Avizo
Današnjo Zofijino popotovanje smo začrtali po heglovskem principu teza – antiteza.
V uvodu bomo kot nadaljevanje našega razmišljanja o telesnih tehnikah iz prejšnje oddaje, predstavili strjeno razlaganje velikega Herberta Marcusea o skoraj utopični vlogi telesa v razpetosti med erosom in civilizacijo.
Antitezo bomo podali v nadaljevanju, ko bomo po notnem zapisu Yolene Dilas – Rocherieux odstrinjali skrivnosti zgodovinske utopije s posebnim poudarkom na največji v praksi preizkušeni utopiji – komunizmu.
Vabimo vas na pustolovščino z Zofijo.
GLASBA: HD 8490 VOLGA THREE FIELDS
Eros in civilizacija
Osnovno koriščenje proizvodnega aparata je usmerjeno k zadovoljevanju potreb in sposobnosti posameznika. Mnoštvu prebivalstva, se doseg in oblika zadovoljstva določa z njihovim lastnim delom, njihovo delo pa je služenje aparatu, ki ga sami ne nadzorujejo, deluje kot neodvisna sila, kateri se posamezniki morajo pokoriti, če hočejo živeti. Aparat postaja vse bolj odtujen, kolikor bolj je organizacija dela specializirana. Ljudje ne živijo več svojega lastnega življenja, temveč izvajajo v naprej določene funkcije. Dokler delajo ne zadovoljujejo svoje lastne potrebe in sposobnosti, temveč delajo na odtujevanju. Delo je sedaj postalo splošno, tako kot tudi omejevanje libida: delovni čas, ki zavzema največji del posameznikovega življenjskega časa, je čas napora, kjer je odtujeno delo odsotnost zadovoljevanja – odsotnost načela užitka. Omejevanje libida se prikazuje toliko bolj racionalno, kolikor bolj je omejevanje univerzalno, kolikor bolj prevzema celotno skupnost. Na individum deluje kot zunanji objektivni zakon in kot ponotranjena sila, družbena avtoriteta se vpija v zavest in v podzavest individuma in deluje kot njegova lastna želja, nravnost in zadovoljevanje. V t.i. normalnem razvoju, doživlja individum represijo, svobodno, kot svoje lastno življenje, on želi, kar se od njega pričakuje, da želi.
Soočenje spolnosti in civilizacije se razkriva z razvojem dominacije. Pod taktirko načela izvedbe, se telo in duh pretvarjata v orodje odtujenega dela, kot taki pa lahko delujejo le, v kolikor se odrečejo svobodi libidnega subjekt-objekta, kar je prvenstveno temelj vsega človeškega. Razdelitev časa igra tukaj pomembno vlogo. Človek med delovnimi dnevi obstaja samo del časa kot orodje odtujenega dela, ves ostali čas je svoboden. (Če v povprečen delovni dan, vključujoč pripravo na odhod in povratek iz dela, investiramo približno deset ur in v kolikor biološke potrebe spanja in prehranjevanja zahtevajo še dodatnih deset ur, ostanejo za nas vsega štiri ure). Ta svoboden čas je potencialno namenjen užitku, vendar se odtujevanje in discipliniranje prenaša iz dela tudi na ta čas. Temeljna kontrola svobodnega časa se dosega z samo dolžino delovnega dne, morečo in mehanično rutino odtujenega dela, ki zahteva, da je naš svoboden čas sproščanje in rekreacija energije za novo delo. Vse do poznega stadija industrijske revolucije, ko je porast proizvodnje pretil, da preplavi meje, ki jih postavlja represivna dominacija, tehnika masivne manipulacije ni uspela razviti industrije, ki bi kontrolirala ta prosti čas. Od takrat se je veliko spremenilo, danes velja vodilo, individuma se ne sme pustiti, da ostane sam, ker bi se, prepuščen samemu sebi, podprt z svobodno inteligenco, zavedal možnosti osvoboditve od represije. Libidna energija, ki jo proizvaja id, bi s tem želela širiti svoje vplive na zunanje omejitve in se trudila zaobjeti vse večjo količino eksistencialnih odnosov, rušeč pri tem ego represivne družbe.
