AVIZO
Pozdrav tudi od ekipe Zofijinih.
Danes sledimo tempu, ki ga je zastavila oddaja Filmsko vrtoglavo. V tem oziru je pred nami nekoliko krajše, a zato toliko bolj intenzivno izvajanje diskurza iz sveta osrednje teme današnjega večera – znanstvene fantastike. Predstavili vam bomo življenje in delo nedavno preminulega velikana znanstveno fantastičnih del, Stanislava Lema.
Vabimo vas, da do 20 ure ostanete v naši družbi.
GLASBA:
Stanislaw Lem je poljski pisatelj, pretežno znanstveno fantastičnega žanra, pa tudi filozofskih in satiričnih literarnih del. Njegove knjige so prevedene v 41 tujih jezikov in prodane v nakladi preko 27 milijonov izvodov. Na neki točki je bil Lem najbolj brani ne-angleški avtor znanstvene fantastike na svetu. Njegovo pisanje je globoko filozofsko, polno satiričnega humorja in neologizmov.
Rodil se je v poljsko židovski družini leta 1921 v mestu Lvov na Poljskem. Danes to mesto leži pod Ukrajino. Čeprav je bil Žid, je bil deležen tudi katoliške vzgoje, pozneje pa se je deklariral za ateista, dodal je, da na podlagi moralnih razlogov. Njegov oče je bil laringolog torej je bila tudi Stanislavu usojena kariera v medicini. Še pred začetkom vojne je vpisal študij medicine na lokalnem medicinskem inštitutu. Drugo svetovno vojno je preživel s ponarejenimi dokumenti kot avtomehanik in varilec, ter se iz ilegale kot del poljskega podzemnega odporništva, boril proti Nemcem. Po vojni je svoj študij nadaljeval v Krakovu, vendar brez da bi na koncu tudi doktoriral, za kar je imel zelo tehten razlog, na ta način se je namreč izognil služenju v vojski kot vojaški zdravnik. Kot raziskovalni asistent se je zaposlil na lokalnem konservatoriju, kar je pomenilo ključni korak k temu, da postane eden največjih povojnih poljskih pisateljev. V prostem času, ki mu ga na inštitutu ni primanjkovalo, je pričel intenzivno pisati. Svojo prvo resno delo »Človek iz Marsa« je končal že leta 1946, a bil takoj deležen cenzure, tako, da je ostala neizdana vse do leta 1956. Takrat je verjetno spoznal, da bo veliko lažje prišel do besede, če bo svoje zgodbe ovil z tančico znanstvene fantastike. Svojo prvo znanstveno fantastično delo z naslovom »Astronavti« je tako objavil leta 1951. Leta 1957 je objavil še svojo prvo filozofsko knjigo preprosto poimenovano »Dialogi«, nakar mu je po uvodnem prebijanju ledu krenilo kot po tekočem traku. Sledile so pripovedi kot je “Preiskava”, “Eden”, “Vrnitev z zvezd”.
Šestdeseta in sedemdeseta so bila njegova najbolj produktivna leta. Začela so se z verjetno njegovim najbolj znanim delom “Solaris” kateremu so sledile “Nepremagljiva”, verjetno njegovo najbolj popularno delo “Cyberiada”, “Glas gospodarja”, “Zvezdni dnevnik “, “Futorološki kongres”, “Zgodbe o pilotu Prixu” itd, če naštejemo samo nekatere.
Svoj dar za jasno vizijo o prihodnosti je udejanjil v zbirki filozofskih esejev “Summa Technologia” iz leta 1964, v katerem se je kot eden prvih dotaknil problema virtualne resničnosti. V delu “Katar” aka »Seneni nahod« iz leta 1975 pa je napovedal okoliščine, v katerih uspeva mednarodni terorizem.
Leta 1981 je prejel častni doktorat na Vroclavski politehniki pozneje pa tudi na Univerzah Opole, v rodnem Lvovu in končno tudi na Univerzi v Krakovu. Leta 1977 so ga razglasili za častnega meščana Krakova.
