AVIZO
Pozdravljeni v še eni oddaji posvečeni filozofski misli.
Danes bomo predpraznično sproščeni, da ne rečemo kar blasfemično poljudni.
Uvodoma se bomo v članku Branka Gerliča ustavili pri premisleku o ekološkem futurizmu kot ga piše kuhinja okrog znamenitega Kjotskega sporazuma, ki je v preteklem mesecu dobil mandat za nadaljnjo razpravo in vzdrževanje statusa quo na področju ekologije.
V nadaljevanju bomo preleteli dve knjižni novosti, tokrat izključno posvečeni filozofiji religije, nato pa bomo »frontalno« zaključili z umetniško- zgodovinskim preletom filozofije glasbe in že načeli nekatere vidnejše filozofske poudarke, kot je recimo vprašanje dobre in slabe glasbe, ki bodo sicer v ospredju našega premišljanja o filozofiji glasbe v nekaj naslednjih oddajah.
Obeta se vam zanimiva ura, ki si ji nikar ne dovolite zamuditi!
GLASBA: HD 8081 KELIS MILLIONAIRE
Meje kjotskega sporazuma
Še dobrih šest let nas loči od konca Kjotskega sporazuma ali protokola, ki naj bi bil podlaga za začetek meddržavno koordiniranih prizadevanj za povečano skrb za naše ozračje. Seveda je vsakomur, zlasti avtorjem sporazuma jasno, da so rezultati, ki bi jih lahko v svetovnem merilu dosegli na osnovi tega sporazuma le kaplja v morje. Tudi v primeru, da bi ga dejansko ratificirale vse države in da bi ga dejansko vse države tudi dosledno izvajale.
Žal pa k temu sporazumu niso pristopile največje onesnaževalke ozračja, kot so predvsem ZDA, sledijo pa jim zlasti hitro se razvijajoče države velikanke kakršni sta Kitajska in Indija. Da o številnih tako imenovanih nerazvitih državah ne govorimo: te nimajo ne motiva, ne volje ne vpliva na to, kaj se z ozračjem dogaja – pa tudi finančnih in tehnoloških sredstev za izvajanje nujnih ukrepov ne. Zaradi vsega tega pa je ta sporazum izgubil še tisti bistveni pomen, ki bi ga lahko imel: izraz začetka volje svetovnega prebivalstva, da se odreče delčku svojega sedanjega razkošja v korist svetovnega okolja. Torej naše skupne želje, da svojim potomcem zapustimo Zemljo v obliki, ki bo še naprej omogočala kolikor toliko normalno preživetje vsem svojim prebivalcem. Med katerimi smo ljudje le eni izmed, čeprav z našega zornega kota, najpomembnejši.
Ekološke katastrofe, s katerimi se vse pogosteje soočamo, kajpak niso omejene le na že dolgo pretirano onesnaženo ozračje. So pa posledice tega onesnaženja v zadnjem času najbolj opazne. Morebiti celo toliko, da bodo morda sčasoma le spodbudile človeštvo k sodelovanju, usmerjenemu v zagotavljanje obstoja tako naše kot drugih vrst živih bitij. Vendar bi se bilo potrebno ob vsem tem zavedati, da je onesnaženost našega celotnega okolja, ki je seveda v velikem obsegu posledica naših, to je človeških dejanj, posledica našega celotnega družbenega razvoja. Da torej nikakršni kjotski ali drugi sporazumi ne bodo zmogli dejansko zmanjšati negativne okoljske vplive človeštva, če se to človeštvo ne bo reorganiziralo in si zastavilo povsem drugačne cilje, kot so ti, proti katerim stremi sedaj.
Iz človeške zgodovine, natančneje, iz zgodovine nastanka naše zahodne civilizacije (ki je vsaj za sedaj tudi največji onesnaževalec okolja) izhaja, da jo je usmerjal predvsem konkurenčni boj, ki je tako od posameznikov kot od skupin zahteval povsem določene oblike ravnanja, obnašanja, sodelovanja. Če se pri tem omejimo na bližnjo, ne preveč oddaljeno zgodovino razvoja evropske civilizacije, lahko v skrajno poenostavljeni obliki trdimo naslednje: v časih zgodnjega fevdalizma so bili lastniki ozemelj prisiljeni ta svoja ozemlja braniti pred konkurenti in, v skrbi za lasten obstoj in razvoj, širiti ozemlja na račun slabših konkurentov. Najpomembnejše sredstvo tako obrambe kot osvajanj je bilo, kajpak, orožje. Kdor se s takšno ekonomijo ozemelj ni znal ali hotel ukvarjati, je preprosto propadel.
