Avizo
Ponovno lepo pozdravljeni v oddaji Zofijinih ljubimcev!
V današnji oddaji bomo prisluhnili dvema prispevkoma Borisa Vezjaka. Prvi nosi naslov »Morilci s peterokrako in krivda po povezavi«, drugi pa »Intelektualne špice, a brez mošnjička«. V nadaljevanju se bomo posvetili predstavitvi ideje filokafejev, ter v zaključku oddaje še zadnji zgodbi iz serije »The Story of Stuff«, ki nosi naslov »The Story of Change«.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba: Show Me – Team Me
V prispevku z naslovom »Morilci s peterokrako in krivda po povezavi« se Boris Vezjak ukvarja s stigmo rdeče zvezde, ki v slovenski politiki še vedno in vedno znova služi kot priložnost za obračun z nasprotniki, hkrati pa tudi poligon spreminjanja zgodovine po meri parcialnih interesov. Prispevek je bil izvirno objavljen 8. julija na blogu In media res.
Janševa psihopolitika paranoje pred rdečo zvezdo je uspešnica, o tem ni dvoma. Zvečina tudi zaradi neumnega vsesplošnega razpravljanja o tem, kaj da je simbolika rdeče zvezde in kaj ne. Kot da bi predsednika vlade v izvajanju te ideološke operacije razdvajanja ljudstva kaj dosti zanimala eksegeza simbolov. Da je skupaj z njo sam marširal po poteh Avnoja, težko zanika, toda tudi ta prazen očitek vrste »tudi ti« z nasprotne strani spregleda bistveno.
Disputacije okoli državne proslave 22. junija, zgoščene okoli simbolnega »objekta« rdeče barve, zato ekstenzivno dosegajo cilje tistih, ki so jih sprožili. Ugovor ne bi smel biti usmerjen v obrambo simbolov kot takih, temveč v obrambo akterjev NOB in proti ponarejanju zgodovine. Kajti tudi če bi zvezda že res bila enoznačno popoln in neizpodbiten indic totalitarizma, kot nas želijo prepričati, in bi se res vsi celo strinjali, želi Janša s svojo operacijo demonizacije z rdečo zvezdo izničiti vse kaj drugega – in prav to se s sprevrnjenim diskurzom, ki stopa v ospredje, spregleda.
Bodimo za trenutek do oblasti benevolentni in recimo, da celo drži tale trditev:
»Komunistična partija je uzurpirala osvobodilni boj za prevzem oblasti.«
Že leta 2007, ko je nastala, sem javno spraševal, kdo jo je izrekel. Tisti, ki danes okoli sebe posluša angele in nič več rdeče zvezde: Borut Pahor jo je ponosno navrgel na nič manj kot kongresu socialnih demokratov (!), in to kot njihov staronovi predsednik. Oporekanj ni bilo – že takrat sta se Borut in Janez družno zavzemala za isto sprostitev Slovenije. Pred dobrega pol leta je misel ponovila gospa, ki danes (dobesedno) organizira spominske slovesnosti v čast domobrancem, Ljudmila Novak:
Ali veste, zakaj so domobranci sploh nastali? Da bi zavarovali nedolžno prebivalstvo pred zločini komunistov, ki so izkoristili NOB za revolucijo in prevzem oblasti.
Tudi v tej luči porojene simpatije desnice in še zlasti Nove Slovenije do Pahorja (pred meseci so celo navrgli, da bi ga podprli kot predsednika republike) so lažje pojmljive, če se celo besede in misli ujemajo: Borut Novak in Ljudmila Pahor sta mogoče ista oseba. Zdaj je verjetno bolj umljiv Pahorjev molk ob trenutnih razpravah, pa tudi na kakšni domobranski slovesnosti ga utegnemo srečati.
