli dovoliti, da hrani naš strah in s tem povečuje potrebo po obvladovanju s kontrolo. Bolje bi bilo, če bi naše raziskave navdihoval starejši, a danes manj spoštovani motiv: radovednost o svetu, katerega del smo. Nagrada za tako delo ni moč, temveč lepota.«
GLASBA: HD 7651 PRINCE WHAT DO YOU WANT ME TO DO?
Gregory Bateson je opozarjal na redukcionizem znanstvenega mišljenja – ko postane le to preprosta zbirka “trikov” za poenostavljanje in cepljenje kompleksnih, kibernetično povezanih sistemov na kratke izseke vzročnih verig – in na možnost popravka tega redukcionizma z estetskim načinom mišljenja in delovanja. Kako ob množici tehnoloških “trikov” ohraniti zavest o (in s tem spoštovanje do) kompleksnosti živih sistemov, postaja torej temeljno vprašanje za novo paradigmo v znanosti.
Maturana in Varela veliko prispevata prav k raziskovanju in ohranjanju kompleksnosti. S tem sta se pridružila pomembnemu trendu v moderni znanosti. Gre za tako imenovane sistemske znanosti ali kot se v zadnjem času vse bolj pogosto uporabljata sinonima – teorije kompleksnih sistemov oziroma znanosti o kompleksnosti. Ta pristop poskuša preseči razne oblike redukcionizmov in je vedno bolj prisoten v vseh vejah znanosti. Kot pravi Heinz von Foerster, je “transdisciplinaren”. Transdisciplinarnost znanosti o kompleksnosti pa po njegovem pomeni:
– razumevanje detajlov,
– interdisciplinarnost (torej povezovanje razumevanja detajlov med raznimi disciplinami) in
– razumevanje razumevanja samega.
Tretji kriterij – znanstvenikovo zavedanje lastnih epistemoloških predpostavk – je rdeča nit in skupna točka znanosti o kompleksnosti.
Bateson ugotavlja, da je “nemogoče trditi, da nimamo epistemologije. Če kdo trdi kaj takega, to samo pomeni, da ima slabo epistemologijo.” V svoji kritiki humanistične psihologije je pokazal, da različni pristopi (kot primera omenja behaviorizem in psihoanalizo) na bolj fundamentalnem nivoju pripadajo istemu svetovnemu nazoru, ki predpostavlja “materialni zunanji svet fizikalnih objektov, ki so podrejeni zakonom sile in energije”. Ta nivo je Bateson imenoval »epistemologija«. Očitno gre za mnogo širše pojmovanje te besede, kot smo ga navajeni iz konteksta filozofske tradicije.
V filozofski praksi epistemologija združuje množico analitičnih tehnik, ki opisujejo procese spoznavanja in njihove meje. Epistemologijo pa po Keeneyu lahko najdemo tudi pri eksperimentalinh disciplinah, kot je biologija in nevrofiziologija. Prizadevanja »eksperimentalne epistemologije« Warrena McCullocha, Jerryja Lettvina, Heinza von Foersterja, Maturane in Varele uvršča Bradford Keeney med osnove za izgradnjo nove, tako imenovane nelinijske epistemologije.
Keeney gre v epistemoloških prizadevanjih še dlje: na sociokulturnem področju vidi epistemologijo kot študij načinov, kako ljudje ali sistemi ljudi vedo in kako mislijo, da vedo. S take perspektive postane »antropologija kritičen študij epistemologije«. Pri preučevanju epistemologije v najbolj širokem smislu gre torej za spoznavanje, kako ljudje konstruirajo in kako ohranjanjo svoje navade spoznavanja.
Večino sistemskih znanstvenikov druži spoznanje, da atomističen, redukcionističen, antikontekstualen način razmišljanja, temelječ na principih analitične logike in proučevanju kombinacij diskretnih elementov, ne more privesti do zadovoljivega opisa kompleksnih pojavov. Prevladuje prepričanje, da je edina možnost za celostno razumevanje takih problemov sprememba spoznavnih navad oziroma epistemologije.
