AVIZO
Pozdrav v oddaji za vzdrževanje kondicije kritičnega mišljenja. Danes bomo verni tej oznaki in vam servirali nekaj kritičnih na naš način.
Poletje je bolj ali manj za nami. Prineslo je tu pa tam kak zanimiv in vznemirljiv dogodek, toliko, da nam za trenutek zatrepetajo uspavane celice, v splošnem pa korakanje k vse večji družbeni represiji. Dogodki v Londonu, Iraku, New Orleansu in še kje so na tej poti samo stopinje v pesku, ki jih bo odplavila prva plima kolektivne pozabe. Tudi Slovenija za trendi v svetu očitno ne želi zaostajati in se na vse načine trudi podlegati neumnostim. 25 septembra bomo na referendumu odločali o usodi zakona o RTV. Ni je večje demokracije kot je ta, da ljudstvo samo odloča o zakonih, a ne. Problem je, kot vedno, v skritih paradoksih. Samo za ilustracijo. Na POPularni televiziji so si recimo dovolili takšno poenostavitev ciljev bližnjega referenduma. Najprej je moderatorka takole uvedla novico: (citiramo) »Če se strinjate z vladnimi strankami, boste na glasovnici obkrožili ZA, če pa vas prepričajo argumenti opozicije, boste obkrožili PROTI.« (konec citata) Novinarka je nepremišljeno izenačila vprašanje okoli novega zakona o RTV z vprašanjem podpore politični opciji. Nadalje je novinarka v prispevku še poglobila ta prejudic: (citiramo) »Povedano drugače: tisti, ki menite, da naj bi bila RTV do zdaj preveč pod vplivom politike, obkrožite ZA, torej podpirate zakon, ki naj bi po mnenju vlade postavil nova pravila. Če pa menite, da si želi ravno nova vlada z omenjenim zakonom podrediti RTVS, boste obkrožili, da ste PROTI zakonu.« (konec citata). Razlaga referendumskega vprašanja v tem primeru zveni že kot navodilo. Takšnih in podobnih nesmislov o nesmislu bi lahko naštevali še pa še. Na naši spletni strani tako recimo lahko v članku iz naslovne strani najdete še 18. podobnih. Če pa želite o tej aktualni temi vedeti še več, vas lahko povabimo na okroglo mizo v organizaciji MediaMarša, ki bo v četrtek, 22. septembra 2005, ob 13. uri, v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor, kjer bodo poglede na javno RTV podajali: Dr. Manca Košir, Dr. Slavko Splichal, Dr. Boris Vezjak, Brankica Petković in Nevenka Dobljekar. Na javni diskusiji bo prav tako predstavljen zbornik Za javno radiotelevizijo Slovenija. Skratka dovolj virov, pri katerih se lahko temeljito informirate kako in kaj.
Za današnjo oddajo smo za talca letošnjega poletja vzeli dva obširnejša prispevka. Prvo polovico oddaje bo začel prispevek Friderika Klamferja »Od miloščine k pravičnosti«, ki bo razkrival ozadje odmevnega srečanja G8 na Škotskem in veliki pomp, ki je ta dogodek spremljal. Naj vas spomnimo, želeli so odpraviti revščino, skratka »Make Poverty History«. Se vam ne zdi čudno kako hitro je ta plemenita ideja po tem izgubila na medijski kilometrini. Ah da, hkrati s tem se je zgodil London. Gotovo je varnost evropskega velemesta pomembnejša od preživetja Afriške celine. V povezavi z dogodki v Sloveniji smo se malo opurtinistično odločili za prispevek iz sklopa naših argumetacijskih kotičkov, ki razjasnjuje misterij pojava žitnih krogov, ki je letos poleti zajel Pomurje. V drugi polovici oddaje pa vas, kot smo obljubili že v prvi oddaji, čaka še drugi del intervjuja z Borisom Vezjakom. Želimo vam prijetno poslušanje
GLASBA: HD 8986 ASIAN DUB FOUNDATION FLYOVER
Od miloščine k pravičnosti
Potem ko je Geldofova Live 8 kampanja zanimanje svetovne javnosti za trenutek preusmerila k problemom svetovne revščine in vzbudila pričakovanja, da jo je mogoče s skupnim naporom volje enkrat za vselej izstreliti v zgodovino, so se svetovni politični mogočniki zbrali v zavetju mondenega škotskega Gleneagelsa, da bi družno razrešili kvadraturo kroga: kako z odpisom dolga najrevnejšim svetovnim državam ohraniti dostojanstvo pred razdraženo svetovno javnostjo, hkrati pa preprečiti, da bi si z zavezo o občutnem povečanju razvojne pomoči preveč odtujili domačo volilno bazo. Dodajmo temu ščepec ciničnih poudarkov – Blairove skrite namene (»v resnici skuša zgolj popraviti svojo od iraške vojne načeto javno podobo«), osebna sovraštva in ideološka razhajanja med udeleženci, otipljive in težko razrešljive interesne konflikte med bogatimi državami, in še kak ocvirk – pa je recept za izneverjena pričakovanja spisan. Včeraj so bile sanje morda dovoljene, jutri pa se bomo vsi skupaj spet prebudili v trd svet mednarodne realpolitike!