GLASBA: HD 8475 FATBOY SLIM THE JOURNEY
Organizacija spolnosti v svoji zasnovi vzdržuje osnovne značilnosti izvedbe njegove družbene manifestacije. Proces udejanjanja različnih objektov nagona v en libidni objekt nasprotnega spola in vzpostavitev genitalne nadmoči, kar Freud imenuje aspekt centralizacije, je nedvomno aspekt spolne represije. Na ta način se doseže družbeno potrebna deseksualizacija telesa, libido se osredotoči na en del telesa, dopuščajoč preostanku telesa, da se uporablja kot orodje dela. Izvorno spolni nagon nima nikakršnih zunanjih časovnih in prostorskih omejitev svojega subjekta in objekta, spolnost je po svoji naravi polimorfno-perverzna. Družbena organizacija spolnega nagona, zavrača kot perverzno praktično vse njegove manifestacije, ki ne služijo funkciji rojevanja ali pripravi na njo. Perverzije tako izražajo upor proti podjarmljenju spolnosti redu rojevanja in proti ustanovam, ki ta red vzdržujejo, psihoanaliza vidi v tem poskus izključevanja in preprečevanja patriarhalne dominacije – ponovnega pojavljanja vloge očeta. V svoji formi perverzija kaže globoko sorodnost z fantazijo, kot tisto dejavnostjo, ki je ostala svobodno podvržena načelu užitka. Domišljija ne samo da igra konstitutivno vlogo v perverznih manifestacijah spolnosti, kot umetniška imaginacija, prav tako povezuje perverzijo z idejo integralne svobode in zadovoljevanja. V represivne redu, narava enačenja med normalnim, družbeno koristnim in dobrim, manifestira užitek zaradi njega samega, kot poosebljeno zlo. Napram družbe, ki zaposluje spolnost kot sredstvo za koristen cilj, perverzije rabijo spolnost, kot cilj sam na sebi, tako se postavljajo izven dominacije načela izvedbe. Vendar dopuščanje izvedbe perverzije, v nevarnost postavlja ne samo urejeno reprodukcijo delovne sile, temveč mogoče tudi človeštvo samo. Spajanje Erosa in nagona smrti, nevarno že v normalni človeški eksistenci, tukaj kaže na erotično komponento v nagonu smrti, perverzije sugerirajo končno istovetnost Erosa in nagona smrti ali celo podjarmljenje Erosa nagonu smrti. Kulturna naloga libida, da naredi uničevalni nagon za nenevaren, se tukaj potemtakem izniči, nagon se v iskanju za končnim in integralnim zadovoljenjem umika od načela užitka, k načelu nirvane. Civilizacija je to nevarnost prepoznala in jo sankcionirala. Konvergencija nagona smrti in Erosa se uresničuje s sublimiranjem »Liebestoda«, medtem ko postavlja manj kompletne ali realistične izraze Erosa, kot cilja samega na sebi. Ni društvene organizacije nagona smrti, ki bi odgovarjala organizaciji Erosa, sama globina, na kateri ta nagon deluje, ga ščiti od takšne sistematične in metodične organizacije. Kot metoda sadomazohističnega zadovoljenja, spada pod strogi tabu perverzije. Celoten napredek civilizacije je mogoč samo ob pomoči preoblikovanja in koriščenja nagona smrti in njegovih derivatov. Preusmerjanje prvotne uničevalnosti od ega na zunanji svet, je tisto, kar hrani tehnični napredek, a z uporabo nagona smrti v oblikovanju superega, se doseže samo kazensko pokoravanje ega zadovoljevanju, s čemer se zagotavlja civiliziranje narvi. Zavest, kot najspoštljivejši moralni posrednik civiliziranega individuma, tako postane zaslepljena z nagonom smrti, kategorični imperativ, ki ga superego vsiljuje, postane, skozi proces izgradnje eksistence slehernega posameznika, imperativ samouničevanja. Bolj ko človek brzda svoje agresivne težnje napram drugega, toliko bolj tiranski, agresiven postaja v svojem ego – idealu. Prignana do skrajnosti, v melanholiji čista kultura nagona smrti, lahko zavlada superegu, postane lahko neke vrste zbirališče nagona smrti, v tem kontekstu smo soočeni z fatalno dialektiko civilizacije, ki skupaj z napredkom civilizacije vodi k osvobajanju vse bolj uničevalskih sil.