Po Batesonu je najbolj primerno orodje za izgradnjo in uporabo nove epistemološke osnove kibernetika. Kibernetika je znanost o shemah in organizaciji, ne glede na materialno realizacijo. Proučuje raznolikost, kontrolo, krožnost, adaptacijo, evolucijo, procese opazovanja in odločanja. Z uporabo teorije samoreference na procese opazovanja, vključno s kognicijo, je bila kibernetika uporabljena na sami sebi. Tako je razvila epistemologijo sistemov, ki vključuje svoje opazovalce. To je tako imenovana kibernetika kibernetike, nova kibernetika oziroma kibernetika opazujočih sistemov, kibernetika drugega reda, ki se zanima za ontologijo spoznavanja. Ta kibernetika se razlikuje od kibernetike prvega reda, ki se je bolj zanimala za ontologijo sistemov, ki naj bi jih bilo mogoče opazovati neodvisno, od zunaj. Kibernetika je vplivala na mnoga področja znanosti, na primer na kognitivne znanosti, komunikacijsko znanost, elektroniko, znanost o upravljanju, računalništvo, vzgojo, ekologijo, ekonomijo, politične vede, psihoterapijo itd.
GLASBA: HD 7726 TWEAKER feat. HAMILTON LEITHAUSER IT’S STILL HAPPENING
Blaine Snow, ki je pozimi leta 1990 izdal svetovni pregled vsebin in ustanov, ki se ukvarjajo z raziskavami in izobraževanjem na področju znanosti o kompleksnosti, postavlja ob bok kibernetike še tri sistemske znanosti, ki so se pojavile v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.
Prva je splošna teorija sistemov, ki spodbuja razvoj teoretičnih sistemov, uporabnih na več kot le na enem tradicionalnem področju znanja, saj raziskuje izomorfnost konceptov in zakonov. S to teorijo sta povezani tektologija Roberta Bogdana in holizem Jana Smutsa. Tudi splošna teorija sistemov je vplivala na mnoga področja (na primer na znanost o upravljanju, na izobraževanje, teoretično biologijo, ekologijo, ekonomijo, urbanizem, urejanje krajine, politične vede, psihoterapijo).
Raziskovanja samoorganizacije in neravnotežnih sistemov izhajajo s področij, kot so fizikalna kemija, dinamika tekočin, biofizika in iz v zadnjem času razvitih znanosti o kompleksnih dinamičnih sistemih in o kaosu.
Te prve štiri raziskovalne tradicije so zgradile velik del teoretičnega okvirja, znotraj katerega so naredila nove korake nekatera tradicionalna področja in tako v mnogočem postala sistemske znanosti. Razvila se je na primer sistemska ekologija, ki je razširila področje klasične ekologije na splošno proučevanje funkcionalnih odnosov znotraj naravnih sistemov in med naravnim okoljem in človeškimi sistemi. Sistemska terapija je s kliničnim raziskovanjem prispevala k razumevanju, kako v kontekstu medčloveških odnosov nastajajo razne motnje, kot na primer shizofrensko ali odvisnostno obnašanje. Zanimivo je, da so prav sistemsko orientirani terapevti do zdaj pokazali tudi največ interesa za sodelovanje z Maturano in Varelo. Treba je omeniti še prispevke, ki so k teoriji kompleksnih sistemov prišli s področja tako imenovane skupinske dinamike oziroma skupinskega dela. Mnogi znanstveniki (na primer Kurt Lewin, Jacob Moreno) so raziskovali spontano doživljanje v skupinah in možnosti razvoja ustvarjalnih demokratičnih odnosov s pomočjo modeliranja oziroma opisovanja spontanega dogajanja. Maturana je pokazal, da nereflektirano sprejemanje spontanosti na socialni ravni pomeni neposredno nevarnost totalitarizma. Teorija kompleksnih sistemov odpira možnosti za upoštevanje pomena opazovalca, ki v skupinski samoopis vnaša etične dileme in ki odpira možnost umevanja ljubezni kot nepogrešljive dimenzije za doseganje novih razvojnih možnosti družbe oziroma socialnih sistemov.
“Biologija nas tudi uči, da lahko svoje področje spoznavanja širimo. Do širjenja prihaja prek nove izkušnje, do katere prihajamo z mišljenjem, prek srečanja s tujcem ali, bolj naravnost povedano, prek izražanja biološke medosebne usklajenosti, ki nam omogoča videti drugega človeka in odpira prostor, v katerem lahko v sožitju živimo z njim. To dejanje se imenuje ljubezen ali, če nam je ljubši blažji izraz, sprejemanje bližnjega v našem vsakodnevnem življenju. To je biološka osnova socialnih fenomenov: brez ljubezni, brez sprejemanja drugih, ki živijo ob nas, ni nobenih socialnih procesov in potemtakem nobene človečnosti. Vse, kar spodkopava sprejemanje drugih, od samozadostnosti do posedovanja resnice in ideološke gotovosti, spodkopava tudi socialni proces, saj spodkopava biološki proces, iz katerega izhaja. Da si bomo na jasnem, prav nič ne skušava moralizirati ali pridigati ljubezni; le biološko dejstvo razkrivava, da brez ljubezni, brez sprejemanja drugih tudi nobenega socialnega fenomena ni. Če vendarle živimo tako, živimo v ravnodušnosti in zanikovanju, pod krinko ljubezni.”