Ta medsebojna borba je evropsko prebivalstvo še bolj razslojila. Poleg od nekdaj obstajajočega sloja izkoriščanega prebivalstva (takrat so to bili pač tlačani in polsvobodni kmetje) ter duhovščine, je iz nekdanjega sloja fevdalnih gospodov nastal sloj velikih fevdalcev in sloj podeželskega plemstva. Vsak od teh slojev je bil še nadalje udeležen v konkurenčni bitki za ozemlja. V teh bitkah je vedno nekdo pač zmagal, nekdo drug pa izgubil. Pomembne bitke so se kajpak vodile predvsem med pripadniki visokega plemstva, ki je razpolagalo z največjimi možnimi viri, torej največ ozemlja in s tem tudi največjo in najmočnejšo vojsko. To je trajalo tako dolgo, dokler ni tedanjega pretežno naturalnega gospodarstva zamenjalo pretežno denarno gospodarstvo, kar je v končni fazi omogočilo nastanek držav, kakršne poznamo danes. (Pustimo ob strani nadaljnje razslojevanje, na primer z nastankom meščanstva, ki je bilo in je še prav tako razslojeno, in je sčasoma postalo najpomembnejši dejavnik teh družbenih sprememb).
Skratka: konkurenčni boj malih in velikih fevdalcev je prerasel v konkurenčni boj med državami. In, žal, se tako politiki kot gospodarstveniki še vedno obnašajo povsem tako, kot so se pred kakšnim tisočletjem številni vojskujoči se »kmetovalci«: prepričani so, da morajo ne le vedno biti v ospredju, biti največji, najmočnejši, najmogočnejši in seveda najbogatejši, ampak se bojijo, da če ne bodo stremeli k temu, bodo propadli. Propadali kot posamezniki politiki in gospodarstveniki ter kot države oziroma nacije, ki jih z njihovim soglasjem ali brez njega »vodijo«.
GLASBA: HD 7925 PJ HARVEY SHAME
Zadeve pa so se vendarle nekoliko spremenile. Pravzaprav so se spremenile toliko, da tak način razmišljanja ne ustreza več dejanskim potrebam ne posameznikov, ne držav in ne človeštva. Časi, ko so omenjeni fevdalci dobesedno z mečem branili in osvajali vire svojega gospodarstva – ozemlja, so nepreklicno minili. Vojne se danes, žal, bijejo na drugačne načine, z drugimi sredstvi. Upam si trditi, da tiste vojne, ki se še vedno vodijo v klasični obliki, torej z neposrednim fizičnim nasiljem, nastajajo izključno zaradi popolne nesposobnosti in slaboumnosti tako tistih »voditeljev«, ki so jih sprožili, kot ljudstev, ki so v njih udeležena. To velja že za tako imenovano drugo svetovno vojno, še bolj pa za praktično vsako vojskovanje od takrat naprej.
Ljudje sveta bi torej morali spoznati, in to velja predvsem za pripadnike »razvitih« okolij, da konkurenčne bitke fevdalnega stila niso več potrebne. Da smo ljudje vendarle prišli do stopnje, na kateri poraženec v takšni bitki, pa če je to država ali podjetje ali posameznik, ni nujno tudi mrtev, uničen. Oziroma, da biti podrejen močnejšemu za podrejenega ne pomeni več popolne izgube vsakršne samostojnosti. Te v razmerah neskončnih medsebojnih povezav in odvisnosti, ki se prepredajo v vse možne in iz vseh mogočih smeri, tako ali tako že dolgo ni več. Izgubila se je najkasneje v času absolutističnih vladarjev organizacij, ki bi jih lahko šteli kot izhodišča za države v današnjem smislu besede. Da torej »zmaga« v konkurenčni bitki ne pomeni uničenja nekdanjega nasprotnika, ampak zgolj njegovo nekoliko bolj neposredno podrejanje, kot je bilo pred tem.
