AVIZO
Danes bomo, kot je bilo napovedano že v prejšnji oddaji govorili o socializmu, komunizmu in marksizmu. Za začetek pa je najprej nujno vedeti, da to nikakor niso različna imena za eno in isto reč, temveč gre za tri sicer sorodne, toda različne in ločene politične sisteme. Za začetek jih torej razdelajmo.
Marksizem sta, kot že ime pove, razvila Marx in njegov sledilec, somišljenik ter podpornik Engels. Marksizem je hkrati filozofski svetovnonazorski sistem ter tudi družbeni sistem. Marksizem je poskus združitve teorije in prakse, ki zaobsega mnogo posameznih področij, denimo politično teorijo, ekonomsko teorijo, hkrati se ukvarja tudi s sociologijo, filozofijo, celo zgodovino ter antropologijo in še bi se dalo naštevati. Marksizem je v svoji osnovi pozitivno zasnovan sistem, ki pa je bil že takoj obsojen ali na bistveno dodelavo ali pa na svoj propad. Zaradi lastne širine ter nekaterih, milo rečeno naivnih predpostavk mu ni bila usojena zmaga v boju s sistemi, ki so že obstajali in funkcionirali v času nastanka marksistične filozofije. Menda je ena izmed največjih napak, ki sta si jih Marx in Engels dovolila pri razvoju svoje teorije predpostavka, da je človek idealno družbeno bitje, ki se je v korist družbe in njenega napredka pripravljen odreči svoji individualnosti. Osnovna, sicer na tem mestu zelo poenostavljena ter zaradi tega tudi nekoliko zavajajoča teza marksizma je bila, da bo vsak pripravljen delati po svojih najboljših močeh za povsem enako plačilo, kot ga bo prejemal kdor koli drug. Marx in Engels sta si predstavljala, da bomo vsi delali maksimalno, seveda za napredek celotne družbe, pri tem pa bosta enako plačilo prejemala tako čistilka kot tudi direktor. In s tem naj noben od njiju ne bi imel problemov, oba naj bi bila s svojim plačilom zadovoljna. Seveda se to v praksi ni zgodilo in se skoraj zagotovo tudi nikoli ne bo, vzroke za to pa bomo poiskali v nadaljevanju oddaje.
GLASBA
Socializem je politično gibanje ali program, ki želi doseči reformo ali revolucionarno odstranitev kapitalističnega gospodarskega sistema. Hkrati s tem socialistična revolucija pomeni tudi zmanjševanje, v končni fazi pa popolno premostitev socialnih razlik med različnimi sloji prebivalstva, kar vodi, vsaj načeloma ter v teoriji v brezrazredno družbo. Socializem je v prvi vrsti odgovor na socialne težave v družbi, ki jih je v preteklosti povzročila industrijska revolucija, skupaj z njo pa je potekalo tudi preoblikovanje gospodarstva v kapitalizem, katerega sestavni del je tudi razslojenost družbe.
Socializem je tako denimo kritika družbene lastninske ureditve, predvsem se ukvarja z zasebno lastnino ter s proizvodnimi sredstvi v zasebni lasti. Socializem je dokaj paternalistična družbena teorija, saj si v njegovem imenu država dovoli vmešavanje v zasebno življenje vsakega posameznika. Na tem mestu je potrebno poudariti, da to vmešavanje ni del državne radovednosti, pač pa ima v ozadju željo po izboljšanju celotne družbe, seveda tudi vsakega posameznika. Končni cilj je oblikovanje družbe blaginje.