GLASBA: HD 7755 COWBOY JUNKIES STARS OF THE STARS
Pri pregledu znanosti o kompleksnosti in z njimi povezanih disciplin imajo posebno mesto kognitivne znanosti, ki so doživele v zadnjih nekaj desetletjih skokovit razcvet. V marsičem so se razvijale vzporedno s sistemsko znanostjo in so še posebej blizu kibernetike in računalniške znanosti. Gre za področje, kjer je sistemski, transdisciplinaren pristop skoraj nujen, saj kognitivne znanosti črpajo iz številnih specializiranih področij (na primer nevroznanosti, umetne inteligence, kognitivne psihologije, filozofije duha oziroma kognitivne filozofije). Postopno izgrajevanje boljšega razumevanja kognicije je postala osrednja skrb mnogih sistemskih raziskovalcev. Kognitivne znanosti v zadnjih letih preživljajo precejšnjo krizo, saj se kljub mnogim novim spoznanjem ne morejo približati osnovnemu vprašanju – opisu relacije med duševnimi procesi in telesom. Vse bolj očitno in priznano dejstvo je, da je omenjena kriza posledica stare epistemološke paradigme, ki ne razume krožne povezanosti doživljanja in delovanja. Večina kognitivnih znanstvenikov je hotela preučevati duševnost in zavest brez predhodnega samospraševanja o svojih epistemoloških predpostavkah. Z zavestjo o kožnosti samospoznavanja in samoizgrajevanja sta avtorja “Drevesa spoznanja” napovedala novo smer, ki jo je Varela pozneje imenoval “enaktivizem”. Le-ta temelji na prepričanju, da “kognicija ni reprezentacija vnaprej danega sveta v vnaprej danem umu, ampak je bolj porajanje sveta in uma na podlagi njune zgodovine in dejanj.”
Kot celota naštete multidisciplinarne znanosti predstavljajo novo sintezo v moderni znanosti. Njene nove razsežnosti in mejnike šele začenjamo razumeti. Glavna ovira pri dojemanju novosti, ki jih prinašajo znanosti o kompleksnosti, je v tem, da temeljijo na novi epistemološki osnovi, vse, o čemer mislimo, govorimo in kar počnemo, pa je pogojeno z našo sedanjo (staro) epistemološko pozicijo. Keeney pravi: (citat) »Kar kdo vidi, bo vedno oblikovano glede na svet, v katerem trenutno deluje. Pogoj za to, da bi lahko videl alternativni svet, je, da biva v tem svetu.« (konec citata) Pričujoči tekst lahko le pokaže poti k alternativni epistemologiji in hkrati opozarja na možnost, da je vsaka od teh poti nejasna ali spremenjena z poslušalčevim svetovnim nazorom. Da bi resnično razumeli kibernetično epistemologijo, ki je podlaga znanosti o kompleksnosti, pa moramo slišati, govoriti in razumeti njen jezik.
“Recimo atomski problem vzpostavljamo sami in sami smo odgovorni za to, ali ga bomo rešili. Sprememba je vedno mogoča, problem je želja po spremembi: če ne želimo atomskega orožja, ga moramo odstraniti. Če mi, ljudje, tega ne naredimo, to pomeni, da ga hočemo imeti. Če ljudje rečejo: tega se zavedamo in potem ničesar ne naredijo, to dokazuje, da se prav tega ne zavedajo. Če ravno tega ne naredimo zaradi nečesa, kar razumemo kot problem, potem ni res, da se tega zavedamo, in tudi ni res, da je to za nas problem. Če bomo vedno, kadar se ponudi možnost, govorili o tem, ne bomo ustvarjali strahu, ampak zavest, potem bodo naša osebna dejanja povezana z našo zaskrbljenostjo in prej ali slej bo dovolj ljudi delovalo tako, da se bodo zgodile tudi spremembe v večjem merilu.”