Ob obilju znanstvenofantastičnih del je Lem objavil tudi dve pogojno rečeno detektivki, številne scenarije, sistematične teorije literature, številne eseje, kritike kot tudi knjige iz področja filozofije, kibernetike, teorije verjetnosti itd. Lema ni mogoče ne marati – ne maraš lahko samo tu in tam kašen aspekt njegovega dela.
Lem je umrl v Krakovu 27. marca letos v 84 letu življenja, po dolgem boju s srčno boleznijo.
GLASBA:
Mednarodne slave je bil sicer deležen z delom »Cyberiada« iz leta 1967, serijo kratkih zgodb iz mehaničnega sveta, v katerem vladajo roboti. Najdlje pa je njegovo ime poneslo, morda njegovo najslavnejšo delo »Solaris«, prvič objavljen leta 1961. Knjigo je dodatno popularizirala znamenita filmska adaptacija iz leta 1972, ki jo je pripravil ruski režiser Andrei Tarakovsky. Leta 2002 je bila deležna tudi svoje hollywoodske inačice v režiji Stevena Soderbergha, v kateri je glavno vlogo odigral George Clooney.
Solaris je kult tako v literarni kot filmski obliki. To je zgodba o psihologu, Krisu Kelvinu, ki ga pošljejo na vesoljsko postajo, ki leži zunaj sončnega sistema in na kateri se dogajajo čudne, bizarne, nenormalne reči: eden izmed astronavtov naredi samomor, drugemu se zmeša, tretji se je zaprl v svojo sobo in noče ven. Kelvin ugotovi, da je kriv Solaris, skrivnostni, navidez mirni, idilični, pastoralni oceanski planet, v krožnici katerega se vesoljska postaja nahaja. Solaris ljudi “kontrolira”, z njimi manipulira in jih spravlja ob um. Še več, Solaris ustvarja srhljive “obiskovalce”. Kozmonavtom se začnejo pod vplivom Solarisa prikazovati fantomi ljudi, ki so že umrli, fantomi ljudi, ki so jih izdali, prevarali, zatajili.
Lemov talent in imaginacija za ustvarjanje alternativnih realnosti je v tem primeru soočena z izzivom določanja mej človekovega umskega potenciala. Planet Solaris je pokrit s posebnim plazma oceanom, živim organizmom, ki je sposoben materializirati človekove misli na način, da v realnost prikliče objekt njegovega občutka krivde. Pomanjkljiv človekov biološki impulz je prikazan v močnem kontrastu z »oceanskim« živim organizmom. Solaris je zrcalo travm, spominov, strahov, tesnob, nevroz, slabe vesti. Z drugimi besedami, Solaris ni nič drugega, kot tisto, kar so astronavti na bližnji vesoljski postaji prinesli s seboj.
GLASBA:
Stanislaw Lem, katerega dela so v veliki meri nastala pod vplivom takšnih mojstrov poljske literature kot sta Cyprian Norwid in Stanislaw Witkiewicz, je izbral jezik znanstvene fantastike, ker je bilo tako veliko lažje v komunistični trdnjavi, ki jo je predstavljala Ljudska republika Poljska, predstavljati ideje – ideje v svetu fantazije so sprejeli lažje kot tiste, ki so se nanašale na realnost. Kljub temu ali pa ravno zato je postal eden najbolj uglednih pisateljev znanstvene fantastike, po mnenju kritikov enak takšnim velikanom kot sta recimo H. G. Wells ali Olaf Stapledon. Je eden redkih ne angleških avtorjev znanstvene fantastike, katerega dela so bila skoraj v celoti prevedena v angleščino.
»Če Lem ne bo predviden za Nobelovo nagrado za literaturo do konca stoletja bo to zato, ker bo nekdo prišepnil komisiji, da je to pisatelj znanstvene fantastike« je leta 1983 predvidel kritik nekega ameriškega časopisa. Čeprav velja za enega največjih pisateljev znanstvene fantastike in eden največjih pisateljev svoje generacije, priteguje le malo zaslužene pozornosti. Razlog za to je po svoje paradoksalen v visokih zahtevah, ki jih postavlja njegovo delo. Lem je toliko izviren in drugačen, da je cena, ki jo za to plačuje, marginalnost.