GLASBA: HD 8415 TORRINI, EMILIANA FISHERMAN’S WOMAN
UTOPIJA
Komunizem so ljudje živeli, o njem razmišljali in sanjali; skrivnost njegove ideološke dolgoživosti je nemara v prepletenosti resničnega in imaginarnega, v skrivnostni praznini, ki jo je zapolnila utopija. Izraz »utopija«, ki je postal ropotarnica vsega nepojasnjenega v komunistični avanturi 20. stoletja, se zdi v trenutku obračuna s posledicami tega sistema – tistimi za družbe ali za posameznike -, ki je bil vse preveč resničen, da bi ga bilo mogoče zamenjavati s fantazmo ali fikcijo, vendarle nekoliko anahronističen.
Prvo pomembno znamenje v razmerju med komunizmom in utopijo je obljuba o popolnosti, ki izhaja iz judovsko-krščanskega religioznega korpusa in je po prehodu skozi cedilo utopije postala politični nauk. V 16. stoletju se je prvič po antiki obljuba spustila na zemljo; k ljudem so jo prinašali utopični spisi, ta nova pomagala politike, ki so omogočila primerjavo resnične družbe z njenim popolnim nasprotjem, fiktivnim svetom, očiščenim zgodovinskih nadlog. Angleški minister Thomas More je do najmanjših podrobnosti opisal srečno družbo, imenovano Utopija, in s tem dotlej nepojmljivo družbeno ureditev napravil verjetno in prav kmalu zaželeno. V zgodovini je pustil neizbrisno sled, vizijo obče blaginje, spomin na prihodnost.
Drugo pomembno znamenje je instrumentalizacija zavračanja in želja, tipična metoda utopije, ki je zmožna služiti oporečniškim politikom pri razumevanju predmeta svojega prezira – resnične družbe. Pravzaprav nihče ne more zanikati učinkovitosti utopičnega postopka, ki si z vplivanjem na mišljenje prizadeva za racionalizacijo vedenja, in to zgolj z namigovanjem na privlačni drugje, z združevanjem resničnosti in fikcije, ki je izjemno učinkovito za stigmatizacijo veljavne ureditve in odpiranje k možnim. Ti dve oporni točki, obljuba in metoda, se ujemata s področjem naše radovednosti: zakaj in kako je prišlo do srečanja, v katerem sta se zlila racionalna misel in imaginarno.
GLASBA: HD 8162 SLIPKNOT EVERYTHING ENDS
Utopični roman, ki je postal v 17. stoletju modna zvrst, je moral služiti celi vrsti mislecev; na eni strani politikom, odločenim, da bodo obljubljeno čim bolj približali resničnosti – med njimi sta bila tudi kalabrijski dominikanec Campanella s Sončnim mestom (La citta del sole, 1623) in Morelly, skrivnostni avtor dela Naravni zakonik (Code de la nature, 1755) -, in na drugi strani čistim filozofom, na primer Voltairju z Eldoradom (1747) ali Sadu z otokom kralja Zameja (1785). Ta dva sta se omejila le na skrunjenje temeljev spreminjajoče se fevdalne družbe, še prej pa sta jo ob pomoči domnevnih popotnikov, ki so se vrnili iz srečne, a od resničnosti močno oddaljene dežele, postavila v položaj obtoženke. Nejasnost v zvezi z utopijo in filozofsko fantazijo gotovo izhaja od tod. Vendar je med 16. in 18. stoletjem utopija v splošnem ostala zvesta izvorni matrici Utopije, s francosko revolucijo pa je prišlo do spremembe.
V teh revolucionarnih letih so privrženci »svete Enakosti«, katere predhodnik je bil Gracchus Babeuf, iz utopije črpali dinamiko akcije in njeno očarujočo moč ter ustvarili alternativne načrte, iz katerih, se zdi, je bilo imaginarno izločeno hkrati s fikcijo. Razni Manifesti so bili privlačni v glavnem zaradi utopične zgradbe, razvidne iz seznamov določb in pravil; ti so sestavljeni tako, da je iz njih mogoče prepoznati drugačno družbeno ureditev, vedno prikazano kot pozitivno nasprotje negativne sedanjosti. Z izposojanjem pri klasični utopiji se je prvim komunističnim akterjem in mislecem posrečilo svoje korake postopno vriniti med korake revolucionarjev, spremeniti obljubo v doktrino, usmerjeno v modernost, katere vsebina pa je nespremenljivo dokončna: to je imenovanje največjega zla in njegovih uničevalnih pripomočkov – za nesrečo ljudi je krivo individualno bogatenje, ki je izvir pohlepa in pokvarjenosti, je bolezen, ki jo je treba izkoreniniti z dokončno zaporo številnih poti, po katerih nastaja in se obnavlja.