GLASBA: HD 7756 AUTHORITY ZERO REVOLUTION
Poglejmo si nekaj ključnih značilnosti in konceptov znanosti o kompleksnosti (ta oris temelji na pisanju že omenjenega Blainea Snowa):
– kompleksnost in sistemskost; multiplost, raznolikost;
raziskovanje kompleksnosti sistemov običajno vključuje veliko število spremenljivk, ki so povezane z velikim številom objektov, delov, elementov v interakciji drug z drugim in z njihovim zunanjim okoljem;
– nelinearnost in kaos; nedoločenost, nepredvidljivost;
večina kompleksnih sistemov kaže veliko stopnjo nelinearnosti in zahteva za svoj opis uporabo nelinearnih enačb. Nelinearni elementi sistema pomenijo, da so stanja sistema v prihodnosti zelo nepredvidljiva. Odkritje kaosa v nelinearnih sistemih je bolj ali manj zasenčilo idealni klasični determinizem;
– časovnost in evolucija; proces in funkcija, nepovratnost, dinamika;
večina kompleksnih sistemov izgleda kot dinamično zaporedje koherentnih, razvijajočih se, interaktivnih procesov, ki se občasno kažejo v stabilnih strukturah. Nimajo jasno definiranih stabilnih stanj, temveč veliko možnih ravnotežnih stanj. Za razumevanje sveta na vseh področjih sta temeljnega pomena čas in nepovratnost. Zaradi tega je procesna filozofija postala osrednji predmet diskusij. Razvoj empiričnih znanosti in znanosti o kompleksnosti je omogočil nadaljnji razvoj obče teorije evolucije za sisteme vseh vrst;
– daleč od ravnotežnih pogojev;
delna odprtost sistema se izraža v stalni izmenjavi snovi in energije z okoljem. Ravnotežno stanje bi pomenilo ustavitev izmenjave z okoljem, torej smrt oziroma izgubo identitete sistema;
– mreža ali vzporedna interakcija in struktura;
za kompleksne sisteme je pogosto značilna vzporedna mrežna struktura s številnimi povezavami med enotami. Možgani so morda najbolj dovršen primer zelo gostih medsebojnih povezav vzporednih omrežij, kjer potekajo paralelno distribuirani procesi. To pomeni, da se procesiranje ne odvija po tako imenovanem drevesu odločanja, kjer vodi od začetka do konca procesa linearna veriga zaporednih operacij, ampak gre za holografsko dogajanje (to je sodelovanje vseh delov sistema hkrati).
– krožnost; povratna zveza, rekurzivnost, samoreferenčnost, autopoiesis;
ponavljajoča se tema v znanostih o kompleksnosti so razne oblike krožnih ali samoreferenčnih procesov; ti vključujejo povratne zveze in krožne vzročne procese vseh vrst;
– celostnost, celota in samoorganizacija; povezave, sinteza;
sistemi z mnogimi spremenljivkami zaradi nelinearnosti kažejo obnašanja ali lastnosti, ki se jih ne da izpeljati iz lastnosti ali struktur njihovih sestavnih delov. Upoštevanje celote je zato nujni sestavni del pri raziskovanju nelinearnih sistemov. Trenutno prihaja do premika stran od popolnoma redukcionističnega pristopa k bolj uravnoteženemu opisu delov in celote v interakciji kompleksnega sistema;
– nematerializem; poudarek na informaciji, komunikaciji in organizaciji;
na splošno se principi kompleksnih sistemov lahko uporabljajo ne glede na to, kako so ti principi realizirani v materiji; sistem je seznam spremenljivk, ne pa objekt ali stvar. Pozornost na “sisteme” pomeni ustrezno osredotočenost na nematerialno področje informacije in entropije, kontrole in komunikacije, reda, organizacije, vzorca in odnosov, pretoka in izmenjave informacij, kodiranja, epistemologije itn. in na zakone, ki iz njih izhajajo in za katere se včasih uporablja skupni naziv fizika informacije;
– opazovanje opazovanja, spoznavanje spoznavanja, nepogrešljivost epistemologije;
vsako delovanje je pogojeno z epistemološkim konceptom akterja. Prej samoumevna izključitev opazovalca iz dogajanja postane pri znanosti o kompleksnih sistemih, še posebej pa pri preučevanju kognicije, nemogoča. To je privedlo do razvoja koncepta epistemologije sistemov, ki v opazovanje, spoznavanje sistema vključuje neizogibno samoreferenco obeh, tako opazovalca, spoznavalca kot sistema njegovega opazovanja, spoznavanja;