Socializem je imel v zgodovini zelo pozitivno vlogo, čeprav velja danes za dokaj nezaželenega, izraz socialist se v nekaterih političnih krogih uporablja celo kot žaljivko. Na socializem je vezanih veliko družbenih izboljšav; denimo delavski sindikati so izšli iz socialističnega gibanja, tudi francoska revolucija bazira na socialistični ideji, takih primerov bi se dalo naštevati vsaj še nekaj ur. Kakor koli, kolikor je imel socializem pozitivnih posledic, toliko je imel tudi negativnih. Kot odklon od originalne socialistične ideje je namreč nastalo še več drugih političnih teoretskih ali praktičnih sistemov, denimo že prej omenjeni marksizem, na socialistični misli pa bazirajo tudi leninizem, stalinizem, komunizem in tako dalje. To seveda ni krivda socializma, zato je povezovanje socialističnega gibanja s totalitarnimi režimi enako krivično, kot bi bilo krivično povezovanje navadnega kolesa s posledicami avtomobilskega onesnaževanja. Prej našteti negativni nasledniki socializma so bili bolj ali manj ponesrečeni politični poskusi podjetnih posameznikov, ki s socializmom niso imeli kaj dosti skupnega in ga niti niso razumeli, niti ga niso poskušali razumeti.
Komunizem je kot pojem in zgodovinski pojav skupna oznaka za različne teorije, politične sisteme, socialna gibanja in tudi utopije. Sam izraz »komunizem« pravzaprav pomeni več stvari: prihodnjo družbo, v kateri bo končan razvoj človeške zgodovine. Komunistična družba bo brezrazredna družba, brez zasebne lastnine, ki ni nujno potrebna za preživetje. V komunistični družbi naj bi vsak prispeval po svojih najboljših močeh, hkrati pa bi mu družba dala vse, kar ta posameznik potrebuje ne samo za preživetje, temveč tudi za kakovostno življenje.
Z imenom komunizem se označuje tudi poskus prenosa Marxove ter Engelsove teorije v realno življenje, ki so se ga lotili najprej v Rusiji. Ta poskus je vodila sovjetska Komunistična partija, ki se je v svojem delu povsem odmaknila od prvotne Marxove ideje, zato se tistega političnega sistema ne more poimenovati po svojem pozitivnem idejnem očetu, temveč se imenuje po stranki, ki ga je ne toliko uporabila kot predvsem zlorabila.
GLASBA
Komunizma iz različnih držav nikakor ne smemo enačiti, saj je imel bore malo skupnih točk, če odštejemo ime, seveda. Z imenom »komunizem« se označuje zelo različne sisteme; od napol zahodnega in dokaj svobodnega sistema v Jugoslaviji do povsem zaprtega sistema v Albaniji, ki je imel enega najhujših režimov sploh. Kljub temu pa vse svetovne komunistične sisteme druži temeljno razumevanja delavca ter enotna miselnost glede lastništva delovnih sredstev. Še ena skupna točka je tudi razumevanje zgodovine, tako imenovani historični materializem. Danes se s to teorijo strinja zelo malo analitikov; pravzaprav ni bilo nikoli kaj dosti drugače. Historični materializem namreč trdi, da se je človeštvo razvijalo zaradi dela in razrednega boja. No, pustimo to, bolj kot ne anekdotično točko strinjanja ob strani, saj gre zgolj za nek naiven pogled na preteklost. Vrnimo se raje k odnosu do dela.
V času nastanka socialistične, marksistične in tudi komunistične misli se njihovi utemeljitelji niso kaj dosti ukvarjali z utemeljevanjem zaželenosti teh sistemov. To, da se bo kapitalizem iztekel v katerega od teh izmov je bilo zanje pač enostavno golo dejstvo, na vprašanje zakaj bo tako pa se niso kaj dosti ozirali. Mislili so, da pač tako enostavno bo. Podlaga za to naj bi bila notranja trenja in protislovja kapitalizma, po mnenju teoretikov navadnemu delavcu nekoč ne bo ostalo drugega, kot da kapitalizem enostavno uniči s pomočjo proletarske revolucije, edini sistem, ki bi bil od zrušenega boljši pa je pač eden od v tej oddaji nastopajočih izmov. Moralnega utemeljevanja komunizem, marksizem in socializem tako enostavno niso zares potrebovali.