GLASBA: HD 8217 U2 VERTIGO
V svoji veliki knjigi o komunističnih strasteh je zgodovinar Francois Furet segel k izviru totalitarnega toka v 20. stoletju in odkril obrazec te neverjetne ideološke alkimije, v katerem se združujejo sovraštvo do meščanskega, travmatični učinki prve svetovne vojne in »politična domišljija modernega človeka«, ki jo je reduciral na »iluzijo«. S tem ko je Francois Furet utopijo omejil zgolj na abstrakcijo, je zožil pojasnilno polje komunističnega imaginarija le na vero v pozitivne posledice odrešilnega nasilja – ko se to obrne zoper vladajoči razred, kateremu naprti odgovornost za štiri leta barbarstva – in ni dovolj upošteval utopičnega korpusa, te rodovitne prsti, v kateri je vzklil spomin na prihodnost in se utrdil kot podstavek človeštva.
Trdnost takega stališča se je še okrepila po izidu primerjalnih del o dveh velikih totalitarnih sistemih – komunizmu in nacizmu -, ki se ukvarjajo s pojasnjevanjem njunih ciljev: na eni strani sta to humanizem in univerzalizem, na drugi pa rasno očiščenje in program za iztrebljenje drugega. Dokler se bo komunizem lahko bahal, ne da bi se določno opredelil, s hedonistično in pacifistično posebnostjo, zaradi katere se korenito razlikuje od »realnega socializma«, ovire ne bodo odpravljene. Kajti nihče, in še najmanj tisti, ki so bili vpleteni, danes niso zmožni odgovoriti na vprašanje »Kaj je komunizem?«, razen da je nasprotje kapitalizma.
Po svoji tipični zgradbi je utopija hkrati talilni lonec razpravljanja o idejah, ki so vzniknile v določenem obdobju, sredstvo za dokazovanje koristnosti kakšne ideje, doktrine ali teorije ob pomoči umišljenega ali stvarnega eksperimentiranja, orodje družbene kritike in izziv zgodovini.
Težko bi enačili uglednega Angleža Thomasa Mora in francoskega revolucionarja Babeufa. Vendar spisi zarotnika Babeufa o »sveti Enakosti« kažejo na obstoj že natančno izdelane sinteze vsebin političnih utopij, ki so izšle iz Morove matrice, Utopije, filozofskih razprav egalitaristov iz 18. stoletja in revolucionarnega razodetja. Če hočemo razumeti skrivno moč, ki žari iz združitve ideje o veliki pomirjeni skupnosti in odrešilnem nasilju, se je treba približati temu strastnemu človeku, ki ga je zaznamovalo razočaranje nad velikimi voditelji leta 1793 in nosila vera v naravno nedolžnost ljudstva in v njegove možnosti, da sklene krog »obče blaginje«, če ga obdajajo iskreni vzgojitelji. Razpet med zavračanje terorja in željo po uresničenju morovske družbe, ki so jo do njega prinesli utopični spisi Morellyja, Mesliera in Mablyja, se je Babeuf sprijaznil z dogodkom in njegovimi takojšnjimi možnostmi zato, da bi svoja egalitaristična prepričanja in komunistična pričakovanja vnesel v utopični načrt, postavljen ob izvirni program vodenja, v katerem je diktatura vključena v politiko tranzicije. Ob procesu od oktobra 1796 do maja 1797 se je hvalil, da se ni nikoli odrekel svojim utopijam, bil je pripravljen na žrtvovanje, prepričan, da je zarezal brazdo, v kateri bo obljuba pričakovala le to, da vzklije. Žetev je čakala na leto 1917, ko si je pridobila absolutno moč za izgradnjo družbe, odrešene največjega zla, to je lastnine in individualnega bogatenja. Vendar se je moral komunizem med dvema revolucijama potrditi na področju znanosti, se vsaj na videz osvoboditi utopije.