– računalniška perspektiva;
s svojo veliko sposobnostjo simuliranja in modeliranja kompleksnih sistemov je računalnik primarno raziskovalno orodje znanosti o kompleksnosti. Tako je na osnovi masovne uporabe v sodobni znanosti računalnik postal legitimno orodje za preverjanje hipotez in napovedovanje razvoja sistemov. Vprašanje računalniške simulacije človekovih kognitivnih procesov je še danes eno najbolj aktualnih vprašanj v kognitivni znanosti. V okviru že več desetletij trajajočega gibanja, znanega kot umetna inteligenca, si znanstveniki zastavljajo cilje manjšega in večjega dometa. “Prvega tipa je smer, ki uporablja računalnik zgolj kot pomagalo pri raziskovanju duha oziroma zavesti, kjer nam poskusi simulacije kognitivnega procesiranja omogočajo boljše razumevanje dogajanja v človeku. Smer drugega tipa pa obravnava hipotetični računalnik, ki ne bi zgolj simuliral človekovih spoznavnih sposobnosti, temveč bi jih dejansko posedoval tudi sam, imel bi torej sposobnosti duha, zavesti. Glede slednjega so raziskovalci zelo neenotnega mnenja”;
– nov pogled na cilj znanstvenega dela;
točna napoved prihodnosti kompleksnih sistemov je zaradi njihove notranje dinamike nemogoča. Naloga modeliranja takih sistemov zato ni toliko določanje natančnih povezav oziroma preslikav med vhodi in izhodi, ampak iskanje načinov za usmerjanje sistema proti določeni točki v njegovem konfiguracijskem prostoru, t. j. prostoru vseh možnih stanj sistema.
Večina od teh tem je tesno povezanih in se med seboj navezujejo. Skupaj predstavljajo novo orientacijo v znanstvenem raziskovanju. Prispevki Maturane in Varele so pomembni pri opisu samoreferenčnih sistemov, krožnosti in evolucijskih procesov. Še posebej pa je njuna zasluga razvijanje novega jezika, ki omogoča jasnejše opisovanje konceptov drugega reda (na primer spoznavanje spoznavanja).
GLASBA: HD 7746 ARAB STRAP FAMOUS
Naj zaključimo z še enim citatom iz knjige “Drevo spoznanja”, ki napotuje na pomebnost socialne interakcije:
»Ko človek A sreča človeka B in ga ali jo ljubi, vidi B-ja v socialnem kontekstu in postane opazovalec družbe, ki jo B integrira. A-ju je lahko všeč ali pa ne, kar vidi v zvezi z B-jem, in s tem ustrezno postopa. Tako lahko postane tudi antisocialen, če mu ni všeč, kar vidi. Absolutna totalitarna družba mora negirati ljubezen kot individualno doživetje, ker ljubezen, prej ali slej, vodi v etično oceno družbe, ki jo ljubljeni integrira. Človekova sposobnost, ki jo ima kot na jezik osredotočeno bitje, da lahko postane opazovalec in da deluje, kot da bi bil zunaj situacije, v kateri se nahaja, mu omogoča, v kolikor ima ustrezne izkušnje, da razmišlja o družbah, ki jih integrira, in da so mu všeč ali pa ne. Če človek kot opazovalec definira meta področje in iz te perspektive določi, da mu nekateri odnosi v družbi niso všeč in s tem v zvezi ustrezno deluje, postane antisocialen in lahko s tem svojim vedenjem potrdi drugo družbo. Totalitarna družba to možnost omeji, bodisi tako da določi izkušnje, ki jih lahko imajo njeni sestavni deli, tako da ne delujejo kot opazovalci, ali pa odklopi disidente, tako da ti ne morejo zavajati drugih, da bi postali opazovalci, kar disidenti so. Vendar pa obstajajo določena doživetja, ki se jih v človeški družbi ne da v celoti določiti, ne da bi uničili temeljno strukturno plastičnost posameznikov, ki je potrebna za osnovanje področja konsenza in proizvajanje jezika in zato za človeško ustvarjalnost na splošno. Ljubezen je eno od takih doživeti in dokler človek ima jezik, lahko postane opazovalec prek doživetja ljubezni.”
S tem za danes končujemo. Srečanja z vami se ponovno veselimo ob tednu osorej. Današnjo oddajo pa smo kot običajno pripravili…
GLASBA: HD 7670 TUATARA DREAMSCAPE