Toda če vse to drži, če drži ta perfidna teza o zlorabah & izkoriščanju – vredna posebne analize –, kaj nam vse to pove o ponarejanju zgodovine? Če so bili partizani res le zlorabljeni, potem so vredni pomilovanja. Potem so borci NOB s peterokrako vred vredni spoštovanja, vendarle! Pa seveda ne gre za to: ne Janša ne Novakova in ne Pahor tega ne morejo misliti resno. Ker ne morejo konsistentno pokazati, kdo je potem vodil boj proti okupatorju in komu gredo zasluge. Gesta z zanikanjem simbolov zato ne služi le protikomunistični reinterpretaciji druge svetovne vojne, ampak izničitvi akterjev NOB sploh in zgodovine Slovenije vse do njih samih, ti. osamosvojiteljev. Ne, obstaja »naša« in »vaša« zgodovina, ali še drugeče, zgodovina pred nami in po nas, ve pa se, čigava je prava.
Demonizacijo nosilcev rdeče zvezde, ki ni le ideološka operacija spreminjanja zgodovine, temveč tudi trenutnih ideoloških in političnih razmerij v družbi, je dosegla enega svojih vrhuncev v Janševi naslednji ugotovitvi: »Tudi množični morilci so nosili rdečo zvezdo.«
Demagoški postopek argumentacijsko gradi na prevari »krivde po povezavi«. To srhljivo asociacijo, na katero nisem našel nobenega političnega odziva (!), je znova treba razumeti šele na podlagi vpotegnitve zgodovinskih subjektov, torej nekako premalo implicitne prve premise, kar je opisana značilnost v simboliko usmerjenih razprav. Sklepanje je:
(1) Rdeča zvezda je simbol pristašev NOB (partizanov, praporščakov na proslavi, komunistov, itd.)
(2) Rdeča zvezda je tudi simbol, ki so ga nosili množični morilci.
(3) Torej so pristaši NOB (partizani, itd.) podobni množičnim morilcem / so množični morilci.
Logika pripisa demoničnih značilnosti je jasno razvidna, zmotnost tudi. Če npr. rečem »Janša je dober obramboslovec. Toda je tudi obtožen v korupcijski aferi. Torej so obramboslovci obtoženi v korupcijskih aferah«, sem jasno obtežil obramboslovce vobče z neko pripisano neprijetno asociacijsko lastnostjo.
Sicer pa sem vzpon antikomunizma kot temeljne matrice slovenske politične paranoje, njen ekskluzivizem in lov na čarovnice že do potankosti opisal v svoji knjigi o njej iz leta 2010. Le da takrat nisem slutil njeno intenzivnost in nove kontekste.
Glasba: Summertime – Caecilie Norby
V sklopu poletnega urbanega festivala »POLENTA«, ki v Mariboru poteka med 20.7. in 20.8., bomo Zofijini na izbranih lokacijah po mestu pripravili štiri filokafeje, ki bodo potekali praviloma vsako sredo, ob 15.00. Za natančnejši razpored dogodkov spremljajte našo spletno stran zofijini.net in spletno stran festivala POLENTA. polenta2012.blogspot.com.
In kaj je to filokafe?
»Café philosophique«, »Cafe-philo«, »Philocafe«, »Filokafe« in kar je podobnih izrazov vsi združujejo idejo, ki je v zgodovini filozofije ena temeljnih v tem kako pravzaprav filozofirati – v odprtem in medsebojnem soočanju argumentov in trditev. Po svetu je v zadnjih letih zraslo veliko skupin, ki poskušajo oživiti ta tradicionalni način filozofiranja. Novi zagon je ideja dobila v Parizu, v Franciji, kjer je 13. decembra leta 1992, danes že pokojni francoski filozof Marc Sautet, skupaj z nekaj prijatelji v kavarni »Café des Phares« prvič ponovno organizirano preizkusil to idejo. Odtlej se je vsako nedeljo ob 11. dopoldne s prijatelji dobival na kavi in odpiral različne filozofske debate. Prvih srečanj se je udeleževalo malo ljudi, toda že kmalu so se debatam pridružili študentje nato pa tudi druga širša javnost. Dogodek je postal tedenska posebnost, ki je pritegovala vedno več ljudi – slednjič se je na srečanjih zbiralo tudi več kot 200 ljudi. Tradicija Agore, osrednjega trga kot prostora za demokratično razpravo, se je preselila v udobno okolje kavarne. Dejavnost se je kmalu razširila v druge lokale v Parizu in po vsej Franciji, nato pa tudi širom sveta. Nekaj tovrstnih poskusov tako lahko beležimo tudi že pri nas.