Tovrstni pomisleki seveda niso brez osnove. Vrsta uglednih komentatorjev opozarja, da je soglasje svetovne civilne družbe o nujnosti ukrepov proti revščini navidezno, njegovi temelji majavi, moralni mandat državnikom, o katerem so z odra naivno razpredali zabavljači, pa nejasen in v najboljšem primeru kratke sape. Nič čudnega torej, da so se v recikliranem Live Aidu zlahka prepoznali tako ciniki kot utopisti, nacionalistični zadrteži in svetovljanski moralisti, pesimisti in idealisti, politiki in glasbeniki, Blair in Bono, Bill Gates in Rupert Murdoch. Doseženemu soglasju zato grozi, da bo v nekaj dneh političnega barantanja razvodenelo v za vse vpletene varen sklep, da je revščina zlo in da bi bilo neprimerno bolje, če bi jo izkoreninili. Kdo in kako naj to stori, bo ostalo še enkrat več nedorečeno.
Pravi domet in učinek tokratnega, po vrsti že kdo ve katerega pomirjanja vesti bogatega Zahoda spričo revščine v Tretjem svetu, bi znal zato ležati drugje, v spremembi miselne paradigme. Ko je Bono z odra v londonskem Hyde Parku zagrmel »Ne prosimo miloščine, zahtevamo pravičnost!«, je izrazil misel, ki ji je od začetka sedemdesetih, ko jo je prvič artikuliral avstralski filozof Peter Singer, naklonjenih čedalje več moralnih in političnih filozofov: pomoč revnim ni, kot se radi slepimo, stvar naše dobre volje, je naša pereča moralna obveza; ni znamenje moralnega svetništva, kvečjemu pogoj minimalne moralne spodobnosti. Utemeljitev za dolžnost pomagati na trgu idej mrgoli in vsak dobronameren posameznik lahko najde tako, ki mu je dovolj blizu: ker imajo revni moralno pravico do osnovnih življenjskih potrebščin; ker je vsakdo dolžan po svojih močeh preprečevati in blažiti moralno zlo, kadar naleti nanj; ker smo za stisko prebivalcev Tretjega sveta, ki živijo v revščini in pomanjkanju, kot potrošniki ter ponudniki blaga in storitev, ki se okoriščamo enkrat z za države v razvoju krivičnimi trgovinskimi sporazumi, drugič pa z zaščitenim domačim trgom, vsaj delno soodgovorni in zato dolžni popraviti krivice, ki jim jih le-ti prizadevajo; ker…itd. Odgovornosti za usodo drugih, pa čeprav še tako oddaljenih ljudi se torej ne da več izmikati. Dobra novica je, da je v tem novem miselnem obzorju ustrezno porazdeljena: vlade so dolžne dogovorno spremeniti krivično svetovno politično in gospodarsko ureditev, državljani smo jih dolžni k temu prisiliti, vsi skupaj pa smo dotlej, dokler do tega ne pride, po svojih močeh dolžni blažiti njene dokazano škodljive posledice.
Če bodo tokratna družna prizadevanja glasbenikov, humanitarnih organizacij in politikov sprožila premik v načinu razmišljanja od milosti k pravičnosti, od izbirnega dajanja k obveznemu odrekanju, bo njihov namen prej ali slej dosežen. Ideje spreminjajo svet, le čas jim je treba dati, da vzklijejo. Ciniki, pravi ljudski glas, so idealisti z bolečo izkušnjo. Dajmo torej najprej priložnost prelomni misli in sveži izkušnji, za cinizem je vedno čas!