GLASBA
Poslušate oddajo Zofijinih ljubimcev. Danes govorimo o socializmu, marksizmu in komunizmu. To so trije zelo različni sistemi, ki jih ljudje pogosto zamenjujejo med seboj. Če ste zamudili začetek oddaje, jo lahko poslušate v spletnem arhivu radia MARŠ in na strani www.zofijini.net
Danes je način argumentiranja in opravičevanja drugačen; zadnji dvajset, trideset let smo se navadni državljani še bolj kot kadar koli prej zavedeli prednosti, ki nam jih ponuja svobodno življenje, zato smo postali še bolj skeptični in sumničavi ob omembi zmanjševanja osebnih pravic, kar se v teh sistemih zagotovo mora zgoditi. Ima neko skupno dobro res prednost pred osebno svobodo in pred osebnimi koristmi? Je to skupno dobro, ta tako imenovana idealna družba res tako dobra, da je zanjo vredno žrtvovati posameznika? Sebe? Je pravičnost res prva krepost družbenih sistemov in kot taka nad drugimi političnimi vrednotami? Obstaja mnenje, da je pravičnost nad ostalimi vrednotami in da ostale vrednote merimo ravno s pomočjo pravičnosti. In po Marxovem mnenju naj pravičnost ne bi pomenila tudi enakosti. Naj razložim na prvi pogled to čudno stališče.
Pravično naj bi bilo, da bi imeli, vsaj v smislu današnje teme vsi toliko kot potrebujejo, vse kar potrebujejo za preživetje, ne pa tudi neke resne osebne lastnine, razen najnujnejšega seveda. In pravično je, da vsak prispeva skupnosti po svojih najboljših močeh. Pa to pomeni tudi že enakost? Pravzaprav ne in Marx kot najpomembnejši mislec teh treh teorij enakosti ni nikoli zagovarjal; pravzaprav ji je naravnost nasprotoval. Ljudje smo si pač različni; nekdo je po naravi bolj talentiran, kdo drug manj. Je pravično od njiju zahtevati povsem enako delo, ali pa naj talentirani dela bolje, če to pomeni tudi več naj seveda dela več? Ali malo bolj jasna izpostavitev dileme; naj od invalida brez denimo ene roke zahtevamo enako stopnjo produktivnosti kot od zdravega človeka? Naj dobi neporočeni samski človek brez obveznosti od skupnosti enak delež sredstev za življenje kot poročena oseba z denimo petimi nepreskrbljenimi otroki? Marx bi odločno rekel ne. Pravičnost ni ista zadeva kot je to enakost. In to je prvi predsodek, ki ga ljudje do teh treh izmov imajo.
Naloga pravičnosti je tudi izravnavanje nekih naravnih in družbenih neenakosti. Ta izravnava lahko poteka na več načinov, v ozadju pa je vedno posredno ali neposredno delo. Kako doseči, da bolj talentirani ne bodo imeli bistveno več kot netalentirani ali da se ne bi naravne in družbene razlike med ljudmi sprevrgle v prevelika socialna in družbena nasprotja? Da se ne bi z družbo zgodilo podobno kot se dogaja razslojevanje v kapitalizmu?
Seveda je neka osnova socialistične, marksistične ali komunistične družbe delo oziroma dejavnost človeka, ki ga spodbuja pri razvoju in rasti. In za začetek, kot prvi korak v boju za proletarsko revolucijo se vsi trije sistemi sprašujejo glede osnovnih delovnih pogojev. Pravzaprav glede lastništva produkcijskih sredstev, brez katerih delo sploh ni možno. Vsi trije sistemi so proti osebnemu lastništvu produkcijskih sredstev, predvsem kadar gre za lastništvo enega človeka ali manjše skupine ljudi, ki kontrolirajo veliko delovnih sredstev. Ki imajo bolj ali manj nad njimi monopol, ali pa zaradi lastništva nadzorujejo večje število delavcev, ki nimajo alternative v drugem delodajalcu. Kako naj se ti delavci emancipirajo nasproti kapitalistu?