In kaj to pomeni za ekologijo? Najprej spoznanje, da so sporazumi, kakršen je ta iz Kjota, resda nujni (in da bi dejansko morali veljati za vse), da pa se problema ekologije vendarle ne gre lotevati parcialno. Torej, ni zadosti, če sprejemamo, četudi obvezujoče in izvajajoče se sporazume o zraku, morju, gozdovih, pitni vodi, živalstvu, rastlinstvu in tako naprej. Ekologija je namreč zgolj ena, med seboj je krepko povezana in soodvisna od praktično vseh pojavov, ki se v naravi dogajajo. Zato bi bilo nujno, poleg teh ali bolje namesto teh parcialnih sporazumov pripraviti celovito strategijo ekološko osveščenega obnašanja človeštva v celoti. Obnašanja, ki bi upoštevalo vse navedene in nenavedene ekološke povezave.
In, seveda, spremeniti našo celotno družbo iz družbe, ki stremi za nenehno rastjo (ekonomsko, tehnološko, politično) v družbo, ki slonela na sodelovanju in solidarnosti. V ta namen se je treba odreči, recimo, tehnološki skoposti, ki izvira iz strahu pred tem, da »bi s predajanjem tehnološkega znanja in morebiti celo financiranjem nujnih ekoloških ukrepov sami potisnili Kitajsko navzgor in si na ta način sami zgradili premočnega konkurenta«, kot je izjavil neki Ameriški odposlanec. Razmišljanje je kajpak povsem napačno oziroma zastarelo, v duhu zgodnjega fevdalizma: Kitajska bo prej ali slej tako ali tako »prehitela« ZDA, če ji slednje pri tem pomagajo ali pa jo ovirajo. Razlika bo le v tem, da bosta tako Kitajska kot Indija (in še kdo) za dosego tega cilja še bolj uničila okolje, kot smo ga uspeli Evropejci in ga še vedno uspevajo Američani. In, da bo v tej konkurenčni bitki ne le obdržala, ampak še naprej razvijala to zgodnje fevdalistično miselnost. To pa pomeni, da bo njena oziroma bodo njihove »zmage« toliko bolj boleče za sedanje »vodilne« države svetovnega gospodarstva. V primeru neposredne, zlasti tehnološke, pa tudi finančne podpore, lahko »razviti« dosežemo več ciljev: najpomembnejši cilj bi bil preusmeritev naše lastne tekmovalne, pridobitniške in potrošniške miselnosti. Naslednji, nič manj pomemben cilj bi bil postopno ekološko ozaveščanje in usmerjanje ravnanja v skladu s to zavestjo ne le »našega« ampak vsega svetovnega prebivalstva. S tem bi, morda, uspeli vsaj zaustaviti onesnaževanje, če ne tudi sanirati ali vsaj delno sanirati že povzročene škode.
In tretji, morda ne toliko pomemben, ampak v skladu s prevladujočo mentaliteto Zahoda vsekakor važen dejavnik: z dajanjem tehnološke in finančne pomoči, četudi usmerjene v ekologijo, bi vsaj delno usmerjali in kontrolirali tamkajšnji razvoj oziroma morebiti uspeli prilagajati lastno gospodarstvo predvidenim spremembam na svetovni ravni. In morda bi nam vsem skupaj vendarle uspelo iztrgati se iz krempljev rastočega in grozečega neoliberalizma ali neoklasicizma ter vzbuditi nekaj nekoč že dokaj uveljavljenega solidarnostnega delovanja. Ne le med državami, ampak tudi med ljudmi.
Članek Branka Gerliča si lahko preberete tudi na naši spletni strani www.zofijini.net.
GLASBA: HD 8018 REFUSED LIBERATION FREQUENCY
Pri študentski založbi so predstavili dve z filozofijo vere obarvani knjižni novosti:
Joseph H. Weiler
KRŠČANSKA EVROPA
Avtor si v knjigi zastavlja vprašanje, kaj je integralni del evropske kulture ob vsej njeni raznolikosti. Argumentirano zagovarja trditev, da je to bilo krščanstvo, in v luči tega spoznanja razmišlja o vlogi krščanske kulture v sodobni Evropi in Evropi prihodnosti. Weiler se zavzema za uresničitev tudi že uradno sprejete smernice, da naj bo Evropa etična skupnost, ne pa samo organizacija. Weilerju, sinu rabina in pripadniku judovske vere, ne gre za kakšno evangelizacijo, ko opozarja na pojav kristofobije, tudi v znanstvenih krogih, in na škodljive posledice tega pojava. Krščanska tradicija in kultura lahko prispevata veliko pozitivnega k polnemu razcvetu evropske duhovne kulture, k ustvarjanju Evrope, ki bo upoštevala vse svoje člane, tako vernike različnih veroizpovedi kot neverujoče. Disciplina strpnosti mora postati del jedra evropskega projekta. Delo izpod peresa tako svetovljanske osebnosti, kot je Weiler, ki svojo erudicijo združuje z večplastno razpravo, v kateri nikoli ne obravnava svojega predmeta samo z enega gledišča, napisano na tako aktualno temo, z izvirnim zagovorom svojih pogledov, že samo zase govori o dobrodošlosti ali kar potrebnosti prevoda v slovenščino.