Delo Stanislava Lema je zlahka mogoče postaviti ob bok velikanom znanstveno fantastičnega žanra kot so recimo Clarke, Asimov, Heinlein, Van Vogt, Ballard, Farmer, Herbert, Dick ali Bradbury. Ena njegovih najmočnejših atributov pa je ravno silna raznolikost znanstveno fantastičnega ustvarjanja tako v stilu kot v temah.
Leta 1973 se je sprožila kontroverzna glede Lemovega častnega članstva v društvu Pisateljev znanstvene fantastike in fantazije v ZDA. Lem namreč nikoli ni cenil ameriške znanstveno fantastične literature, opisoval jo je kot kič, slabo premišljeno in slabo napisano literaturo, ki je bolj namenjena služenju denarja kot pa promociji idej ali novih literarnih form. Lem je kot izjemo navedel samo enega avtorja, namreč Philipa K. Dicka, kateremu je pel hvalo v knjigi kritičnih esejev izdani leta 1986 »Mikrosvetovi«
Lemovo delo ni inspirativno samo na področju literature, pač pa njegova vizija sega globoko na področje znanosti. Leta 1981 sta filozofa Douglas Hofstadter in Daniel Dennett v prelomno knjigo iz področja kognitivne znanosti »The Mind’s I« (v slovenščini je naslov knjige »Oko duha«) vključila tri odlomke iz Lemovih del. Hofstadter je to odločitev komentiral, češ da je Lemov literarni in intuitivni pristop veliko uspešnejši pri prepričevanju bralca o znanstvenih stališčih, kot bi bil tega sposoben katerikoli znanstveni članek.
GLASBA:
Ena Lemovih glavnih tem, s katerimi se nenehno ukvarja je nesposobnost komunikacije med ljudmi in tujimi inteligentnimi bitji ter civilizacijami. Lemove zunajzemeljske družbe so pogosto nedojemljive za človekov um. Veliko njegovih knjig, kot recimo »Fiasko« ali »Eden« opisujejo spodleteli poskus prvega stika. Lemova knjiga “Vrnitev z zvezd” sledi astronavtovemu prilagajanju radikalno spremenjeni človeški družbi po tem, ko je v vesolju po logiki relativnostne teorije preživel stoletje. V knjigi “Glas gospodarja” je Lem kritičen do človekove inteligence in njegove sposobnosti dešifriranja in resničnega razumevanja potencialnega signala iz vesolja.
Veliko je pisal o človekovem tehnološkem napredku in problemu človeške eksistence v svetu, v katerem siloviti tehnološki napredek dela biološke človeške impulze za zastarele in nevarne. Z leti je razvijal vse večji odpor do modernih tehnologij kot recimo do interneta. V nekaterih delih postanejo ljudje iracionalni in emocionalno labilni glede na njihove mehanične prijatelje, ki pa tudi niso popolni. Teme takšne tehnološke utopije se pojavljajo recimo v delih kot sta »Mir na Zemlji« in »Cyberiada«.
Lem je znan po svojem skoraj ciničnem humorju, ki je najbolj izrazit v najtežjih situacijah. Najbolj značilno je to prikazano v delih “Futurološki kongres” in »Spomini iz kopalne kadi«. V tem pogledu ga občasno primerjajo z bolj znanim ameriškim kolegom Kurtom Vonnegutom.
»Spomini iz kopalne kadi« se dogajajo nekje v ameriškem Skalnem gorovju, pod katerim se razteza skrivnostna vojaška baza, zadnji birokratski blodnjak civilizacije po katerem glavni junak tava in misli, da je na neki posebni misiji, toda ne ve, na kakšni.
V »Astronavtih«, po katerih je bil leta 1959 posnet tudi sloviti vzhodnonemško-poljski hit Schweigende Stern – Tiha zvezda Kurta Maetziga, mednarodna ekspedicija na Veneri odkrije civilizacijo, ki je hotela z nuklearnim orožjem uničiti Zemljo, a je prej uničila sebe.