Sautet je pri snovanju svoje različice javne filozofske debate izhajal iz prepričanja, da nobena tema ni sama po sebi filozofska, lahko pa vse teme obravnavamo na filozofski način. Filozofska debata je interakcija med ljudmi, ki združuje vse, ki se tako ali drugače ukvarjajo z vsemi ključnimi in temeljnimi človeškimi vprašanji. Izhodiščni cilj Sautetovega filokafeja je, da udeleženci, ki med seboj razpravljajo v Sokratski maniri, prireditev zapustijo z več vprašanji kot so nanjo prišli. Da skratka podvomijo v samoumevnost svojih prepričanj in trditev.
V ta namen je filokafe organiziran kot debata na javnem prostoru, katere cilj je vzpostaviti filozofsko razpravo na demokratičen način, v kateri ima pravico do govora vsak udeleženec. Tovrstna skupnost si mora prizadevati doseči pristni filozofski moment. Debato se tako usmerja od preprostega mnenja v tehtno izrekanje misli, ki ima svojo podlago v analizi in argumentu. Filokafe vodi moderator, ponavadi filozof, čeprav to ni nujno. Udeleženci predlagajo teme, med katerimi moderator izbere tri, o katerih potem udeleženci demokratično glasujejo. Ideja, ki je bila podprta kot najbolj zanimiva, je sprejeta kot osrednja tema debate. Izhodišče postavi udeleženec, ki je temo predlagal, s tem pa si izbori tudi pravico, da debato zaključi. Moderator vzdržuje diskusijo, se odziva na razmisleke udeležencev in pokuša postavljati vprašanja, ki bodo spodbudila in razvijala nadaljnjo razpravo.
Osnovna izhodišča, na katerih temelji filokafe:
1) Odprt je za vse.
2) Vzpodbuja svobodo mišljenja ne glede na socialno-ekonomski položaj.
3) Je svoboden javni prostor, kjer o univerzalnih temah razpravljajo najbolj raznoliki udeleženci.
4) Je prostor onkraj omejitev denarja, moči in pridiganja.
Osnovna pravila filokafeja so naslednja:
– Tema se zasnuje na predlog udeležencev in jo izbere moderator.
– Nič ni »a priori«: filozofski karakter posamezne teme lahko določimo samo skozi diskusijo.
– Moderator mora pazljivo in pozorno poslušati ter skupaj z udeleženci svoje znanje uporabiti za vodenje razprave in vzpodbujanje razvoja analize.
– Vsak posluša med tem ko drugi govori.
– Na filokafeju se izogibamo v naprej pripravljenih govorov, konferenc, predavanj kot tudi gostilniškega kramljanja.
S tem, ko poskušamo oživiti Sokratsko obdobje Aten, v katerem so filozofi razpravljali javno, vzpostavljamo osnovni način kako filozofijo narediti dostopno za vse. Kavarna oziroma prostor v katerem se debata dogaja, mora kot javni forum biti prijazen prostor, kjer se ljudje lahko neovirano družijo in kolektivno, ob skodelici kave ali kakšnega drugega napitka, razpravljajo o bolj ali manj aktualnih vprašanjih.
To je resničen sodoben izziv filozofiji. Z vzpodbujanjem debat v javnem prostoru filozofija lahko počne, kar je njen osnovni namen: razbija človekove predsodke, ki temeljijo na splošnih prepričanjih, tako, da jih napelje k filozofskemu mišljenju – kritičnemu mišljenju. Filokafeji so pomembni tako družbeno kot politično. Ustvarjajo svoboden prostor za ljudi, kjer se lahko zbirajo in premišljajo o stvareh kolektivno, kot tudi individualno, stran od dominantnih vplivov, ki sicer prevladujejo v javnih razpravah. Ljudem prav tako omogočajo razviti svoje mišljenjske sposobnosti, da so zmožni postavljati pod vprašaj različne aspekte življenja in kako ga spremeniti.
Vabljeni, da podobne dogodke ponovno oživimo tudi po Sloveniji. Če parafraziramo misel enega bolj znanih slovenskih filozofov: »..napočil je čas, da filozofijo popeljemo v vsako slovensko vas!«. Filokafeji so lahko prvi korak k temu cilju!