Željko Pavić
ARHONTI BITI. POSKUS FILOZOFIJE VERE
Delo se, kot nakazuje že naslov, ukvarja z odnosom med vero in filozofijo ter z možnostmi, kako lahko filozofija sploh pristopi k fenomenu vere. V uvodnem poglavju so razdelani nekateri osnovni pojmi, ki so povezani s tematiko. V ožje filozofskem delu obravnava razumevanje religije in svetega pri Schleiermacherju, Heideggru, Ottu in Levinasu. V naslednjih dveh poglavjih sooča teološki in filozofski pristop k Bogu, in sicer skozi papeške enciklike, ki govorijo o filozofiji, ter ob možnostih in mejah naravne teologije. Zadnje poglavje se ukvarja z vprašanji gnostikov in z njihovim pristopom k povezanim razumevanjem vere in teologije. Čeprav je avtorjeva erudicija interdisciplinarna, je delo po temeljni zasnovi filozofsko.
GLASBA: HD 8070 BEASTIE BOYS TRIPLE TROUBLE
Po uvodnih poglavjih o izvoru glasbe in o glasbeni kulturi antične Grčije in Rima, se bomo v današnji učni uri iz filozofije glasbe, podali na panoramsko, skoraj 2000 let dolgo, pot po zgodovini glasbene umetnosti.
Na kratko, skoraj shematično, bomo skozi glasbena obdobja sledili glasbi vse do današnjega časa.
Starokrščanska glasbena umetnost
Krščanstvo je z idejo o enakosti in o bratski ljubezni prineslo drugačne osnove življenju in družbi. S tem je dajalo polno novih pobud vsemu življenju in umetnosti. Glasba je hodila isto razvojno pot, kakor vse umetnostne vrste. Njeno prvo podobo ob začetku zahodne kulture proučuje krščanski koral. O tej glasbi prvih stoletij nimamo veliko dokazil, ker se niso ohranila, krščanstvo se je namreč takrat dogajalo predvsem v katakombah.
Srednji vek
Oblikovala sta ga predvsem romanika in gotika. To je čas, ko imajo popolno oblast krščanstvo, plemstvo, graščaki. V srednjem veku se je z estetiko glasbe spopadal sv. Avguštin, ki je nadaljeval pitagorejska tolmačenja v smislu »glasba je gibanje razporejeno s števili«, prav tako pa so se z glasbeno teorijo ukvarjali tudi Kasidor, Beocij, Tomaž Akvinski, Izidor iz Sevilje in Guido Areški, ki so predvsem prevzeli in analizirali antična stališča.
Načeloma v tej dobi prevladuje še vedno enoglasje, vendar pa je koral, razen gregorijanskega, ki je v okviru liturgije ohranil svojo staro podobo, doživljal značilno preobrazbo. Glasbeni razvoj je še vedno potekal v glavnem v cerkvah.
Gotika
Je pomenila razcvet polifonije – večglasja take vrste, kjer je vsak posamezni glas obravnavan samostojno. S tem je odprta pot v renesanso. Žarišče tega razvojnega procesa je bil predvsem Pariz. Tu se je v okviru pevskega zbora pri katedrali Notre Dame, razvila osnova glasbene smeri, ki jo lahko imenujemo gotska. Plemstvo si je v tem obdobju želelo duhovne zabave. Za njihovo zabavo so posebni potujoči zabavljači – trubadurji – uporabljali ljudske pesmi. Za glasbila so uporabljali pihala (frulice) in razne instrumente s strunami.