GLASBA:
V delu »Glas gospodarja« na zemlji sprejmejo nadvse sumljivi signal iz skrajnega konca galaksije. Ameriška vlada se takoj odzove in zažene program, da bi dekodirali sporočilo. Roman beremo kot spomine znanstvenika vpletenega v projekt Dr. Peter Hogartha. Hogarth je eden najbolj fascinantnih junakov in eden redkih realističnih portretov genialnega znanstvenika.
V uvodu nam pove, da se čuti obvezanega spregovoriti, ker je do sedaj prebral kupe zgodb o njegovi vlogi v tem presodnem projektu in ugotavlja, da nobena od njih do sedaj ni prišla do jedra problema. Problem namreč ni v tem, da nobena od teh zgodb ne govori resnice, pač pa da vse te zgodbe pričakujejo, da je v vsem tem neka »resnična« zgodba:
(citat) »Z pravšnjo mero domišljijo bi lahko vsak zapisal svojo verzijo življenja. To bi bil skupek stanj, v katerih bi bila dejstva edini skupen element. Celo zelo inteligentni ljudje, ki pa so še mladi in zato neizkušeni in naivni vidijo v tem samo cinizem, se motijo ker zastavljeni problem ni moralen ampak izključno kognitiven.« (konec citata)
Ta odlomek kaže na globoki epistemološki pesimizem, ki preganja Hogartha v boju iskanja smisla tega artefakta iz vesolja. Njegovi kolegi na primer smatrajo, da so ti, ki so signal poslali, za to uporabili osnovne matematične formule z vzpostavitvijo in dešifracijo katerih bi razumeli njihovo sporočilo. Ampak Hogarth se z njimi ne strinja. Meni, da je matematika izključno lingvistično pogojena in nima veljavnosti v drugih kulturah. To ne pomeni, da je resničnost matematike relativna ali pa da ne opisuje vesolja pravilno, temveč le, da lahko obstajajo tudi druge pravilne oblike razlage. In četudi posedujejo odpošiljatelji prav takšen matematičen jezik kot je naš, to še vedno ne pomeni rešitve, ker vsaka komunikacija zahteva sposobnost dajanja reference, ki kaže na to in to in matematika že po svoji definiciji tega ni zmožna.
Dela kot so »Solaris«, »Glas gospodarja«, in »Vrnitev z zvezd« so vsa sicer dela čiste znanstvene fantastike – so fikcija v svoje odnosu do znanosti in njegovim razmerjem do moralnih problemov. Vse so mojstrske v pripovedi in v zanimivih karakterjih, ki skozi filozofske probleme nakazujejo vprašanja v vsej njihovi globini in izzovejo bralca, da v njih gleda nekaj verjetnega. Lem je nekoč dejal: »junak mojih knjig je vednost«.
GLASBA:
Lemova vizija nas zadane na večjih nivojih. Ostra zgodba, skrita sporočila in motivi samo-raziskovanja so deli nadvse kompleksnih pripovedi. Zelo intelektualne zgodbe, ki se berejo kot nefikcijska literatura. Na koncu imamo pisatelja, ki svoje pisanje uporablja, da pokaže, kako je pisanje in celo mišljenje spodletela dejavnost.
Njegovo pisanje je zabavno, ponuja svarilo in kritiko, kot je to značilno za vsako dobro znanstvenofantastično delo.
Odgovori na ključna vprašanja nikoli niso enoznačna. Lemov svet je takšen v katerem najpomembnejša vprašanja realnosti niso spoznavna in v katerih je vzrok nezanesljiv. Svet, ki ne ponuja alternativnih odgovorov in v katerem je smisel nesmisel. Ob tem, da je kritičen do znanstveno fantastike na splošno, govori tudi o omejenosti človekovega razumevanja. Spet imamo kot osreden problem sporazumevanje in komunikacijo.