Friderik Klampfer
GLASBA: HD 8743 THE FIERY FURNACES SINGLE AGAIN
Argumentacijski kotiček
Žitni krogi
Zamislite si, da ste se udeležili čarodejeve predstave. Na vrsti je klasična točka: čarodej mično asistentko prežaga na dvoje. Ob njenem zaigranem vreščanju mu to brez prelite kapljice krvi tudi res uspe. Vprašanje za vas: ali verjamete, da je atraktivno damo res spravil v dve polovici? Gotovo ne: med ploskanjem se sprašujete, kako trik deluje in občudujete realistično naravo doživete iluzije. Če že ne poznate razlage, pa vsaj verjamete, da taka obstaja.
Ko so nedavno tega v okviru svoje svetovne turneje tudi Slovenijo obiskali žitni krogi, so si bili »poznavalci« edini: takšne umetelnosti in popolnosti človeške roke niso sposobne, torej morajo biti krogi delo zunajzemeljske inteligence. Podmena takega razmišljanja je dokaj očitna: ker za kroge ne znamo najti naravnih vzrokov ali razlage, smemo zaključiti, da nam z njimi nekaj sporočajo ali stvarnik ali pa naši prijatelji vesoljčki. Kar nadalje implicira, da Bog in podobna eterična bitja obstajajo in da nas s podobnimi čudeži prijazno opozarjajo na svojo stalno prisotnost. Sklepanje tipa »ne vidim, kak naraven vzrok bi to lahko imelo, torej je vzrok gotovo nenaraven«, je precej priljubljeno; mrgoli ga v religioznih in ezoteričnih kontekstih, kjer se na mesto nenaravnega vzroka potihoma prikradejo Bog, marsovci, angeli, demoni in podobni stvori. Zmote se je prijelo ime »argument iz nejevere« in sodi med argumente iz nevednosti. Nejevere zato, ker se preprosto ne moremo prepričati, da za dogodkom in situacijo ne bi stalo nezemeljsko bitje ali sila: žitni krogi so se vendar pojavili čez noč, so popolne oblike, nenalomljeni, sestavljeni iz stotin geometrijskih sklopov, do njih ne vodijo odtisi človeških stopal, itd. – le kdo bi lahko zanikal, da niso človekovo maslo?
Na tej točki smo se že ujeli v spretno nastavljeno past. Medtem ko kljub nadvse živemu vidnemu vtisu težko verjamemo, da je čarodej zares razpolovil asistentko in smo zato razlago za to, kar vidimo, pripravljeni poiskati v iluzionističnem triku oz. manipulaciji, v primeru žitnih krogov na stežaj odpremo vrata najprej dvomu v obstoj racionalne razlage, nato pa še prvi religiozni ali kvazi znanstveni razlagi, ki nam prekriža pot. Pri čemer spregledamo, da naša nesposobnost, da bi se domislili prepričljive naravne oz. znanstvene razlage za ta ali oni presenetljivi pojav, sama po sebi še ne more biti razlog za dvom, da taka sploh obstaja, še manj pa za sprejetje katerekoli druge, najsi bo še tako za lase privlečene razlagalne hipoteze. Ni namreč res, da je bolje imeti vsaj neko razlago kot nobene – zanič razlaga (in zgornje nedvomno so take) ostane brezvredna, tudi če trenutno nihče, vključno z znanstveniki, ne zna ponuditi boljše.
GLASBA: HD 8701 DESTROYER AN ACTOR’S REVENGE
V intervjuju s prof. dr. Borisom Vezjakom smo se pogovarjali o aktualnih političnih vprašanjih, aktivizmu in seveda dejavnosti Zofijinih ter filozofiji. V prvem delu intervjuja smo prisluhnili nekaterim vprašanjem, ki se dotikajo delovanja Zofijinih in filozofije, v drugem delu, ki ga boste slišali danes, pa smo se pogovarjali o nekaterih aktualnih političnih in družbenih vprašanjih. Celoten in neokrnjen intervju je še vedno dosegljiv na naši spletni strani: www.zofijini.net.
NADALJEVANJE NA CDeju
Naj bo dovolj. Današnja oddaj je služila poglobitvi in retro pogledu nekaterih pomembnejših poletnih dogodkov doma in na tujem. Že čez teden dni ste lahko ponovno v naši družbi, ko bomo predvidoma nekaj več spregovorili o prvem delu daljšega sklopa posvečenega filozofiji glasbe. Srečno.
AVIZO