AVIZO
Spoštovani!
Ste se kdaj vprašali, če je resničnost resnična? Če je to kar vidite res to, ali pa vam morda oči lažejo? Ste se kdaj vprašali, če se morda vaša pamet ne dela iz vas norca? Ste se kdaj vprašali, če je svet okoli vas resničen, ali pa je samo iluzija? Morda pa je svet okoli nas resnično samo nekakšna matrica? Vse to so vprašanja, ki si jih v svojem prispevku, katerega prvi del smo lahko poslušali v prejšnji oddaji, zastavlja Howard Bloom. V poročilu iz mini simpozija Delavsko-punkerske univerze bomo na kratko slišali kaj so imeli za povedati gostje simpozija: Alberto Toscano, Nina Power in Owen Hatherley. V samem zaključku oddaje pa gremo še z filozofijo skozi čas. Vabljeni ste ostati v naši družbi!
Glasba: KAMEN
»RESNIČNOST KOT PRIVID MNOŽIC« drugi del
Kot smo lahko slišali v prvem delu prispevka, so socialne izkušnje tiste, ki dobesedno oblikujejo možgansko morfologijo, saj vodijo povezave v možganih v letih, ko se človekovo življenje najbolj oblikuje in med drugim odločajo, kateri del organa za razmišljanje se bo dodatno razvil in kateri ne.
Otrokove možgane tako oblikuje kultura, v kateri se rodi. Šestmesečni otroci lahko razločujejo ali ustvarijo vse glasove iz vseh jezikov na svetu, vendar se v naslednjih štirih mesecih skoraj dve tretjini te zmožnosti izgubita. Drastičnemu zmanjšanje te zmožnosti se pridružujejo tudi neizbežne spremembe v možganskih tkivih. Možganske celice so merjene v odnosu z zahtevami fizičnega in družbenega okolja. 50 % nevronov uspešno raste, ostalih 50 %, ki pa ne opravljajo nalog, je dobesedno prisiljenih, da odmre. Iz tega sledi, da je tloris, ki leži pod razumom, narejen ob strani, tako da se sklada z že obstoječo predstavo o skupnosti.
Komaj se dojenčki rodijo, so že zapečateni z družbenimi namigi. Novorojenčki do štirih mesecev najraje gledajo obraze. Stroka poudarja tako imenovano »mikro-koordinacijo«, skozi katero dojenček posnema obrazno mimiko matere in mati posnema dojenčkovo. Kot bomo kasneje natančneje videli, so nazorno prikazali, da naše obraze preoblikujejo naša razpoloženja. Otrok se uči, kako naj združi svoja čustva s tistimi, ki pripadajo družbeni skupini. Kot ste že slišali, čustva oblikujejo našo vizijo resničnosti. Obstajajo tudi druga znamenja, s katerimi se otroci presenetljivo zgodaj uskladijo. Na primer empatija – ena izmed tistih stvari, ki nas združuje – pride zgodaj. Če manj kot leto dni stari otroci vidijo, da drugega otroka nekaj boli, se obnašajo, kot da sami čutijo isto bolečino.
Zamisel
Navsezadnje, kaj sploh je resničnost? Nič drugega kot skupna slutnja.
Lily Tomlin
Glasba: BLACK SABBATH
Živalski mladiči in otroci se zabavajo tako, da si predstavljajo, da vidijo tisto, kar vidijo drugi. Štirimesečni otrok bo želel pogledati predmet, v katerega strmijo njegovi starši. Mladič šimpanza bo naredil enako. Do prvega leta starosti otroci razširijo zbiranje informacij na svoje prijatelje. Ko opazijo, da drug otrok strmi v neki predmet, se želijo tudi sami osredotočiti na ta predmet. Če ne vidijo ničesar zanimivega, se znova ozrejo nazaj in preverijo, kam drugi otrok gleda, da se prepričajo, če gledajo pravo stvar. Ko eden izmed otrok pokaže na stvar, ki je pritegnila njegovo pozornost, drugi otrok pogleda, da tudi sam vidi, kaj je to.