Nekaj strnjenih osnovnih pravil filokafeja lahko spoznate tudi, če pogledate kratki predstavitveni filmček, ki smo ga pripravili na temo filokafejev in ki si ga lahko pogledate na naši spletni strani zofijini.net.
Ne bo pa to edina dejavnost našega društva v sklopu omenjanega poletnega festivala. Svoj program bo s vprašanji in odgovori o univerzalnem temeljnem dohodku, pripravila tudi sekcija za promocijo UTD. Vsak torek med 17h in 19h, bo v POLENTINI škatli, ki jo najdete na Glavnem trgu, z vami o UTD klepetal Branko Gerlič, tajnik sekcije za promocijo univerzalnega temeljnega dohodka pri društvu Zofijini ljubimci. Vabljeni
Glasba: The Girl From Ipanema – Astrud Gilberto
V prispevku »Intelektualne špice, a brez mošnjička«, Boris Vezjak obravnava argumentativno zmoto iz mošnjička, ki jo superminister Žiga Turk pripravno uporablja pri diskvalifikaciji kritik na račun krčenja sredstev za javno visoko šolstvo. Prispevek je bil izvirno objavljen 17. julija na blogu In media res.
Številni učbeniki neformalnih zmot omenjajo tako imenovano »zmoto iz mošnjička« (argumentum ad crumenam). Za eno izmed njenih ilustracij navajajo prosluli ulični cinizem, namenjen menda pametnjakoviču, ki ga želimo utišati:
»Če si tako brihten, zakaj nisi bogat?«
Saj res, zakaj nekateri tako zelo pametujejo, a se ne pozna v njihovih denarnicah? Kaj naj si začnemo z njihovo brihtnostjo? No, zveni dovtip prepričljivo? Seveda ne: med intelektualno superiornostjo posameznika in njegovim denarnim stanjem ni nobene neposredne povezave. Lahko ste zelo brihtni, a se to ne kaže na vaših osebnih financah – in ker se ne, ne boste na svojem področju ali sicer nič manj briljirali. Primerov slavnih ljudi, kjer opisanim ne bi oporekali intelektualne superiornosti, čeprav so bili finančno na psu, bi težko zmanjkalo. Lahko začnemo že s Sokratom.
Slovenski superminister Žiga Turk očitno tega ne razume. Včeraj je ob izrekanju dramatičnih apelov na mariborski Fakulteti za naravoslovje in matematiko, kjer že naslednji mesec zmanjkuje denarja za plače profesorjem, kaj šele za drugo, namesto tolažbe ali še raje nakazanih reševalnih ukrepov prodajal cinizme na povsem enak način:
»Pričakujem, da bo najpametnejši, bolj ustvarjalen del populacije v Sloveniji našel te rezerve; in ker so intelektualna špica naroda, bodo razumeli, da je treba varčevati.«
Minister je ponovil zmoto iz mošnjička. Povedati je želel, da mora najpametnejši del populacije in njena intelektualna špica najti denarne rezerve in zapovrh še razumeti, da bo treba varčevati – vse natanko zato, ker je najpametnejši in intelektualna špica.
Skratka, minister je postopal praktično enako kot ulični šaljivec:
»Če ste najpametnejši del populacije in intelektualna špica, zakaj nimate denarnih rezerv?«
Le da je opisano prenesel na raven nasveta, ne vprašanja: če ste špica, najdite denar. Opisana zmota iz mošnjička je obarvana ad hominem. Tudi v tem primeru smo namreč razpravo fiksirali na neko človekovo lastnost (»biti brihten«, »biti špica«) in jo uporabili za smešenje človeka v kombinaciji z opisom nekega stanja. Vendar velja dodati, da je tu cinizem podvojen. Ulični cinik namreč po vsej verjetnosti nima nobenega vpliva na finančno stanje ogovorjenega, ki ga zbada z brihtnostjo. Superminister pa ga ima, govorimo vendar o javnih univerzah, ki jih financira država. Še več, po največji verjetnosti je s svojimi varčevalnimi ukrepi slovenske univerze prav on pripeljal do roba, in utegne se zgoditi, da ga bomo prav kmalu lahko razglasili za prvega (ciničnega) grobarja znanosti in šolstva.