Rešitev za to vprašanje je bilo kar dosti; od zanikanja vprašanja zaradi prepričanja, da bo virov v izobilju do različnih variant lastništva delavca nad produkcijskimi sredstvi. Seveda se je že zdavnaj izkazalo, da virov ni v izobilju in jih verjetno nikoli več ne bo, saj so naravne zaloge virov pač enostavno omejene. Kar se pa lastništva tiče je pa vprašanje, kaj je bolje; da je lastnik vseh produkcijskih sredstev država oziroma kar ljudstvo ali tako rekoč nihče, ali pa produkcijske vire razdeliti med ljudi enakomerno v skladu s potrebami posameznika? Najti kakšno vmesno rešitev? In če pustimo to vprašanje za nekaj trenutkov ob strani; kdo ima pravico do sadov delavčevega dela? Lastnik produkcijskih sredstev ali delavec? Si lahko delita lastništvo in dobrobit kar oba in v kakšnem razmerju?
GLASBA
Noben od teh sistemov v neidealni družbi ne more delovati. Idealna družba je, poenostavljeno rečeno družba, kjer vsi delajo po svojih najboljših močeh za enako plačilo kot kdor koli drug. To bi denimo v teoriji še nekako držalo vodo, če bi bili ljudje strogo racionalna bitja, ki bi si bila v skorajda vsem enaka, toda to seveda nismo. Imamo različne potrebe, ki nam jih narekujejo narava, družba, naše osebne izbire. Invalidna oseba nima enakih potreb kot zdrav človek. In nekdo, ki se je odločil za veliko družino tudi nima enakih potreb kot samski človek. In konec koncev tudi nismo racionalna bitja, temveč smo pod vplivom čustev in občutij, ta pa nam pravijo, da si moramo prizadevati za svoj položaj v družbi. Naj si še tako prizadevamo za oblikovanje brezrazredne družbe, to je zgolj utopija in mit. Denimo na Kitajskem so imeli kupci na voljo dolgo časa le tri modele koles, pa še ti trije so bili na voljo vsak v le eni barvi. Toda ne glede na to se je na koncu zgodilo, da je vsak našel nek način, kako kolo predelati po osebnih željah in kako ga ločiti od vseh ostalih.
In kako bi torej lahko pričakovali, da bo deloval utopistični sistem, ki se ne ukvarja zgolj z enim vidikom človekovega življenja temveč poskuša regulirati kar celotno življenje?
Kaj novega v zvezi s tremi sistemi, obdelanimi v tej oddaji resnično ni bilo moč slišati, ampak kot je bilo že na začetku omenjeno, vsi trije izmi so se v različnih državah tako zelo razlikovali med seboj, da je skupne točke težko najti. Je bilo pa na začetku vsaj pojasnjeno, v čem se socializem, marksizem in komunizem med seboj razlikujejo, zakaj teh izrazov ne gre enačiti. In ne glede na ves gnev, ki ga nekateri Slovenci izražajo v zvezi s preteklim sistemom, še posebej posamezniki, ki so bili v vrhu prejšnjega režima, je bila v ozadju bivše politike misel o dobrem. Želja po boljšem jutri. In dokler se ne bomo tega zavedali, dokler ne bomo ločili ideje od ekscesov brskanje po podrobnostih sistemov niti ni smiselno, saj se pristaši različnih opcij enostavno ne poslušajo med seboj.