Enoletni otroci tudi na druge načine kažejo, kako vpijajo družbeni pritisk. Postavite prednje skodelico in nek neznan predmet. Njihov naravni vzgib bo, da bodo z zanimanjem preverili nov predmet. Toda če ponovite besedo »skodelica«, bo otrok svojo pozornost ubogljivo znova namenil skodelici. Otroci se celo glede okusov hrane strinjajo z množico. Ko so raziskovalci otroke med drugim in petim letom za nekaj dni posedli za mizo skupaj z otroki, ki so imeli radi hrano, ki je prvi niso marali, so tisti izbirčneži z užitkom jedli stvari, ki so jih najprej zavračali. Ta izbira je veljala še nekaj tednov za tem, ko je pritisk vrstnikov popustil.
Pri šestih letih so otroci obremenjeni s tem, da jih skupina sprejme in postanejo neverjetno občutljivi za prekrške v skupini. Znova so trdo »vkalupljeni« v še en proces usklajevanja, ki oblikuje njihova zaznavanja, tako da sovpadajo s tistimi od drugih.
Na komaj opazen način ljudi združuje celo ritem. William Condon s »Pennsylvania Western State Psychiatric Institute« je analiziral filme, v katerih odrasli govorijo, in pri delu opazil svojevrsten proces. Govorci so nezavedno začeli usklajevati premike prstov, oči, mežikanja in prikimavanja. »Elektroencefalografija« je pokazala nekaj še bolj zanimivega – njihovi možganski valovi so se premikali skupaj. To usklajenost kažejo že novorojenčki. Pravzaprav komaj rojeni ameriški otrok bo enako veselo usklajeval svoje telesne gibe tako z govorom nekoga, ki govori kitajsko, kot z govorom tistega, ki govori angleško. Sčasoma ta neopazna ujemanja združujejo čedalje večje skupine.
V enem izmed eksperimentov se je raziskovalec skril v zapuščen avtomobil in snemal razposajene otroke med časom kosila na šolskem igrišču. Kričanje, smeh, tekanje in skakanje. Izgledalo je, kakor da vsak dela svojo stvar, vendar je natančna analiza razkrila, da se je skupina gibala v poenotenem ritmu. Ena izmed deklic, ki je bila aktivnejša od vseh ostalih, je s svojo igro pokrivala celotno igrišče. Raziskovalci so ugotovili, da je »vodja« in »dirigent« brez svoje vednosti. Končno so raziskovalci odkrili celo melodijo, ki se je skladala s tihim ritmom. Ko so predvajali film, je izgledalo, kakor da vsak otrok pleše na določeno melodijo, čeprav na igrišču ni bilo nobene glasbe. Ne da bi vedeli, so se vsi premikali po udarcih, ki so jih ustvarjali sami. Zaključek se glasi, da ni smiselno ljudi obravnavati kot »izolirana bitja«. Edward Hall pa je še dodal slednje: »Nezavedni podpovršinski tok ujemajočega se gibanja drži skupino skupaj« v tako imenovano »organizacijsko obliko množice«.
Nič nenavadnega torej ni, da množica tako močno oblikuje naš pogled nas svet.« Študentom na MIT so dali v branje biografijo gostujočega predavatelja. Na zadnjem listu ene skupine je bil govorec označen kot hladen človek, na listu druge skupine pa je bil hvaljen kot prijazen. Obe skupini sta skupaj poslušali predavateljevo predstavitev. Tisti, ki so prebrali, da je hladen, so ga obravnavali kot hladnega in vzvišenega. Tisti, ki pa so dobili namig, da je predavatelj prijazna oseba, so ga ocenili kot prijaznega in dostopnega. Pri ocenjevanju človeka so torej študentje zamenjali zunanja dejstva s tistim, kar jim je dala družba.
Zamisel
»Lahko dvomim v resničnost vsega, ne pa v resničnost svojega dvoma.«
André Gide
GLASBA: TRAVIS
Namige družbe lahko dobimo na različne načine. Sociologi so odkrili, da opravljanje začne ena oseba z negativno opazko o nekom izven skupine. Kako se bodo drugi odzvali, je odvisno samo od drugega izraženega mnenja. Če se drugi opravljivec strinja, da je tisti, o katerem govorijo, zoprn, bodo vsi odobravajoče prikimali temu mnenju. Če pa drugi komentator temu nasprotuje in pravi, da ima pozitivne lastnosti, je veliko manj verjetno, da bodo kot sestradane hijene raztrgali ugled tistega, o katerem je govora.