Glasba: Moonlight In Vermont – Billy Holiday
Gotovo ste že slišali za »The Story of Stuff« (Zgodbo o stvareh), kratki polemičen animirani dokumentarni filmček o življenjskem ciklu materialnih dobrin, ki kritično obravnava našo pretirano potrošništvo in promovira trajnost, ki je leta 2007 zakrožil po spletu in postal eden od internetnih fenomenov. Film je napisala in v njem tudi nastopa aktivistka Annie Leonard. Film je bil hvaljen zaradi svoje pedagoške naravnanosti in posledično uporabljen v izobraževalne namene na številnih šolah po svetu. Kot je julija 2010 zapisal »Los Angeles Times« je bil film do tega datuma preveden v 15 jezikov in ga je videlo preko 12 milijonov ljudi, v času, ki je minil do danes, pa verjetno še vsaj enkrat toliko. »The Story of Stuff« je bil tudi predmet številnih javnih debat, še posebej po tem, ko je maja 2009 The New York Times o videu objavil zgodbo. Še pred člankom v »New York Timesu« so kot uspešen portret problemov s ciklom porabe, film izpostavili v zborniku »The Sustainable Enterprise Fieldbook«. Znani aktivist, borec za pravice potrošnikov in ameriški predsedniški kandidat Ralph Nader je film prepoznal kot model »jasnosti in motivacije«.
Seveda pa so se pojavile tudi kritike s strani raznih pro-kapitalističnih organizacij, kot je recimo »American Family Association«, v kateri menijo, da je film proti-potrošniški in celo anti-ameriški, ker sugerira, da so Američani pohlepni, sebični in kruti do tretjega sveta. Znani desničarski populist Glenn Beck, voditelj oddaje na Fox News, je video okarakteriziral kot »anti-kapitalistično pravljico, ki na žalost zgreši prav vsa dejstva«. Libertarci in politični konservativci so film označili kot zavajajočo levičarsko propagando.
Film se je s časom zaradi odmevnosti in uspeha spremenil v projekt, v sklopu katerega so ob omenjenem filmu posneli še zgodbe o kozmetiki, elektroniki, vodi v plastenkah, o dolgu, o ameriških volilnih izdatkih in trgovanju z emisijami. Letos pa je Annie Leonard temu naboru dodala še »The Story of Change« »Zgodbo o spremembi«. Ob predstavitvi omenjenega najnovejšega filma je podala izjavo za javnost, ki ji lahko prisluhnete v nadaljevanju.
Nekoč sem mislila, da nas bo resnica osvobodila. Kot številni, ki jim je mar za okolje, sem leta mislila, da bodo informacije vodile do spremembe. Tako sem pisala poročila, pripravljala govore, celo pričala pred kongresom.
Nekatere stvari so se res spremenile, na žalost pa se »velika slika« ni.
Dolgo časa nisem mogla razumeti zakaj. Zdaj pa sem spoznala, da ni tako zaradi tega, ker imamo premalo podatkov, načrtov ali strokovnjakov, ki bi nam povedali, da smo v težavah. Težava je preprosto v tem, da smo pozabili kaj je potrebno za spremembo.
Moj novi film »The Story of Change« (Zgodba o spremembi) dokazuje, da je temu deloma tako, ker smo obtičali v potrošniški miselnosti.
Sprevidela sem, da smo razdeljeni na dve plati; smo kot dvoje mišic – potrošniška mišica in državljanska mišica. Naša potrošniška mišica, ki jo nenehno hranimo in razgibavamo, se je razvila v močno mišico. Tako močno, da je potrošništvo postalo naša osnovna identiteta, naš smisel obstoja. Tako pogosto nam pripovedujejo, da smo narod potrošnikov, da se nam zdi skoraj samoumevno, ko mediji besedi »potrošnik« in »oseba« uporabljajo kot sopomenki.
Medtem pa je naša državljanska mišica postala mlahava. Ne obstaja nobena tržna kampanja, ki bi nas opominjala, da se moramo angažirati kot državljani. Prav nasprotno, bombardirani smo s seznami preprostih stvari, ki jih lahko kupimo ali s katerimi lahko ohranimo planet, brez da bi pri tem morali narediti kaj drugače, kot smo vajeni sicer ali za to potočiti kaj znoja.