GLASBA: HD 8082 THE MUSIC FREEDOM FIGHTERS
Novi vek
Renesansa in humanizem
Ob prestopu v novi vek je bil razvojni korak, ki ga je človeštvo zahodnega sveta storilo, silovit. Človek je postal središče vsega, osebna samozavest in svoboda, mesta so se razvijala, ljudje so potovali – nova odkritja so bila na področjih geografije (Indija, Amerika) in znanosti (Galileo Galilei). Glasba se najprej navezala na tisto zvrst srednjeveške glasbe, ki jo imenujemo posvetna in ljudska in ki je vzdrževala posredno vez z antiko preko trubadurske pesmi. Glasbeniki so si skušali pomagati s podatki o grški glasbi. Razcvetela se je homofonije, kar pomeni način skladanja, ko je v večglasju podan poudarek eni sami melodiji, ostali glasovi pa tvorijo tej melodiji oporo, spremljavo. Zarja renesanse se je pojavila na italijanskih tleh v obliki madrigala. Znamenita beneška glasbena šola je ustanovila prvi orkester sestavljen iz godal. Pojavljajo se prve glasbene drame, recimo Dafne, ki je prva izvedena pred izbranim občinstvom. Uveljavi se vokalna notna pisava, ki potem ostane v taki obliki, kot jo uporabljamo še danes.
To obdobje se je že v svojem bistvu napajalo z antičnim znanjem. Tako ni presenetljivo, da lepo v glasbi še vedno determinira pitagorejski vpliv, vendar s to razliko, da je pristop empiričen. Tako je Johannes Tinctoris v svoje teorije vključil uporabo posluha: izpostavil je intervalsko pomembnost konsonance in disonance; estetskega v glasbi ni označeval z matematičnim (številčnim) odnosom, ampak s psihološkim (ugodno, neugodno čustvo). Tudi Heinrich Glareanus je nadaljeval v tej smeri. Vendar pa je v renesansi še vedno obstajala konzervativnejša struja, saj so Rene Descartes, Marin Mer-senne, Gottfried Wilhelm Leibniz, Leonhard Euler še vedno gledali na glasbo kot del matematike in niso dovoljevali veliko novosti.
Barok
V Baroku pričnemo govoriti o koncertu, ki postane tipična baročna instrumentalna glasbena oblika. Imamo dve skupini koncerta: »tuti« (vsi) in »soli« (manjša skupina). Glasba v baroku dobi nove značilnosti postane veličastna, razkošna, številni okraski, veličastje poudarjajo mogočni zbori, instrumentalne skupine in zlasti orkestri. V tem obdobju na odrih kraljujejo kastrati.
V zgodovini filozofije se je večinoma dogajalo, da je teorija sledila praksi, in tako so se s spremembo umetniškega sloga spreminjala tudi tolmačenja lepega. Baročna glasbena umetnost je še povsem ustrezala matematičnim nazorom s svojo kontrapunktiko, motoričnostjo, terasasto dinamiko in generalbasom. Ob koncu glasbenega baroka (ob smrti J. S. Bacha) in z začetkom glasbenega klasicizma se tako z letom 1750 zaznamuje začetek osamosvojitve in razvoja glasbene estetike. Klasicizem je prinesel v glasbo novo melodiko in se odmakne od polifonije. Skladatelj in kritik Johann Adolph Scheibe je notorično napadel Bachovo glasbeno govorico in razpravljal o izrazu občutkov v glasbi. Borde in Chabanon sta razpravljala o ugodju, ki je izzvano s poslušanjem glasbe, Charles Avison pa o psiholoških in fizioloških pogojih glasbene percepcije. Johann Mattheson je postavil sentimentalistično stališče o glasbi kot izrazu občutkov, kasneje pa so ga zastopali Hoffman, Hausegger, Kretzschmar, Novalis in Ludwig Tieck. S slednjim je Wackenroder koncem 18. stoletja zaznamoval teorijo romantične glasbene estetike.