Množica tihih glasov nam prišepetava in spreminja naravo tega, kar vidimo in slišimo. Najbolj nenavadni glasovi prihajajo od mrtvih ljudi – prednikov naše kulture, katerih zakonitosti imajo močan vpliv na našo vizijo resničnosti. Poglejmo moč stereotipov o ženskah in moških. Mnenja so se razvijala skozi več sto generacij in šla dobesedno od ust do ust milijonov ljudi v dolgem človeškem pohodu skozi čas. V eni izmed študij so starše prosili, da povedo, kakšen vtis imajo o svojih novorojenčkih. Fantki in punčke so popolnoma nerazpoznavni, ne glede na reproduktivno opremo med njihovimi nogami. Njihova velikost, zgradba in način, kako novorojenčki nasprotnega spola delujejo, so enaki. Kljub temu so straši deklice dosledno opisovali kot mehkejše, manjše in manj pozorne kot dečke. Množice nam znova in znova oblikujejo mnenja o spolih. Dve eksperimentalni skupini so prosili, da ocenijo isto nalogo. Enim je bilo rečeno, da je avtor gospod John McKay, drugim pa, da je pisec naloge gospa Joan McKay. Celo študentke so ocenile nalogo z višjo oceno, če jo je napisal moški.
Skrajna zbirka vplivov množice je jezik – sredstvo, ki ne samo da zgosti vplive tistih, s katerimi delimo skupno besedišče, ampak tudi zbere kup stališč. Vsaka beseda, ki jo uporabljamo, nosi v sebi izkušnje iz generacije v generacijo. Ljudi, družin, plemen in narodov, vključno z njihovo notranjostjo, vrednostnimi sodbami, nevednostjo in duhovnim verovanjem.
Eksperimenti so pokazali, da lahko ljudje iz različnih kultur vidijo komaj opazne spremembe med barvami, ki so ena zraven druge. Le tiste družbe, ki so opremljene z imeni za različne odtenke, lahko opazijo razliko, ko sta dva takšna vzorca narazen. Na prelomu stoletja so imeli Čukči samo nekaj terminov za barvne odtenke. Če si jih prosil, da razporedijo pisane preje, so se zelo slabo odrezali. Kljub temu pa so imeli več kot 24 izrazov za vzorce jelenje kože in so lahko ocenili jelene mnogo bolje kot povprečen evropski znanstvenik, ki za to ni imel primernega besedišča.
Fiziolog – ornitolog Jared Diamond iz Nove Gvineje je razočarano ugotovil, da so domačini, kljub vsem njegovim univerzitetnim študijam o naravi, veliko boljši pri razlikovanju ptičjih vrst. Diamond je o vrsti teh znanstvenih kriterijev predaval pri urah zoologije. Domačini so imeli nekaj boljšega: imena za vsako vrsto živali in celo vrsto asociacij, ki so označevale karakteristike, ki jih Diamond ni znal razlikovati. Vse o ptičjih posebnosti – od drže pa do okusa, ko je pečen na žaru. Diamond je imel daljnogled in dobro razvito taksonomijo, a ljudje na Novi Gvineji so se smejali njegovim pomanjkljivostim. Oni so bili namreč opremljeni z besednjakom, ki je združeval izkušnje mnogih lovcev na ptiče.
Zamisel
Nič ni resnično, nič izmišljeno. Vse je sen in laž, iluzija srca, ki upanje srca zastonj podaljšuje. Naše edine resnice, ljudje, so naše bolečine.
Alphonse de Lamartine
GLASBA: TEN MASKED MEN…
Raziskovalka Linda Caporael poudarja, da celo ko vidimo, da nekdo izvede neko dejanje na nenavaden način, hitro pozabimo neobičajne lastnosti in preoblikujemo svoje vizije, tako da se ujemajo z vzorci, ki jih narekujejo jezikovno rojeni dogovori. Čudovit primer tega prihaja iz Amerike. V 19. stoletju je bilo rivalstvo med brati in sestrami navzoče, a po mnenju teoretikov ni obstajalo. Strokovnjaki so si pred tem zakrivali oči, kar je razvidno iz popolne odsotnosti te teme v družinskih priročnikih. Po mnenju strokovnjakov in tudi na splošno naj bi med brati in sestrami obstajala samo ljubezen. Ampak pisma deklic iz srednjega sloja razkrivajo nepotrjeno zlobo in nevoščljivost.