Tako ni čudno, da soočeni s pretečimi problemi in neopogumljeni z nepopustljivostjo »statusa quo«, instinktivno preusmerimo svojo moč v edino smer, ki jo poznamo – v potrošništvo. Plastične smeti dušijo oceane? Uporabi svojo lastno nakupovalno vrečko. Formaldehid v otroškem šamponu? Kupi znamko, ki ima zeleni pečat. Globalno segrevanje ogroža življenje kot ga poznamo? Zamenjaj žarnico. (Kot pravi Michael Maniates, profesor političnih in okoljskih znanosti na kolidžu Allegheny: »Never has so little been asked of so many.« (»Nikoli še ni bilo tako veliko zaprošenih za tako malo«)).
Vse to so seveda tudi koristne stvari. Ko kupujemo je dobro, da izbiramo izdelke, ki ne vsebujejo strupenih kemikalij in nepotrebne embalaže, izdelke, ki so narejeni lokalno, s strani podjetij, ki za svoje delavce dobro skrbijo. Vendar naša resnična moč ni v tem, da izbiramo med izdelki, na omejenem seznamu; naša moč je v tem, da odločamo kaj pride na ta seznam. Način, na katerega zagotovimo, da so strupene, podnebje ogrožajoče izbire nadomeščene z varnimi in zdravimi alternativami – za vse, ne samo za tiste, ki si jih lahko privoščijo –, pomeni, da se angažiramo kot državljani: delamo skupaj za večjo in bolj pogumno spremembo, kot bi jo lahko kadarkoli dosegli kot posamezni potrošniki.
Če pogledate nazaj na uspešna gibanja – gibanja za državljanske pravice, gibanja proti apartheidu, zgodnje okoljske zmage – boste videli, da so za spremembo, ki jo potrebujemo danes, potrebne tri stvari.
Najprej potrebujemo veliko idejo, kako bi stvari lahko bile bolje – moralno prepričljivo, ekološko trajno in socialno pravično idejo, ki ne bo naredila stvari samo malo bolje za nekatere, ampak veliko bolje za vse. Milijoni po svetu že imajo takšno idejo: ekonomija, ki temelji na potrebah ljudi in planeta, ne na korporativnih dobičkih.
Kot drugo, potrebujemo zavezo za sodelovanje. V zgodovini si ljudje najbolj transfomativnih socialnih gibanj niso rekli »Izboljšal bom svoje osebne dnevne izbire«, ampak, »Skupaj bomo delali dokler problem ne bo rešen.« Danes je sodelovati lažje kot kadarkoli poprej, tako na mreži kot tudi izven nje.
In končno, vsi, ki delimo to veliko idejo, moramo postati aktivni. Moramo se premakniti z mesta, na katerem delimo skrb, frustracijo in strah, na mesto angažirane državljanske akcije. Tako bomo lahko zgradili moč, ki bo lahko naredila resnično spremembo.
Meriti moramo visoko, delati skupaj in delovati pogumno. Ni enostavno in ne bo lahko. Ampak zgodovina je na naši strani. Lotimo se dela, da bomo lahko ustvarili spremembo, za katero vemo, da je mogoča.
Celoten projekt »The Story of Stuff with Annie Leonard« je po poglavjih predstavljen na spletni strani www.storyofstuff.com.
Glasba: Golden Light – Twin Shadow
Toliko smo vam pripravili za aktualno priliko. Bi lahko še več, a ne sodelujete preveč radi. Pri ustvarjanju oddaje lahko namreč s svojim prispevkom sodelujete tudi vi. Več si o tem, kot tudi druge zanimive prispevke naše in nam sorodnih organizacij, lahko preberete na zofijini.net. Vabljeni te dni v našo družbo na filokafejih ali pa na popoldanskih klepetih o UTDju. Za vse dodatne informacije in komentarje pa ste kot vedno dobrodošli na naš mail naslov: zofijini@gmail.com. V glasbeni podlagi smo skozi oddajo poslušali komad z naslovom Aicha, skladatelja Erica Bednarza v izvedbi jazz kvarteta »Hot Club de Frank«.
Hvala za družbo in srečno do nepredvidljivega naslednjič!
Glasba: What A Difference A Day Made – Dinah Washington