GLASBA
Hecno je, da so še pred kratkim skorajda vsi trdili, da so izrazi kot so marksizem, komunizem in socializem že zdavnaj pristali na smetišču, zgodovine, v zadnjem letu, ko nas pretresa gospodarska in finančna kriza, pa se ravno ti izrazi čedalje pogosteje pojavljajo v pogovorih. Konec koncev je okoli polovica ukrepov, ki so jih sprožile zahodne, kapitalistične države, pravzaprav povsem socialističnih. Ponovno smo priča podržavljanju zasebnega premoženja, države so začele uvajati zelo strogo regulativo trgov, ki dostikrat meji na komunistično vmešavanje v vse pore gospodarstva. Ponovno se govori o poštenosti, pomembnosti družbe in odgovornosti posameznika do svoje okolice. Govori se o bratstvu in zavezništvu med ljudmi, med sloji, med državami. Nenadoma ni v ospredju posameznik, z gesli v stilu »vsi smo na istem čolnu« se ponovno vzpostavlja pripadnost skupini, ponovno se išče višje cilje. Na trenutke se celo zdi, da kapitalizem brez socializma sploh ne more preživeti. Kapitalizem je čas, v katerem cveti svobodni pretok gospodarstva in ljudi Posamezni sloji si nabirajo bogastvo in si podrejajo nižje sloje, na začetku komaj opazno, na neki točki pa si jih skoraj popolnoma podredijo ter jih spravijo v tako rekoč sužnjelastniški odnos. Na neki točki se število tovrstnih ekscesov dvigne, ravno tako jakost njihovih posledic, kar privede do upora množic. Zgodi se socialistična revolucija, v kateri moč ponovno pridobijo množice. Ljudje postanejo znova gospodarji svoje usode, družba doživi miselni preporod ter katarzo novega sistema. Misel na socializem in marksizem še zdaleč ni mrtva! In v ta sklop spada še ena misel, ki se čedalje pogosteje pojavlja v javnosti. Misel o temeljnem državljanskem dohodku, ki bo rdeča nit čez dva tedna, ko se ponovno slišimo.
GLASBA
Napovednik
In kaj vam Zofijini obetamo v teh že pomladno razpoloženih aprilskih popoldnevih? Še vedno vsako sredo ob 19h v dvorani Gustaf v sklopu Kulturnega centra Pekarna poteka drugi semester Šole politične pismenosti. Danes, 15.4. bomo besedo predali našemu predsedniku, Andreju Adamu, ki nas bo poučil in problematiziral vprašanje etičnega egoizma pri mladih. Problem, s katerim se v zadnjem času srečujemo v družbi, je vprašanje moralnega egoizma. Problem ni zgolj teoretičen, je tudi praktičen. Moralni egoizem je življenjski nazor, h kateremu se nagiba tudi veliko oziroma vse več mladih. Pri tem trdijo, da moralnost sploh nima boljšega temelja kakor samopoveličevanja lastnega jaza. Če sprejmemo, da se moralni egoizem razrašča, potem nasprotnike tega pojava, družbene aktiviste, učitelje v šolah in bržkone tudi politike čaka nova naloga, namreč naloga učinkovite kritike te življenjske drže. V pričujočem pogovoru v Pekarni se bomo osredotočili na to, kaj lahko naredijo učitelji. V tujini obstajajo predlogi, naj poskusimo z mladimi razpravljati in jim racionalno dokazati, da se motijo. Pri tem se naslanjajo na klasična dela človeškega duha.
Preden odidemo na kratke prvomajske počitnice, se bomo naslednji teden 22.4. v drugem filmozofskem večeru posvetili še vprašanju pravne in moralne odgovornosti politikov. Kje so meje politike in politikov ko pride do težkih moralnih in etičnih odločitev? Morajo politiki za svoja dejanja enako odgovarjati pred zakonom kot ostali državljani oziroma zakaj bi moralo biti drugače? Za primer bomo pogledali film o domnevni odgovornosti in vojnih zločinih Henrya Kissingerja ter predsednikov Nixona in Forda. Vabljeni v našo družbo!
GLASBA
To je za danes vse. Pišite nam na zofijini@yahoo.com, obiščite našo spletno stran www.zofijini.net, pošljite predloge, pripombe, pohvale, želje. In prijeten večer vam želimo Mitja, Jerneja, Lucija in Jure.
Avizo