Rivalstvo med brati in sestrami je lezlo iz teme nevidnosti do leta 1893, ko je bodoči profesor politične in družbene etike na »Columbia University«, Felix Adler, namignil na neimenovan pojem v svojem priročniku za »Moralno poučevanje otrok«. V dvajsetih letih 19. stoletja si je koncept nevoščljivosti med dečki in deklicami končno izbojeval pot v repertoar zavednih konceptov, ki so se pojavljali v dveh velikokrat citiranih vladnih publikacijah, in kmalu leta 1926 postal središče ameriške kampanje »Child Study Association«. Šele takrat so strokovnjaki skovali termin rivalstvo med brati in sestrami. Za bedo odraslih, za razpadle zakone, kriminal, homoseksualnost in še za veliko več so okrivili prej neobstoječega demona. Do štiridesetih let je imel skoraj vsak priročnik za vzgajanje otrok razširjeno poglavje, posvečeno tej bivši neeksistenci. Starši so pisali v veliko revij, da so skoraj vsepovsod opazili prej nevidna čustva.
Shranjena izkušnja v jeziku lahko prinese razliko med življenjem in smrtjo. Poročalo se je, da je neimenovano pleme izgubljalo številne izstradane matere, očete in otroke vsakokrat, ko je udarila lakota, kljub dejstvu, da je bila v njihovi bližini reka polna rib. Problem: rib niso definirali kot hrano. Isto bi se lahko zgodilo nam, enostavno zato, ker nam naša kultura zapoveduje, da je bogat vir hrane neužiten. V Aziji so žuželke, beljakovinske ter vitaminske bombe, denimo kobilice, črvi itd. čisto normalen del prehrane, tako kot je to pri nas denimo perutnina, ki je pravzaprav s hranljivimi snovmi dokaj revno meso.
Vpliv tistih, ki so živeli pred nami, in tistih, ki zdaj stojijo zraven nas, nam lahko zmede razum. V srednjem veku, ko so nastale prve univerze, je bil leto za letom lokalni brivec/kirurg poklican v predavalnico, da je seciral truplo za študente medicine, zbrane iz vse Evrope. Učenjak je na katedru predaval o odkritjih, ki so se razkrivala pred očmi študentov. Učeni doktor je nenehno opisoval mrežo lobanjskih krvnih žilic, ki jih ne moreš nikjer najti. Poročal je o oblikah jeter, kot da je med njimi in med organom, ki je drsel v krvavih rokah kirurga, bistvena razlika. Ustno je portretiral stik med čeljustjo, ki ni imela nobene povezave s tisto, ki je ležala na mizi pod njim. Nikoli ni prilagodil svojega pripovedovanja tako, da bi se je ujemalo z resničnostjo. In niti študenti niti kirurg se niso nikoli ustavili in popravili naučeno avtoriteto. Zakaj? Učenjak je citiral dejstva, ki so bila napisana že v tisoč let starih knjigah – v delih rimskega učitelja Galena, snovalca moderne medicine.
Žal Galen svojih zaključkov ni osnoval na osnovi seciranih ljudi, ampak raziskovanja teles prašičev in opic. Galen je napisal, da imajo prašiči in opice čudne lastnosti. Ljudje jih pa nimajo. A to ni ustavilo srednjeveškega profesorja pred tem, da je videl nekaj, česar sploh ni bilo. V njihovih čutnih poteh so odmevali glasovi, ki so se zbirali že tisočletja, mrmranja množic živih in mrtvih. Svetovni strokovnjaki iz tistega časa in dandanašnji so priklicali množice iluzij. Kot današnji strokovnjaki so imeli tudi tisti iz prejšnjih časov nerazpoznavno razširjene skupne možgane.
Članek Howarda Blooma, »Reality is a shared hallucination« je bil prvič javno objavljen leta 1997 v nemški reviji »Telepolis«. Članek je v originalu ob drugih zanimivih tekstih Howarda Blooma dosegljiv tudi na njegovi spletni strani www.howardbloom.net.
Besedilo je prevedla Veronika Pucko. Za oddajo ga je priredil Mitja Godnjavec.