Lem je najgloblji in najbolj vznemirljiv ko se ukvarja z vprašanjem »kaj je življenje«. V nekaterih njegovih delih najdemo kibernetične ume, umetne ljudi, simulirane svetove in osnovno vprašanje je vedno »kdaj je nekaj zares živo«.
Čeprav so v njegovih delih običajno dobri ljudje brez zlih namenov, se zdi, da so prav vsa njihova dejanja popolnoma zmotna in namenjena delati zlo. Sreča ne prestopi praga Lemovega dela. Pogosto je zlo, ki ga delajo ljudje kot posledica neke uničujoče skrbi in nezaupanja. V drugih primerih je razlog za to preprosto nerazumevanje.
GLASBA:
V sedemdesetih je Lemov stil zavil v popolnoma novo smer iz konvencionalne znanstveno fantastike v eksperimentalne narativne oblike.
Številne zgodbe iz tega obdobja ustvarjanja so o junaku po imenu Ion Tihi. To je naiven večkrat odlikovani pilot – kozmonavt daljne prihodnosti, kozmični popotnik v svoji majhni vesoljski ladji, katerega nenavadne dogodivščine so v posmeh splošno sprejetim idejam in so polne zelo samosvojih izumov. Njegova popotovanja po vesolju so popisana v »Zvezdnem dnevniku« in »Spominih vesoljskega popotnika«. Te zgodbe se lahko bere kot zajedljive politične satire lahko pa tudi kot nesramna filozofska dela, primerljiva s kakšnim Swiftom ali Voltairom.
Podobno delo je »Futurološki kongres« iz leta 1971. Začne se kot še ena pripoved o Ionu Tihem, a kmalu postane povsem nekaj drugega. Ion Tihi se zbudi v rajski prihodnosti, kjer obstajajo le še užitki. Zemljina atmosfera je kontaminirana zavoljo dobronamernega eksperimenta ene ali večih Zemljinih vlad, da bi s kombinacijo psiho-aktivnih drog izboljšali kvaliteto življenja prenaseljenih revnih naselij. Rezultat je nepojmljiva zmeda masovnih halucinacij. Ion poskuša raziskati problem, a se sam znajde v dilemi kateri svet je resničen. Delo se igra z stanji subjektivnosti v maniri najboljših del Philipa K. Dicka.
Lemov eksperimentalni nameni so se docela uresničili v seriji del »Navidezne magnitude«, ki je zbirka knjig, ki nikoli ne bodo napisane. »Popolni vakuum« pa je kolekcija kritik knjig, ki bodo šele napisane v prihodnosti
Svet Pilota Prixa, drugega konstantnega junak v njegovih zgodbah, je bolj prizemljen. To so zgodbe slehernika v vesoljski dobi. Tukaj ni tujih bitij, ni pogonov hitrejših od svetlobe in nobenih vesoljskih črvin. Nasprotno, Prixeove zgodbe so zgodbe znanstvenega realizma opisane v strašljivi detailnosti – kot recimo kakšen občutek neskončni v praznini vesolja. Antagonisti v teh pripovedih so človekova stvarjenja – roboti in tehnologije, ki pomagajo človeku preživeti v vesolju. Lem se ne zadovolji z klasičnim razmerjem človek-stroj, spopade se z najglobljimi vprašanji umetne inteligence spodbujen z junakovim globokim skepticizmom. Tako nekatera Lemova dela ponujajo najbolj vznemirljivi pogled v teorije in razmišljanja kognitivne znanosti.
GLASBA:
V informacijo naj navedemo, da imamo v slovenščino prevedene naslednje Lemove knjige: Zvezdni dnevnik Iona Tihega, Magellanov oblak, Zgodbe o pilotu Prixu, Nepremagljiva, Seneni nahod in Eden. V srbohrvaščini pa ob tem najdete še Fijasko, Summa Tehnologije in Solaris. Za ostalo vam je na voljo internet ali pot v tujino. Za vsa nadaljnja morebitna vprašanja vam je kot vedno na voljo naša spletna stran.
S tem za danes končujemo. Ob tednu osorej pa vas ponovno pričakujemo v naši družbi.
AVIZO