GLASBA: HD 8022 HORRORPOPS MISS TAKE (radio edit)
Klasicizem
Glasbena prestolnica postane Dunaj, kjer za glasbo skrbi predvsem meščanski bogat družbeni razred. Klasicizem tam dobi trdna tla, saj je to obdobje, ko se v umetnosti uveljavljajo meceni! Človek se obrača k čutni naravi in v njej išče rešitve življenjskih vprašanj. Glasba “se dogaja” po cerkvah, gradovih, salonih. Zelo je popularna salonska glasba, saloni so namenjeni samo njej. Koncert se razbohoti, razvije se koncept velikega simfoničnega orkestra in simfonije. Začne nastajati glasbena literatura in rojevajo se glasbene šole! Položaj umetnika je odvisen od publike, kar pomeni, da se je pričela uveljavljati tudi kritika. Glasbeniki se v glavnem preživljajo kot domači učitelji. Svoje polno življenje zaživi tudi opera.
Romantika
Romantična doba je dala glasbi prednost pred ostalimi zvrstmi umetnosti. Govorimo o paleti razpoloženj, dinamičnih razponih; razmahne se samospev; glasba zahteva vedno večje orkestre. Konec romantike zaznamuje razpad dur – mol sistema in vzpon atonalnega sistema v katerem je ton je samostojen.
Z nastopom romantike in vseh njenih značilnosti je v prvi polovici 19. stoletja prišlo do polnega izraza »iracionalni sentimentalizem«, katerega je zastopal Herder. Dojemanja in pogledi na glasbo so bili v tem obdobju zelo pestri, predvsem zaradi dualizma objektivistične in subjektivistične komponente. Hedonistični pogledi so bili plod Immanuela Kanta: (citiramo) »glasba je umetnost ugodnega, ne lepega; zato je nižja umetnost.« (konec citata) Arthur Schopenhauer pa pravi takole: (citiramo) »Glasba je odraz volje, ki je najgloblja stvarnost.« (konec citata) S tem sta zanikala sentimentalistično stališče o glasbi kot izrazu občutkov in vpliva na estetiko Wagnerja in Nietzscheja.
Po Hegelu se…»Filozofija glasbe giblje v okvirih njenih metafizičnih sistemov, ki jim je podvržena.«, Eduard Hanslick pa meni, da je »Glasba svet zase, prav tako pa tudi glasbena estetika.« Z zanikanjem ekstremne oblike »ekspresionistične« estetike, romantičnega sentimentalizma, zaide v drugo skrajnost: formalizem.
Najnovejši vek
Pojavljajo se iskanja novega glasbenega izražanja. Človeku postane prva življenjska vrednota razum, iskanje resnice sveta in zakonitosti narave. Glasba sledi sodobnim stilnim zvrstem, kot so impresionizem, ekspresionizem, novi klasicizem in konstruktivizem. Najpomembnejši impresionist v glasbi je Claude Debussy, poleg njega pa tudi Maurice Ravel in drugi. Ekspresionizem je stilna zvrst ob koncu prve svetovne vojne, katere najpomembnejši predstavnik je ameriški skladatelj Charles Ives, najbolje pa je ta stil izpovedoval Arnold Schönberg. Konstruktivizem pa že predstavlja moderno zvrst glasbe, ki se danes uresničuje v različnih smereh, kot v elektronski glasbi, ki s pomočjo aparatov preobraža tone v presunljivo zvočne vtise.
O glasbeni estetiki razmišljajo psihologi in sociologi kot sta Herbert Spencer in Wilhelm Wundt. Gustav Theodor Fechner je zasnovalec eksperimentalne estetike. Od tedaj naprej postanejo psihologija, akustika, sociologija, etnologija in muzikologija njene neobhodne pomožne znanosti. Z začetkom modernizma se začne velik razkorak med konsonančno in disonančno glasbo, ki je bila na nek način odraz socialnih razmer in slutnja oziroma posledica svetovnih vojn. Glasba je za tak preobrat potrebovala filozofsko opravičilo in utemeljitev, saj se je z dodekafonijo in glasbo efektov močno odmaknila dotedanjih estetskih kriterijev. Z estetiko glasbe so se ukvarjali tako rekoč vsi vodilni skladatelji 20. stoletja: Arnold Schoenberg, Paul Dukas, Igor Stravinski, Paul Hindemith, Arthur Honegger, Dmitrij Šostakovič in drugi.
Razvoj in zgodovina glasbe sta tesno povezana z razvojem civilizacije in človeštva. Človek je svojo glasbeno dejavnost prilagajal številnim dejavnikom, kot na primer splošnemu občutju in čutenju sveta, razvoju materialov in orodij, s katerimi je ustvarjal zvok.