Glasba: laibach država ffi
Jingle-dpu
Danes vam predstavljamo poročilo iz mini simpozija, ki je v sklopu tematskega ciklusa o TOTALITARIZMU Delavsko-punkerske univerze, potekal 24. januarja 2008 v Klubu Gromka na Metelkovi v Ljubljani.
Prvi je nastopil Alberto Toscano s predavanjem na temo politične religije. V njem je opisal izvore in razvoj teorije o politični religiji, ki so jo v tridesetih izdelali nekateri francoski filozofi in sociologi, da bi z njeno pomočjo razložili tako fašizem in nacizem kot stalinizem. Teorija politične religije temelji na primerjavi utopičnih mesijanskih gibanj iz antike in srednjeveških suženjskih in kmečkih uporov z množičnimi političnimi gibanji dvajsetega stoletja. Pri obojih naj bi fanatična zaslepljenost in verjetje v takojšnjo radikalno spremembo sveta vodila v brezumno nasilje. Zato so avtorji teorije politične religije predlagali čaščenje nasprotnih vrednot, denimo skeptičnosti, političnega realizma in zdravega razuma.
Koncept politične religije je po drugi svetovni vojni ostro kritizirala Hannah Arendt, a je bila njena pozicija, kot je pokazal Toscano, še zmeraj ideološka pozicija hladnega bojevnika. Motila jo je le primerjava svetlih judovskih in krščanskih vrednot in idealov z ideologijo brezbožnih komunistov.
Toscano je predavanje končal z opisom sodobnih uporab koncepta politične religije. Ta se po koncu realno obstoječega socializma uporablja predvsem kot sredstvo za tolmačenje novih islamskih gibanj. Pri tem sodobni teoretiki politične religije nimajo težav pri izenačevanju eksplicitno religioznih družbeno-političnih pojavov s sekularnim in radikalno razsvetljenskim komunizmom. A ti drobni teoretski spodrsljaji so nepomembni vpričo plemenitega poslanstva novih ideoloških bojevnikov – tokrat v vojni svobodnega sveta proti terorizmu.
Naslednja je nastopila Nina Power in govorila o pojavu, ki ga je poimenovala »nu-jezik«. Gre za vsebinsko povsem izpraznjen jezik, ki se je pojavil na prehodu iz fordističnega v postfordistični produkcijski način. »Nu-jezik« je predvsem stvar nove birokracije, trga sodobne umetnosti in bolonjske univerze. Ko govoriš »nu-jezik« je pomembno predvsem, da tvoj govor ne pomeni ničesar in da se na nič ne nanaša.
Proti takšnemu jeziku se je nemogoče boriti z argumenti, saj ne priznava logičnih postopkov, realnega referenta ali možnosti povedati resnico. Gre za povsem prazno blebetanje, ki pa ni nedolžno, saj je sredstvo in medij vzpostavljanja novih, postfordističnih hierarhij in režimov izkoriščanja. Ker klasična pravila polemike proti »nu-jeziku« ne zaležejo, je Powerjeva kot proti-strategijo predlagala progresivno levičarsko tišino.
Vmes je podala tudi kritiko sodobne postmoderne levice, ki prepogosto podlega skušnjavi »nu-jezika« in navedla samokritiko Deleuza in Guattarija, ki sta večino kariere pozivala k kreativnemu ustvarjanju konceptov, nato pa skrušeno ugotovila, da so to začeli prakticirati strokovnjaki za marketing, oglaševanje in PR.
Zadnji je predaval Owen Hatherley, ki sta ga zanimali politika in estetika vsakdanjega življenja v socializmu.
Hatherley je začel s kritiko britanskih kulturnih študij. Te vidijo vsakdanje socialistično življenje kot inferiorno zahodnemu in reproducirajo zahodni stereotip o sivini in izpraznjenosti socialističnega vsakdana. Po teoriji kulturnih študij so socialistični režimi načrtno zatirali željo in užitek svojih podložnikov, kar se jim je na koncu maščevalo, saj naj bi bila ravno potrošniška želja – kot nekakšna večna in naravna človeška lastnost – tista, ki naj bi zrušila realno obstoječi socializem.