GLASBA: HD 8075 THE CURE TAKING OFF
Skrivnost utopije tiči predvsem v prepričevalski moči, ki je nima nobena doktrina ali teorija. Na področju ideološkega verovanja ji lahko konkurira samo mit o novem človeku, razredu ali rasi. Prednost utopije je, da natančno izrazi tisto, česar še ni ali kar bi lahko bilo, da zadovolji pričakovanja in želje, čeprav jih vsakodnevno trpljenje zanikuje. S tem si lahko pojasnimo, zakaj je utopija privlačila in odbijala nekatere marksistične razumnike, ki so se zavedali moči njene neprimerljive privlačnosti in so se torej z njo morali sprijazniti, da so ji odvzeli »načelo upanja«, to varljivo lupino, ki so jo potem lahko prepustili področju malomeščanskega idealizma.
Cilj je tu kaj preprost: ohraniti kvalitete utopije, skrčene na stigmatiziranje sedanjosti in na odpiranje k možnostim zato, da bi ravnodušnemu prebivalstvu posredovali zavita sporočila, iracionalni vidik obljube pa skrili pod plašč znanstvenosti in strankarske organizacije.
Nobeno teoretsko besedilo se glede ureditve kritičnega diskurza, vednosti in sugestije ne more enačiti s tem tipom pisave. Glavni protagonisti sovjetske revolucije – Lenin, Buharin, Trocki in Stalin – so se tega spomnili. Vsak je namreč našel v utopiji svoja znamenja, odkril svoje mesto, doumel razmerje med raznimi področji proizvodnje, menjave, vzgoje in prostega časa: to je vsakdanje življenje, opisano na kar se da preprost način. Čeprav so leta 1516 Thomasa Mora brali samo učenjaki, je z Utopijo odprl obdobje možnega, zapustil je učinkovito metodo za prenašanje velikih idej in takratne vednosti v najmanj izobražena okolja, še prej pa jih je preizkusil v izmišljenih svetovih, ki so bili tako verjetni, da so postali dokaz za njihovo izvedljivost. Vsi ti elementi nam pojasnjujejo uspešnost številnih utopij, med njimi Potovanja v Ikarijo (Voyage en Icarie) komunista Etienna Cabeta, dela, ki je bilo zelo razširjeno v delavskem okolju v štiridesetih letih 19. stoletja, preden je, podobno kot furieristične utopije, prek eksperimentalnih skupnosti doseglo revolucionarna središča Evrope in Združenih držav. Leta 1888 ameriški časnikar Edward Bellamy ni mogel upati na tak sprejem svoje kolektivistične utopije Obračanje nazaj (Looking Backward), ki so jo po vsem svetu prodali v več kot milijon izvodih, prav tako kot delo Novice od Nikoder (News from Nowhere) angleškega marksista Williama Morrisa, ki je leta 1890 postavil nasproti temu »Cockney Paradise« protiutilitaristično utopijo; ta je postala kmalu popularna, saj je izhajala v podlistku. Bliže našemu času, leta 1975, je Kalifornijec Ernest Callenbach doživel, da je sto tisoč rojakov cenilo njegovo ekologistično utopijo Ekotopija (Ecotopia), ki so jo prevedli v španščino, francoščino, italijanščino, nemščino, nizozemščino in japonščino.
GLASBA: HD 8074 G.LOVE ASTRONAUT
Spomniti je treba, da je tak literarni položaj med fikcijo in realnostjo značilen samo za zahodni svet; je rezultat racionalne kritike nastajajoče modernosti in vere v to, da je zmožna ustvariti dobro družbo. To neprestano nihanje med konkretnim in sanjanim prostorom je povečalo možnosti za globalni premislek o človeški naravi in okrepilo vero v možnost nenadnega prehoda ljudi iz ene družbene strukture v drugo na podlagi začasnih sredstev, ki segajo od vzgoje ter eksperimentiranja do terorja. Tako se je v grobih potezah zarisalo psihološko in fizično ogrodje novega, ne prerojenega, ampak popolnoma preoblikovanega človeka.
Seveda so nekatere utopije ostale zasidrane v obljubi popolnosti, druge so se raje ukvarjale s hipotezami o prihodnosti, upoštevaje možnosti, naslutene v znanosti, umetnosti, arhitekturi, določenem obdobju in njegovih prebivalcih. Utopija stoji z eno nogo v resničnosti, z drugo drugje, in natančno zrcali moč ideoloških tokov v določenem obdobju ter s tem predstavlja prvovrstno raziskovalno gradivo, ki nam omogoča razumeti strahove in pričakovanja modernega človeka v daljšem obdobju.