GLASBA: HD 8021 THE SPECIAL GOODNESS LIFE GOES BY
Problematika glasbene estetike
Kaj je glasba in kaj ne
Izven-glasbena glasba ne obstaja, vsekakor pa obstaja glasba, ki ne ustreza v naprej zamišljenemu, zgodovinsko determiniranemu pojmu glasbe in katero se zato smatra za ne prav čisto ali celo nečisto, oziroma za nikakršno resnično in pravo glasbo. Meje »prave glasbe« so zgodovinsko s strani kriticizmov označene že kot npr. programska glasba ali peto besedilo v vokalni glasbi. Vsaka glasbena analogija z neko konkretno vsebino ali s simbolom je v preteklosti pomenila za mnoge skladatelje in kritike nepopolno glasbo. Iz tega lahko sklepamo, da je zanje čistost glasbe analogna z mero abstrakcije (čim manj simbolov, ki bi nas spominjali na nekaj materialnega). Poleg tega pa so čistost glasbe v vseh obdobjih povezovali tudi s sistemom komponiranja (Palestrina, Beethoven, Bach): Arhitektura oz. logična konstrukcija glasbe je tu velik katalizator pri ocenjevanju »čiste« glasbe. Žal so se s strani manj sposobnih ustvarjalcev tu začele entropičnosti v smislu formalizmov (kar se pojavlja še danes). Forma je samo posoda, kamor je treba zliti vsebino in tako imamo obilo ustvarjalcev, ki znajo izklesati fantastične oblike – izdelke, s katerimi pa ne morejo ničesar povedati, saj jih niso napolnili z vsebino.
Robert Schumann je ob prvi izvedbi Chopinove Sonate za klavir št. 2 (4. stavek) rekel: »To ni več glasba!« , saj je bil ta zadnji stavek sonate presežek za miselnost romantične estetike.
John Cage je skomponiral slavno skladbo imenovano 4’33”. Skladatelj je skušal osvoboditi tako poslušalca kot skladatelja vsakršne zavestne odločitve, zato so edini zvoki v tej skladbi tisti, ki jih povzroči publika. Skladba je znana pod imenom »Štiri in pol minute tišine«. Tudi ta ekstrem prištevamo k glasbi.
Dobra in slaba glasba
Ta tematika nima enoznačnih odgovorov, saj je odvisna od kriterijev družbe ali posameznikov nekega obdobja. Znana je npr. definicija dobre glasbe, ki jo je podal Bojan Adamič: »Dobra glasba je tista, ki nam je všeč«. Ta definicija zaobide vse objektivne norme in gre takoj k subjektivnemu. Klasifikacija glasbe glede na kakovost je torej bolj socialno pogojena, nasploh pa se je ob prelomu 2. tisočletja na vseh umetniških ravneh začela pojavljati velika mera tolerance do vsakršne izrazne forme. Tako lahko zasledimo nepregledno število amaterskih in celo neizkušenih ustvarjalcev neke »umetniške« oblike, ki jo družba priznava in ji je naklonjena. Ta naklonjenost pa je prej naklonjenost notranji energiji in elanu, s katerim je metjé predstavljen, kot pa pragmatičnosti forme. Nekje v limiti človeškega čustvovanja se torej nahaja točka, ko naši estetski kriteriji postanejo samo abstraktno in nič več formalno pogojeni. O tem se je izrekalo mnogo slavnih glasbenikov.
Vinko Globokar je recimo menil takole: (citiramo) »Lepota je kot glasba. O njej sem rekel, da ne vem dobro, kaj je, kje se začenja in kje končuje, in da je njena opredelitev v najširšem smislu odvisna od kulturne ravni vsakega posameznika. Enako je z opredelitvijo lepote. Pa mi povejte, zakaj se ena glasba nekomu zdi lepa, njegovemu sosedu pa grozna!« (konec citata)
GLASBA: HD 7902 THE ALLMAN BROTHERS BAND STATESBORO BLUES
To je vse, kar smo vam pripravili za današnjo oddajo.
Vabimo vas k obisku naše spletne strani www.zofijini.net, ter da nam svoja mnenja in pripombe sporočate na mail naslov zofijini@yahoo.com.
Do naslednjega tedna, ko se snidemo še zadnjič letos, se od vas poslavljamo snovalci današnje oddaje…
Ah da, in pa seveda srečen Božič!
AVIZO