Hatherley je trdil nasprotno in s pomočjo mnogih primerov pokazal, da socialistična želja in užitek v vsakdanjem življenju nista bila slaba kopija zahodnih, temveč bogata in kompleksna družbena pojava, ki sta bila le organizirana drugače kot na zahodu. Pri socialistični modi, opremi stanovanj, nakupovanju in preživljanju prostega časa je bil na delu mogočen poskus poiskati ne-kapitalistične, utopične in egalitarne oblike vsakdanjega življenja.
Hatherley je predavanje zaključil z ugotovitvijo, da socialistična iskanja ne-potrošniške želje in užitka niso bila omejena na države vzhodnega bloka in da se tudi niso končala z zrušitvijo berlinskega zidu. Ta utopična iskanja so še vedno prisotna in aktualna. So del vzporedne zgodovine, ki poteka hkrati z dominacijo kapitalizma. Včasih jim uspe, čeprav le za trenutek, tudi prebiti to dominacijo in iznajti nove, drugačne oblike življenja.
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
Glasba: DAN D
Filozofija skozi čas
20. februarja
… 1844 je bil rojen avstrijski fizik in filozof Ludwig Edward Boltzmann.
… 1881 je bil rojen nemški filozof Nicolai Hartmann, ki velja za enega zadnjih velikih sistematikov v filozofiji našega stoletja.
… 1909 objavi Filippo Tommaso Marinetti v Le Figaroju »Manifest o futurizmu«.
21. februarja
… 1848 je v Londonu izšel Marxov in Engelsov Komunistični manifest.
… 1677 je umrl Baruch Spinoza.
22. februarja
…1072 je umrl cerkveni učitelj Peter Damiani. Bil je nasprotnik poganske filozofije kot filozofije nasploh. Rekel je, da človek ne odreši svoje duše z radovednim razglabljanjem in študijami poganskih filozofov, kot je bil Platon, pač pa potrebuje znanje Svetega pisma, v pomoč pa mu naj bodo dela cerkvenih očetov. Filozofija Damianiju ni samo onečaščenje božje Besede, pač pa tudi hudičevo orodje. Spomin na tega svetnika obeležuje krščanska Cerkev.
… 1632 je Galileo Galilej objavil »Dvogovor o dveh glavnih svetovnih sestavih«.
… 1788 je bil rojen Arthur Schopenhauer.
… 1997 so znanstveniki v Roslinu na Škotskem objavili, da so uspešno klonirali odraslo ovco Dolly, ki se je skotila julija 1996.
23. februarja
… 1855 je v Göttingenu umrl nemški astronom, matematik in fizik Carl Friedrich Gauss.
… 1859 je bil rojen slovenski duhovnik, pisec in filozof Frančišek Lampe.
… 1883 je bil rojen nemški filozof in psihiater Karl Jaspers.
… 1898 so Emila Zolaja v Franciji zaprli zaradi pisma »Obtožujem«.
… 1998 je Osama bin Laden objavil fatvo in vsem Židom in kristjanom naznanil džihad.
24. februarja
… 1463 je bil rojen italijanski filozof Giovanni Pico della Mirandola.
… 1786 je bil rojen nemški jezikoslovec Wilhelm Carl Grimm.
… 1956 je Nikita Hruščev napadel čaščenje Josipa Stalina in njegov kult osebnosti.
… 1959 je prvič zasedalo Evropsko sodišče za človekove pravice.
25. februarja
… 1866 je bil rojen italijanski filozof, zgodovinar in politik Benedetto Croce.
… 2005 je umrl angleški odvetnik in ustanovitelj organizacije Amnesty International, Peter Benenson.
26. februarja
… 1671 je bil rojen angleški politik in filozof Anthony Ashley Cooper, Tretji grof Shaftesburya.
… 1896 je bil rojen sovjetski javni delavec in teoretik Andrej Aleksandrovič Ždanov. 1934 je postal sekretar centralnega komiteja.
…1969 je umrl Karl Jaspers.
… 1992 je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije iz registra stalnih prebivalcev izbrisalo 18.305 oseb, t.i. izbrisanih.
Rubriko pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
Glasba: KEKČEVA PESEM
Po tem dobrem komadu se Zofijini ljubimci za danes od vas poslavljamo. Resnica je na strani časa in čas dela za nas. Dovolj filozofiranja pravite? Dobro. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom naslednji teden v sredo. Do takrat pa ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite direktno k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Sedaj pa čisto zares: bodite agatos in živite arete! Pa srečno!