Utopijo so vabili z vseh strani; leta 1857 je rabila anarhistu Josephu Dejacquu, da je svojo Humanisfero odprl za obiskovalce, pa tudi kooperatistu Jeanu-Baptistu Andreju Godinu, ki je delal ekonomske eksperimente, komunizem pa je bil le eden izmed predlogov v veliki debati v drugi polovici 19. stoletja. Socializem je postal pomembna tema, njegove teorije so se spreminjale, razdeljen je bil na ekonomsko dejavnost sindikatov in politično dejavnost strank ter bil vedno bolj razpet med reformo in revolucijo. Socialistično elito je privlačila deterministična logika marksistične sheme, zato je poskušala omiliti obljubo s tem, da jo je razvodenela z demokratičnimi načeli, saj se je zavedala vrednosti nekaterih družbenih pridobitev in se je torej nagibala k odpovedi narobnemu svetu. Dejansko je šel komunizem, kljub bojevitosti Marxa in njegovih učencev znotraj mednarodnega delavskega gibanja, skozi veliko stoletje predvsem s posredovanjem utopije, otrple v svojih popolnih obrisih na podstavku, ki ga je postavil Babeuf na temelju morovske izkušnje, preden se je povezal z dogajanjem leta 1917. Med dolgimi obdobji, ko se je komunizem pritajil, je utopija zaradi svojih fiktivnih obiskov ohranjala verjetnost tega poveličevanega drugje in mu v evforičnih trenutkih, kakršna sta bila leto 1848 ali pariška komuna, povrnila veljavo. Vendar moramo v sovjetski revoluciji prepoznati trenutek, ko so se v eno zlili utopija, povzeta v podrobnem prikazu narobne družbe, posvečena znanost, zgoščena v marksizmu-leninizmu, ter strategija delovanja, osredotočena na oblikovanje partije novega tipa; nastalo je to, kar danes imenujemo komunistična ortodoksija.
Ni pomembno, ali so bili ti razni akterji cinični ali iskreni; vsak je na svoji ravni utrjeval vero v prihod zglednega sistema in njegove posledice, novega človeka. Treba je prebirati pričevanja in spomine raznih udeležencev, če hočemo razumeti, kako je imaginarno vplivalo na ravnanje in kako pomembno je bilo za boljševistično partijo, da je ljudi prepričala, da je edina, ki lahko uresniči nemogoče. V sovjetizmu so torej cvetele raznovrstne »pokrajine želja« in nato šle prek svojih meja, nakar jih je Stalin vnovič združil v enkratnem načrtu: zmagoslavnem industrijskem komunizmu.
Ne glede na to, ali je komunizem prvoten, kmečki ali delavski, gotovo je, da ostaja od nekdaj osredotočen na eno samo razlago: kopičenje individualnega bogastva in njegovo anarhično kroženje sta vzrok za politično korupcijo, razkroj državnih struktur in obstoj družbene krivičnosti in izkoriščanja. Iz nespremenljivosti vzrokov in načel izhaja trdnost oblike: tisto, kar se zavrača, se spremeni v svoje nasprotje, to je v sistem, v katerem posamezniki s svojimi proizvodnimi potenciali uspešno nasprotujejo neenakosti v znanju, nadarjenosti in posebnih zanimanjih. To trdno podlago je mogoče najti v vseh eksperimentih, v vseh utopijah, ki veljajo za komunistične, in v spisih vseh udeležencev (aktivistov, voditeljev in teoretikov). Opustiti to shemo pomeni nepreklicno odreči se komunizmu. Druga ovira pa zadeva samo utopijo, ki je zapustila področje ideološkega absoluta in obljube, da bi se razgledala po drugih območjih, po virtualnih krajih prek interneta in medmrežja, ter se tako vrnila k prvotnemu načelu ministra Thomasa Mora, k potovanju v deželo Nikjer.
GLASBA: HD 8479 GROOVE ARMADA INSIDE MY MIND (BLUE SKIES)
Kaj najdemo v sintezi današnjega izvajanja? Še eno lekcijo o jalovem oranju zemlje v želji po zakladu, ali realno podlago, na kateri bo lahko vzklil novi revolucionarni družbeni prevrat?
Morda boste našli kakšen zadovoljiv odgovor, če nam boste ponovno prisluhnili ob tednu osorej.
Od vas se do naslednjega tedna poslavljamo….